Avtor: Nada Matičič, Miklavž Kržan, Boris Svetek, Vida Cvelbar, Ivanka Gnidovec, Ivan Glušič, Tilka Jesenik, Anton Mušič, Tončka Grm, Iva Srebotnjak, Meta Velikonja
stran: 035
Mozirje
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
Čeprav sem bil podpisani ob koncu vojne desetletni deček, so mi nekateri takratni dogodki ostali živo v spominu. Najprej naj omenim, da sem, čeprav še otrok, iz takratnih katoliških glasil, ki smo jih imeli v naši družini, že izvedel za pravo podobo komunizma, boljševizma in o grozotah revolucionarnega terorja v Španiji, Mehiki, Rusiji. Pa tudi moj oče, ki so kot vojak v prvi svetovni vojni prišli v rusko ujetništvo in so med ujetništvom bili dodeljeni za pomoč v neki kovaški delavnici, so pripovedovali, kako so se tudi tam ljudje bali boljševikov in tega, da bi ti po končani vojni zavladali, kar se je potem žal tudi zgodilo.
Iz védenja o naravi in vsebini komunizma in po neprostovoljnih stikih s komunisti, ki so ponoči občasno prišli po hrano (enkrat so odpeljali iz hleva kravo, drugič vola) in iz grozljivih vesti o smrtonosnih nočnih obiskih komunistične gverile, je logično, da smo se takih nočnih obiskov silno bali. Iz vsega tega smo že slutili, kaj nas čaka po koncu vojne – pod Titovo diktaturo, v komunistični zlati svobodi. Žal je bila resničnost komunistične svobode mnogo okrutnejša, kot so napovedovale zle slutnje. Titovci so vsepovsod imeli svoje špijone in ovaduhe in povsod so videli sovražnike ljudstva. V iskanju razrednih in političnih nasprotnikov so bili zelo domiselni in iznajdljivi. Spominjam se pripovedi svojih domačih, kako so potekale prve povojne volitve z volilnimi kroglicami: kdor je spustil kroglico v skrinjico, ki so ji rekli »prazna«, je v njej zaropotalo; in tako so na tisti volilni dan dobili na svoje sezname na tisoče in tisoče sovražnikov, te so potem nadzorovali, jih na različne načine kaznovali, maltretirali in izčrpavali. Naslednja volilna farsa pa je že bila z lističi – glasovnicami, vendar domala pod prisilo. Moji domači, ki so imeli volilno pravico, so se odločili, da se volitev ne bodo udeležili, pa naj se zgodi karkoli; in res bi se skoraj kaj zgodilo. Prišli so ob enajstih ponoči in nas zbudili z močnim trkanjem – udarci po vratih in oknu, zahtevali, naj jim odpremo, nas zmerjali in nam grozili, ker nismo šli volit; a moja starša jim kljub zastrašujočim grožnjam nista odprla. Po četrturnem zmerjanju in grožnjah so odšli. Bil pa je med njimi tudi mož, ki je našo družino poznal in spoštoval. Ta je naslednjo nedeljo po maši povedal mojemu očetu, da je partizanka razkačeno grozila, da bo našo hišo zaminirala; in da je prav zaradi njene neobrzdane agresivnosti bolje, da jim nismo odklenili vrat in dovolili vstopa. In seveda smo bili dodatno zapisani kot sovražniki ljudstva, za kar so nas še dodatno stiskali z davki in obvezno oddajo.
Opisal sem le nekaj utrinkov spomina na začetke komunistične okupacije, ki ni bila prav nič milejša od nacistične – v tako pompozno slavljeni komunistični svobodi. V ponos pa si štejem, da se kljub pritiskom in grožnjam nismo uklonili vsemogočni Titovi partiji in tako ohranili notranjo duhovno svobodo in prostost. Za ohranitev notranje duhovne svobode in prostosti, za ohranitev zvestobe Bogu, Cerkvi, krščanskemu kulturnemu izročilu, narodu in domovini pa je vredno in smiselno vzdržati vse pritiske in vztrajati za vsako ceno.
Ljubljana
stran: 036
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
Bila sem komaj devetletna deklica, a zaradi srečanj z vojnimi grozotami dokaj zrela in dokaj odrasla, predvsem pa zelo pozorna na vsa dogajanja okoli sebe. Vseeno pa so me majski dogodki leta 1945 šokirali in prevzeli s posebno grozo, ki je nikoli ne bom pozabila.
Spomnim se, kako mi je nekega dne v začetku maja starejša sestra prišla povedat v Trebnje, kjer sem med tednom stanovala zaradi bolezni, da je vojne konec. Najraje bi zavriskala od veselja, saj nisem mogla verjeti besedam. Verjeti tudi nisem mogla, da odslej ne bo več tistega grozljivega nočnega trkanja na okna naše hiše, česar sem se bala vsako noč od poletja 1942, ko so partizani sredi noči odpeljali sosedovega sina in ga ni bilo nikoli več nazaj. Toda na sestrinem obrazu nisem opazila nikakršnega veselja. To se mi je zdelo čudno. Kmalu zatem pa mi je sestra povedala, da očeta ni doma, ker je peljal domobrance na Koroško. Dodala je še, da greva takoj skupaj domov na Plusko. Čudno, sem si mislila; in sva odšli.
Doma sem opazila zresnjeni obraz mame, stare mame in starejših sester. Bilo nas je osem mladoletnih otrok in najmlajši brat ni imel niti dve leti, zato se mlajši otroci nismo zavedali, v kaj se je podal naš oče. O vsakodnevni goreči mamini molitvi za atovo srečno vrnitev pa smo spoznavali, da vojne negotovosti še ni konec in da se očetu lahko pripeti tudi najhujše. Bilo je nekaj tesnobnega v zraku in nezaupanje do vseh tujih ljudi se je naselilo v nas. Postali smo redkobesedni in še tisto, kar smo govorili, smo govorili zelo tiho. Zunaj doma smo se izogibali vsakemu pogovoru.
V naslednjih dneh nam je mama povedala, da se širijo novice, kako vozijo domobrance v Kočevje in jih pobijajo. Čez nekaj dni smo zopet slišali, da se je v vas, ki je bila komaj štiri kilometre oddaljena od nas, ponoči skrivaj priplazil ves okrvavljen domači sin, potrkal na okno, se javil mami in se takoj odplazil v neznano. Menda se je rešil iz kočevskega brezna.
Sedaj sem postala še bolj pozorna na tovornjake, ki so že skoraj teden dni vsako popoldne vozili v skupinah po deset mimo naše hiše. Vozili so zelo hitro kljub vzpenjajoči se cesti. Bili so pokriti s cerado, le zadnji zgornji del tovornjaka je bil odprt, v notranjosti tovornjaka ni bilo nikoli nič videti. Videli smo le dva partizana s titovkama na glavi in s puškama v roki, ki sta vedno sedela zadaj.
Nekega popoldneva stojim ob cesti, ko se zopet vasi bliža kolona tovornjakov. Čakam in gledam. Zopet s cerado prekrit tovornjak, spodaj zadnji del tovornjaka zaprt, zgornji zadnji del ne, čisto zadaj pred zaporo tovornjaka pa je na vsaki strani sedel po en partizan; obrnjena sta bila drug proti drugemu. V rokah sta imela vsak svojo puško, pripravljeno na strel. Stala sem ob cesti in strmela v notranjost tovornjaka. Nenadoma pa zaslišim glasove: »Zbogom, Vidka! Zbogom, Vidka!« ter istočasno vidim dva mlada fanta, ki sta se hitro dvignila z dna tovornjaka in mi z visoko iztegnjenimi rokami pomahala oziroma zanihala levo in desno, kot da bi bila zvezana. Naslednji hip sta se hitro dvignila še dva in mi pomahala na enak način. Njihovi klici so postali še močnejši.
Bila sem vsa ganjena in prestrašena, ker sta me oba partizana opazila. Zbala sem se, da bosta svoji naperjeni puški usmerila vame in me ustrelila. Še danes vidim njun pogled. Stala sem kot okamnela in strmela v tovornjak. Niti pomahati si nisem upala v slovo, čeprav bi to zelo rada storila. Vedela sem, da me nesrečni fantje dobro poznajo, saj so me klicali s pomanjševalnico, torej tako, kot me je vedno klical le oče. Prevzela me je groza, a sem na mestu počakala še toliko časa, da sem videla, kako so ti tovornjaki v križišču zopet zavili v smer proti Žužemberku oziroma Kočevju. Potem so izginili v ovinek za hribčkom. Čakala sem, kdaj se bodo zopet pojavili na vrhu griča, medtem pa premišljevala: »Kdo so ti mladi fantje, ki me dobro poznajo? Ali so to fantje iz vasi, ki so bili pri domobrancih, ali domobranci, ki so imeli pri nas postojanko?« Tudi te sem dobro poznala, saj je bil med njimi domobranec, ki mi je rešil življenje. Tako mi je povedala mama, ko mi je dajala zdravila, ki jih je ta večkrat zame prinašal iz Ljubljane. Tako zamišljena sem še enkrat v ovinku nad vasjo zagledala kolono tovornjakov, ki so izginjali med hišami.
Šele potem sem šla proti domu. Ves čas me je spremljal srhljivi prizor poslavljajočih se fantov z žalostnimi klici, mrka obraza partizanov in grozeče naperjeni puški. Prizor, ki me spremlja vse življenje!
stran: 037
Dogodek sam mi je sprožil tudi plaz medvojnih spominov. Najprej spomin na tisto julijsko poletno noč v letu 1942, ko so partizani z lojtrskim vozom sredi noči glasno ustavili na našem dvorišču, kar je lahko takrat v našem kraju pomenilo, da bodo nekoga iz hiše odpeljali in se ne bo več vrnil. Bili smo vsi prestrašeni, kaj se bo zgodilo, čeprav očeta ni bilo doma, ker je teden dni pred tem odšel v bolnico. Čakali smo in čez nekaj časa slišali povelje, da gredo k sosedovim. Tam so odpeljali osemnajstletnega sina, izpraznili vso shrambo in kaščo. Živo sem videla pred seboj prizor, kako so zjutraj ti sosedje glasno in pretresljivo jokali, da se je jok slišal do naše hiše. Hrane jim niso pustili niti za zajtrk. Zato so jim zjutraj sosedje čez naš vrt nosili polno skledo žgancev in drugo hrano. Najhuje pri tem pa je bilo to, da so ljudje povedali, kako so tega mladega fanta pri Šentvidu strašno mučili in usmrtili. A nihče ni vedel, zakaj. »Torej čaka fante, ki so se poslavljali, enaka usoda? Zakaj?« sem se spraševala.
Drugič sem se spet spomnila medvojnega dogodka ob koncu poletja 1943, ko smo se nekega nedeljskega popoldneva otroci vračali iz cerkve. Na mestu, kjer sem v maju 1945 videla kolono tovornjakov z nesrečnimi fanti, smo takrat začudeno opazovali dva mlada domačina v civilni obleki in z nekakšnima dolgima puškama v rokah. Strmela sta proti dolini, po kateri se je vila cesta. Otroci smo se ju razveselili, češ saj ta dva nas bosta čuvala ponoči, da bomo bolj varno spali. Bila sta to prva vaška stražarja, doslej v njih še nikoli nismo videli.
Vsa leta potem me je zanimalo vse, kar je bilo v zvezi s kočevskimi brezni. O njih smo vedeli že marsikaj, do njih pa nismo smeli. Zato sem težko čakala, da obiščem ta s krvjo prepojeni del naše domovine. Želja se mi je uresničila julija 1990, ko sem se udeležila spravne slovesnosti v Rogu. V sebi sem čutila nekakšno dolžnost, da obiščem fante, katerih obupani klici mi vsa leta odmevajo v ušesih. Vožnja skozi roški gozd me je v vsakem ovinku spomnila na kolono tovornjakov v poslednjem ovinku. Bila sem tako ganjena, da se mi je po telesu naježila koža. Ob breznu, ki je pogoltnilo mlada življenja, sem obstala kot maja 1945 ob srečanju z mladimi fanti na tovornjaku. Spet sem slišala pretresljive klice: »Zbogom, Vidka! Zbogom, Vidka!« kot že tolikokrat prej, a tokrat so bili ti klici še močnejši. V mislih so mi odmevali še zvoki smrtonosnih strelov, ki so uničili toliko življenj, in tesnobni kriki obupanih ljudi.
Ajdovec
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
Tistega maja leta 1945, ko sem imela komaj 12 let in je bila svoboda na obzorju, sem se z mamo in starejšo sestro vračala iz begunstva. Leto prej, 31. avgusta 1944, so partizani vso našo družino izgnali v Kočevje, po tem, ko so nam že v začetku decembra 1942 zvečer doma za hišo, ob naši prisotnosti, ustrelili očeta – neoboroženega človeka. Vojna s hudobijo in zlom je zasekala hudo rano v srce odraščajoče deklice.
Končno! Prišla je pomlad, polna obetov in upanja. Zdaj gremo domov!
Že zjutraj okoli 5. ure smo vstopile na vlak proti Novemu mestu, pa smo morale izstopiti že v Grosupljem, ker je bila proga proti Dolenjski uničena. Pot smo nadaljevale peš, opremljene z nekaj osebne opreme, s katero nas je bila v pregnanstvu oskrbela dobrodelna organizacija, saj smo bili pregnani od doma tako rekoč goli.
Po dolgem mučnem potovanju, okoli 35 km, smo prišle že ponoči do sorodnikov v Mirni Peči in tam prenočile. Drugi dan smo nadaljevale pot prek Globodola in Frate do doma v Ajdovec. Za nami sta se nato vrnila še brat Jože in sestra Anica. Dom nas je sprejel izropan: razbita okna, odprta vrata, izsekani pragi, gole stene. Za nekaj časa smo se nastanili pri teti, preden smo počistili in za silo opremili našo oskrunjeno hišo. Dva dobrotnika sta nam podarila dve postelji, in to je bila nekaj časa v naši hiši edina oprema. Začeli smo kmetovati. Brez orodja, brez sredstev! V jeseni nam je teta dala živino in nekaj semena, da smo preorali njive in posejali pšenico. Nova komunistična oblast nas že v naslednjem letu spet »osvobodila« tako, da nam je po zaplembi premoženja pobrala tudi pridelke naših rok. Našo pšenico in naše grozdje je pospravil »osvoboditelj« iz vasi, 17-letni bivši partizan. Spominjam se, kako so se okoliške aktivistke, med katerimi sta bili tudi dve naši 17-letni sosedi, tisto leto po vojni prevažale na tovornjakih v Kočevje in kako razpoložene, z borbenimi pesmimi in vzkliki, so se vračale domov. Prve mesece po vojni sta se v Kočevju veliko zadrževala tudi dva vaška komunista in se od tam večkrat vračala domov s polnim vozom različne robe. Kar nekaj časa je bilo iz kočevskih gozdov slišati pogoste zaporedne detonacije, ki so bile včasih podobne grozečemu grmenju. Spraševali smo se, kaj naj bi to pomenilo; nekateri so govorili, da gradijo ceste, spet drugi so šepetaje govorili, da pobijajo domobrance, kar se je pozneje tudi potrdilo.
stran: 038
Tisti zmagoslavni 9. maj 1945 je bil že davno za nami, vojne pa kar ni bilo in ni bilo konec. Zaman smo čakali brate domobrance: Toneta, Jerneja in Lojzeta, ki so šli na Koroško. Brat Franc, duhovnik, ki je po vojni tudi šel na Koroško, se je pozneje le oglasil iz taborišča v Italiji. Nato je dobil bivališče v Južni Ameriki. Minilo je prvo leto toliko opevane svobode. Nam je prinašala nova ponižanja in gorje. Najhuje je bilo to, da naših treh bratov ni bilo od nikoder. Koliko žalosti in trpljenja je prestala uboga mama. Zdaj, po enem letu svobode, smo prejeli odločbo Okrajnega sodišča Novo mesto št. Zp. 843⁄46 z dne 6. maja 1946, po kateri so nam zaplenili skoraj 20 ha najboljše zemlje z utemeljitvijo, da je preostalo imetje, ki so nam ga še pustili, dovolj za preživljanje 6-članske družine. Odločbo so zaključili: »Znano je, da je bil pokojni lastnik imetja odkrit sovražnik narodnoosvobilnega pokreta ter da vsa njegova družina po njegovi smrti je prikrito simpatizirala z narodnimi izdajalci, vsled česar je bila v letu 1944 po NOV izgnana v sovražno postojanko. S to odločbo je družini še dana možnost, da si s pridnostjo v delu in s sodelovanjem pri obnovi domovine pridobi zaupanje v delovnem ljudstvu in s tem postane vreden član človeške družbe FLRJ. Smrt fašizmu – svobodo narodu!«
Tako! Taka je bila svoboda – za nas nadaljevanje že dolgega in težkega križevega pota. Zdaj, ko jim je zmanjkalo žrtev za pobijanje, so se spravili še nad nas s svojimi nenehnimi lekcijami, da bi postali »vredni člani človeške družbe«. V naše zaplenjeno poslopje (kašča, klet in soba) so naselili Cigane. Temu so se potem le uprli tudi vaščani. Sosed partijski aktivist, bivši borec, je kot naš zaščitnik strogo bedel nad nami. Njegova hči je hodila kar na naše tnalo (drvarnice nismo imeli) po drva. Ko je šel na partijski kongres v Ljubljano, smo mu morali pospraviti pšenico. Če smo hoteli dobiti steljo za živino iz naše zaplenjene hoste, smo mu morali vse poplačati z vinom. Ko se je moj mlajši brat Albin, študent, vračal iz Ljubljane, se je na pešpoti blizu znanega partizanskega doma na Frati v gozdu srečal z njim. Tako ga je napadel in ga poškodoval, da mu je brat komaj ušel. Zopet drugi sosed je nekega dne pričakal našo mamo v svinjski kuhinji s sekiro v roki in ji zagrozil: »Ubil bom to Gnidovčevo nuno!« Bila je mati duhovnika. Koliko groženj in poniževanj smo bili deležni od posameznih znancev! In to je bilo dostikrat bolj boleče kot nenehni pritiski oblasti, ki nas je pritiskala k tlom pol stoletja in ki se nam ni opravičila za storjeno gorje, kaj šele da bi popravila krivice in škodo, ki nam jo je prizadejala.
Dobrepolje
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
V tistem času sem bila dijakinja pri uršulinkah v Ljubljani. V roke sem dobila zadnji Slovenec: »Združena Slovenija vstaja«. Na drugi strani pa se je že začela črna reka beguncev, ki je prečkala Zvezdo in šla po Šelenburgovi cesti proti severu, kjer je upala, da bo onkraj planin našla varno zatočišče. Še nekaj dni so se valile trume teh prestrašenih ljudi, eni so bili na vozovih, drugi peš. Končno so ulice v Ljubljani ostale prazne.
Drugo jutro pa sem šla in zagledala skupino ljudi, ki so se objemali in rokovali, stopila sem bliže, in joj, kaj sem zagledala. Vsi so imeli rdeče zvezde in rjave angleške uniforme. Bili so partizani, ki so osvojili naše glavno mesto. Po cestah si videl trume veselih ljudi, vsi so nosili v rokah zastavice z rdečo zvezdo. Jaz sem jih samo gledala. Naši so govorili: »To se ne bo obdržalo; velesile ne bodo dovolile komunizma v naši deželi.«
Drugi dan je izšel Slovenski poročevalec in na prvi strani je bil zasmehljivo naslikan škof Rožman. Spodaj pa napis: »Zbogom, ovčice moje, za Vas se bo že nekaj skuhalo.« Sosed Jože je ves srečen in vesel govoril naši gospodinji: »Zdaj bodo pa boljši časi za delavca.«
stran: 039
Zelo so vsi hvalili Tita, ki je kljub hudemu nalivu vztrajal na balkonu univerze in govoril, da nasprotniki ne bodo več gledali prelepih slovenskih planin.
Šola se je končala že konec maja. Male mature ni bilo. Dobili smo le diplomo o končani nižji srednji šoli. Šli smo domov na Dolenjsko. Vaščani so pravili o fantih domobrancih, ki so se poslavljali: »Mi gremo na varno,« je rekel Aleni Ivan. »Mi gremo Angležem naproti,« se je veselil Andrejčkov Nace.
Potem so odšli, na koncu vasi pa so še glasno zaukali v slovo.
Jeseni so začeli izvajati komunizem. Odstranili so vse verne učitelje. Zasedli so nunsko šolo, nune pa stisnili v kot. Pa vendar je bila prepričana mati Pia, bivša ravnateljica, da je to le začasno in bo čez 14 dni drugače in bodo spet učile. Križe so ponoči neopazno odstranili iz razredov in javnih prostorov, tudi iz zasebnih gostiln.
Nahujskali so mladino, da je šla protestirat pred učiteljišče. Verni kandidati so bili potem odstranjeni in so morali iti domov.
Tako se je začel izvajati komunizem, najprej v šoli, kjer so trpeli samo rdeče učitelje. Angleži so jim dali zmago, materialno pomoč in domobrance. Tudi Hitler, ki je začel drugo svetovno vojno, jim je šel na roko. Brez vojne partija ne bi bila nikoli prišla na oblast.
Kamnik
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
V mozaik spominov ne morem dodati svojega brez pesnika Franceta Balantiča, svojega brata.
Pred šestdesetimi leti sem bila stara deset let, zato v plitvine spominov krmari moje srce z njim, ki je moje otroštvo zaznamoval z besedo, rojeno v največjih blodnjah ponorelega sveta. Tolpe podivjanih človeških krdel so teptale zemljo, srca so krvavela, okrvavljena so se združevala s prstjo, se spreminjala v prah, ki razsejan spominja in opominja tudi današnje rodove.
Pisalo se je leto 1945. Prebujala se je pomlad. S težkimi koraki je stopila med nas. V zraku je lebdel vonj po minulih dneh in se spreminjal v grozečo stvarnost. Še danes je v meni, pred duhovnimi očmi se mi rišejo tisti dnevi.
Konec vojne. Z olajšanjem bi morali zaživeti novo življenje, saj smo komaj čakali, da mine strah pred ubijanjem, pred tujci, ki so vsak dan uresničevali grožnje z namenom, da našo deželo naredijo nemško.
Toda zgodilo se je, da se je naše upanje spremenilo v obup.
Vedela sem, da so partizani, ki se skrivajo po gozdovih in napadajo okupatorja. Slišala sem, da jim morajo kmetje dajati hrano, če ne, si jo vzamejo sami. Vedela sem, da je naš France v Ljubljani in da se je spomladi 1943 pridružil prijatelju Kremžarju v Grahovem na Notranjskem. In to je bilo tudi vse.
Ko je novembra leta 1943 zgorel v Krajčevi hiši v Grahovem v bitki s partizani, se je moj pogled na medvojne dogodke zameglil. Mama je jokala, oče je mrk hodil v tovarno, s sestro sva trpeli.
In ko so maja meseca leta 1945 prijezdili na konjih partizani, zmagovalci, sem jih sprejela z grenko mislijo na brata, ki je moral umreti strašne smrti v ognju. Niso ga ubili okupatorji, ampak Slovenci, bratje po krvi.
Obiskovala sem četrti razred osnovne šole. Zmedeno smo učenci sledili šolskemu pouku. Bili smo skoraj nepismeni, saj se v nemški šoli nismo naučili ničesar. Najbolj smo bili presenečeni, ker v šoli nismo smeli imeti verouka. Duhovnika, patra Pavlina, ki je prišel nekajkrat v šolo, so kmalu izgnali. Biti veren je bil največji greh za komunistično oblast. Učenci smo morali poslušati marksistične in leninistične nauke, ki so nam bili popolnoma tuji, vsaj meni, ki sem s starši vsak dan molila in verjela, da je Bog edina resnica in rešitev.
stran: 040
Vsak konec tedna smo morali šolarji zvečer po ulicah Kamnika z navdušenimi zmagovalci v povorki z baklami korakati in vzklikati: »TITO – STALIN!« Ti pohodi so se mi upirali, a sem kot šolarka morala slediti množici, ki je vpila imeni dveh komunističnih poglavarjev, Tita in Stalina.
Podnevi pa so skozi Kamnik romale trume na smrt utrujenih ljudi, žalostnih obrazov, starih in manj starih, z otroki. Bili so begunci. Od kod so prihajali, nisem vedela, kam gredo, sem premišljevala. S strahom in grozo sem gledala za njimi. Zvečer pa. Mama je slišala pokanje pušk v okolici mesta. Niso prišli daleč, ubogi ljudje. Komunistična oblast si je vzela pravico neusmiljeno pokončati nesrečne ljudi.
Žalost srce v plitvine spomina krmari.
Žalostna sem bila takrat, čeprav nisem razumela, vedela sem le, da mama joka za sinom in z njo smo trpeli vsi.
Danes pa razumem, zato mi še bolj žalost srce v spomine utaplja, težko se oziram v tisti čas, ki je daleč, a me boli, vedno bolj.
Kočevski Rog, Teharje, jame in brezna … so sprejemali pred šestdesetimi leti, bila je pomlad in zgodnje poletje, ponižane in zasramovane – kakor Kristus so trpeli – in zasula jih je slovenska zemlja.
Zakaj?
Pravijo, da so bili kolaboranti, ki so se povezovali z okupatorjem – tudi moj brat je bil med njimi – zato še danes marsikdo, in kar je najhuje, tudi nova slovenska oblast ni izrekla obžalovanja in priznanja, da so vse žrtve povojnih pobojev nedolžne, ki kličejo k spravi in popravi krivic, storjenih pod komunističnim terorjem v državljanski vojni in po njej.
Ali komunisti niso bili kolaboranti? Kot zvesti Stalinovi pristaši so podpirali Hitlerja, saj je sovjetski diktator z njim sklenil pogodbo, ki je prepovedala »vsakršen boj proti nemškemu nacizmu. To je bila najbolj nemoralna pogodba med Stalinom in Hitlerjem. Stalinovo opravičilo je bilo: Komunist se lahko veže z vsakomer, tudi z najhujšim nasprotnikom, samo da ta zveza zagotavlja korist za komunistično partijo.« (Angela Vode)
Šestdeset let je minilo. Molk zasutih ust je vedno glasnejši, odmeva v srcih ljudi, ki so sposobni prisluhniti zgodovini in eni sami resnici. Bog daj, da bi nas ta molk zbližal in združil, da bomo živeli v miru v tej naši prelepi slovenski deželi.
Ljubljana
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
Bliža se obletnica konca druge svetovne vojne; zaživeli bodo spomini. Pravijo, da ostajajo v zavesti le lepi. A ni tako. Tudi grenki udarijo in me ob vsaki obletnici za lep čas zamorijo.
Star sem bil dobrih 13 let, a že zbegan. Z zadovoljstvom sem opazoval znake, ki so napovedovali skoraj zlom osovraženega nemškega okupatorja: nad poslopjem Slavije dim iz dimnika – Gestapo je kuril svoje arhive; detonacije pod Rožnikom zaradi uničevanja nemške opreme in streliva; med zadnjimi branilci Berlina samo še otroci; zavezniške enote sredi Nemčije, v Italiji blizu Trsta.
Ob tem nismo bili le veseli, ampak tudi zaskrbljeni. Vedeli smo, da se bližajo partizani. To so naznanjale strnjene kolone beguncev: kmečkih voz, naloženih z najrazličnejšo opremo, starejši možje kot vozniki, žene in otroci na njih. Prihajale so z Dolenjskega. Strah pred partizani je nagnal vso to revščino z njihovih bornih domov, da si reši golo življenje.
stran: 041
Zadnje dni so hodili k očetu v pisarno po slovo njegovi prijatelji, ki so se namenili umakniti pred partizani k Angležem in Amerikancem v Avstrijo ali Italijo. Otroci smo začeli pritiskati na starše, naj se tudi mi pridružimo beguncem. Pripravili smo si že kolesa in nahrbtnike. Oče in mati sta se na našo nejevoljo odločila, da ne gremo nikamor. Oče nas je tolažil, češ da je v govoricah tudi nekaj pretiravanja in propagande in da tako hudo tudi ne more biti.
Zvečer smo skozi okna gledali prazne ulice in policijske straže, ki naj bi po očetovem pojasnilu vzdrževale red in preprečevale ropanja do prihoda redne vojske. Mati nas je pred spanjem pokrižala in naročila, da bomo zjutraj šli vsi k maši in obhajilu, potem pa na vse počakali doma.
Zgodaj zjutraj smo videli prve partizane, ki so razoroževali policaje, na hišah so se pojavljale zastave s peterokrakimi zvezdami, sicer na ulicah ni bilo mnogo ljudi, ko smo šli v cerkev. Pri maši je bilo zelo turobno. Večinoma so bile same ženske, precej jih je jokalo, zato je kar nekam čudno zvenel duhovnikov glas med pridigo o velikem veselju, ki nas navdaja ob koncu vojne.
Doma nam je mati iz ne vem kje skritih zalog pripravila dober zajtrk z besedami: »Otroci, še to pojejmo in potem počakajmo, da pridejo in nas pobijejo.«
Niso prišli in nas pobili, pač pa so začeli prihajati terenci z belimi trakovi na levi roki in napisom OF ter puško na rami. Prinesli so nam papirne zastavice in slike Tita in Stalina. Zastavice naj nanizamo na vrvice, obesimo pod vsa okna, slike pa na okna v našem tretjem nadstropju.
Po hišah so se pojavili plakati z napisi, češ da je privatna lastnina varna ter da bo nova oblast delovala zakonito, da bodo kaznovani samo okupatorjevi sodelavci.
Radovednost me je gnala na cesto. Partizani so prihajali po sredi mesta mimo pošte in nebotičnika. Na pločnikih se je trlo ljudi, pozdravljali so vojake, jih obmetavali z rožami, mahali s papirnatimi zastavicami in vzklikali razne »parole«. Posebno vzhičene, v pravi ekstazi so bile ženske – kasneje sem vedel, da so to članice AFŽ.
Tisti čas sem hodil v škofijsko klasično gimnazijo, ki je po pregonu iz Št. Vida in iz škofovih zavodov gostovala pri nunah. Po »osvoboditvi« so v šoli povedali, da je pouk zaključen. Vpisa jeseni ne bo, ker je šola ukinjena.
K očetu v službo so prišli partizani, povedali, da je delovanje posojilnice, kjer je bil oče direktor, ustavljeno, in da naj čakajo nadaljnjih navodil.
Četrti dan so »osvoboditelji« ponoči prišli, preiskali stanovanje, odpeljali in zaprli očeta; zakaj in kje je, kljub materinem prizadevanju nismo izvedeli. Po štirih mesecih je bil sodni proces, na katerem je bil oče v odsotnosti obsojen na štiri mesece zapora. Obtožnica mu je očitala le to, da je posojilnica med okupacijo delovala.
Po procesu so očeta pustili. Pripeljali smo ga – sam ni mogel hoditi – na triciklu vsega onemoglega domov. Bili smo presrečni, da je sploh še živ, kajti kar naprej smo morali poslušati smrtne obsodbe, ki so se razlegale iz zvočnikov na sodniji in po mestu. Na tako imenovanih »sodnih procesih« so kar po tekočem traku obsojali na smrt.
Dobili smo pa še drugi obisk terencev. Prišli so iskat starejši sestri, stari 19 in 21 let. Odpeljali so ju ribat bivšo klasično gimnazijo, kjer so bili med vojno nastanjeni Nemci. Govorili so, da morajo to delo opraviti nemške vlačuge.
Doma je oče več mesecev okreval. Ostali smo brez vsakih sredstev. Službe ni dobil in živeli smo ob pomoči dobrih ljudi ter s priložnostnim težaškim delom nas, šestih šoloobveznih otrok. Tako vse do 1952. leta, ko je oče za 33 let delovne dobe dobil – ne pokojnino – pač pa preživnino. Bi mar naredili bolje, če bi bežali? Ne vem. Stric in teta sta se umaknila v Trst, a ju je VOS tam ugrabil in sta kar izginila.
Oče je kasneje videl negospodarnost, nasilje, zlaganost in pokvarjenost oblasti. Ugotovil je: »Vse, kar sem bral napisanega o komunizmu in njegovih zločinih, je res. Če ga pa doživiš, vidiš, da je še veliko huje.«
stran: 042
Ljubljana
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
Podpisani sem rojen 10. novembra 1936 in se spominjam še dosti dogodkov ob koncu stare Jugoslavije, začetka vojne na cvetno nedeljo in dogodkov med vojno. Vendar letos poteka šestdesetletnica konca druge svetovne vojne in naj navedem nekaj spominov iz tistih dni.
Takrat spomladi se je že veliko govorilo, da bo kmalu konec vojne in smo to tako že vedeli in razumeli tudi otroci. Mnogi odrasli so konec pričakovali v skrbeh, pa nisem razumel vzroka. V tistih dneh je najgloblji moj spomin podoba nepretrgane kolone mož, žena, otrok in vojakov peš in na vozovih, ki so se pomikali več dni iz ljubljanske smeri skozi Trzin proti Mengšu. Moja stara mama, ki je vedno govorila zelo odkrito tudi z otroki (njena hči Tončka, moja teta je bila zaradi tega vedno v skrbeh), je rekla, da bežijo pred tistimi, ki so v Trzinu med vojno požgali kulturni dom, osnovno šolo in župnišče. Tako se mi je zdelo razumljivo, da bežijo pred njimi, saj smo takrat požigalce vsi imeli za zelo slabe ljudi.
No, in nekaj dni za tem se natančno spominjam, da je bil lep dan in da sem poskakoval po velikem kupu hlodov, ki so bili naloženi ob gnojišču. Ne vem, ali je že zvonilo pred tem, ko sem skakal s hloda na hlod ali pa sem začel skakati s hloda na hlod potem, ko so mi domači povedali, da zvoni zato, ker je konec vojne. Pri nas in v naši okolici se ne spominjam, da bi se ljudje posebno veselili. Zase ob tem vem, da sem se spomnil na posamezne nevarne dogodke med vojno: doživel sem na poti v domobransko šolo v Mengeš, da so streljali iz aeroplana na zapravljivček Grčarjevega Jožeta, na katerega smo prisedli tudi otroci. Otroci smo urno poskakali v »šicn grabna« ob cesti in se spominjam, da sem spotoma še videl oblačke dima, ki so se dvignili ob udarcu krogle v peščeno cesto. Tega in še mnogih nevarnih dogodkov in v tistem času dostikrat nepretrganega brnenja aeroplanov visoko na nebu in oddaljenega grmenja sem se tedaj spomnil; rekli so mi, da bo zdaj vsega tega konec. Da bomo brez strahu lahko hodili ponoči, kar je bilo do zdaj prepovedano, saj smo morali še okna imeti zapolknana, če je gorela luč. Spominjam se, da sem bil tega zelo vesel in da sem v sebi občutil neznano olajšanje.
Olajšanje sem opazil pri vseh ljudeh, ne pa pravega veselja, saj je stara mama zopet rekla: »Zdaj nam bodo pa požigalci vladali!« Tudi se je čez nekaj časa potihem govorilo: »Vse tiste, ki so bežali, so novi oblastniki pomorili.« To je naredilo moreč vtis, vendar sem od vsega skupaj še zelo malo razumel, da bi si lahko kaj predstavljal.
Ljubljana
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
Tisto jutro nas je vrglo iz spanca močno butanje po vratih. Z očetom sva se prva znašla na stopnicah. Oče je prebledel in sklenil roke: »So že spet tu?« »Kdo vendar?« »Nemci. Kdo naj bi tako divje razbijal po vratih, če ne sovražnik?« Tudi Veber je logično sklepal. Pogumno sem pogledala skozi okno. Spodaj je stala naša znanka Vera iz soseščine. Šla sem dol in odprla vrata. Široko se je zastrmela vame. »Kje imaš očeta?« Presenetil me je glas, ki ni bil le ukazujoč, rezek in hladen, ampak tako neznansko spremenjen, da sem prebledela. Čemu preti? »Kaj pa je?« se je oglasil oče. Bil je jezen. Verjetno ni prenesel njenega glasu. »Takoj dol s to cunjo!« je ukazala in nekajkrat zamahnila proti naši zastavi. »Glejte, da čimprej obesite tapravo, drugače se ne bo dobro končalo.« Nato je zletela pest od nje naravnost v moj obraz in siknila: »Zdaj se bomo pa takole pozdravljali!« Naglo se je zasukala in odkorakala kot kak general, ki je pravkar izrekel neizpodbitno usodno povelje. »Obsedeno babše!« je zarentačil oče in me poslal gledat na cesto, kaj se pravzaprav dogaja po soseščini. Prepričana sem bila, da me Mirje ne more nikoli presenetiti, ker ga tako dobro poznam kot sebe od prvih korakov, s potepov po njegovih cestah, vrtovih in travnikih. To jutro pa ga nisem več poznala. Vsepovsod so visele jugoslovanske in slovenske zastave z zvezdami in boljševiške, okna so bila okrašena s cvetjem in zastavicami, tu in tam celo slike Lenina, Stalina in Tita. Sumila sem, da se vsaj dobra petina spreneveda, da so izza oken in vrat oprezno privohljale podgane in se obrnile po vetru. Dobro sem si ogledala vilo, ki je imela že v gosteh kraljico Marijo in je kasneje odpirala vrata vplivnim Italijanom – tudi ta je bila krašena po vseh predpisih za deveti maj. Samo mi – morda res edini – smo bili za luno. Oče se je seveda takoj udaril po čelu, da je pozabil na zvezdo. Ne vem, kako bi se znašli, če naša mama ne bi bila znala šivati (bila je izvrstna šivilja, sicer je naredila samo en tečaj v življenju, a ker je zmerom zmanjkovalo denarja za obleke, nam jih je pridno šivala – od plaščev, kostimov in vseh vrst oblek). Tiste dni jo je dajala mena in zato je morala ležati. Na posteljo smo ji položili risalno desko, iz rdečega klotastega blaga pa je ukrojila zvezdi in ju prišila na zastavo. In potem smo jo razobesili v čudovito praznični dan, brez oblačka, toda žal z ženskami, ki mole pesti in vpijejo na zastave. (Še danes imamo to zastavo, nekako ponosni samo nanjo, ker je toliko prestala. »Samo naj se kdo obregne obnjo, mu bom že povedal svoje,« je rekel oče, ko ga je Veber kasneje opomnil, da se mu zastava ne zdi čisto v redu. Zvezdi manjka namreč zlato obrobje.)
stran: 043
»Še preden je bilo konec devetega maja, se je ženska spet prikazala. S Tatjano sva se razstajali pred našo hišo. Spet je stegnila pest. Prav pod nos mi jo je pomolila. Mravljinci so mi zagomazeli, Tatjana pa je zbežala. Prenesla sem njen pogled, stisnila sem ustnice in v trenutku sem dobila moč zdrave pameti. Nimam se česa bati, nobenega masla na glavi, ni se mi treba pretvarjati niti postavljati kot človek, ki ima v rokah moč. ‘Kar pojdi lovit podgane!’ sem zavpila. ‘Veliko jih je prilezlo na dan.’ Zares me je debelo pogledala, jaz sem stekla domov, zaloputnila z vrati, se naslonila nanje in se razjokala … Vidiš, niso lovili podgan, sploh ne, celo dovolili so jim, da so se jim motale okrog nog in se dobrikale. Postale so celo nevarne. Izvohljale so kaj čisto nedolžnega in lahko si prišel v arest, ne da bi vedel za vzrok. Na tak način so se zaščitile pred lastnim uničenjem.«
Postojna
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
V Postojni ni bilo veliko domobrancev. Spominjam se ostarelega majorja Ferenčaka in njegove žene Fani, ki je bila upravnica na novo ustanovljene slovenske osnovne šole v Postojni, ustanovila pa je tudi mestno knjižnico. Domobranci so v Postojni priredili prvo Prešernovo proslavo po kapitulaciji Italije. Vsako jutro je njihova četa korakala skozi Postojno s pesmijo: Delaj, delaj, dekle, pušeljc. Ne spominjam se, da bi komu kaj hudega storili. Nenadoma je njihova pesem utihnila. Slovensko šolo so spet zaprli. Nekega de so se po Tržaški cesti peljali na lojtrniku begunci v civilu. Srbski četniki, ki si jih prej srečeval na vsakem koraku, so izginili. Nemci so postajali čedalje bolj nemirni. Pred našo hišo so si postavili bunker. Po okoliških hribih so partizani kurili ognje. Vsi smo čutili, da se pripravlja odločilni spopad. Vedeli smo, kdo bo zmagal, in bali smo se, kaj nam bo mir prinesel, saj so že dolgo iz okoliških vasi prihajale vesti ne le o napadih na Nemce in o nemškem maščevanju, ampak tudi o tem, da so partizani pobijali domačine, o katerih si nismo mogli predstavljati, da bi bili kaj hudega storili.
Bitka je trajala tri dni, potem je pridivjala svoboda. Naše stanovanje so zasedli od zmage in ruma pijani partizani. Moji starejši sestri je nova oblast takoj mobilizirala; morali sta na Ravbarkomando obvezovat ranjence. Ko sta se vrnili domov, sta pripovedovali, da so mimo njiju še švigale nemške krogle. Na našem dvorišču se je nekaj ujetih Nemcev stiskalo v gručo. Stražil jih je partizan. Čez noč so izginili. Zvedeli smo, da so jih postrelili za Sovičem.
Partizani so odšli iz našega stanovanja, prihajali pa so dan za dnem drugi obiski. To so bili predstavniki nove oblasti, ki so zahtevali to in ono, recimo kuhinjsko mizo, kmečko orodje in podobno. Treba je bilo dati kravo iz hleva, za Trst, so rekli. Oče se je nekoč skušal upreti, pa ga je oblastnik odgnal z grožnjo. Iskali so tudi sobe za razne funkcionarje, skoraj sleherni dan jim je bilo treba razkazovati stanovanje in dokazovati, da smo velika družina in da imamo vse zasedeno. Pred trgovinami so se nabirale dolge vrste ljudi, čakali so na kruh, na kvas, če se je kakšno živinče ponesrečilo, tudi na meso. Da se ni skoraj nič dobilo, so bili seveda krivi trgovci, zato so jih nekaj zaprli. Zvedeli pa smo tudi za znance, ki so jih po zmagi pobili. Med njimi je bilo poleg domačih civilistov nekaj bivših domobrancev, pa tudi Italijanov, ki so bili poročeni s Slovenkami. Nevarno je bilo spraševati zakaj, a če si vprašal, si dobil zmeraj isti odgovor: »Nekaj je že moralo biti!« Likvidatorji so bili večkrat ljudem znani, o njihovih imenih se je šušljalo.
stran: 044
Vojaška godba se je naselila v župnišču tik pod stanovanjem dekana Krhneta in vadila na vse pretege. Ko je šla njegova nečakinja, ki je pri njem gospodinjila, prosit, da bi malo prenehali, ker gospoda strašno boli glava, so začeli še bolj razbijati. Dekanu se je pomračil um. Ob nedeljah so organizirali udarniško delo ob pesmi: Slovenija, svobodna, sovjetska si že ti.
Nekega dne, ko sva bili z mamo sami doma, sta prišla dva oficirja v uniformi in zahtevala, da v dveh urah zapustimo stanovanje. Vztrajala sta pri svojem »narđenju« in nista povedala, ne kako ne kam. Naša sedemčlanska družina je potem prebila dva meseca v bivšem pesjaku in v podstrešni sobici, ki nam jo je dala na razpolago usmiljena soseda. Iz te sobice smo gledali v naše stanovanje, kjer so partizanke nekaj tipkale in sprejemale obiske. Moka, krompir in vse, kar smo imeli pridelkov, je zaradi naglice, s katero smo se morali izseliti, ostalo v hiši, tja pa nismo imeli več dostopa. Vstajala sem zjutraj ob petih in hodila čakat kruh v vrsto pred Turkovo pekarno. Nekoč sem bila že skoraj na vrsti, ko se je za menoj oglasila ženska: »Imajo doma polne kašče žita, pa hodijo sem po kruh.« Vedela sem, na koga meri, a sem se naredila, da ne slišim, saj so v pesjaku vsi čakali na tisti koruzni kruh.
Na jesen sem zbolela za škrlatinko. Zdravil me je dr. Karninčič. Svetoval je mojim doma, naj nikomur ne pravijo, da imam to nalezljivo bolezen, ker bi sicer morala v bolnišnico, kjer so bile razmere skrajno nevarne. Prevzel je odgovornost nase in skrbno spremljal potek moje bolezni. Nekega dne ga ni bilo na obisk, prijeli so ga in zaprli, ko se je z avtobusom vračal iz Trsta. Proti njemu, poštenemu človeku in zdravniku, so uprizorili pravi stalinistični proces in ga obsodili na prisilno delo.
Med nami je zavladal strah, nezaupanje in nekakšna otopelost. Tudi za našega očeta smo se bali, saj je bil »kulak«. Rekel je: »Če me bodo, me bodo po nedolžnem.« Ko pa smo bili sami doma in se je dobro ozrl okrog sebe, je dejal: »To se bo sámo požrlo. Mi tega ne bomo dočakali, naši otroci pa bodo!«
Ljubljana
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
Maja 1945 smo živeli v Bizoviku v očetovi rojstni hiši, po domače pri Matevževih. Leta 1942 je stari oče Jakob nagovoril mojega očeta, da je prodal svojo hišo v Bizoviku in se z družino preselil k njemu. Stari oče je bil vdovec in želel si je, da bi mu otroci delali družbo. Jaz sem imel 10 let, Jože 7, Janez 5, najmlajši brat Filip pa se je rodil leta 1942.
Oče je bil pri vaški straži na postojanki na Lazharjevem griču v Bizoviku. Ob italijanski kapitulaciji je odšel z vsemi na Turjak. Ob nemški ofenzivi leta 1943 je bil ujet na Rdečem kamnu, kjer je bil pri partizanih kot talec. Partizani so ga ujeli v spopadu na Velikem Osolniku in ga zadržali. Ob ofenzivi novembra 1943 so ga Nemci ujeli in odvedli v Ljubljano; tam se je pridružil domobrancem. Vendar ni bil vojak, ker je bil starejši in je skrbel za družino, zato so ga pustili, da je opravljal svoj zidarski poklic.
Že nekaj dni pred devetim majem smo otroci opazovali nemške vojake, ki so se umikali iz bojev na Orlah in v okolici. V koloni so hodili mimo našega doma. Bili so obvezani, umazani in utrujenega videza. Vojak iz kolone je z roko pokazal nazaj, rekoč: »Banditen kommen«. Spomnim se dobro, kako je tudi ta dogodek še dodatno povečal strah v družini. Kot 12-letnik sem občutil turobnost, morečo tišino in napetost v družini. Kaj bo? Oče in mama sta se skrivaj pogovarjala, da bodo verjetno prišli partizani. Prisluškoval sem takšnim skrivnim pogovorom. V zraku je lebdela panika: vsi bi nekam šli. Tudi starša sta se odločila, da se umaknemo iz vasi. Imeli smo majhen ročni voziček na štiri kolesa z lojtrcama na obeh straneh, ki ga je oče sam naredil. Na vozičku je bilo verjetno nekaj malega najnujnejšega in nanj smo posadili tudi triletnega Filipa. Mama je bila noseča, kar je v takratnem občutju še povečalo tragičnost dogodka. S tem vozičkom je vsa družina pešačila skozi Hrušico proti Ljubljani. Kam? Prispeli smo do maminega brata Miha Pavčiča in njene tetke – tako smo jo vsi klicali – pisala se je Korošec in je stanovala pri njem. Očitno sta prav onadva starše pregovorila, da smo se vrnili domov v Bizovik. Oče ni šel z nami in tako smo bili otroci tisti dan zadnjič z njim. Nismo se poslavljali. Oče je odšel k svojemu bratu Jakobu na Kodeljevo. Oblastem se je javil 11. maja in nikoli več ga nismo videli. Nikoli več!
stran: 045
V Bizoviku se je še vedno slišalo občasno streljanje v daljavi in odmevalo po dolini. Strah nas je bilo spati doma. Na mamino prošnjo nas je čez noč sprejela najbližja soseda, po domače Pergarjeva Marjana. To je bila starejša gospa, ki je stanovala sama v majhnem stanovanju v pritlični hiši. Zatekli smo se v notranjost prostora, kjer ni bilo oken, v popolno temo. Tiščali smo se skupaj in molili rožni venec. Bilo nas je več, vendar se ne spomnim imen. Dobro pa se spomnim Anzetovega Slavca s priimkom Pavčič. Prebudili smo se v lepo sončno jutro v sredo 9. maja. Odšli smo domov. Od naše ali Pergarjeve hiše je ca. 300 m čez travnike do vznožja gozda. Kmalu smo opazili, da se po gozdni poti z dobrunjske strani pomika kolona vojakov. Bili so partizani, prvič sem jih videl. Med drugimi smo prišli do njih tudi mi otroci. Moje prvo in nepozabno presenečenje je bilo, ko je Anzetov Slavc prinesel na levi roki, kot polena naložene, velike škatle cigaret in jih poklanjal partizanom. Nisem razumel, kaj je to. Še sinoči je z nami molil, se z nami vred bal prihoda partizanov, sedaj pa takšna vdanost do njih. Ta dogodek se mi je vtisnil v spomin, kot da se je zgodil včeraj. Začel se je nov čas, ljudje so se sprevrgli, komu verjeti in zaupati? Postali smo izobčenci.
Vsako nedeljo smo hodili k maši v Bizoviku. Sam sem bil med šolarji velikokrat na koru. Že takoj prvo nedeljo po 9. maju se niso hoteli več pogovarjati z menoj. Težko je opisati tisti občutek osamljenosti, ponižanja, ko nisem popolnoma nič razumel in sem ostal sam. Zanje in za mnoge v vasi smo bili od tedaj samo še »belčki«, oče pa »zločinec«. Vse se je obrnilo proti nam. Kamor koli smo šli, smo bili zaničevani. Mama je veliko jokala. Bili smo lačni in prestrašeni. Mama in stara mama sta nas tolažili, naj potrpimo in se jih izogibamo. Mama je bila perica kot veliko drugih v vasi Bizovik, ki so prale za stranke v Ljubljani. To je bil edini dohodek v družini.
Kmalu se je začelo z nasiljem. Vrata smo imeli čez dan zaklenjena, ker so nas vedno ustrahovali in razbijali po njih. Pozneje smo izvedeli, zakaj se je to dogajalo. Domači terenci so prišli odkopavat grob, v katerem naj bi bil človek, ki naj bi ga bil ubil naš oče. Odkopali so udrtino na robu Debenčeve senožeti pod gozdno cesto. Našli so ostanke poginulega psa, ki ga je nekdo zakopal tja. Mi nismo nič vedeli o tem. Terenci so si vzeli vso pravico nad nami. Nenadoma so prišli: »Preiskali bomo hišo,« so dejali in začeli premetavati stvari v vseh prostorih; na podstrešju so bile na tleh pohodne deske. Vse so potrgali in tako pustili. Prišli so še večkrat in celo med že potrganimi deskami zopet »preiskovali«. Nam se je zdelo, da hočejo hišo podreti, s takšno ihto so delali. Najbolj ukazovalen je bil Mešicov Lojze s priimkom Mojškerc. To je brat Smukarjevega očeta, vaščana, ki so ga leta 1942, med racijo blizu njegovega doma v Bizoviku, ustrelili Italijani.
Hodil sem v šolo, prvi letnik realke na Rakovnik. Na tiste čase imam prijetne spomine. Po »osvoboditvi«, še pred zaključkom letnika, me je neki dan razrednik Tonin poklical pred tablo in mi sporočil, naj zapustim šolo. Izključen sem bil iz šole.
Počasi sem se začel zavedati, da je z našo družino nekaj hudo narobe. Karkoli sem počel, kamor sem se obrnil, vse je bilo narobe. Sama žalost, lakota, jok, napetost, nemir. Izvedeli smo, da so na vasi delili UNRRA pakete. Za našo družino pomoči ni bilo.
Povečevalo se je živčno stanje. Še bolj se je stopnjevalo pozneje, ko smo izvedeli, da so očeta vozili v lojtrskem vozu iz zapora v Ljubljani čez vasi Hrušica, Bizovik in Dobrunje na Sv. Urh, na strašne »orgije«, ki so jih tam počeli od zmage pijani in maščevanja željni komunisti. Takrat je bilo tudi pri nas doma pri belem dnevu vse zaklenjeno. Otroci smo bili pod mizo, mama pa je skozi zastrta okna opazovala in trepetala, kaj se bo zgodilo. Dostikrat so hodili okrog, vpili in takrat je bilo, da bi znorel; nič nismo vedeli, kaj se zunaj dogaja. Le strogo zaupne novice je mama pozneje občasno izvedela pri nam podobnih ljudeh, kajti tudi oni so trpeli. Prav ti domačini so bili mami v največjo moralno in mnogokrat tudi materialno oporo. Tistega o očetu na Sv. Urhu tedaj doma nismo nič vedeli. Mama je pozneje prinašala domov te strahotne novice, ki jih nam otrokom nikoli ni zmogla povedati drugače kot s pretresljivim glasnim jokom.
stran: 046
Kot da še ni bilo dovolj hudo, da so nam vzeli očeta, smo se morali še po sili izseliti. Stari oče nas je še isto leto pognal iz hiše, ker so ga nahujskali domači terenci. Takrat nismo vedeli in še danes ne vemo, kako so potekale sprevržene politične priprave vaščanov in starega očeta za naš izgon. K staremu očetu nismo šli nikoli več na obisk.
Strah, nasilje in dogodki, ki so se v naši družini vrstili drug za drugim takoj in še več let po koncu vojne, so nam pustili trajne posledice. Brata Jože in Janez sta veliko prezgodaj umrla. Mama je do smrti ostala ena sama duševna razvalina. Mlajši brat Filip se je kot mladostnik brez zadržkov vključeval v tedanje življenje. Tudi sam sem živel dolga leta v velikih dilemah in razmišljal, kaj je prav. Premnogokrat sem se jim pustil zapeljati. Pozneje, ko sem v življenju spoznaval laži in prevare, sem se svoje naivnosti močno sramoval. To mi je v veliko izkušnjo. V notranjosti sem bil velikokrat zmeden. Še bolj sem se vase zapiral. Ugotovil sem, da so se nad očeta ljudje spravljali z vsemogočimi starimi zamerami. Komunistična oblast pa jih je iz revanšističnih namenov ščuvala in podpirala. Z osamitvijo od okolice, ki bi mi bila odgovorila na marsikatero vprašanje, ki me je težilo vsa leta, sem zamudil mnogo prič. Na stara leta nimam več miru. Vse bolj me razjeda krivica, ki se je zgodila naši družini. Vendar imam še upanje in voljo, da se bom, kolikor mi bo zdravje naklonjeno, trudil za povrnitev očetove časti in dostojanstva.
Ljubljana
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
Večino spominov sem že napisala pred desetimi leti, ob petdesetletnici osvoboditve Ljubljane (Zaveza št. 17, junij 1995, str. 42-48). Tokrat bom zapisala tudi nekaj dogodkov, ki jih pred desetimi leti nisem.
Med drugo svetovno vojno smo živeli v Ljubljani, v prvem nadstropju v hiši nasproti šentpetrskega župnišča. Bili smo številna družina: oče, mama in deset otrok. Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, na univerzi ni bilo predavanj, v z bodečo žico ograjeni Ljubljani so bili Nemci. Starejši sestri Mija in Ivanka sta šli v Gorico pomagat v slovensko šolo. Brat Jože se je pozno jeseni 1943 pridružil domobrancem na Primorskem. Domov na Primorsko je odšel iz Ljubljane tudi očetov brat Stanko. Ni bil vojak in ni želel v nemške delovne enote. Domov na Predmejo je še prišel, več zanesljivega se o njem ne ve.
V začetku meseca maja so bili naši znanci v Ljubljani silno vznemirjeni, prestrašeni in negotovi, kaj se bo zgodilo. Širile so se govorice, da so v Prekmurju že ruski kozaki, ki ropajo, pobijajo in posiljujejo. Znanci so prihajali z novicami, da ljudje bežijo na Koroško. Le za kratek čas naj bi se umaknili, dokler ne pridejo Angleži. Brata Tine in Jane, stara šestnajst in petnajst let, sta šla k domobrancem, drugi pa smo bili v soboto, 5. maja popoldne, že pripravljeni na odhod. S potepanja po okolici se je vrnila najmlajša sestra Lenka in v maminem naročju ihtela, da ona ne gre nikamor.
Kaže, da je Lenkin jok povzročil rahel pomislek, kam pa naj sploh gremo?
Tri sestre: Zina, 19 let, Zora, 17 let in Ančka, 14 let so se kljub temu odpravile na pot. Oče bi bil morda šel, če bi imel prevoz. Doma smo ostali oče, mama in najmlajši dve, stari 12 in 9 let.
V naslednjih dneh nismo šli nikamor. Oče je bil tih, sežigal je svoje papirje. Ko ga je Lenka vprašala, zakaj to dela, ji je odgovoril, da zažiga papirje zato, da dobri ljudje ne bi trpeli. Z Lenko sva se lotili pospravljanja knjig. Iz ene sobe sva jih prenesli v drugo kar na kup. Nihče naju ni zaustavil pri najinem razmetavanju.
V noči med 8. in 9. majem smo poslušali ropot voz in konjskih kopit ter vojaških korakov. Zdi se mi, da je oče ob oknu opazoval dogajanje na cesti.
stran: 047
Zjutraj, 9. maja, je bil čudovit sončen dan. Okna sosednjih hiš so bila okrašena z zastavicami, med njimi je bilo največ rdečih s srpom in kladivom. Prišla je teta Rezka, da terenci zahtevajo, da se na hišo obesi zastava s peterokrako zvezdo. Oče in mama sta to odklonila. Ko smo se vrnili od jutranje maše, je že visela državna zastava s peterokrako zvezdo. Kaže, da teta Rezka ni želela sitnosti. Ostali smo doma, bilo je tiho, morda kar preveč tiho. Tudi po okoliških ulicah je vladala tišina. Mislim, da še celo tramvaj ni vozil.
V četrtek, 10. maja, je bil praznik – vnebohod. Za našo družino je to še prav poseben praznik, saj sta oče in mama praznovala srebrno poroko. Poročila sta se 10. maja 1920. Meni in Lenki je oče naročil, naj greva mami kupit rože. Šli sva v najbližjo cvetličarno. Cvetličarka nas je poznala. Pri izbiri rož pa ni bila posebno prijazna. Prodala nama je nemogoče »snežene« kepe in jih ni ustrezno aranžirala. Ko sva prinesli rože domov, naju je oče le žalostno pogledal in šel sam kupovat rože. Popoldne so starši sedeli skupaj s teto Rezko in njenim možem pod kuhinjskim balkonom. Zdi se mi, da niso dosti govorili.
Ponoči me je zbudila prižgana luč. Mama me je pomirila, rekoč, da so prišli po očeta. Brskali so po stanovanju, zlasti po omarah fantovske sobe. Pa se oglasi eden od preiskovalcev, češ nekaj sem našel. Našel je težko škatlo od čevljev. Ko jo je odprl, se je oddahnila tudi mama. Notri so bili žigosani kamni s slovenskih gora. Ali so sploh kaj odnesli, ne vem. Kakšnih dragocenosti nismo imeli. Ko so rekli očetu, naj se obleče, da mora z njimi, sem iskala očetove tople nogavice. Brez njih bi ga preveč zeblo. Oče je mraz težko prenašal. Preden so odšli, so zapečatili dve sobi, ki sta ostali po odhodu dveh bratov in treh sestra prazni. Oče se je poslovil in odpeljali so ga. Ne vem, če je mama kaj poizvedovala, kje je oče zaprt. Nekega dne je prišla domov in samo rekla, da ji je stric Janez (mamin svak) rekel: Veš, Ivanka, sedaj so novi časi, pa tudi novega človeka bomo vzgojili! Informacij o očetu tudi on ni dobil ali si jih ni upal iskati.
Mama kar ni imela miru in je ponoči večkrat odpirala zapečateno fantovsko sobo. Imela je slab občutek, da nista fanta tam skrila tudi kakšno strelivo. Odpirala je s svečo v roki, sredi noči ob nezastrtih oknih. Imela je srečo, da je niso opazili.
Še ena soba je bila prazna – papanova. Tja se je nastanila »partizanka«, kuharica v vojaški menzi, ko je mama terenskemu odboru prijavila prazno sobo. Neke noči je mamo pri njenem nočnem vdiranju v fantovsko sobo presenetila »partizanka«. Zbudil jo je ropot. Mame na srečo ni prijavila.
Sredi maja se je preselila na dvorišče v šupo, kjer so bili davno prej hlevi, družina Pavlovčič. Prisilno so jih izselili iz stanovanja na Resljevi cesti. Starši in štirje otroci. Eno sobo jim je odstopila teta Rezka. Tja se je vselila najstarejša, Gizela.
Tiste dni je bilo bolj malo šole. Z Lenko sva se »zaposlili« kot mežnarja – vajenca pri cerkvi sv. Petra. Redno sva zvonili opoldne in avemarijo. Pomagali sva tudi pri krašenju cerkve, saj sva brez težav splezali na oltar in nameščali sveže rože. Župnišče je bilo kar prazno. Ostal je g. kaplan Pavlin, dr. Demšar in v Ilirski ulici g. Janko Mlakar. Naša dva kateheta, g. Starc in g. Škrbec, sta odšla skupaj z župnikom Košmrljem.
9. junija zvečer, pred kongresom AFŽ v Ljubljani, so začeli streljati rakete. Tekla sem na balkon, ki je bil obrnjen proti kolodvoru, da bi bolje opazovala. Toda kmalu je nekaj močno počilo. Prišla je mama in me odvedla z balkona. Grmenje in pokanje ni ponehalo. Vsi prebivalci »vrta« smo se zatekli v klet sosednje hiše, ki je bila močneje grajena. Lenke ni bilo z nama. S Pavlovčičevim Tonetom sta šla na pokopališče Žale. Zato je bila mama v velikih skrbeh za Lenko pa tudi za očeta. V kleti smo ostali vso noč. Zjutraj je bilo vidno razdejanje: na »našo« hišo je padel kos podvozja železniškega vagona, stekla na cerkveni uri so bila razbita, povsod razbita stekla in kosi železja. Hiša na vogalu Bolgarske in Šmartinske ceste je imela samo še zidove.
Lenka je zjutraj prišla domov. Eksplozije na kolodvoru so jo presenetile še na pokopališču in sta s Tonetom ostala tam na Upravi.
Znanke in prijateljice so prihajale k mami in si skrivoma izmenjavale novice o svojcih. O tistih, ki so bežali, in o tistih, ki so se morali javiti in jih ni bilo domov. Kmalu so začeli govoriti, da domobrance vračajo. V Slovenskem poročevalcu je bila 1. junija objavljena kratka vest: Belogardisti se vračajo. Poroča o vrnjenih domobrancih, ki so jih sprejeli na kolodvoru v Kranju in »pospremili« v barake v Kranju.
Širile so se vesti, da domobrance na Kočevskem streljajo in jih mečejo v jame. Mama ni dovolila, da bi bile me pri teh pogovorih, vendar vsega ni mogla prikriti.
stran: 048
- junija 1945 objavlja Slovenski poročevalec na strani 2: KRVNIKI SLOVENSKEGA NARODA PRED SODIŠČEM
Tako je mama izvedela, da bodo pred vojaškim sodiščem v Ljubljani sodili našemu očetu. Obtožnica se glasi:
Narte Velikonja, pravnik in književnik iz Ljubljane, med okupacijo pokrajinski inšpektor. Obtožnica ga obtožuje, da je kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando zlasti s tem, da je priobčeval v listih »Slovencu« in »Domoljubu« profašistične članke, ker je objavil v »Dom in svetu« novelo »Zanjka« in izdal brošuro »Malikovanje zločina«, da je nadalje kot predsednik Rupnikovega podpornega odbora in Zimske pomoči delil podporo predvsem le profašistično usmerjenim prosilcem. Odtegnil je podporo idejnim pristašem narodnoosvobodilnega gibanja, si v to svrho organiziral svoj posebni vohunski aparat in se za svoj posel posluževal podatkov okupatorjeve policije. Nadalje je kot predsednik Zimske pomoči kriv aretacije odbornikov Rdečega križa ter njih odgona v taborišče. Kot književnik, politik in uradnik je bil v okupatorjevi službi in eden vidnejših idejnih voditeljev slovenskega fašizma.
Ljudska pravica 26. junija 1945 na strani 5 poroča: V imenu narodov Jugoslavije so bili vsi obsojeni na smrtno kazen s streljanjem, na trajno izgubo državljanskih pravic in na zaplembo premoženja … Višje sodišče je sodbo za vse obtožence v celoti potrdilo.
V sodno dvorano mami niso dovolili. Ko je 25. junija ves dan hodila od »Poncija do Pilata«, da bi smela videti očeta, so ji pod večer le dovolili; vendar ko bi ga smela videti, ji je bilo rečeno, da so jih že odpeljali.
Zvečer smo se z mamo dobile v stolnici. Peljala naju je pred razpelo, naju prijela za roke in z muko iztisnila iz sebe: Zdajle bodo papana ustrelili!
Ne vem, koliko časa smo ostale v cerkvi in tudi ne vem, kako smo prišle domov. Mama je kmalu odšla v Šentvid pri Ljubljani k prijateljema dr. Mateju Justinu in njegovi ženi Anici. Skrila se je pred radovedneži, da v samoti žaluje za očetom. Tiste dni je za naju z Lenko skrbela gospa Pavlovčič.
V tistih dneh je mama pisala svojemu bratrancu v Rim. Piše, da tolikšnega sovraštva v svojem življenju še ni občutila. Sovraštvo in hujkaštvo je bilo tudi v uvodnikih dnevnih časopisov.
V torek, 26. junija, je bil v Slovenskem poročevalcu objavljen odlomek iz očetovega Malikovanja zločina pod naslovom: VELIKONJA SI JE SODBO PISAL SAM, s poudarjenim uvodom: »Slovesno izjavljam: Take svobode ne maram … med menoj in med njimi je samo smrt.« (Objavljeno tudi v Zavezi št. 29, junij 1998, na zadnji strani – platnice). Ker me je na cesti podrl motorist in sem imela ranjeno ustnico, je mama prišla domov in me negovala. Takrat je tudi izvedela, da je v ljubljanskih zaporih naša najstarejša sestra Mija. Obsojena je bila na tri mesece prisilnega dela. Mama ji je lahko poslala paket. Odpeljali so jo na Kočevsko. - avgusta, zgodaj zjutraj, je pozvonilo pri vhodnih vratih. Slišala sem mamo, da je šla na okno pogledat, kdo zvoni. Slišati je bilo samo: Odkod pa vidva? In še: Papana so ustrelili! Domov sta prišla Tine in Jane. Preživela sta Teharje. Bila sta živa okostnjaka. Ušiva in na smrt bolna. Mama je naredila več, kot je možno, in brata sta preživela. 11. avgusta je prišla domov Mija. Bilo nas je zopet kar nekaj. Prosili smo, da so nam odpečatili sobe. Z Mijo smo uredili knjige in še marsikaj.
Mama je dočakala visoko starost – 9l let. Zadnjih 25 let je živela v Clevelandu pri hčerki Zini. Od leta 1969 je prihajala v Slovenijo in spremljala, kako napredujejo vnuki. Ko ni več zmogla poti čez »lužo«, smo mi hodili k njej. Leta 1982 sem bila jaz na obisku v Clevelandu. Pogovor je nanesel na marsikaj, tudi na prve dni svobode in papanovo smrt. Začudili so se, da jaz nič ne vem o vsem. Res nisem veliko vedela in čutila sem kot očitek, da me nič ne zanima. Pa je prišlo čez kakšen mesec mamino pismo, datirano 26. avgusta 1982. V njem mama piše: Draga Metka, še nekaj bi Ti rada napisala, kar ti povedati nisem mogla. Gre za čas po papanovi smrti. Ti si pripomnila: Saj nam mama ni nič povedala. Res nisem, ker nisem mogla, pa tudi nisem hotela. Trudila sem se sama nositi in ne še vas bremeniti. Draga Metka, ne veš pa, kolika opora si mi bila prav ti v tistem času s svojim tihim razumevanjem; ko si kljub svoji mladosti naredila vse, kar si mogla, da bi pomagala. Ko smo tisti večer govorili o teh časih, sem skušala, da bi ti povedala, pa nisem mogla. Upam, da razumeš. Vem, da si tudi ti takrat mnogo trpela in nisem imela jaz v vsem prav. Rada bi, da bi ti vedela in razumela, kako je bilo. Še danes ne morem govoriti o tem; res ne morem. Zato sem ti to napisala. Prisrčno pozdravlja, mama.