Avtor: Peter G. Tropper

stran: 027

stran: 028

Tako se je glasil naslov predavanja celovškega škofijskega arhivarja dr. Petra Tropperja, ki ga je imel 17. marca 2004 v prostorih nekdanjega vetrinjskega samostana na avstrijskem Koroškem. Ob postavitvi spominske plošče dr. Valentinu Meršolu junija istega leta naj bi prireditev seznanila vetrinjsko farno občestvo in sploh celovške katoliške izobražence z dogodki, ki so se maja leta 1945 odigrali na vetrinjskem polju. Predavanje je prevedla dr. Katarina Bogataj Gradišnik.


Spoštovane gospe in gospodje!
Moja pripoved o taborišču v Vetrinju l. 1945 sledi prikazu kolegice Tamare Griesser - Pečar, ki je lansko jesen pri založbi Böhlau pod naslovom Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1946 objavila študijo o okupaciji, kolaboraciji, državljanski vojni in revoluciji ter v njej popisala tudi dogajanje v vetrinjskem taborišču in okrog njega. Kot dopolnilo k temu je bilo uporabljeno tudi gradivo iz medmrežnih raziskav, gradivo ameriškega zdravnika dr. Valentina Meršola iz Clevelanda v Ohiu o njegovem očetu in končno publikacije in fotografije, ki jih je lahko dala na voljo gospa mag. Marija Vrečar. Vsem navedenim osebnostim dolgujem zahvalo za njihovo pomoč in podporo. Le mimogrede naj omenim, da je v koroških arhivih komaj kaj gradiva o vetrinjskem taborišču; edinole arhiv Krške škofije hrani v šestih kartonih hektografirane slovenske časopise iz taborišč v Vetrinju, Špitalu ob Dravi in Lienzu. Zdaj pa k temi:
Eno najtemnejših poglavij slovenske zgodovine v letu 1945 je nedvomno usoda slovenskih domobranskih vojakov, ki so bili, kolikor se jih je moglo rešiti v območje britanske cone, izročeni komunistični Jugoslaviji. Vsekakor je dejstvo – in tega dandanes ni več mogoče prepričljivo spodbijati – da so Britanci leta 1945 predali Rdeči armadi 40.000 kozakov in da so 30.000 mož, ki so se bojevali zoper Tita, med njimi tudi kakih 10.000 do 12.000 domobrancev, torej članov slovenske deželne obrambe, predali jugoslovanskim komunistom in jih tako izročili strašni usodi.
Ravnanje Angležev pa je samo ena stran te tragedije. Druga kaže ravnanje komunističnih oblastnikov v Jugoslaviji, ki so izročene Hrvate in Slovence brez sodbe poslali v smrt. Tudi na tej strani se zgodovinar srečuje z nevzdržnimi poskusi ponarejanja in prikrivanja hudodelstev. Številni dokumenti, ki bi lahko osvetlili to temo, so medtem izginili brez sledu.
Izginili so seznami, ki so bili po izjavah prič sestavljeni v maju in juniju l. 1945 in ki naj bi bili po nekaterih verodostojnih izjavah obstajali še sredi osemdesetih let. Še danes najdemo v krogih političnega vodstva Slovenije prav malo pripravljenosti, da bi dali te dogodke objektivno raziskati, da bi odprli grobove, ugotovili natančno število mrtvih in izdali mrliške liste. Vendar pa se je v zadnjem času le nekaj premaknilo: v Slovenski Bistrici so izkopali 431 trupel.
Britanska brigada, kateri je pripadal stotnik Nigel Nicolson, ki je strahovite dogodke ob izročanju dokumentiral in obsojal in na katerega se opiramo kot na zanesljiv vir, je bila del 5. korpusa britanske 8. armade, ki je l. 1945 zasedla Koroško. Dobila je ukaz, naj kozake in južnoslovanske čete, ki so pod britansko streho, pošlje v domači državi ZSSR in Jugoslavijo. Nicolson je ohranil svoje zapise o tedanjem dogajanju in je na njihovi podlagi pozneje obnovil spomine.
Nicolson v svojih spominih poroča, da so se Britanci od prvega dne, ko so stopili na Koroško – bilo je to 8. maja – srečevali z dejstvom, da Tito zahteva južni del Koroške kakor tudi Julijsko Benečijo in Trst. Majhna skupina partizanov je prišla do Celovca le nekaj ur pred Britanci. Pri priči je poskrbela za to, da je bil na vseh javnih poslopjih v mestu kakor tudi po hišnih zidovih še nekaterih drugih naselij nabit razglas, s katerim je jugoslovanska armada naznanjala, da je prišla na Koroško, da bi to deželo za vselej očistila nacistov in tako avstrijskemu kakor tudi slovenskemu prebivalstvu podarila pravo ljudsko demokracijo s svobodo in napredkom – pod streho nove, zmagovite, velike Jugoslavije. Ko so vkorakali Britanci, so ta razglas takoj odstranili in s svoje strani naznanili, da je Koroška pod britanskim nadzorom. Dne 10. maja je poslal Foreign Office v tej zadevi noto britanskemu predstavništvu v Beograd s prošnjo, naj jo pošljejo naprej maršalu Titu. V njej so se sklicevali na moskovsko deklaracijo z dne 1. novembra 1943, s katero je bilo dogovorjeno, da bodo Britanci, Američani, Rusi in Francozi zasedli deželo Avstrijo v mejah iz leta 1937. Vendar pa so se zavezniki šele v začetku aprila 1945 sporazumeli o približni razdelitvi sektorjev. Po tej naj bi se britanska cona namestila neposredno ob avstrijsko-jugoslovanski meji iz leta 1937. »Britanske čete so vstopile v Avstrijo in so pripravljene, da zasedejo svoje položaje, kakor so jim bili dodeljeni. Vlada Njegovega Veličanstva mora vztrajati pri tem, da se vse jugoslovanske čete, ki so na Koroškem, takoj umaknejo, in da jugoslovanska vlada spoštuje mejo iz leta 1937 kot začasno mejo med Avstrijo in Jugoslavijo – do dokončne določitve meja na mirovnih pogajanjih.«

stran: 029

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Nekje je moje polje Simon Dan

Seveda so bili Britanci močnejši in bolje oboroženi kakor partizani, vendar je težava tičala drugje – namreč v dejstvu, da je bil Tito britanski zaveznik. Tako so britanski vojaki dobili povelje, naj ščitijo civiliste, če bi jih ogrožali partizani, naj partizanom preprečujejo, da bi prišli do zalog bencina, živeža in prevoznih sredstev, naj jim nasploh jemljejo pogum. Če pa bi partizani prebili vse te zapreke, naj jih pač ne ovirajo.
Nicolson na več mestih poudarja, da partizani niso pri Britancih dopuščali nobenega dvoma o tem, kaj nameravajo storiti s svojimi »sovražniki« (ustaši, domobranci, domobrani itn.). Zavoljo tega naj bi bili Britanci zelo zaskrbljeno sprejeli jugoslovanske protikomunistične čete.
Med 8. in 13. majem so se domobranci pomikali vproti Koroški – z Dolenjskega, Notranjskega in Gorenjskega, nekateri tudi s primorskega področja (iz okolice Idrije in Postojne) – prav tako tudi Štajerski četniški odred pod poveljstvom Jožeta Melaherja kakor tudi Notranjski četniški polk (seveda le malo vojakov s komandantom Janezom Marnom). Večina domobrancev s primorskega območja ter ostali četniki, kakor tudi srbski polki so v noči 1. maja korakali skozi Gorico, nato čez most, naprej do Furlanije in so se tam predali Britancem; prvi civilisti pa so seveda odšli iz Ljubljane že 5. maja. Tega dne je pobegnil general Rupnik s spremstvom kakor tudi škof Rožman s kanonikom dr. Janezom Kraljičem. Domobrancem je sledilo kakih 6.000 civilistov in ti so 12. in 13. maja prispeli v Vetrinj.

stran: 030

,

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Nekje je moj kraj Bara Remec

Veliko domobranskih vojakov in četnikov so partizani zajeli še na slovenskih tleh: v okolici Kamnika, pod Ljubeljem, na mostu čez Dravo in drugod. Šlo je za kakih 600 oseb.
Tisti, ki so se še rešili, so se pridružili velikanskim množicam ljudi, ki so se pomikale proti ljubeljskemu prelazu, da bi prišli v Avstrijo.
Po presoji Borisa Mlakarja je bilo v zaporih OZNE, še preden so bili domobranci s Koroškega poslani nazaj v Slovenijo, več kakor 1000 domobrancev in drugih aktivnih političnih nasprotnikov komunistov. Vsega skupaj je verjetno prišlo na Koroško manj kakor 12.000 domobrancev. Pričevanja o tem se razhajajo. Prvo britansko poročilo z dne 12. maja govori o 13.000, 25. maja se jih navaja 25.000. Dne 19. maja je govor o 17.000 Slovencih, od tega tudi o 6.000 civilistih. Ta zadnja navedba bi najbrž še najbolj ustrezala dejanskemu številu.
Partizani so zvečer 8. maja postavili oviro, ki je na črti Borovlje – most čez Dravo obstajala do 10. maja in naj bi prihajajočim preprečevala, da bi prišli pod varstvo Britancev. V tem času so tu zajeli kakih 600 civilistov, morda tudi le 500, jih prepeljali v bližino Baškega jezera in jih čez Podrožco poslali nazaj v Jugoslavijo. Iz avstrijske dokumentacije je razvidno, da je neka britanska komisija ob pregledu taborišča Drobolje ob Baškem jezeru 19. maja 1945 našla 150 interniranih civilnih oseb (med njimi nobenih Avstrijcev). Komisija je interniranim obljubila, da jih bodo naslednjega dne izpustili. Namesto tega pa so bili civilisti ponoči po stranskih poteh odgnani na železniško postajo v Podrožci in z vlakom na silo odpeljani v Jugoslavijo.
Medtem so se neskončno dolge kolone vojakov, bežečih kmetov, žena in otrok pomikale čez prelaz Ljubelj. Dne 10. maja 1945 se je slovenskim domobrancem oziroma Slovenski narodni vojski (SNV) posrečilo, da je pri Borovljah premagala partizane. Boj je trajal od 17. do 19. ure. Po navedbah Vuka Rupnika, ki je bil kot poveljnik neposredno udeležen, je v tem boju padlo 18 partizanov. Domobranci niso imeli izgub, tudi ranjen ni bil nobeden. Po tem – v petek, 11. maja – je poveljstvo brigade v Celovcu domobranskemu generalu Krenerju in predstavniku Narodnega odbora Marku Kranjcu sporočilo, da bo britanska oblast vzela SNV v svoje varstvo, če bo ta prečkala Dravo.
Dne 12. maja je bila 1. Guards Brigade premeščena iz Beljaka v Borovlje, kjer naj bi nadzorovala prehod čez Dravo kakor tudi železniško progo, ki je peljala iz Podrožce v Slovenijo. V poznem popoldnevu tega 12. maja se je bližala mostu dolga kolona. Nicolson je opazoval dogajanje skupaj s poveljujočim častnikom Petrom Cliftonom. Na čelu te bližajoče se množice je prihajal polkovnik von Seeler, kateremu je sledilo kakih 10.000 nemških vojakov; ti so se zdaj predali Britancem, prav tako tudi neorganizirana skupina beguncev, med njimi kakih 20.000 južnoslovanskih vojakov. Bili so to Slovenci, Srbi in beli Rusi, ki pa niso spadali pod nemško poveljstvo. Ti so smeli prekoračiti most in so morali odložiti orožje na določenih mestih. Med prišleki so bile tudi žene in otroci, vsi do kraja izčrpani od dolgega pohoda čez hribe. Nicolson se spominja konj, ki so jih vodili s seboj, in celo treh kamel. Po Nicolsonovem poročanju so si begunci zelo oddahnili, ko so našli zavetje v britanski coni, in so bili takoj pripravljeni iti še nekoliko dlje do Vetrinja, kjer so Britanci postavili zasilno taborišče. Grenadirji so ves čas patruljirali, da partizani ne bi mogli slediti.
Med novodošlimi z dne 12. in 13. maja so bili tudi vojaki različnih enot SNV.
Begunci so se v Vetrinju organizirali v nekaj dneh. Na eni strani je bilo vojaško taborišče, na drugi taborišče civilnih beguncev. Imeli so šolski pouk, bogoslužje, prirejali koncerte, parade itn. Po Nicolsonovem poročanju so se begunci zelo dobro znašli.

stran: 031

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Nekje je moje mesto Mirko Kambič

Nicolson piše, da je Slovence, Srbe in Hrvate spoznal v zelo prijateljskem ozračju. »Jugs«, kakor so Britanci imenovali protikomunistične Jugoslovane, so, tako Nicolson, Britancem zaupali – v nasprotju s »Tits« (Titovimi Jugoslovani), kakor je zmerom znova poudarjal. Vendar pa se je med slovenskimi vojaki večkrat razpravljalo o vprašanju, ali bi utegnili Britanci naposled SNV le izročiti Titu. Ob tem so člani Narodnega odbora zmerom znova zagotavljali, da te nevarnosti nikakor ni, saj je britansko vojaško poveljstvo SNV in beguncem vedno znova obljubljalo varstvo. Angleški komandant slovenskega civilnega taborišča, kanadski major P. H. Barre, je 18. maja slovenskemu vodstvu taborišča ukazal sporočiti beguncem, naj ne verjamejo raznim lažnivim novicam: nikomur se ni treba bati, da bi ga Britanci poslali nazaj. Vsakogar, ki bi širil take lažne novice, naj odstranijo iz taborišča. To je bilo naslednjega dne objavljeno v taboriščnem časopisu Domovina v taborišču. In še 29. maja, ko je vračanje že na veliko potekalo, je isti major pripomnil direktorju slovenske gimnazije v taborišču Marku Bajuku: »Kaj si res lahko predstavljate, da bi bili Britanci zmožni početi kaj takega?«
Nicolson je že dan po tem, ko so se begunci nastanili v vetrinjskem taborišču, zapisal v svojem poročilu: »Nobeden od njih ne more biti repatriiran, saj bi šel v skoraj gotovo smrt iz Titovih rok.« Po Nicolsonovi izjavi je bilo to prvo izmed mnogih svaril, ki jih je bil izrekel. Protikomunisti so vedeli, kaj bi morali v primeru izročitve pričakovati v Sloveniji. To sicer niso bili možje, ki bi jih bilo lahko zastrašiti, vendar so se tega zares bali.
Nicolson je analiziral grupacije v taborišču in je presodil, da se različne čete glede na svoje ravnanje v nedavni preteklosti med seboj zelo razlikujejo. Zato bi jih bilo treba močno razločevati. Ustaši da so sprejeli nemško poveljstvo in mnogi med njimi naj bi bili zagrešili strašne grdobije nad Srbi, je menil britanski častnik, večina slovenskih vojakov pa ni nikoli sprejela nemškega vodstva. Kolikor so bili zavoljo državljanske vojne prisiljeni, da so se bojevali na isti strani kakor Nemci ali Italijani – namreč proti Titovim partizanom – naj bi bili kvečjemu »sobojevniki« /»co-belligerents«/, nikoli pa »zavezniki«. Želeli da so zmago Anglo-Američanov. Mnogi med njimi da so preprosti kmetje, katerih glavno hudodelstvo naj bi bil strah pred komunisti. Svojo domovino, da so zapustili iz panike. Poleg tega omenja Nicolson 6.000 oseb, ki naj bi z vojaštvom ne imele nič opraviti. Šlo naj bi za Slovence, ki so zapustili svoje kmetije v revnejših predmestnih okoliših Ljubljane. Sicer pa so bili ti tudi posebej nastanjeni v vetrinjskem samostanu.

stran: 032

Po Nicolsonovem prikazu niso bili ti južni Slovani še niti en teden v Vetrinju, ko je prišlo naslednje povelje vodstva 6. armadne divizije:
»Vsi jugoslovanski državljani, ki so zdaj v območju Korpusa, naj bodo kolikor mogoče hitro izročeni Titovim četam. Namembni kraj ni naveden. Varstvene ukrepe pri predaji bo izdajal glavni stan v soglasju z jugoslovanskimi četami … «
Za veliko ljudi je bila to smrtna obsodba. Vendar je bilo to povelje še nekoliko prilagojeno okoliščinam: Civilne osebe so bile za zdaj izvzete iz ukazane repatriacije, svojci vojakov, ki bi hoteli oditi s svojimi možmi, pa smejo to storiti.
Britanska vojaščina, tako poroča Nicolson, ni imela nobene druge izbire kakor to: Ljudem v taborišču so morali lagati. Tako so jim govorili, da bodo premeščeni v druga britanska taborišča v Italiji. Nicolson ni vedel, kdo si je izmislil to laž, ampak ko bi bili Britanci rekli ljudem tudi samo to, da ne vedo, kam jih hočejo odpeljati, bi bili ti postali nezaupljivi, zaslutili bi bili, kam pelje potovanje, in tedaj gotovo ne bi bili pripravljeni stopiti na tovornjake in v železniške vagone. Tako so jim torej lagali in južni Slovani so bili izročeni svoji usodi.
Repatriacija južnoslovanskih čet je trajala od 18. maja do konca meseca. V neki depeši Titovega urada šefu britanske vojaške delegacije, datirani s 17. majem 1945, se naproša, naj obvestijo britanskega feldmaršala Alexandra, da je Tito prejel depešo z dne 16. maja 1945, v kateri Alexander napoveduje izročitev 200.000 Jugoslovanov, ki so bili v Avstriji. Iz dokumenta, ki ga je 30. junija 1945 podpisal brigadir 5. korpusa, se da razbrati, da so bile izpeljane priprave – potem ko so bila končana pogajanja z jugoslovansko armado o izročitvi – da se preda okoli 12.196 Hrvatov, 5.480 Srbov, 8.263 Slovencev in 400 Črnogorcev, ki so se vsi bojevali proti Titovim četam.
Po izsledkih britanske in slovenske dokumentacije je bilo 27. maja prvih 600 mož Slovenske narodne vojske – tudi častnikov – izročenih svojim komunističnim sovražnikom. Dne 28. maja je bilo predanih naslednjih 3.000 mož, med njimi tudi kakih 200 civilistov, namreč njihovih družinskih članov.
Vsega skupaj naj bi bilo po navedbah Basaja, predsednika slovenskega narodnega odbora, izročenih 11.100 Slovencev, Vetrinjska tragedija jih navaja 9740 (vštetih je tistih 40 z dne 24. maja, ki jih Basaj ne omenja). Kakih 600 civilnih oseb je utegnilo biti poslanih skupaj z njimi, med temi tudi nekaj žena. Časopis Die Kärntner Nachrichten je 31. maja poročal o 12.290 Slovencih, ki naj bi bili (domnevno) transportirani v Italijo.

Po Nicolsonovih dognanjih naj bi vozila po dva vlaka na dan. Žrtve so s tovornjaki prevažali na dve železniški postaji: v Podgorje in Podrožco. Nekaj transportov je šlo tudi čez Pliberk – o teh Nicolson ne poroča. Tam so morali ljudje vstopiti v živinske vagone. Na koncu takih vlakov sta bila po dva osebna vagona za častnike, žene in otroke. Vagone so pozaprli, potem so se britanske straže umaknile. Takoj nato so partizani, ki so bili poskriti v grmovju ob poslopju železniške postaje, prevzeli transport. Vagoni so bili stari in so imeli vsepovsod špranje, skozi katere se je dalo gledati, tako da so lahko odpeljani južni Slovani vse opazovali.
Ni dolgo trajalo, da so se poročila o grozoviti usodi repatriiranih razvedela tudi med tistimi Angleži, ki dotlej o pravem cilju transportov niso vedeli nič. Nekaterim južnim Slovanom se je med potjo posrečilo pobegniti in ti so zdaj pripovedovali, kaj se godi.
Vsekakor pa drži, da je civilno in vojaško vodstvo Slovencev, ki so pribežali na Koroško, v tej zadevi povsem odpovedalo. Ta ugotovitev nikakor ne zmanjšuje britanske krivde pri izgonu ali celo jugoslovanske krivde za poboje, ki so nato sledili. Slovenski narodni odbor in vojaško vodstvo pod generalom Krenerjem in polkovnikom Markom Bitencem sta Britancem slepo zaupala.
Vsekakor bi bilo število žrtev na strani domobranstva lahko manjše, ko bi bili odgovorni pravočasno ukrepali. Mnogi so pobegnili iz taborišča. Poleg tega je vprašanje, kako bi bili Britanci opravili s protesti in z enotnim uporom vojakov ob stopanju na tovornjake. Konec koncev tudi ne smemo prezreti nečesa, kar bi bilo mogoče razumeti kot nekakšen namig Britancev. Narodnemu odboru so večkrat pojasnili, da bodo tisti, ki nosijo uniformo, veljali za vojne ujetnike, tisti, ki so prišli v civilnih oblačilih, pa za begunce. Kljub temu je slovensko poveljstvo v Vetrinju še 26. maja izpeljalo mobilizacijo, za člane Slovenske legije je bila celo obvezna. Mobilizacija se sicer ni posrečila, vendar je nekaj mladih mož tako spremenilo svoj status – in postali so vojni ujetniki.

stran: 033

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Nekje je moje Jezero Tamino Petelinšek

Vendar pa še ni minila nevarnost, da bi tudi civilne begunce transportirali nazaj v Jugoslavijo, kakor je to zahtevala jugoslovanska stran. Da do tega ni prišlo, je med drugim zasluga zdravnika dr. Valentina Meršola, ki je sprva služboval pri Narodnem odboru kot tolmač in ga je potem, od 25. maja 1945 naprej, kanadski major P. H. Barre, pooblaščenec vojaške uprave, določil za vodjo civilnega begunskega taborišča.
Ko sta se Meršol in Barre 30. maja vrnila iz (avstrijske) Podgore – tam so bile nastanjene v ženski bolnišnici pacientke iz civilnega taborišča – sta od vodje vojaškega taborišča izvedela, da nameravajo Britanci zdaj poslati nazaj v Jugoslavijo še civilne osebe. Že naslednjega dne naj bi transportirali 1.500 oseb čez Pliberk in 1.200 čez Podgorje v Slovenijo.
Prostovoljno se je po Meršolovi presoji 3. junija v svojo domovino vrnilo 100 slovenskih in 100 hrvaških beguncev. Po britanskih informacijah je šlo za 130 Jugoslovanov – z 80 konji in s 40 vozovi. Isti vir navaja 5.900 civilistov, ki so ostali v Vetrinju. Po navedbah vodstva slovenskega begunskega taborišča je bilo 31. maja 1945 v taborišču še 5.865 oseb, od tega 3.481 mož, 1.516 žena in 868 otrok.
Potem pa je 4. junija prišel v Vetrinj britanski feldmaršal Alexander. Dr. Meršol je dobil priložnost govoriti z njim. Visokemu častniku je razložil, da je večina Slovencev usmerjena protikomunistično in zvesto vdana jugoslovanskemu kralju Petru II. Goreče je prosil feldmaršala, naj obvaruje begunce, ki bi jih v primeru vrnitve v njihovo domovino tam zaprli, trpinčili in morda pomorili. Pri tem naj bi bila večina kmetov. In kar se tiče domobrancev, naj bi ti nikoli ne gledali na zaveznike kot na sovražnike, pač pa so, prav nasprotno, reševali zavezniške letalce in jim pomagali, kjer so le mogli. Seveda pa so se bojevali proti partizanom, ki so se v Sloveniji obnašali kot razbojniki in morilci. Povsem pa je Meršol feldmaršalu orisal splošni in trenutni položaj v Sloveniji.
Na Alexandra je ta pogovor naredil močan vtis. Obljubil je, da noben južni Slovan ne bo več proti svoji volji poslan nazaj v rodno deželo. In dejansko je dobil komandant vojaškega taborišča še istega dne pisno povelje v tem smislu. Sicer pa naj bi tudi glede na begunce, ki so se bojevali proti partizanom in so veljali za vojne ujetnike, počakali na nova povelja. Vse osebe v taborišču so veljale za »displaced persons« /begunce/ in naj bi bile naposled poslane v Italijo. Taborišča v Vetrinju za zdaj naj še ne bi razpustili.

stran: 034

Feldmaršalovo povelje se je glasilo takole:
»Nova politika armade do jugoslovanskih beguncev odslej dalje:
1. Nobeni Jugoslovani naj se brez njihove privolitve ne pošiljajo nazaj ali kako drugače izročajo jugoslovanskim četam.
2. Jugoslovani, ki so se bojevali proti Titu, veljajo za osebe, ki so se predale, in se pripeljejo v vetrinjsko taborišče. Nadaljnja navodila sledijo.
3. Vse take osebe se štejejo za izseljene in se premestijo v Italijo.
4. Taborišče Vetrinj se ne evakuira.«
Vetrinjski župnik Mussger je ob dogajanju v vetrinjskem taborišču zapisal v svojo kroniko: »Cerkev je bila zares nabito polna: 600 do 1000 ljudi, dnevno tukaj in v Kamnu okoli 40 sv. maš. Po nekaj tednih so Angleži domobrance izročili Titovi Jugoslaviji. Vseh nekaj tisoč so tam spodaj postrelili. Pred tem so se mnogi od njih tukaj še poročili. Pozneje je tu na grajskem dvorišču delovala celo šola … Koliko se je prepevalo v cerkvi, prelepo ljudsko petje, goreče po slovensko, potem so jokali, ker je bilo toliko izročenih. Prvega julija so naposled vse transportirali v Lienz v taborišče.«
Preden tukaj končam in poprosim gospoda dr. Vrbinca za njegovo predavanje, bi si dovolil še neko zelo osebno trditev: Če so v spomin na Oskarja Schindlerja, ki mu 1.100 Judov dolguje zahvalo za svoje preživetje, posneli celo film, se mi zdi povsem upravičeno, da bi dali prostor memoriji, spominu na kanadskega majorja Barreja in slovenskega vodjo taborišča in zdravnika dr. Valentina Meršola na tem kraju, tukaj v Vetrinju: Saj tema dvema gospodoma tistih prej imenovanih skoraj 6.000 civilnih oseb, ki so pobegnile iz Slovenije, dolguje zahvalo za svoje življenje.