Avtor: Anton Drobnič

stran: 091

V zadnji številki revije TABOR (11-12 /2004) je objavljen članek z naslovom APEL BREZ ODZIVA. Članek nima podpisa. Vseeno menim, da mimo tega članka ne smemo iti molče.

V prvem odstavku je med drugimi zapisana trditev, da »državni zbor še nikoli doslej ni bil zmožen priznati, … da je bil med letoma 1945 in 1990 na oblasti totalitarni sistem«. Državni zbor kot zakonodajalec neposredno morda res ne, posredno pa je to nedvomno priznal s sprejemom zakonov, ki vsaj deloma popravljajo krivice, povzročene v totalitarnem sistemu, kot so zakon o denacionalizaciji, zakon o popravi krivic, zakon o volitvah, zakon o privatizaciji in vrsta drugih zakonov, ki so totalitarni sistem spremenili v pravni demokratični sistem. Druga stvar pa je, kako je vlada vse to izvajala.
Kot ustavodajalec pa je Državni zbor RS oz. njegova prednica Skupščina RS z novo ustavo popolnoma odpravila prejšnji totalitarni sistem. Še več, Skupščina RS je že v prvi pravni akt samostojne Slovenije, to je v preambuli Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25. junija 1991 izrecno priznala dejstvo, »da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik …«, da torej v njej vlada totalitarni sistem.

Ustavodajalec torej ni samo priznal, da je v nekdanji Jugoslaviji vladal totalitarni sistem, ampak je to ugotovitev na samem začetku postavil kot enega temeljnih razlogov za osamosvojitev Republike Slovenije. Priznanje, da je med leti 1945 in 1990 bil na oblasti totalitarni sistem, je torej ustavnopravni temelj slovenske samostojnosti in neodvisnosti. Doslej vladajoča koalicija dedičev nekdanjega totalitarnega sistema, ki jo je vodil zadnji slovenski komunistični diktator, te določbe temeljnega ustavnega akta slovenske države seveda ni upoštevala, ampak je ustavo hotela celo spremeniti in vanjo kot temelj slovenske neodvisnosti zapisati zločinsko revolucijo in njen produkt, totalitarno AVNOJ-sko Jugoslavijo. To ji ni uspelo, ker Slovenci le niso brez pameti in spomina.

stran: 092

Ni pa prav, da za jasno ustavnopravno obsodbo nekdanjega totalitarnega sistema ne vedo pisci, ki o teh stvareh pišejo tistim Slovencem, ki so se v hudih časih okupacije tudi z orožjem uprli nosilcem nasilja in totalitarnega sistema. Država Slovenija je nastala na podlagi obsodbe nekdanjega totalitarnega sistema, na tej obsodbi je zgrajen njen ustavni in pravni red. To obsodbo je treba poznati in upoštevati v našem vsakdanjem življenju ter zahtevati, da jo upoštevajo tudi vse naše državne oblasti. Trditev, da Slovenija ni obsodila prejšnjega totalitarnega sistema, pa dejansko pomaga naslednikom totalitarnega sistema, ki te obsodbe ne priznavajo in je nočejo upoštevati.
V omenjenem članku je tudi trditev, da se je po odkritju prikritega grobišča v Slovenski Bistrici »vladna koalicija dogovorila za dostojen pokop vseh žrtev medvojnih in povojnih pobojev ter za izenačitev grobov padlih na obeh straneh«, čemur »pa so se uprle večinske poslanske skupine LDS, ZLSD, Desus in SNS«. Takšen dogovor vladne koalicije mi ni znan. Sicer pa so vladno koalicijo sestavljale ali podpirale prav navedene stranke in je zato nerazumljivo, zakaj bi se najprej nekaj dogovorile in se nato svojemu lastnemu dogovoru uprle. V resnici so navedene stranke ves čas izrecno nasprotovale izenačitvi grobov, medvojnih pobojev pa sploh nikoli niso priznale. Tudi tedanji predsednik vlade in LDS in sedanji predsednik republike je govoril samo o povojnih pobojih, enakemu spoštovanju mrtvih pa je izrecno nasprotoval celo v predsedniškem volilnem nastopu.
Navedene stranke so zato skupaj z SLS preglasovale Koalicijo Slovenija in sprejele Zakon o vojnih grobiščih, ki ne priznava nobenih medvojnih pobojev, po vojni pobitim ne priznava statusa vojnih ujetnikov in ne vojaških pokopališč, ne predpisuje nobenega dostojnega pokopa, ampak le tuja znamenja in lažne napise na moriščih, ki zavajajo, da je šlo za legitimne usmrtitve in ne za zločine.
Koalicija Slovenija ni ugovarjala samo neustreznim in zavajajočim napisom, kot navaja pisec članka, ampak celi vrsti drugih krivičnih in nepravilnih določb v tem zakonu. Samo s spremembo napisov se te krivice ne bodo prav nič popravile. Piščevo poudarjanje zapoznelih in dvomljivih ugovorov Tineta Hribarja proti lažnim napisom je zato zelo vprašljivo. Upoštevaje celoto izjav in zapisov se ni mogoče znebiti vtisa, da gre obema Hribarjema kot doslej predvsem za to, da se partizansko delovanje prikaže kot čisti boj proti okupatorju, zločine in druge umazane reči pa prenese na povojno oblast v Beogradu, skratka, da se t. im. NOB loči od komunistične revolucije. Sicer pa je lažen tudi od Hribarjev predlagani napis na moriščih: Žrtve vojne in revolucije. V prikritih grobiščih ni nobenih žrtev, ki so padle v vojni, ne v vojni med državami in ne v notranji državljanski vojni. V prikritih grobiščih so samo civilne osebe in vojni ujetniki, ki so žrtve medvojnega in povojnega partizanskega nasilja, žrtve komunistične revolucije. Tisti, ki so padli v bojih, torej žrtve vojne, so pokopani na javnih pokopališčih.
Na grobiščih žrtev revolucionarnega nasilja bi bil zato tudi napis »Žrtve vojne in revolucije«, za kakršnega se zavzemata Hribarjeva in ga je aprila predlagala komisija za prikrita grobišča, vsaj do polovice uzakonjena laž. Pisec članka zato po nepotrebnem toži, da na tak predlog vlada še ni odgovorila. Prav je, da ni, saj bo potrebno prej spremeniti še mnogo drugih določb v zakonu. Samo sprememba napisa bi predstavljala le drugačno kuliso pred sramotnim in žaljivim zakonom.
Ljubljana, 7. decembra 2004
Predsednik Nove Slovenske zaveze