Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 085

stran: 086

V soboto 18. marca se je v Škofovih zavodih odvijal XV. občni zbor Nove Slovenske zaveze. Natančnejše poročilo bodo bralci našli v društvenem glasilu Mi med seboj. Tu objavljamo samo govor urednika Zaveze.

Vsi ste gotovo že slišali za italijanski film Srce v breznu. Nekateri ste ga tudi videli na televiziji in veste, za kaj v njem gre. Zato o filmu samem ne bomo izgubljali besedi. O njem je bilo napisanih veliko člankov in razprav, o njem so govorila televizijska omizja, poseben večer sta mu posvetila slovensko pisateljsko društvo in slovenski penklub. Bilo je veliko govorjenja in vznemirjenje, ki ga je kazala slovenska javnost, je človeka spominjalo na vrvenje, ki ga kaže mravljišče, potem ko je vanj nasilno posegel ali človek ali žival.
Pri vsem pa ni ostalo neopaženo nekaj drugega. Čeprav je bilo podoba, da so ljudje zelo prizadeti in da jim ni neznano, da gre za pomembne reči, nismo slišali, pa naj je bil pred mikrofonom človek, ki je zelo malo hodil v šolo, ali pa človek, ki je imel za sabo vse šole, kar jih vzdržuje narod, nismo slišali nič jasnega, odločilnega in odrešujočega. Nastal je vtis, kakor da bi bili brez besedi – da smo sredi velike krize ostali brez besedi. Da jih nimamo od kod vzeti, da smo brez obrambe, da nam ostane samo jecljanje. V obilju besedi, ki so se pisale in izgovarjale, je še najbolj izstopalo dejstvo, da nimamo kaj reči. Pred nas je stopilo nekaj najbolj tragičnega, kar more zadeti narod, ki bi rad živel polno življenje: da nimamo zgodovine. Nad vsem in za vsem, kar se je dogajalo ob filmu Srce v breznu, je bilo pomembno to, da nas je neki čas zasačil brez urejenega, zanesljivega in verificiranega zgodovinskega spomina. Ogroženost, ki smo jo to pot začutili, ni izhajala iz našega majhnega števila – maloštevilčnost je za narod seveda huda okoliščina – ogroženost je izhajala iz tega, da nimamo potrjenih in overovljenih identitetnih papirjev, da ne vemo, kaj se je z nami dogajalo in kaj smo.
Vse bi bilo lahko seveda tudi drugače. Več kot deset let je Lidija Šentjurc, predsednica komisije za zgodovino pri Centralnem komiteju Zveze komunistov, imela vse možnosti, da pilotira zgodovinarsko raziskovanje, vse možnosti in obilo časa, da pride stvarem do dna: kdo je pripravljal prevzem oblasti v Trstu in okolici, kdo je izdeloval sezname za potrebe čiščenja, katere kategorije so bile vključene, kaj je pomenil etnični, kaj ideološki, kaj razredni vidik, koliko je bilo v te spiske zajetih Italijanov, koliko Hrvatov in koliko Slovencev; bil je to čas, ko bi lahko dognali še vsa imena in izrisali vso topografijo medvojnih in povojnih revolucionarnih komunističnih storitev. Komaj si lahko predstavljamo, kaj bi to védenje danes pomenilo za nas. Lahko bi na mizo položili papirje in s tem pokazali, da sami vemo vse o sebi in da ne potrebujemo nikogar, ki bi nas poučeval, kdo smo in kaj smo. Tako pa nam ni preostalo drugega, kot da smo se kot nezreli pubertetniki, ki so jih zasačili pri prepovedanih rečeh, bedasto izgovarjali in kazali drug na drugega. Z vsem smo dokazovali, da nismo dosegli stopnje zgodovinske zrelosti.
A to je šele začetek. Najvažnejša posledica samovidenja in samozavedanja bi bila namreč ta, da bi nam omogočila, da prevzamemo vodstvo igre. Ko bi bili na začetku sposobni pokazati svoj kulturno-politični rentgenogram, bi s tem dobili pravico, da postavljamo vprašanja. Našim italijanskim sogovornikom bi povedali – rekli smo že, da bi nas zaradi naše začetne moralne superiornosti morali poslušati, da imamo Slovenci kot Slovenci z Italijani kot Italijani dvoje, pravzaprav troje izkušenj. Ena izkušnja je povezana z imeni kot so Dante, Ficino, Fra Angelico, Savonarola, Frančišek Asiški, Pico della Mirandola, Leopardi, Pascoli, Ungaretti, Michelangelo, Da Vinci, Verdi, Vivaldi, torej z imeni pesnikov, filozofov, slikarjev, kiparjev, gradbenikov, postavljalcev mest in velikih komponistov; izkušnje tudi iz mnogih brezimnih srečanj s preprostimi ljudmi, o katerih so nam pripovedovali naši romarji v Rim in druge kraje italijanske katoliške kulture. To je bila ena od naših italijanskih izkušenj.
Druga pa je bila tista, ki so je bili deležni naši Primorci po letu 1922. To je bila izkušnja, ki se je začela z velikim požigom v Trstu – naj povemo že sedaj, da so barbari vedno požigali – potem pa se je ta izkušnja nadaljevala s serijo poniževanj, ki jim je rafiniranost sproti dobavljala neizčrpna domiselnost romanskega genija. Iz dveh virov je prihajalo nasilje, ki je hotelo odpraviti slovenskega človeka v njegovem človeškem in narodnem svojstvu: iz osebne, v ničemer osnovane italijanske kulturne superiornosti in iz oblastnih središč, ki so določala vsakokratno fašistično raznorodovalno strategijo. Tako je pokrajina počasi izgubljala svoj značaj: prihajali so tujci, Slovenci pa so odhajali – v Slovenijo, v Argentino, v Avstralijo. To je bila druga slovenska izkušnja z Italijani. In bi jo lahko svojim sogovornikom servirali.

stran: 087

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Občni zbor Nove Slovenske zaveze 18. marca 2005

Tretja izkušnja, ki smo jo imeli Slovenci z Italijani pa je iz dveinpolletne okupacije dela Slovenije, iz obdobja med šestim aprilom 1941 in osmim septembrom leta 1943 in še kak mesec pozneje. V tem obdobju smo Slovenci spoznali Italijane kot gens perfida – kot verolomno ljudstvo. Italijanska perfidnost se je kazala v dvojni igri, ki so jo vodili do komunistične gverile in samozaščitnih vaških straž. Istočasno, ko so dovoljevali in postavljali samoobrambne postojanke in enote, so na skrivaj sodelovali z boljševiško gverilo in izvajali, z izgovorom, da se borijo proti upornikom, genocidno politiko nad Slovenci: požigali so vasi, streljali talce, organizirali koncentracijska taborišča – med drugim tudi največje in najhujše uničevalno taborišče, ki so ga med vojno Slovenci doživeli, to je taborišče na otoku Rabu. Italijani so naredili dve stvari: z okupacijo so postavili osnovne pogoje za boljševiško agresijo na slovenski narod, s svojo dvolično igro pa so dosegli, da so se boljševiški agresorji in samozaščitne enote izčrpavale v medsebojnem uničevanju.

Za ilustracijo naj navedemo nekaj primerov. Enega je prispeval v spomin NSZ Anton Drobnič. En dan pred partizanskim napadom na vaško stražo v Novi vasi je prišel italijanski zvezni oficir in zahteval, da mu stražarji izročijo orožje za nekakšen pregled. Če stražarji ne bi imeli skritega starega jugoslovanskega orožja, bi pričakali partizanski napad golih rok. Podoba, ki jo tako dobimo, se nam še izostri, ko izvemo, da so Italijani, ki od napadene postojanke niso bili oddaljeni več kot dva kilometra, dve noči in dva dni poslušali boj branilcev, ne da bi šli pogledat, kaj se dogaja.
Čigavi zavezniki so bili torej Italijani? Ali ko so v noči od 12. na 13. junij 1942 partizani obkolili Mravljetovo hišo na Brezovici in ubili očeta, od sinov dva umorili, enega pa odpeljali, so Italijani, ki niso bili od napadene hiše oddaljeni več kot en kilometer, ravnodušno poslušali morilski hrup in krike na pomoč. Še en primer. Ko so v začetku septembra 1942 komunistični gverilci vdirali v grad v moji vasi, ki so ga pozneje zažgali, sta dve postarani gospe, edini prebivalki gradu, z balkona v drugem nadstropju klicali na pomoč Italijane na drugi strani doline in ti sploh niso reagirali. Prišli so šele naslednji dan ob štirih popoldne in ljudje so se samo tega bali, da jih bodo odpeljali in vas požgali. V galerijo teh podob spada tudi tista, ki se je uveljavila med veliko italijansko ofenzivo poleti 1942 in postala takorekoč vzorec in norma: gverilci so pred vasjo spustili na Italijane nekaj strelov, potem pa zbežali in pustili prebivalce na razpolago italijanskemu maščevanju. Pri Sv. Vidu nad Begunjami so, potem ko so tako vdrli v vas, postrelili in v skupni grob zakopali osemnajst moških. To je bila strategija, ki je bila tako koncipirana, da so padali samo Slovenci. V ta strateški koncept je bila zajeta tudi zgodba s talci. Na Ljubgojni so partizani umorili župana in njegovo ženo, padla sta torej dva Slovenca, čez nekaj dni pa so Italijani pripeljali še osem talcev in jih na robu vasi postrelili. Osem in dva je deset: padlo je torej deset Slovencev. Ko je mestna gverila 13. oktobra l942 zahrbtno umorila legitimnega predstavnika Slovencev bana Marka Natlačena, je bil to en – to pot izjemen Slovenec. Potem pa so Italijani pripeljali še 24 talcev, ki so bili tudi vsi Slovenci. Štiriindvajset plus eden je petindvajset: padlo je torej petindvajset Slovencev. Zaman je Natlačenova žena prosila Italijane naj tega ne naredijo. Tak je bil končno facit tega nikoli podpisanega sporazuma med dvema agresorjema na slovenski narod.

stran: 088

Omeniti moramo še en primer predvsem zaradi tega, ker kaže na širša razmerja te zarote. Ko so se na dan sv. Štefana Mavsarjevi, kakor že nekaj večerov prej, zatekli v varstvo gradu Dob, so grad napadli partizani in ga zažgali. V gradu sta zgorela oče in mati in šest mladoletnih otrok. Dvema se je posrečilo zbežati in sporočiti italijanski komandi v Mokronogu, kaj se na Dobu dogaja. Italijanski komandant ni hotel, čeprav je imel na razpolago vojaštvo, intervenirati. K intervenciji ga ni ganilo niti dejstvo, da so bili v napadenem gradu tudi italijanski vojaki, od katerih jih je potem osemnajst zgorelo. Poznavalci tedanjih razmer – med drugimi tudi rešeni sin Jože Mavsar – pripovedujejo, da je bil italijanski komandant v dogovorih s partizani že prej glede predaje gradu. Tu se postavlja vprašanje, kako da si je dovolil takšno velikopoteznost. Ali se ni bal nadrejenih, posebej pa tajne protiobveščevalne vojaške policije? Ali se je zanašal na zaščito generala Ceruttija iz Novega mesta, ki je bil znan komunistični kolaborant. Ali pa je bila v ozadju široko razpredena in vplivna zarotniška mreža v italijanski vojski in v komunističnih gverilskih oddelkih. (Naši zgodovinarji o tem seveda nič ne vejo!)
Ko bi bili Slovenci zrel narod, se svoje preteklosti ne bi bali in bi jo zavestno vzeli nase, ne glede na to, kakšna je bila. To bi nam med drugim omogočilo tudi to, da bi letos 10. februarja, ko so nas Italijani zahrbtno, kot že tolikokrat, napadli, razgrnili svoje papirje in kot kompetentni nosilci svojega spomina suvereno odprli zgodovinsko debato. V svojstvu zadnjega védenja o sebi bi lahko nastopili tako, da nam nihče ne bi mogel jemati moralne pravice, da do zadnje črte uveljavimo tudi védenje o drugih. Kljub svoji fizični majhnosti bi lahko nastopili kot suveren narod in izterjali, da se nam izplača dolg, ki ga izkazujejo naši računi.
Tako pa smo se znašli v skrajni bedi, ki je bila v tem, da nam je v pravdi, v kateri bi lahko nastopili kot tožniki in izterjevalci, bila dodeljena ponižujoča vloga obdolžencev in dolžnikov.
Italijanski film Srce v breznu je žaljivo in predrzno dejanje nekega naroda, ki ima vse razloge, da bi iskal pota in načine, da bi se oddolžil za nasilje, ki ga je zakrivil v preteklosti. Vendar ima to dejanje, ki mu ne manjka nobena nesramnost, v sebi tudi veliko dragocenost: dal nam je vedeti nekaj, česar brez njega nikoli ne bi tako jasno in boleče vedeli: kako šibki smo in kako napadljivi smo. Iz nobenega drugega razloga, kakor iz tega, da nismo gospodarji svojega spomina. In zakaj nismo gospodarji svojega spomina? Zato ker se je čas naše nesvobode po štiriletni okupaciji raztegnil še za dodatnega pol stoletja. Naša okupacija se je nehala šele s koncem hladne vojne, ki ga je označil padec berlinskega zidu novembra 1989, ko se je zrušil vase – ko je doživel, kot pravimo, implozijo – še tretji ali boljševiški totalitarizem. Obstoj izkrivljene zavesti, ki jo imamo o sebi, je mogoče razumeti iz dejstva, da pol stoletja nismo bili v stanju pisati svoje zgodovine. To je poglavitni razlog naše sedanje slovenske bede.
In zakaj danes govorimo o tem? Prav gotovo ne zaradi filma, ki sam po sebi ni vreden toliko besedi. O tem filmu govorimo zaradi tega, kar je postavil pred nas in na kar nas je tako urgentno in ukazujoče opozoril: na nujnost avtentičnega védenja o sebi.

stran: 089

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Obiskalo nas je svetlo sonce Mirko Kambič

O tem in tako pa govorimo tudi zato, ker ima NSZ posebno pravico, da o tem tako govori. Predvsem zaradi vloge, ki so jo v preteklosti igrali ljudje, katerih spomin nosimo v sebi. Potem pa tudi zato, ker smo si v poldrugem desetletju našega obstoja to pravico pridobili in zaslužili tudi sami. Vsi se spominjate besedi, ki jih je NSZ izrekala v Kočevskem Rogu, na Teharjah, na Lajšah, pri Krimski jami, na Orlovem vrhu, v Kucji dolini. Vsi, ki se teh besedi spominjate, veste, da so bile predvsem resnične. Nikoli se nismo vdajali oportunizmu, da o kaki stvari ne bi govorili, ker bi hoteli s tem kaj iztržiti. Nikoli pa tudi nismo kričali. Stvari, ki smo jih nosili v sebi in ki smo jih vsakič sporočali, so bile preveč slovesne, da bi dovoljevale dviganje glasu. Slovesen in samoten boj naših ljudi, njihova slovesna, obredna in samotna velika smrt, sta dopuščali samo dve stvari: molk in besede, do zadnjega izmerjene in do zadnjega stehtane. Čudno, da tega nihče ni opazil! Ko je leta 1991 nastopila Nova Slovenska zaveza, je nastopila z novim jezikom. Kako to, da tega nihče ni opazil. Tudi naši prijatelji ne. Rajši so nas obtoževali in nam obešali sovraštvo, ki ga v nas nikoli ni bilo. Ni ga bilo zaradi velikega trpljenja, ki smo zanj vedeli ali skozenj šli sami.
Mi pa se vsega zavedamo, ker vemo, kakšen duh nas je nosil. Zagledani smo bili v neznansko vlogo, ki smo jo igrali, in v neznansko ceno, ki smo jo za odločitev za to vlogo plačali. To so bile nosilne prvine našega jezika. To je bil jezik, ki ni hotel biti drugega kot instrument resnice. Zakaj tega nihče ni hotel videti!
To je bil kratek intermezzo o našem jeziku. S filmom Srce v breznu smo bili opozorjeni, kako šibki in napadljivi smo, če nismo v polju resnice. Zato se pred njo, kakor se nismo v preteklosti, tudi danes ne bomo umikali. In za kaj gre danes?
Gre za nekaj, glede česar bi radi povedali nekaj jasnih besedi, čeprav spet tvegamo, da ne bomo prav razumljeni. Prav zaradi tega tveganja vas prosimo, da pozorno poslušate, da boste mogli razločiti, kar je treba razločiti, in združiti, kar je treba združiti.
Zelo verjetno mimo nikogar med vami niso šli opetovano izrečeni stavki vlade, ki se je umestila po lanskih oktobrskih volitvah, da bo Slovenija na ključne izzive časa odgovarjala le, če bo enotna in če Slovencev ne bodo delile travme preteklosti. Rečeno je bilo tudi, da bo novo državno vodstvo iskalo inspiracije v tistih časih in v tiste čase usmerjalo spomin ljudi, ko smo bili Slovenci enotni. To pa – tacite – pomeni, da nova politika ne bo tematizirala tistih problemov, ki so vzniknili iz revolucije in državljanske vojne. Čeprav še nismo slišali, da bi obstajala kaka posebna deklaracija nove vlade v tem smislu, ni treba dvomiti, da imamo lahko to stališče za njen kredo.

stran: 090

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman v Montrealu leta 1959 – Vedno se ga spominjamo

Kakšno mnenje ima lahko NSZ do takšnega gledanja in takšne politike? Naj ponovimo, da bi radi bili natančni, ker so promotorji tega gledanja ljudje, ki so bili vseskozi in so tudi sedaj naši politični prijatelji – edini, ki jih imamo. A če hočemo še naprej, kakor smo do sedaj, stati v območju resnice in resničnosti, mislimo, da moramo svoje stališče izraziti. Izrazili ga bomo na dva načina, v dveh miselnih sklopih. Najprej se s takim gledanjem vlade – v položaju, v kakršnem je – ne samo strinjamo, ampak ga tudi podpiramo. Mislimo namreč, da se nahaja v mejah političnega mandata, ki ga je na lanskih oktobrskih volitvah dobilo politično jedro nove vladne koalicije – koalicije Slovenija, zveze SDS in NSi. Volilna podpora, ki jo je to politično jedro dobilo, je bila takšna, da po sebi ni omogočala niti živeti niti umreti. Od državniškega instinkta novega mandatarja – to visoko priznanje bo potrdila ali ovrgla zgodovina, ki bo ocenila, ali je bila odločitev za formiranje vlade politično produktivna – za sedaj mislimo, da je bila – od mandatarjevega umevanja globalnega političnega položaja je bilo odvisno, da položaj vlade utrdi s sprejetjem dveh strank, ki sta se ideološko ali praktično nahajali zunaj orbite tako imenovane pomladne politike – Desus in SLS. Spomnimo se samo na to, da je bil Franc Žnidaršič, sedanji vodja upokojenske poslanske skupine, nekoč državni sekretar, pobudnik in oblikovalec proslulega protidomobranskega zakona o vojnih grobiščih in da je SLS isti zakon podprla »z grenkobo v srcu«, kakor se je v napadu negativne jezikovne milosti izrazil njen predsednik Janez Podobnik in s tem prispeval morda najbolj nesramen stavek v anale sedanje in prihodnje slovenske parlamentarne zgodovine. Vlada, ki jo podpira moralno tako problematična koalicija, se ne čuti kompetentna, da rešuje globalna vprašanja revolucije in državljanske vojne. In puncto revolucije in državljanske vojne ji ni mogoče postaviti kompleksnega programa, vse, kar ji je dovoljeno in omogočeno, je nekakšna abstinenčna ekvilibristika. In predsednik vlade se lahko vedno sklicuje na dejstvo, ki je nesporno – da mu volilci drugačnega mandata niso dali. Argument je utemeljen in – in rebus politicis – veljaven.

stran: 091

Ni pa veljaven za nas, ki smo del civilne družbe. Za nas resnica nima političnih omejitev, ampak samo stvarne in moralne. Poskušajmo to razložiti na nekem primeru. Vzemimo v pretres stavek, da bodo Slovenci kos zgodovini le, če nas v »prihodnosti ne bodo delile travme preteklosti«. Kar je narobe s tem stavkom, je to, da prinaša napačne predstave. Ko ga preberemo, dobimo vtis, da je bil nekoč v naši zgodovini čas, ko smo si med seboj prizadajali travme ali rane, spomin nanje pa nas še sedaj razdvaja. V resnici pa travme ali rane niso bile posledica recipročnega ali medsebojnega delovanja, ampak je bilo tako, da so eni travme ali rane zadajali, drugi pa so jih prejemali, prenašali, pretrpevali, zaradi nekaterih od njih tudi umirali. Zato tisto, kar nas razdvaja niso travme, zadane in prejete, ampak je tisto, kar nas razdvaja, oblast, ki se je uveljavila in vzdrževala na zadanih ranah in ki so jo tisti, ki so rane prejemali, morali prenašati – in jo morajo še prenašati. V zgodovinskem procesu, imenovanem revolucija in državljanska vojna, so bili eni oškodovanci, drugi pa nagrajenci, ne zaradi svojih zaslug. Zato tisto, kar nas ločuje, niso nekdanje travme, ampak resnica, ki se je eni bojijo bolj kot česarkoli drugega, drugi pa vse stavijo nanjo in vse od nje pričakujejo. Zato si ne smemo delati utvar: nova politika, ki bo vprašanje travm, kot škodljivo za narodno enotnost, postavila v oklepaj, bo šla na škodo tistih, ki so odvisni od resnice. A sedanja politika, kot smo videli, bolj ambicioznega mandata nima.
Mi pa, ki nismo del političnega mehanizma, s poti, po kateri hodimo za resnico že več kot pol stoletja, intenzivno in zavestno pa zadnje poldrugo desetletje, ne bomo stopili. Mi s te poti ne bomo stopili. To od nas terja zvestoba do ljudi, ki smo jih poznali in zanje vemo, kdo so bili, prav posebej pa zvestoba do narodove usode. Nam niso dali mandata volilci, nam daje mandat svetost spomina in ljubezen do domovine, ki smo jo gorečo prenesli skozi megle in viharje. Nazadnje nam je italijanski film Srce v breznu zelo razločno povedal, kako nebogljen je narod brez pristnega in resničnega védenja o sebi.