Avtor: Neoznačeni avtor
stran: 094
stran: 095
Zadnje dni pred osvoboditvijo so prihajale dolge vrste dolenjskih beguncev skozi Ljubljano. Prihajali so čez Karlovški in potem čez Šentjakobski most. Stali smo pred lepo staro Modičevo hišo na Zoisovi cesti in mimo nas so počasi ropotali lojtrski vozovi. Vanje so dolenjski gospodarji vpregli konje, kdor ni imel konj, je vpregel vole ali pa tudi krave. Za vozovi so tekali telički, videl pa si tudi kakšnega očarljivega žrebička. Bilo je skoraj tako, kot da se je pričela vojna in da ljudje na smrt prestrašeni beže pred njo. Žrebiček pa je mirno in srečno drobencljal za materjo kobilo, otroško srečen, ker sije sonce in ni sam.
Tiste nedelje ne bomo nikoli pozabili. Za vse nas je prihajal nov, upa poln čas, srečen čas, v katerem bomo pozabili na grozo in tesnobo tolikih dni in noči, pozabili na muke umiranja in bomo le brez konca oživljali spomin – hvaležen spomin – na vse tiste, ki so morali umreti za nas, zato da mi še živimo.
Tile begunci z Dolenjskega pa so na lojtrske vozove zmetali vse, za kar so verjeli, da bodo potrebovali tistih nekaj dni prostovoljnega begunstva.
Saj so vsi verjeli, da bodo najkasneje čez nekaj tednov, kvečjemu čez nekaj mesecev že spet srečno doma. Otroci sede na vozovih, k sebi stiskajo igrače ali mačko ali psa ali karkoli, da se varneje počutijo.
Saj bomo kmalu spet doma, doma … Tako so jim rekli.
Stari šentjakobski most pa hladan in neprizadet dan za dnem posluša, podnevi in ponoči posluša drdranje okornih koles na svojem dolgem hrbtu, prisluškuje majavim korakom postaranih kmetov in opotekavim korakom zdelanih kmečkih žena.
Mogoče so zato sestopili z voz in pognali vprego, da bi hitreje prevozili radovedno mesto.
Kdo si je prilastil to strašno pravico, da je odtrgal kmete od domov, da jim je izruval globoke korenine, da jih je na lojstrskem vozu pognal od rodnih hiš, ki so jih zgradili še njihovi očeti ali dedi ali pradedi?
Kdo jih je pognal z rodnih njiv in njivic? Kdo jih je napodil s skremžene dlani vinogradov, kjer so vsako pomlad okopavali trte samorodke? Kdo si je samozvan vzel to pravico?
stran: 096
KOMENTAR ZAVEZE: V Zavezi 12, marec 1994, je Tine Velikonja objavil tudi nekaj fotografij. Pod eno, ki prikazuje dvanajstčlansko Oblakovo družino s Selščka, piše: »Sestre Antonija (1919), Angela (1920), Milka (1924) in Ančka (1927) so prišle z bratoma Alojzijem (1923) in Antonom (1926) s Koroške v Teharje. Vseh šest je tam izginilo.« Pod drugo, ki prikazuje dekleta z Vidovske planote, pa stoji: »Justina Rudolf, Anica Tavželj in Micka Tavželj. Vse tri so umorili v Teharjah.« Spet pod drugo prebereš: »Tinca Stražišar (1922), odpeljana z drugo skupino in umorjena.« In še: »Angela Turk s Kožljeka (1920), umorjena v Teharjah.« In pod drugo: »Marica Turk (1928), umorjena v Teharjah.« Imela je torej sedemnajst let. In še in še. In Milka Koščak s Kožljeka (1922) in Tončka Mikuž z Brega pri Borovnici (1922). In še in še. Pred tem so ta dekleta bežala. Zdelo se jim je, da morajo bežati pred ljudmi, ki so se predali zadnji možni izprevrženosti in izprijenosti – da mladi ljudje ubijajo mlada dekleta.
V Zavezi 22, september 1996, je Janko Maček poročal o umorih dolenjskih učiteljic, ki jih je izvršila komunistična gverila: Ivanka Novak, učiteljica iz Sodražice, Darinka Čebulj, učiteljica iz Hinj, Marica Nartnik, učiteljica iz Rožnega dola – vse leta 1942. Tudi zato so ljudje bežali. Moriti učitelje! Kdaj pa je kdo že kaj podobnega videl ali slišal?
Zaveza 10, september 1993, pa poroča o ravnanju partizanske komunistične gverile po prvi zmagi jeseni 1943. Na Turjaku so dan po predaji pomorili 28 ranjencev, že naslednji dan pa v Velikih Laščah 60 ujetih vaških stražarjev, v naslednjih tednih so v množičnih masakrih pobili še 300 do 350 ujetnikov. In če je delna zmaga prinesla toliko smrti, koliko je bo šele končna? Tako so ljudje razmišljali in bežali.
Slovenska pisateljica Kristina Brenk se upravičeno vprašuje: »Kdo jih je pognal iz rodnih njiv in njivic? Kdo jih je napodil s skremžene dlani vinogradov, kjer so vsako pomlad okopavali trte samorodke? Kdo si je samozvan vzel to pravico?« Kristina Brenk ni vedela samo za prava vprašanja, ampak tudi za prave odgovore, a je bilo v njej premalo pisateljice, da bi jih priznala in sprejela. Da takrat tega ni storila, nekoliko razumemo. Priznati pa jih ni hotela tudi pozneje, ko je pisala knjigo Kruh upanja. Tako je dokazala, da je za zmeraj opravila s seboj. Če pa se pisatelji odločijo, da bodo opravili s seboj, je to razlog za veliko žalost.
A še ni konca. Še letos, 20. aprila, je Nuša Kerševan izjavila za Delo: »Že nekaj dni je bilo mogoče opaziti ljudi, ki so bežali pred partizani z Dolenjskega – za to so jih nagovorili domobranci in tudi Cerkev.« Ali naj se zatečemo k Pregljevi sintagmi: Umreti nočejo.