Avtor: Justin Stanovnik

Slovenci in druga svetovna vojna

V obdobje, ki naj bi ga zajel komentar te Zaveze, spadata dve stvari, ki zaslužita našo pozornost. Ena zadeva konec prvega dela druge svetovne vojne, ki ga označuje vdaja Hitlerjeve Nemčije 8. maja 1945, druga pa nova strategija postkomunističnih sil in njihovo napori za ohranjanje nekdanjega vpliva v spreminjajočih se razmerah.
Ko smo se maja spominjali druge svetovne vojne in nepredstavljivega trpljenja, ki ga je prinesla s seboj in pustila za sabo, nismo mogli mimo že tolikokrat postavljenih in prav tolikokrat neodgovorjenih vprašanj, zakaj je do nje sploh prišlo. Ali bi se ji bilo mogoče izogniti? Če bi bila versajska mirovna pogodba leta 1919 bolj dojemljiva za potrebe premagane Nemčije, povojna revanšistična propaganda ne bi imela tako lahkega dela. Znano je, da je britanski ekonomist John Maynard Keynes, ki je kasneje zaslovel s svojim načrtom, kako je mogoče s primernimi fiskalnimi posegi države preprečevati ekonomske krize, ki so po veliki depresiji konec dvajsetih in v začetku tridesetih let kot stalna grožnja visele nad kapitalističnim svetom, odstopil kot član delegacije svoje države na mirovnih pogajanjih, z razlogom, da ne more vzeti nase odgovornosti za posledice, ki jih bodo tako omejevalna določila za premagano državo imela za prihodnost. Nekateri so tudi že takrat mislili – med njimi je bil tudi tedanji ameriški predsednik Wilson – da temelji miru, ki so jih postavljali, ne bodo trdni, če ZDA ne bodo postale članica ženevskega Društva narodov, kar se res ni zgodilo. Toda ali bi te in druge podobne okoliščine mogle zaustaviti Hitlerjev vzpon na oblast? Ali ni bil njegov spektakularni uspeh posledica frustracije nemške nacije, ki nikoli ni dosegla statusa imperialne sile, do česar se je čutila vedno bolj upravičena? Ali ni bila Hitlerjeva magija uspešna predvsem zato, ker so ga Nemci hoteli?? Angleški zgodvinar Ian Kershaw se je pred desetletjem lotil njegove biografije ravno zato, da bi pokazal, ne kako se je dvignil, ampak kaj ga je dvignilo. Hitler je leta 1932, tik pred prihodom na oblast, govoril takole: »Če se spominjam časov, ko sem v enem letu pridobil za gibanje 64 ljudi, moram priznati, da je to, kar se danes dogaja, ko milijoni dotekajo v gibanje, nekaj edinstvenega v nemški zgodovini.« Nemci brez dvoma niso hoteli tega, kar se je v tej vojni potem dogajalo, vsaj ne večina, toda ker je bilo tisto, kar so želeli, mogoče doseči samo z vojno, so prav za prav želeli vojno. A je stvar vseeno širša.
Tretji del vojne trilogije angleškega pisatelja Evelyna Waugha Brezpogojna vdaja se zvečine dogaja v okupirani medvojni Jugoslaviji. Junak romana Guy Crouchback, član britanske vojne misije pri partizanih, se, kakor ga prikazuje eden od prizorov, pogovarja z gospo Kanyi, predstavnico skupine židovskih beguncev, ki jim Guy skuša pomagati priti v Italijo. Gospa pravi: »Ali je kje kak kraj, ki bi bil prost zla? Preveč preprosto bi bilo reči, da so samo nacisti hoteli vojno. Tile komunisti tule so jo tudi hoteli. Bila je edina pot, ki bi jih lahko pripeljala na oblast. Tudi mnogi moji ljudje so jo želeli: da bi se maščevali Nemcem, da bi pospešili ustanovitev lastne nacionalne države. Meni se zdi, da je bila volja do vojne – želja po smrti – vsepovsod.«
Kar hoče povedati konvertit Waugh, je to, da vojna ni samo posledica političnih odločitev, ampak moralnega stanja narodov in sveta. Morda, bi lahko rekli, tudi lahkomiselnosti in pomanjkljive domišljije. Ko so prve dni avgusta 1914 vlaki po Evropi vozili fante in može na razne fronte, so govorili: »Ko bo začelo listje odpadati, bomo že doma.« V resnici so prišli domov šele čez štiri leta, a ne vsi, še zdaleč ne vsi. Mnogi so obležali: pod Verdunom, na Marni, v Karpatih, pod Przemyslom, na Soči, na Piavi. V pomenu, ki ga ima v mislih Waugh, tudi Slovenija gotovo ni bila kraj, ki bi bil povsem »prost zla«. Tudi ne vemo čisto natančno, kaj v tem oziru pomeni oznaka, ki jo je za Slovence dal neki drug Anglež, George Rendell, britanski veleposlanik pri begunski vladi v Londonu, ki je v spominih napisal, da smo Slovenci »edini zares katoliški narod v Evropi«.
Tega torej prav dobro ne vemo, politično pa Slovenci z vojno prav gotovo nismo imeli ničesar. Pravzaprav tudi imeti nismo mogli, saj smo bili del države, ki ni imela središča v Ljubljani, ampak v Beogradu. Glede vojne je naša usoda bila odvisna od usode kraljevine Jugoslavije.
Leta 1941 je bila Jugoslavija obkoljena država. Na zapadu je bila Italija, na severu Nemčija, nemške čete so stale tudi na Madžarskem, v Romuniji in v Bolgariji. Na jugu je bila prijateljska Grčija, a je podobno kot Jugoslavija tudi sama, potem ko se je za silo rešila Italijanov, čakala, kdaj pride na vrsto. Tako Američani kot Angleži so pritiskali na Jugoslavijo, naj »brani svojo narodno čast« in ne prestopi k trojnemu paktu. S tem sporočilom je poslal Roosevelt že januarja v Beograd svojega posebnega odposlanca polkovnika Williama Donovana, poznejšega šefa OSS (Urad za strateške službe). Tudi Winston Churcill je opominjal svojega veleposlanika v Beogradu, naj »z vsemi sredstvi izvaja pritisk na jugoslovansko vlado, da ne pristopi k trojnemu paktu«. Jugoslavija se je zelo upirala, 17. marca pa je le podlegla grožnjam in spričo brezizhodnega položaja 25. marca na Dunaju podpisala pristopno pogodbo. Toda že dva dni pozneje, 27. marca je šef generalštaba Bora Mirković organiziral vojaški puč, odstavil regentsko upravo kneza Pavla in ustoličil mladoletnega kralja Petra. Množice glavnega mesta so navdušene šle na ulice. Jubiliral je tudi Churchill: »Narodi Jugoslavije so spet našli svojo dušo.« Toda veselje ni bilo dolgo. Že deset dni pozneje so sile osi prekoračile jugoslovanske meje in skupaj z zavezniki v nadaljnjih desetih dneh pregazile državo. Jugoslavija je bila na vojno v resnici popolnoma nepripravljena, zlasti njen politični in vojaški vrh. Kar je šef britanskega imperialnega štaba videl, ko je 4. aprila prišel v Beograd, je takole izrazil: »Glavni štab se obnaša, kakor da bi imel na razpolago mesece, da pride do odločitev, potem pa še mesece, da jih uresniči.«
Kako je treba ocenjevati upor Jugoslavije, spričo tega, da je bila obkoljena od sovražnih držav, da je bila, z zastarelo vojaško organizacijo in opremo, na vojno nepripravljena, da, drugače kot Grčija, ni mogla računati na neposredno pomoč? V tem pogledu – pa tudi v oceni drugih strateških odločitev, ki jih je terjala druga svetovna vojna – je zanimiva in poučna knjiga Johna Keegana Druga svetovna vojna. Zanimiva je iz dveh razlogov. Zato ker jo je napisal Anglež in zato, ker je bil njen avtor profesor na Kraljevi vojni akademiji v Sandhurstu. Rešitev, ki jo je izbrala Jugoslavija, zavrne avtor z velikopotezno izjavo: »S pogledom nazaj, se nam Mirkovićev puč kaže kot eno najbolj romantičnih in eno od resničnosti najbolj oddaljenih dejanj novejše evropske zgodovine.« Sprašuje se, kakšne posledice je imelo to dejanje srbskih oficirjev, in odgovarja: »Sledile so trpljenje in muke štiriletne državljanske in gverilske vojne. Na nič od tega, se zdi, niso mislili Mirković, Simović in drugi srbski patrioti – rezervni oficirji, kulturniki in drugi – ki so inscenirali državni udar 27. marca.« Res, kaj jih je gnalo? Je bilo vse samo prebujenje patriotizma? Ali pa je bila za vsem tudi jeza nad ureditvijo hrvaškega vprašanja in s tem konec srbskega hegemonije? Ali pa so jih gnale še druge spodbude, oblastniške, gmotne?
Avtor se odloči za naslednjo misel: »Državni udar 27. marca je bila samotna odločitev Srbov, ki, gledano z današnjimi očmi, vstaja pred nami kot zadnji izraz narodnega uporništva, h kateremu se je zatekel, potem ko je avgusta 1939 Poljska zavrnila Hitlerjev ultimat, eden od malih narodov, ki so se znašli med mlinskima kamnoma nemške in ruske vojaške moči.« Vidi se, da avtor kaže veliko razumevanje za dejanje, ki pa ga kot predstavniki zapadnega političnega rezona, ki se uklanja načelu manjšega zla, ne odobrava. Toda, kaj si je avtor o vsem v resnici misli, ne pušča nobenega dvoma stavek, s katerim zaključuje ta del razmišljnaja: »Na koncu pa so se vsi znašli v krempljih stalinizma.«

Boljševizem – vojna – rezistenca

Za Slovence ima okoliščina, kako je država, v kateri smo živeli, stopila v vojno, poseben pomen. Dejanje, s katerim se je država vpletla v vojno, bi namreč lahko tudi izostalo, ob čemer takoj pomislimo tudi na to, da bi potem morda izostala tudi vojna, vsaj v obliki, v kateri se je pozneje de facto razvila. Druga svetovna vojna za Slovence ni bilo tako, kar vojna v taki ali drugačni obliki vedno je, ampak se je izkazala tudi za prostor, v katerem je nujno nastala še druga vojna. To je bila državljanska vojna, ki je, kakor je petsto let pred Kristusom rekel pesnik Bakhilides, »vsepogubni spor«.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mlado mesto Mirko Kambič

Gospa Kanyi, kakor smo že omenili, med tistimi, ki so v vojni videli svojo temeljno perspektivo, prišteva tudi komuniste. Ko ne bi bilo ljudi, kakršni so bili komunisti, v Sloveniji državljanske vojne ne bi bilo, ker je ni zahtevala nobena resničnost, ampak zgolj in samo neka ideologija – neka nenavadna in čudaška ideologija, si pravimo sedaj, ko je vse mimo in se začudeni sprašujemo, kako ji je sploh moglo uspeti. Uspela je zato, ker ji je vojna dala veliko, edinstveno in enkratno priložnost, da organizira rezistenco. Rezistenca je beseda s popolno definiranim pomenom: odpor, ampak izključno odpor proti sovražniku, ki je okupiral deželo, ki je moja domovina. Samo to in nič drugega. Ker pa je beseda v normalnih razmerah povezana z ljubeznijo do ranjene in žaljene domovine, so ji od začetka zagotovljene mitske konotacije. Od tod njena moč, še danes, v retrospektivi.

Tako blagodejno besedo, kot je rezistenca, tako vseopravičujočo, civilno, prvinsko in neideološko, potrebujejo nekdanji komunisti in njihovi camp followers – ljudje, ki so svoje šotore postavljali na njihovem dvorišču. Ta beseda je sedaj, ko so morali razglasiti bankrot, nekakšna rešitev. Zato jo mnogo uporabljajo, v solističnih enako kot v zborovskih nastopih. Lahko bi se reklo, da jo štrapacirajo. Ta vtis prihaja od tega, ker se ne trudijo več, da bi jo kako dokazovali, ampak jo samo še recitirajo. Ne moremo reči, da brez uspeha. A imamo tudi to, kakor vsaka stvar, posebno če z njo pretiravamo, svojo slabo stran.
Ker se toliko uporablja, postaja beseda vedno bolj oguljena in vedno bolj prozorna. Vedno bolj udarja na dan tisto, kar je in je vedno bilo znotraj: revolucija. Zlasti zato, ker so bila cela razdobja, ko so se s tistim, kar je bilo znotraj celo ponašali. In sedaj se v nas, ki poslušamo, oglašajo stare asociacije: enobe – to je slovenska boljševiška beseda za rezistenco – in revolucija. To je vendar bilo eno in isto. Nikoli si enega nismo mogli misliti brez drugega. A to je bilo tedaj, ko še niso vedeli, da jim je zgodovina tako za petami.

Strateški značaj rezistence

Ker bi radi, da se njihova agonija čim prej konča in da se tudi pri nas stvari slednjič normalizirajo, smo se odločili, da ponovimo nekaj opažanj o rezistenci, s katerimi nas seznanja John Keegan v že nekajkrat citirani knjigi Druga svetovna vojna. Keegan je, tako kot tudi mi, poln občudovanja do ljudi, ki so našli v sebi pogum, da so za stvar domovine tvegali življenje. Priznava, kot seveda tudi mi, neprecenljivo psihološko vrednost obstoja rezistence za duha okupiranega naroda. Navdušuje ga, odveč je ponavljati, da tudi nas, neuklonljivost posameznikov, ki so stali visoko tudi takrat, ko se je vse uklonilo in molčalo. To moram povedati, da ga ne bi kdo napačno sodil – in nas. Toda Keegan je šestindvajset let učil strategijo na Kraljevi vojni akademiji in je, kako naj temu rečem, tehnik vojevanja. Njegov poklic je tak, da je moral raziskovati, v kakšnem razmerju so posamezni dejavniki vojnega podjetja do končnega cilja – do zmage. Gre mu za racionalne proporce. In kar se je Keeganu odkrilo, je spoznanje, da vloga rezistence nikakor ne dosega tistega pomena, ki ga ji je, vsaj do nedavnega, pripisovala povojna Evropa.
Keegan ilustrira svojo trditev s tremi primeri. Ko so se zavezniki junija 1944 izkrcali v Normandiji, se je na jugovzhodu Francije, na planini Vercor, zbralo več tisoč makijevcev in začelo napadati nemške enote. Imeli so poklicno vojaško vodstvo in dobre zveze z Anglijo, na pomoč jim je prišla padalska enota SOE (Poveljstvo za posebne operacije), s padali so jim pošiljali orožje in municijo. A ni nič pomagalo. Posebej za to izvežbane esesovske enote so jih – z eksemplarično krutostjo – uničile.
Podobno se je zgodilo približno v istem času z delom slovaške vojske, ki je, kot je znano, delovala v sklopu nemške armade in se je, pričakujoč prihod Sovjetov, uprla. Toda pomoči ni bilo in slovaški vstajniki so bili v celoti uničeni. Med v zadnji analizi neuspela dejanja šteje Keegan tudi varšavsko vstajo, ki jo je zahodno orientirana Domovinska vojska začela 1. avgusta 1944 in nas sicer še danes navdaja z občudovanjem in navdušenjem. Ko so ob petih popoldne tega dne zatulile sirene, se je dvignila vsa Varšava, da bi pred prihodom sovjetskih čet osvobodila mesto in v njem zagotovila vpliv poljske begunske vlade v Londonu. V šestih tednih so Nemci vstajo zatrli, pri čemer je bilo mesto zravnano z zemljo, padlo je 10.000 vojakov in 200.000 civilistov. Izostala je vsa pričakovana pomoč. Sovjeti so zaprli svoja letališča in čakali za Vislo, dokler ni bilo vsega konec. Za stratega Keegana pa je najbolj važno to, da so Nemci varšavski upor zatrli, ne da bi jim bilo treba s fronte potegniti eno samo enoto.
Misel, ki jo Keegan izpelje iz teh primerov, je naslednja: »Če imamo omenjene tri vstaje za pokazatelje pomena uspehov, pa tudi nehotenih učinkov tistega programa subverzije, sabotaže in odpora, ki sta ga podpirala Churchill in pozneje Roosvelt in ki so ga evropske begunske vlade v Londonu tako zelo propagirale, potem moramo reči, da je bil ta program zavajujoč in je zahteval pred vsem velike izgube. Nobeden od njih ni uspel, vsi pa so pogumnim domoljubom, ki so se uprli, prinesli veliko trpljenja, nemškim enotam pa le nepomembno škodo. Spričo tega moramo tudi vsa manjša in pripravljena dejanja, ki so vodila k omejenim velikim akcijam, imeti, objektivno vzeto, za virtuozno bleščeča, a nepomembna in nesmiselna.« Avtor misli, da je treba nazadnje reči, da je »posredna ofenziva proti Hitlerju v bistvu malo doprinesla k njegovemu porazu. Od tristo nemških devizij, ki so 6. junija 1944 stale v Evropi, jih je bilo, če natančno pogledamo, tam zaradi notranje varnosti manj kot dvajset«. Svoboda ni prihajala od raznih partizanskih skupin, ampak iz orožij, ki so bila na frontah »obrnjena proti Wehrmachtu«.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: V pričakovanju Mirko Kambič

Britanci in rezistenca v Jugoslaviji

Avtor vztraja pri svojih trditvah, priznava pa tudi, da se mnogi vplivni zgodovinarji izražajo laskavo o SOE (Poveljstvo za posebne operacije) in njegovih vojnih uspehih. Avtor misli, da je trditev, da je ta organizacija bistveni pripomogla k Hitlerjevemu padcu, neosnovana, zlasti »ker njen učinek v Jugoslaviji, ki je bila pretežno področje njenega delovanja, ni enoumen«. Stavek, ki ga pisec izrazi mimogrede, ima za nas razumljivo izstopajoč pomen. Kaj to pomeni, da delovanje SOE v Jugoslaviji ni bilo »enoumno«?
Nekje v svojem besedilu pravi Keegan, da bi Jugoslavija utegnila biti izjema v njegovi splošni oceni vojne vloge rezistence. Njegova poznejša izvajanja pa kažejo, da tega mnenja ne more konsistentno izpeljati. Najprej je tu podatek o bojnem značaju Hitlerjevih zasedbenih sil v Jugoslaviji. Avtor pravi: »Zasedbena vojska v Jugoslaviji je bila vedno pretežno sestavljena iz italijanskih enot. Po zlomu Italije pa je bil Hitler dejansko prisiljen podvojiti število divizij v Jugoslaviji – od šest na dvanajst. Toda od teh so bile le redke primerne za boj proti Rdeči armadi ali proti zavezniškim armadam v Italiji. Samo ena, Prva gorska divizija, ki je bila pomladi 1943 prestavljena iz Rusije, je bila prvorazredna bojna enota, ostale, vključno z esesdivizijo Princ Evgen in divizijo Handžar, pa tudi 104., 117., in 118. divizijo so bile sestavljene iz folksdojčerjev iz Srednje Evrope ali pa iz krajevnih nenemških manjšin.«
To je ena stvar. Drugi razlog, da vloga SOE v Jugoslaviji ni bila »enoumna«, pa je ta, da so v njegovem jugoslovanskem oddelku dajali vodilni ton levo orientirani britanski častniki. Ta stavek, zapisan v oklepaju, se za nas, ki nekoliko poznamo to zgodbo, zasveti v posebni svetlobi. Levičarji – Evelyn Waugh, ki opisuje te razmere, pravi, komunisti – ki so usmerjali SOE in s tem tudi politiko britanske vlade, so morali preveličevati moč komunistične gverile. To so počeli zato, da so od vlade dosegli, da je 1943 prekinila zveze z Mihajlovićem in mu odvzeli pomoč – ki je bila vedno zelo skromna, za razliko od te, ki so jo sedaj, v obilju, ki nikoli ni ustrezala njenim učinkom, pošiljali komunistom. Levičarji, nekdanji častniki SOE in sedaj »vplivni zgodovinarji«, pa niso preveličevali vloge Titovih partizanov samo med vojno, ampak tudi pozneje, v nekem smislu vse do danes. Od tod razširjena, a napihnjena vloga jugoslovanske komunistične rezistence.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zunaj druščine, sama in v dvoje Mirko Kambič

In kaj je bilo tisto, kar je tako zelo olajšalo delo levičarskih agentov v SOE? Tudi tu nam avtor postreže s pomembnim podatkom: »Eden od važnih motivov Mihajlovićeve politike je bila želja, prihraniti srbskemu prebivalstvu krutost povračilnih ukrepov – upoštevanja vreden motiv spričo krvavih posledic notranje vojne, ki so kljub vsemu bile in terjale življenje deset odstotkov predvojnega prebivalstva.« Toda zares važen je stavek, ki sledi na koncu: »Taki pomisleki so bili Titu tuji.«
Titova bojevitost ni izhajala iz namere, čim bolj učinkovito služiti skupni evropski stvari, katere interese je v vojni predstavljalo Zavezništvo, ampak je bila prvina komunistične strategije v notranji državljanski vojni. Komunisti so, bolj kot vsi njihovi tekmeci, vedeli, da bodo zmagali le, če bodo pripuščeni v zmagoviti protihitlerski tabor. Najboljšo pot do tega cilja pa so videli v tem, da, poleg ideološke priprave zavezniškega terena s pomočjo mednarodnih komunističnih zvez, spremenijo gverilsko bojevanje tako, da bo dajalo videz frontnega vojskovanja. Opustili so civilizacijske norme evropske rezistence in se odločili, da, vsaj za željne oči Zaveznikov, postanejo armada. Če pa se gverila začne obnašati kot armada, se enormno poveča trpljenje ljudi na terenu in izguba tistih oblik življenja, ki se ne more z ničemer zavarovati. Torej, če nič drugega, je že prestop temeljnih norm gverilskega bojevanja bil legitimen razlog, da so se ljudje uprli takšni rezistenci. Pri vsej stvari pa je najbolj zanimivo to, da so Zavezniki, na čelu z Britanci, tako politiko komunistov sprejeli kot nekaj pričakovanega – ne samo zato, ker so njeni promotorji bili komunisti, ampak predvsem zato, ker se je to dogajalo na Balkanu. V njihovih očeh je bil Balkan prostor »zunanje teme«. Balkan ni prostor, kjer so obvezne evropske manire in evropska misel. Balkan je prostor, kjer človeško življenje nima prave cene – oziroma nima nobene cene. Res pa je tudi, da jih je Balkan v tej veri utrjeval.
Kaj so Britanci mislili o Balkanu, nam je nehote ob neki priliki povedal v tem besedilu že omenjeni John Maynard Keynes. Američani so pomladi 1941 sprejeli poseben zakon – Lease-lend Act, Zakon o najemu in posojilu – ki je omogočal državam, ki so bile po mnenju ameriškega predsednika pomembne za ZDA, da so z zamenjavami in posojili prišli do vojaških dobav. Ponavadi je šlo za plačevanje blaga z uslugami, ki so jih posamezne države izkazovale ameriški vojski na njihovih tleh. Ko se je Keynes nekoč pritoževal nad tem, kako so v zvezi s tem zakonom Američani ravnali z Britanci, je rekel: »Z Britanci so ravnali slabše, kot smo mi kdajkoli mislili, da smemo postopati z najneznatnejšo in najmanj odgovorno balkansko državo.« Britanci so med drugo svetovno vojno ravnali z Jugoslavijo kot z balkansko državo, v emfatičnem pomenu besede. Pomembno pa je to, da so se od vseh s takim ravnanjem sprijaznili samo komunisti. Vedeli so, zakaj.
Če bi kdo v mislih, ki smo jih tu nizali, hotel videti nasprotovanje rezistenci, bi se motil. Rezistenca je znak narodove volje po samobitnosti – za izbrance pokorščina visokemu moralnemu ukazu, za vse pa veliko upanje v ponižanosti. Toda le, če upoštevamo meje, ki jih, kakor sleherni stvari, tudi njej postavlja splošna pamet in naravno pravo. Če pa služi drugotnim in zahrbtnim ciljem in te meje prestopi, pa postane ne samo neuspešna, ampak tudi hudodelska.

Rezistenca in disidentstvo

Ljudje z izkušnjo 20. stoletja rezistenco nekoliko bolje razumemo tudi zato, ker nam ni neznan njen analogon – disidentstvo. Rezistenca in disidentstvo sta dva vzporedna pojma: oba pomenita odpor proti nekemu stanju, ki je bilo vzpostavljeno na pravno in moralno nedovoljen način: proti zunanji okupaciji in proti totalitarni oblasti. Obe stvari sta človeško nevzdržni, ker obe pomenita nasilno polastitev človeka, ena v njegovi narodni, druga pa v njegovi splošno človeški in osebni identiteti. Obe sta proti svobodi, ker je svoboda osnovna manifestacija človeka; obe sta dobesedno človeško nevzdržni, zato je odpor proti njima ne samo naraven, ampak tudi moralno zaukazan – v tem, kar človeka konstituira kot človeka. Toda tudi tu, kot povsod, je treba ločevati: k pasivnemu odporu so zadolženi vsi, k aktivnemu odporu pa tisti, ki so za to poklicani in hodijo pred drugimi – kot znamenje. Narodne vstaje pa v enem in drugem primeru dovoljuje samo skrbno pretehtan čas.
Dve obliki nasilja je torej evropski človek skusil v stoletju, ki je pravkar minilo – na poseben način, ker jima je moderna dala svoj pečat. Obe sta izzvali odpor: eno rezistenco, drugo pa disidentstvo, dve stvari narejeni iz iste snovi. Če se torej slovenski komunisti, ki so s svojim temeljnim nastopom vzpostavili stanje, ki je nujno terjalo disidentstvo, sklicujejo na rezistenco, je to absurd, ki ga ljudje samo zato ne vidijo, ker je tako dramatično padla občutljivost nacionalne kulture.
Na tako protislovnem terenu so se torej znašli slovenski komunisti s svojim zatekanjem k rezistenci, misleč, da bodo pri njej našli varno zatočišče. Rezistenca ni v ničemer izgubila svoje visoke veljave, le komunisti, če bi imeli kaj v sebi, se ne bi smeli nanjo sklicevati. Ta argument je moralen in ima odločilno težo. Keeganov argument, da je tistih nekaj sto ljudi, ki so v Bletchley Parku sproti dešifrirali sovražna sporočila in sovražne pogovore, tisočkrat bolj učinkovitih kot vsa Résistence, je vsega upoštevanja vreden, a je formalne narave in zato drugotna zadeva.

Protislovnost druge svetovne vojne – njeni integralni cilji

Kako se je vojna začela in kako je potekala, je za narode, ki so bili vanjo vpleteni, pomembno vprašanje, še bolj pomembno pa je vprašanje, kako se je končala in kakšen svet je postavila. Glede tega je letošnji maj dokazal, da so dozorela spoznanja, ki bodo pretekli in s tem tudi sedanji svet v neki meri postavila v novo luč. Šestdeset let – nenavadno – je bilo potrebnih, da so bila registrirana dejstva, ki so, ko se ozremo nazaj, vseskozi ležala pred nami. Prvič je bilo sedaj v delu kompetentne strokovne in politične javnosti opaziti misel, da se je druga svetovna vojna, končala protislovno. Po srcu Evrope se je potegnila črta, ki jo je delila na dva dela. Zahodno od nje so bili narodi, ki jim je konec vojne prinesel to, za kar je v njej šlo, povratek v civilizacijo, vzhodno od nje pa so ostali narodi, ki so bili še naprej zunaj civilizacije – v »zunanji temi«. Druga svetovna vojna se je končala protislovno ali, drugače povedano, druga svetovna vojna se 8. maja 1945, ko je bil oznanjen njen konec, sploh še ni končala. Končala se je šele mnogo pozneje, 11. novembra 1989, ko je padec berlinskega zidu oznanil konec tako imenovane hladne vojne, ki pa je le ime za tisti del druge svetovne vojne, v katerem je bil dosežen njen integralni cilj – zmaga nad totalitarnim konceptom družbene organizacije. S padcem berlinskega zidu se je razrešilo temeljno protislovje druge svetovne vojne, ki je bilo v tem, da so se demokratične sile proti enemu totalitarizmu bojevale v zavezništvu z drugim in mu to uslugo plačale s tem, da so se začasno odpovedale svojemu integralnemu cilju in mu dovolile, da je obdržal oblast nad polovico Evrope. S tem pa dobijo, ko se ozremo nazaj, papirji, ki so bili podpisani 8. maja 1945 etapni značaj, čeprav jih je svet do današnjega dne imel za dokončne. V resnici pa so bili mejnik, ki je nekoč enotno Evropo obsodil na Evropo dveh zgodovin.
Izrednost letošnjega spominskega obnavljanja preteklosti je ravno v tem, da so se pokazali prvi znaki pripravljenosti, da se drugi svetovni vojni prizna njen integralni moralni in politični značaj. Najdlje so v tej pripravljenosti šli Amerikanci in tako na učinkovit način spet pokazali, da so vodilna svetovna sila. Sporočila, ki jih je George Bush prinesel v Evropo v letošnjih majskih dneh, so bila dovolj jasna, da smo razumeli, kaj pomenijo: sovjetsko zavzetje vzhodne Evrope je bilo za njene narode krivica; zanje, posebej so bili omenjeni Balti, je bila osvoboditev od nemškega nacizma samo prehod v nasilje sovjetskega komunizma; Amerika in Velika Britanija nosita odgovornost za delitev Evrope, ki je bila končno zapečatena na konferencah na Jalti in v Postdamu; napake prejšnjih rodov se zato ne smejo in se ne bodo ponovile. Ta stališča so nekatere države, Estonijo, Litvo in Ukrajino, tako opogumila, da so se odločile, da s svojo prisotnostjo ne bodo večale protislovnega zmagoslavja spominskih slovesnosti v Moskvi. Večjega odmeva pa za enkrat ni bilo. Bolj važno pa je, kako sta se na mejnik, ki ga pomeni maj 1945, odzvali naslednici dveh držav, ki sta v drugo svetovno vojno vstopili kot nosilki totalitarizma: Zvezna republika Nemčija kot naslednica nacistične Hitlerjeve Nemčije in Rusija kot naslednica Stalinove komunistične Sovjetske zveze. Dve državi z neenako preteklostjo. Nemčija kot nekdanja poraženka in Rusija kot nekdanja etapna zmagovalka in končna poraženka. Odzvali sta se, pričakovano, zelo različno.
Putinova Rusija ni zavzela jasnega stališča do svoje totalitarne preteklosti in njenih posledic v notranji in zunanji politiki. Poročilo, ki ga je Svetu Evrope predložila njegova parlamentarna skupina za spremljanje uresničevanja obveznosti, ki jih je Rusija sprejela ob sprejetju v to organizacijo, se glasi: »Rusija še ni svobodnjaška demokracija.« Skupina zato predlaga, da se opazovanje nadaljuje. Tudi drugi opazovalci, zlasti medijski analitiki, gredo v tej smeri in že izražajo zaskrbljenost »nad notranjim razvojem Rusije in njegovim možnim pa tudi že opaženim vplivom na zunanjo politiko«. Da se to že dogaja, kažejo izjave odgovornih ruskih ljudi, da so baltske države leta 1940 »prostovoljno pristopile k Sovjetski zvezi«, ki jih je potem v zmagoslavnem pohodu ¹⁹⁴⁴⁄₁₉₄₅ tudi spet »osvobodila«. Kot poroča Delo (9. 5.) si je obrambni minister Igor Ivanov, konkretno glede Baltika, privoščil cinično izjavo: »Govoriti o okupaciji je absurdno. Kako lahko okupiraš nekaj, kar ti pripada?« Vse to si lahko razložimo le, če upoštevamo Putinovo nostalgijo za preteklostjo, ki tiči v njegovi misli, da je »implozija Sovjetske zveze največja geopolitična katastrofa 20. stoletja«. Na to, da je »nepripravljenost, prekiniti s stalinistično zunanjo politiko, globoko vsajena v ruski politični razred«, kaže tudi okoliščina, da uspela Oranžna revolucija v Ukrajini novembra lani ni spremenila njegove miselnosti, čeprav tega spodbudnega dogodka ni mogoče imeti za drugo kot za Putinovo izgubljeno igro.
Zelo drugačni glasovi pa so, se zdi, prihajali iz Nemčije. Besede zveznega predsednika Köhlerja kažejo na globoko prizadetost: »Zgroženi in osramočeni gledamo Nemci na drugo svetovno vojno, ki smo jo začeli, in na holokavst, ki je civilizacijski zločin in smo ga tudi zagrešili Nemci.« Za uvod v slavnostni govor ob šestdesetletnici je navedel besede, ki jih je 8. maja 1945 vnesel v svoj dnevnik neki nemški ujetnik na Škotskem: »Na nas gledajo kot na bando morilcev, ki so ji strgali maske.«
Ob tem je predsednik dodal: »Trde besede, prave besede. Pod to, kar se je godilo v letih 1939-1945, ni mogoče potegniti črte.« In potem sledi njegov: »Spominjamo se, spominjamo se. Judov, Poljakov, Rusov itd.« V času okoli 8. maja so nemški mediji dali besedo vidnim ljudem iz kulture in politike in vsi, se zdi, so si kar naprej postavljali eno samo vprašanje: Kako se je to z nami moglo zgoditi?

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Umetniški obisk Mirko Kambič

Zgodovinarka Brigitte Hamann, ki je dvajset let raziskovala Hitlerjeva začetna leta v Avstriji, je povedala, kaj je od ljudi, s katerimi se je pogovarjala, spet in spet slišala: »Vsi smo ga pozdravljali kot osvoboditelja.« Sama pa ob tem nadaljuje: »Vsi se moramo vestno in natančno ukvarjati s Hitlerjem in Tretjim rajhom, da nam bo postalo jasno, v kakšnih okoliščinah je moglo priti do te strašne zgodovine.«
A to nikakor ni – ali ni več – vsa zgodba. V podtoku sodobne nemške zavesti se oblikujejo tudi sile, ki niso v popolnem sozvočju s tem, kar se vidi na površju in kar smo v nekaj potezah želeli pokazati zgoraj. Dr. Richard Herzinger (Internationale Politik, maj 2005) vidi te sile v naraščajoči kritiki nekaterih medvojnih dejanj Zaveznikov – na primer uničevalnega bombardiranja nemških mest – predvsem pa v najnovejšem distanciranju od Amerike. Tu je mišljeno seveda nasprotovanje ameriškemu vojnemu angažmaju v Iraku, a le na videz. V tej kritiki ne gre zgolj za dnevnopolitične interese, ampak se tako polagajo dolgoročni temelji za naraščajoče odlepljanje Nemčije od Amerike. V ozadju je namreč neka, še ne dobro vidna zamera, ki je v tem, da se vodilna nemška ambicija zadnjih stoletij, da bi postala imperialna sila, ni uresničila. Avtor to misel takole formulira: »Nemci so sicer dokončno pokopali svoje sanje o svetovni sili. Toda zdi se, da je v globini sodobnega nemškega samoiskateljskega diskurza skrita želja, da bi vsaj tista sila, ki se ji je namesto Nemčije uspelo povzpeti na vrh, doživela polom.« Pisec v tem vidi nastanek nekega zelo slabega razvoja, zato dodaja: »Če že zaradi česa drugega ne, bi zaradi nas samih morali upati, da se ta želja ne bo nikoli uresničila.«
Nazadnje je torej tako, da je jasno besedo o drugi svetovni vojni povedala samo Amerika. Kaj to pomeni, v celoti ne vemo, a dejstvo ostane in ga moramo registrirati in priznati. Samo Amerika je spregovorila o dvolični vlogi, ki jo je z Veliko Britanijo zaigrala na Jalti. (In ne samo tedaj!) samo Amerika je brez ovinkov priznala, da Vzhodna Evropa leta 1945 ni bila osvobojena, ampak okupirana. To pomeni, da je predstava, ki je bila prirejena 9. maja na rdečem trgu v Moskvi, s parado Rdeče armade kot glavno točko, pokala od notranjega absurda. S svojo prisotnostjo so jo namreč počastili tudi predstavniki tistih narodov, ki jim je prav ta armada pred šestdesetimi leti vzela suverenost. Iz Talina, Rige, Vilne, Varšave, Prage, Budimpešte, iz Bukarešte in iz Sofije 9. maja ne bi smeli pošiljati v Moskvo svojih odgovornih političnih ljudi. Mogoče je to pot nasvetovala ali celo terjala Evropska unija, a je potem to še dodaten razlog, da v tej politiki vidimo ponovitev Münchna. Mesta katerih imena smo navedli, bi morala zmago, če sploh kje, slaviti doma, tam so bile dosežene in dobojevane odločilne zmage – z odporom proti nasilju, z mnogimi majhnimi in velikimi dejanji, ki jih je vse bilo treba plačati, vsakega z njemu ustrezno ceno.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Jesenska harmonija parka Mirko Kambič

Zmaga leta 1945 se je tako slavila na ozadju velikih nesporazumov. Če je pravičnost v tem, da vsak dobi svoje, potem to ni bil pravičen čas. In če je bil to čas, ko so se postavljali temelji za prihodnost, potem moramo reči, da to ni bil čas, ki bi bil naklonjen postavljanju trdnih in zanesljivih temeljev. Tu se moramo ustaviti in povedati, da gre za ključno vprašanje: za usodo Evrope.

Evropske dileme

Evropa je prostor, v katerem vlada nejasnost glede bistvenih zadev. Evropa prvič ne ve, katero mesto ji pripada v globalnem svetu ali katero vlogo naj igra v njem: ali prvo ali drugo ali katerokoli. Predvsem pa ne ve, kakšen odnos naj zavzame do Amerike: ali naj bo tekmica ali partnerica. Poleg tega pa, ali si je mogoče hegemonijo deliti ali pa je prvi lahko samo eden. Pa tudi, ali je mogoče hoteti biti prvi in ne biti pripravljen vzeti nase zadnjo odgovornost za svet. To je ena stvar, druga pa je Evropa v sebi in za sebe. Če naj bo Evropa zveza nacionalnih držav, kateri je tisti moment, ki bo omejeval egocentričnost vsake od njih? Ali je dovolj dejstvo, da morajo vse proizvajati in prodajati po istih zakonih? Z drugimi besedami, ali bo ekonomska skupnost mogla sama od sebe prerasti v politično skupnost? Ali so formalni okviri dovolj, da se v njih razvije realno obstoječa zavest enosti? Kaj pa je tisto, kar človeku dovoljuje ali celo ukazuje, da si pravi, da je Evropejec, naravno in spontano, ne da bi za odgovor na to vprašanje moral vsakič iti v poseben tečaj? Ali so človekove pravice, ki so danes, se zdi, prvi kandidat za postavitev evropskosti, dovolj? Ali imajo dovolj moči in notranje avtoritete, da jih priznam za odločilni identitetni moment moje pripadnosti Evropi? Predvsem pa, ali človekove pravice postavljajo tako pripadnost, ki mi bo dajala zavest, če ne optimalne, pa vsaj zadostne človeške izpolnjenosti? Koliko bom, recimo, tvegal, če se bodo človeške pravice kje kršile? Ali toliko kot bi tvegal, če bi se kje kršile pravice jezika, ki ga govorim, ali tradicije, ki ji pripadam, ali vere, ki jo nosim v sebi?

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Luč je že prižgana Mirko Kambič

Evropska identiteta in človekove pravice

Gre torej za to, ali so človekove pravice, kot novodobni credo, zmožne aktualizirati identiteto Evrope. Ali pa je morda tako, da pravice, ki jih ima človek kot človek, izvirajo in obstajajo spričo kakega globljega razumetja človeka in da, če to razumetje kako premine in izgine, postanejo človekove pravice spet samo dogovor ali konvencija, ki se lahko vsak čas spremeni ali celo odpravi in pri tem človek, ki je kot človek eksistenčno odvisen od njih, nima kaj reči. Da sicer lahko protestira, a je njegov protest prazen. Učinkovito lahko človek protestira tedaj, če obstaja pravni red, ki njegove pravice formalno sankcionira. Če pa ta sistem ne deluje, potem njegovih pravic preprosto ni več – realno jih ni več, ker so bile le del sistema, ki ga ni več. Ljudje, ki se s temi stvarmi ukvarjajo, strokovno, kakor se reče, pravijo, da so take reči, kot so človekove pravice, vezane na kulturo; v eni kulturi so, v drugi jih ni. Lahko se rodite v takšno, kjer so, ali pa v takšno, kjer jih ni. To je vse.
Tu pa je še nekaj drugega. S pravicami je tako, da so nekatere iztožljive in druge niso. Če vas lastnik meče iz stanovanja, lahko greste, če ni upošteval odpovednega roka, na sodišče in uveljavite pravice, ki izhajajo iz pogodbe, ki ste jo sklenili. Kaj pa če pride tako daleč, da morate človeku, ki ga cenite ali imate celo radi, reči: »Nimaš pravice z menoj tako govoriti.« Kam boste šli, da boste izterjali svojo pravico? Čisto lahko je pri tem tako, da je vaš človeški status enak ali celo bolj odvisen od neiztožljivih kot iztožljivih pravic, a to ni bistveno. Bistveno je to, da tudi za iztožljive pravice velja, da zdaj so in zdaj niso. In če jih ni – če živite v kulturi, ki jih ne postavlja – nimate nobenih možnosti.
Če hočem torej človekovim pravicam zagotoviti trdnejšo veljavo in obstoj, jih moram rešiti iz plesa relativnosti, v katerem jih – kdo drug, če ne slučaj – postavlja in odstavlja, in jim poiskati trdnejši temelj. Na primer v evropski tradiciji. Ampak v kateri? Ko bomo v mislih prešli vse njene variante, se bomo nazadnje ustavili pri krščanstvu. Z njim pred očmi bomo naše vprašanje postavili takole: ali obstaja kaka možnost, da bodo človekove pravice imele kdaj isto veljavo, kot jo je imelo nekoč krščanstvo? Samo v tem primeru namreč lahko računajo, da bodo postale zanesljiva postavka evropske identitete. Če pa te možnosti nikakor na noben način ne moremo zagledati, potem je jasno, da je moderni razvoj pripeljal do točke, kjer se pot, ki so jo trasirali izhodiščni aksiomi civilizacije, neha. Sedaj pa: kdo pa se upa prestopiti to točko in stopiti v prihodnost brezpotja, za katero nimamo nobene temeljne misli, da bi ga z njo obvladali; kdo pa ima táko srce in pogum – ali pa táko neodgovornost in arogantnost – da bi to zavestno naredil, zase in za druge? Ne gre namreč samo za to, da bi se tam lahko izgubili. Gre za nekaj čisto drugega, za nekaj, kar sega v samo neznanskost: človek se lahko ne samo izgubi, ampak tudi zapravi. Nazadnje je to tisto, za kar človek odgovarja.

Nikoli doumljena velikost tega tveganja nas sili, da se ustavimo in si, preden naredimo tako usoden korak, postavimo dilemo: ali krščanstvo ali postmoderni nominalizem, ali človekova utemeljenost v absolutnem ali človekova utemeljenost v človekovih pravicah, na ničemer drugem stoječih razen na negotovem dogovoru. Ker gre za civilizacijo, moramo vzdržati težo in težavnost te dileme. A kako je človek v to zagato sploh prišel?

Geneza sodobne evrope

V 20. stoletju smo doživeli razvoj, ki se mu lahko samo vprašujoče čudimo. Ko je moderna, ki je verjela v rešljivost sveta, doživela poraz, ki je prišel v podobi dveh svetovnih vojn in treh totalitarizmov, ki so z roko v roki v Evropi, v citadeli racionalne misli, prirejali nečiste in nesramne orgije z vrednotami, ki jih je moderna postavila, se je kljub šoku, ki ga je morala občutiti, in kljub kataklizmični izkušnji, skozi katero je šla, ni odločila za revizijo svojih izhodišč. Nonšalantno se je prevesila v postmodrno, ki je še radikalizirala relativizem moderne s tem, da je postavila popolno poljubnost in jo razglasila za možnost še ne izkušene svobode. Moderni pa je očitala, da je fetišizirala napredek in tako obnovila aspiracija po absolutnem. To ravno naj bi jo pripeljalo v katastrofo. V skladu s tem je Giorgio Agamben lahko zapisal: » Nekega dne se bo človeštvo igralo s pravom, kakor se otroci igrajo s predmeti, ki so odslužili, ne da bi jih pripeljali nazaj v prvotno uporabnost, ampak da bi jih od nje dokončno osvobodili.« V svetu torej ni mogoče dobiti ničesar dokončno postavljenega, nobene šifre, iz katere bi bilo mogoče razbrati obvezujoča dejstva.

Asteničnost misli je ena reč, druga pa je imunost sedanjega človeka za bolečino. V obeh vojnah in v desetletjih totalitarnega razpolaganja s človekom se je količina človekove bolečine tako povečala in zgostila, da je zakrila vse horizonte. Tudi je nastopala, odkrivajoč nove in nove možnosti, tako presenetljivo rafinirano in domiselno, da je sleherni človek moral zaznati njeno prisotnost. In vendar se zdi, da ljudi ni prizadela – kakor da bi ostala zunaj, kakor da bi ji ljudje ne dovolili, da stopi vanje. Ko je lani konec decembra umrla Susan Sontag, so bili vsi časopisi polni pisanja o njeni leto prej izišli knjigi vojnih fotografij z naslovom Gledati trpljenje drugega. Njena vodilna misel je bila, da je treba še pred vsako drugo mislijo imeti pred očmi »neizmerno grozovitost človeka«. Frankfurter Allgemeine je 1. julija objavil eno od fotografij iz leto prej objavljenega Albuma Auschwitz. Na njej vidimo skromno človeško skupinico, starko s tremi majhnimi otroki, iti mimo lagerske žice – v plinsko celico. Na sliki je nekaj, kar sili človeka, da jo gleda in gleda. Sključena starka s culo pod pazduho, ob njej dva otroka v plaščkih, z rutama, sklonjenih glav, dober meter za njimi pa tretji otrok, tudi v plaščku in ruti in sklonjene glave. Gredo tiho in vdano in tako, da človek ne ve, ali se zavedajo, kam, ali ne. Na sliki je nekaj, si pravimo, ko jo gledamo, kar moramo na vsak način razumeti, a hkrati že vemo, da tega, kar je na sliki, ne bomo nikoli prav razumeli. Slika je namreč, komaj si upamo to reči, tudi lepa. Njena lepota je v tem, da združuje infernalnost zla z največjim mirom in človeškostjo. V teh ubogih pred seboj vidimo zapisanega enega od blagrov. Kako bi bilo mogoče, da ne bi bili poveličani! A naše vprašanje se glasi: Kako to, da toliko bolečine človeka ni vrglo?

Avtor slike: Foto FAZ

Opis slike: Maj 1944 – Prihod v Auschwitz Foto FAZ

Iz skrajnosti, skozi katere je šel človek v 20. stoletju, bi moral priti spremenjen. Zakaj ni? Ali je v ozadju tisti Kantov stavek, da je »iz krivega lesa, iz katerega je narejen človek, nemogoče stesati kaj ravnega«? Ali pa je za vsem nekaj, čemur ni mogoče reči drugače kot upor? Šli smo skozi neke kurze in šole, kjer so nam pokazali, kakšne narave so nekatere reči in kako je treba z njimi ravnati – kaj so svet, človek in življenje – potem pa smo živeli naprej, kot da nam nihče nikoli ne bi bil ničesar povedal. Po vsem, kar smo videli, bi se moral spremeniti naš okus, tako da nekaterih stvari ne bi mogli pogoltniti in da velikih krivic ne bi hoteli več prenašati in da bi, če se kaj ne bi ujemalo, rekli, da se ne ujema. Zakaj tako ne delamo, saj smo bili poučeni. Ali je to upor? In ko gradijo nove stavbe – nove sisteme, politične, pravne, socialne, estetske, moralne, pedagoške, komunikacijske, ali postavimo vprašanje – saj smo bili izučeni, mar ne – ali bodo res narejeni za človeka? Ali pa bodo ti prostori takšni, da bomo morali z Ano Ahmatovo reči: A koliko življenj nedolžnih se tam pogubi. Zakaj tega ne delamo, saj smo bili poučeni. Ali je to upor?
Evropa seje pred štiristo leti odločila, da zapusti to, kar jo je nosilo: naporno vzdrževanje ravnovesja med bitjo in kritiko biti, med postavljanjem in kritiko postavljanja, med postavitvijo in kritiko vsake postavitve. Odločila se je, da zapusti enost, ki je temeljila na sobivanju različnega, in postavi novo enost, ki bo temeljila na izločitvi različnega: odločila se je za eno reč, za perspektivo kritičnega uma. Odločitev je bila sprejeta z aplavzom in sledila so stoletja bleščečih uspehov, ki so jih ljudje sprejemali kot potrdilo pravilnosti odločitve. Potem pa se je v dvajsetem stoletju – vse pa se je začelo že v stoletju prej – zgodilo nekaj, česar nihče več ni pričakoval. Pojavila se je nekoč izključena bit, sedaj v pervertirani, divji obliki kot ideologija. Kot bi jo gnal bes maščevanja, je planila na svet, ki ga je ustvaril kritični um, in grozila, da ga bo odnesla v prepad niča – kot zmaj v Apokalipsi, ki je z repom potegnil z neba tretjino zvezd. Postalo je jasno, kam je pripeljala tista davna odločitev. Čudno pa je to, da tisti, ki so stali v tradiciji promotorjev tiste odločite, tega konca nočejo registrirati. Ali je to upor?

Značaj boljševiškega nastopa v slovenski zgodovini

Gotovo bodo bralci razumeli, da je naše govorjenje o Evropi samo pripravljanje prostora za razumetje stanja v Sloveniji. Tudi v Sloveniji gre za neko odločitev, tudi tu gre za stanje, v katero je ta odločitev pripeljala. Odločitev je bil sklep boljševiške komunistične partije, da izvede, v vojnih razmerah, revolucijo, s stanjem pa mislimo na še ne do kraja registrirano duhovno, moralno, miselno in politično opustošenje, ki ga je uresničevanje tega sklepa prineslo. Glede na abortivni značaj boljševiškega angažmaja ne moremo govoriti o kaki bilanci – kakor da bi od njega ostalo kaj trajno pozitivnega – ampak zgolj o registriranju potencialov zla, ki jih je boljševiški poseg sprožil. O tem pa moramo govoriti, predvsem zato, ker se v Sloveniji že uveljavlja mnenje, da je bila boljševiška era zgolj ena od mnogih faz zgodovine. Bila je izjema, eklipsa, potemnitev časa, izstop iz civilizacije.
Boljševiki so najprej uprizarjali politične umore – ne enega, ne dveh ali desetih, ampak na tisoče, na deset tisoče. To je bila absolutna novost; za politični umor Slovenci prej nismo vedeli. Boljševiki so nadalje vzdrževali fizični teror, ki je imel za posledico, da smo se Slovenci prvič v zgodovini bali – vsi, kot narod.
Ko pa so postavili partijsko državo, so nadaljevali s političnim terorjem, ki je imel za posledico, da smo se Slovenci bali še polstoletja – čas, ki je dovolj dolg, da nas je notranje spremenil. Vse do devetdesetega leta smo se tako bali, da smo se še po tem letu, ko se ne bi bilo treba, še bali. Boljševiki so, tudi to je pomembno, notranje politične zadeve tako reševali, da je deset tisoč ljudi moralo hoditi na Ozno ovajat. Posledica tega pa je bila, da smo se bali tudi drug drugega. Prijateljstvo, ki je napristnejša in najširša oblika civilne družbe, je postala nezanesljivo in redko. Tudi se je slovenska družba, ki je v stoletjih postajala vedno bolj egalitarna, tako da so z delom in trudom tudi delavski in kmečki otroci zasedali vedno bolj odločujoča mesta v upravi, prosveti in znanosti, spremenila v selekcionistično: vsakršna promocija pa je bila odvisna samo od pristanka na ideologijo. To je bil eden od najučinkovitejših ukrepov za zatrtje demokratičnega instinkta v družbi. Boljševiki tudi niso dovolili človeku, da bi bil lastnik. To pa ni pomenilo samo ukinitve ene od temeljnih človekovih pravic, ampak tudi odvzem osnovnega pogoja za človekovo osnovno postavitev in rast. Ta bistvena politična pomanjkljivost se je pokazala pozneje, ko je tudi za Slovence nastopil politični čas in se je izkazalo, da ima družba razlaščencev težave s postavljanjem demokratične politeje. In ali naj govorimo še o desetinah procesov, ki niso bili samo zasmeh prava in zakonitosti, ampak tudi strašna žalitev ubogih ljudi brez varstva in zaščite. Ali naj govorim o koncentracijskih taboriščih, ki so jih, potem ko so v dvajsetih letih dobili prve napotke od leninskih pionirjev, fašisti in nacisti razvili do take popolnosti, da se tudi komunistom ni zdelo za malo, pri njih se učiti. Ali naj vas spomnimo na Strnišče, na Ferdreng, na Litostroj, na Medvode, vse tja do Golega otoka, ki ga nič ne more ogrožati v njegovem grozljivem prvenstvu?
Kakor stvari, ki se jih tako dotikamo, presegajo slovensko zgodovinsko izkustvo, sta tu vendar še dve stvari, ki v strmem crescendu zaključujeta impozanten niz boljševiških storitev. To sta enobe in tako imenovano načelo bojevanja. Enobe je boj naroda proti okupatorju za ponovno pridobitev suverenosti, načelo bojevanja pa spreminjanje gverilskega bojevanja v predstave frontnega vojskovanja. To sta bili dve inštalaciji, ki sta dajali videz sprejemljivosti dvema temeljnima prvinama boljševiške strategije: izraba človekovega naravnega vzgona po samostojnosti in svobodi in polastitev ljudi kot nosilcev življenja. To sta bili dve zaplembi: zaplemba duha in zaplemba telesa. In vendar!

Nova strategija postkomunističnih sil

In vendar se promotorji te drame – danes zvečine seveda ljudje, ki stojijo v soju njihove tradicije – ki je bila koncipirana z diabolično perfidnostjo, uprizorjena z zadnjo prisebnostjo čistih akterjev, izkoriščana z nonšalantnostjo uspešnih avanturistov – in vendar se ti tako obremenjeni ljudje samo osuplo sprašujejo: Ali sem bil to jaz? Ali smo bili to mi? Poglejmo, kako gre to v praksi.
Ko je nekdanji predsednik Republike Slovenije in še prej šef slovenske partijske organizacije govoril na mitingu v Osilnici, je med drugim rekel, da moramo sprejeti »vso svojo preteklost, takšno kot se je zgodila, v dobrem in slabem«. In če sedaj poiščemo eksplicitne ekvivalente za ti dve abstrakciji, dobimo: slabo je »kolaboracija, politično in vojaško sodelovanje z okupatorjem, za katero ni in ne more biti opravičila«, dobro pa je partizanski boj, ki je »izjemno velik, čist in v očeh zaveznikov nesporno priznan«. (Delo, 16. 5. 2005) Tako se je govorilo leta 1945 in tako se govori danes, šestdeset let pozneje. Z eno razliko. Celotno težišče, vsa svetloba, vsa pozornost je danes preusmerjena na enobe, tako da revolucije ni nikjer več – omenjeni so mogoče še kaki zločini, a kot nekaj akcidenčnega, nekaj, kar se je pomotoma in iz nepazljivosti prilepilo k enobe, kot nečemu »velikemu in čistemu«. Ljudje tega duha so pač takšni, da so pripravljeni žrtvovati vse, tudi največje ideološke dragotine, da obdržijo to, kar je bistveno, to kar je konstanta, kar niti ni načelo, kar je bit sama: moč in oblast. Nadarjenost za manipulacijo jim z ukazovalno jasnostjo govori, da revolucija s svojimi zgodovinskimi storitvami, ne daje več legitimacije, s katero je mogoče izterjati moč in oblast. Vse možnosti za to pa daje enobe, na primerno mesto postavljena, primerno aranžirana, s primernimi postopki dekontaminirana. To je sedaj nova strategija, ki smo jo omenili v uvodnih stavkih tega komentarja: enobe ni imela nobene zveze z ideologijo, bila je zgolj rezistenca, ena od mnogih v Evropi, nič drugega kot Résistence. Potem pa so od nekod prišli trije ali štirje komunisti – nekaka zlobna tolpa četvorice – vse skupaj zaplenili, vsemu skupaj dali ime, ki so ga že vseskozi nosili v sebi.

To je torej sedaj novo. Še bolj novo pa je nekaj drugega. Poleg nekdanjih komunistov so v logiko nove strategije privolili tudi ljudje, ki s tem imenom izvorno ne bi hoteli imeti nobenega opravka. Nobenih posebnih razlogov tu ne bomo iskali, čeprav nedvomno obstajajo. Zadovoljili se bomo s tem, da je silovita prednost zgodbe z enobejem kot rezistenco v tem, da je skrajno preprosta, miselno, moralno in estetsko. Enobe, boj za svobodo, je preprosta reč, ker je mit. Boj za narodovo svobodo proti tujcu je mitogena beseda. Da ilustriramo to kategorijo, bomo navedli tri primere.
Ko so k eni od debat ob letošnji šestdesetletnici na nacionalki povabili, naj razloži svoje poglede, tudi dr. Miha Brejca iz Bruslja, jih je na koncu približno takole strnil: V slovenski preteklosti sta bili dve stvari, ena dobra in ena slaba. Dobra je bila boj proti okupatorju, slaba pa kolaboracija. A na oboje pozabimo in glejmo naprej. Tako zelo jasen in kratek je bil. Važno pri tem pa je to, da dr. Brejc v političnem kontekstu sedanje Slovenije učinkuje kot demokrat »ohne Furcht und Tadel«, a je vendar ponovil, skoraj dobesedno, Kučanovo sporočilo. Prav gotovo brez vsake povezave z njim in zgolj iz svoje, kakorkoli že oblikovane kulturne in moralne zmogljivosti, a se je vendar, nehote, uvrstil med tiste, ki bi hoteli sedaj zabetonirati partijsko fakturo zgodovine. Nič ne moremo, nobene moči nimamo, a vendar pravimo, da tega ne bomo dovolili.
V sobotni prilogi Dela je 18. junija razmišljal o »zločinu in spravi« dr. France Bučar. Iz lakonične jasnosti dr. Brejca stopimo tu v manj razgledno pokrajino. A iz mnogih »da pa tudi ne« je neke stvari le možno izluščiti. Tako izvemo, da so »za celih 45 let zmagali komunisti«, a jim je ves ta čas zgodovina po malem izpisovala dokument, s katerim jih je nazadnje odslovila.
Kaj pa »tista večina, ki se je opredeljevala in tudi dejansko bojevala za ideale NOB?« S »tisto večino« petinštirideset let po zmagi ni bilo kaj prida. Njena zgodovinska veličina pa je v tem, da je vseeno zapustila »duhovno in moralno vrednostno dediščino, na kateri naj bi slonela tudi sedanja in bodoča ureditev«. Kajti to je bila boljša substanca naroda, tisti Slovenci, »ki se niso mogli sprijazniti z okupacijo in ki so v osvoboditvi videli priložnost za prenovo domovine in ki so verjeli, da komunisti mislijo enako«. Torej, zavržena revolucija na eni strani, na drugi pa ideali enobe, ki so rešitev, če ne za sedanjost, pa prav gotovo za prihodnost. O slovenski Cape Canaveral! Uspešna izstrelitev, nosilni odri, sedaj nepotrebni, odpadejo in raketa poleti v sinje, modro nebo. (Saj brez partije te čudovite predstave ne bi bilo!) (Dr. Bučar pravi tudi, da Zveza borcev ne more biti »formalni« predstavnik partizanskih aktivistov. Večina borcev verjetno ni tega mnenja, sicer bi vsaj kateri odklonil privilegije, ki jih jim zagotavlja ta »formalna« predstavnica.)
V logiki nove strategije delujejo tudi zgodovinarji, ki, včasih iz čiste vljudnosti, ne morejo narediti odločilnega koraka iz ptolemajskega v kopernikanski sistem. Eden od njih bi utegnil biti tudi dr. Janko Prunk, vsaj v izdaji, v kateri se nam je predstavil v Delu 14. maja. Tudi on je dognal, da delujeta obe žarišči elipse, ki služi za matrico nove strategije. Protirevolucija, vsaj en del, se je »v svoji nemoči in nesposobnosti povezal z okupatorjem«. Tega, pravi, nihče ne zagovarja. Vsi zgodovinarji, tako kot povsod po Evropi, brez izjeme obsojajo »kolaboracijo s fašisti in nacisti«. Eno žarišče je torej postavljeno. Drugo pa tudi: Vsi smo ponosni na to, da smo se tudi »Slovenci udeležili množičnega oboroženega protifašističnega boja in da smo izpolnili svojo človeško in narodno dolžnost na pravi zgodovinski strani.«
Nova ideološka formula je tako sestavljena. S tem smo svoje delo opravili, a bi vseeno radi še opozorili na tri momente tega prisrčnega besedila. Za tako imenovano »ajdovsko vlado« pravi Prunk, da je bila prva »partizanska vlada« in da so v njej odločali »samo komunisti« in da je zato njena legitimiteta »formalno dvomljiva«. Če je tako, so bile vse slovenske vlade do leta 1990 »formalno dvomljive«, ker so bile vse »partizanske« – temeljile so na enobejevski kontinuiteti – in so v vseh »odločali samo komunisti«. Takšna je bila oblast, ki je, po Prunku, zrastla »iz partizanske osvoboditve« – vseskozi. Glede rekurentnega nasveta Maul halten und weiter dienen se Prunk posluži besed »priletnega, modrega slovenskega pesnika Cirila Zlobca« – od navedenih atributov je zares zanesljiv samo prvi – »naj se več ne ločujemo po ločnicah druge svetovne vojne, da smo vsi, tako zmagovalci kot poraženci, enakopravni del slovenskega naroda.« Ko bi Prunk ostal pri tem, ne bi bilo posebne zamere, drugače pa je z njegovo varianto Zlobčeve misli: »Pri graditvi narodne eksistence so sodelovali tako zmagovalci kot poraženci in oboji so enako zaslužni.« Tu pa se znajdemo, kako naj temu rečemo, zunaj človeško dopustnega: eni so namreč gradili »narodno eksistenco« kot drugorazredni ali tretjeradzredni prebivalci partijske države, eni so jo gradili v koncentracijskih taboriščih, eni pod stalnim nadzorstvom Ozne in Udbe, eni – mnogi – je sploh niso mogli graditi, ker so bili v zaporih ali pa so ležali v katerem od štiristo mutastih grobišč po domovini, ki se je tako gradila. Kot rečeno, marsikaj je mogoče razumeti, nekaterih stvari pa tudi od zgodovinarjev ne bi pričakovali. (Morda še nasvet k opazki, da je dr. Janez Stanovnik Janši »iskreno« zaploskal. Kdaj dr. Janez Stanovnik komu »iskreno« zaploska, vedo samo bogovi. Zadnje čase dobivamo vtis, da tudi sam ne.)
Posebnost nove strateške orientacije postkomunistične politike je torej v tem, da je zaradi svoje civilnega videza splošno sprejemljiva. Med Milanom Kučanom in ljudmi kot so Brejc, Bučar, Prunk, noben pameten človek ne bo delal enačaja, a vendar se zdi, da so se v tej točki ujeli. Posebno mesto med tistimi, ki so se ujeli s Kučanom, pa so novinarji. Človek dobi vtis, kakor da bi opravljali neko službo: ne preveč naglas, a dosledno in vztrajno, tako da je bralcu ali poslušalcu jasno, kaj si je treba o čem misliti, ne da bi se pri tem prav dobro zavedel, kako je do tega védenja prišel. Oglejmo si nekaj primerov iz dnevnika Delo.
Tako Janko Lorenci hvali komuniste, da so sestopili z oblasti »prostovoljno« in da so to naredili tako taktno in rahločutno, takorekoč po prstih, da se je finale »brez hudih šokov prelil v neodvisnost in demokracijo«. Da so komunisti to naredili zato, da so si rešili kožo, predvsem pa zato, da so si tako pripravili teren za novo igro, o tem Lorenci nič. Potem pa to, da je komunizem prinesel »razmeroma visoko socialno varnost«. Spet nič o tem, da to pri vsem ni odločujoče, saj je po splošnem mnenju to naredil tudi nacizem. (V ekonomiji, ki se je pripravljala na vojno!) A pri vsem je bolj važen pomislek, kako je mogoče ustvariti »visoko socialno varnost«, ne da bi bilo treba v doglednem času oklicati bankrot. A o tem Lorenci spet nič. A za nas je važno predvsem to, da se Lorenciju tudi glede preteklosti »prevladujoča zgodovinarska in uradna interpretacija« zdi »v osnovi ustrezna«. Res so bili bratomorni spopadi, a so se ti »začeli na podlagi odločitve za odpor proti okupatorju ali za sodelovanje z njim«. Torej eni so rekli, da, drugi, ne, in so se začeli nemudoma med sabo pokončavati. Kdo koga? Tudi o tem Lorenci nič. Sploh pa je bil odpor proti komunizmu nerazumen, zakaj »komunizem je bil šele grožnja«. Dobremu Lorenciju očitno še nihče ni povedal, da je bil komunizem delujoča grožnja – poleg tega, da je bil tudi grožnja za prihodnost, kar je pozneje potrdil z mnogimi dokazi – in da je, še preden je prišlo do upora, samo v Ljubljanski pokrajini zvečine na grozovit način, pokončal 400 ljudi. Tako torej Lorenci o preteklosti, precej lahkotno, operetno, a passo di donna. Kar pa ga v resnici skrbi, je sedanjost. Ko se spomni sedanje Slovenije, ga stisne: »V Sloveniji nastaja ozračje negotovosti, nelagodnosti, tudi strahu.« Vse to prihaja iz območja politike: »Pod represijo so šolstvo, sodstvo, mediji, Kosova protikorupcijska komisija, varuh človekovih pravic, državno uradništvo … « Res, kam smo prišli. A je Lorenci kljub vsemu na nekaj pozabil. Da imamo »uradno« interpretacijo zgodovine. Kam nas bo šele to pripeljalo!

Dejan Pušenjak, drug Delov novinar, ki se nam zdi zanimiv, vidi v preteklem komunizmu, ne nekaj, kar bi bilo treba kritizirati, ampak nekaj, iz česar bi se bilo treba učiti, ker obstaja nevarnost, da bodo ostali neodkriti njegovi skriti potenciali. Najprej pa mu moramo seveda priznati, kar mu gre. Nadškofu Uranu, ki ga ostro prijema zaradi nekih besedi, očita, da ne vidi, kaj je bilo v preteklem režimu dobro – »predvsem za revne«. Pušenjak ima očitno slabo mnenje o »revnih«, saj sploh ni opazil kako zelo je njegov stavek žaljiv. Tudi revni so ljudje, tudi revni imajo višje, recimo, politične ambicije, tudi revni se čutijo žaljene, če se jim ne priznajo človekove pravice! Kakšen prezir! A bolj važno je to, kaj bi lahko pridobili, če bi šli v šolo k preteklosti. Če bi resno študirali jugoslovanski komunizem, »bi lahko morda pomembno prispevali k iskanju odgovorov na najzahtevnejša vprašanja mednarodne skupnosti ta hip«. Pušenjak je mogoče mislil, da bi jugoslovanski komunizem lahko bil nauk, kam lahko kaka politika pripelje: do Vukovarja, do Srebrenice. A jugoslovanski komunizem lahko da samo recept, kako se do tega pride, ne kako se do tega ne pride.
Ko smo zgoraj rekli, da nas prebiranje takih in podobnih novinarskih dosežkov navaja na misel, da nečemu služijo, smo morda rekli premalo. Za vsem mora biti kaj večjega, morda kaka skrivna ljubezen? To pravimo tudi zato, ker je znano, da je ljubezen slepa. Če seveda kljub vsemu ne kompliciramo in je stvar bolj preprosta: zgolj razposajenost v zavesti, da so sami na sceni in da lahko govorijo kar hočejo. Kako bi bilo sicer mogoče, da bi prisebni in drugače prištevni ljudje govorili o »dostojanstvu osvobodilnega boja« in o tem, da mednarodno priznane Slovenije ne bi bilo »brez slovenskega osvobodilnega boja s simbolom rdeče zvezde«.

Samozavedanje kulture

Če narodovo kulturo razumemo kot prostor, v katerem je nekatere reči mogoče izreči in narediti in nekaterih ne, ki nekatere stvari dovoljuje nekaterih pa ne, potem se ne moremo izogniti vprašanju, kaj je z našo kulturo narobe, če brez volje in čuta za ločevanje trpi vse, kar v njej nastaja in vanjo prihaja. Podoba je, da kultura ne ve za neko prevažno stvar: da je. Ko bi namreč vedela, da je, ko bi se zavedala sama sebe, bi eo ipso – že s tem – vedela, kakšna mora biti. Misli kot misli je namreč lastno to, da se ne more zagledati kot nekaj, kar je, ne da bi se hkrati zavedela, da je nekaj, kar mora dognati svojo normo. Podoba je – stvari, o katerih smo razmišljali v tem besedilu, nas navajajo na to misel – da slovenska kultura ni tako zgrajena, da bi njene prvine gravitirale v eno točko – proti mestu, na katerem bi se lahko dogajalo njeno samozavedanje. Vsi veste, da s tem mislimo na kritiko kulture, ki ima to v sebi, če se podreja normalnemu in neideologiziranemu umu, da se nikoli ne izteče v tako različnost, ki ne bi mogla biti kraj njenega samozavedanja. Zakaj smo hoteli priti do pojma samozavedanja? Zato ker je samozavedanje kulture, ki je misel kulture o sebi, vezana, prav zato, ker je misel, na normo. Lahko jo, zgodovina je to dokazala, doseže ali ne. Lahko se izgubi, lahko se, kot smo v tem besedilu že rekli, tudi zapravi. Od tod izvira, kar je tudi za kulturo tako bistveno: skrb za sebe, kar ne pomeni nič drugega kot nenehno iskanje svoje norme, svojega kriterija, svojega telosa.

Če iz kulture izgine zavest, da je, če se izgubi ali zapravi, nastopijo razmere, ki so podobne razmeram po razpadu vsakega drugega sistema – gospodarskega, varnostnega – le da tu posledice nastopijo z odlogom. Ko se Winston Smith, junak Orwellovega romana Tisoč devetsto štiriinosemdeset, odloči za svoj disidentski upor, vnese v svoj tajni dnevni tudi tale stavek: »Svoboda je to, da smeš reči, da je dve in dve štiri. Če je to dovoljeno, vse drugo sledi.« Svoboda je torej dovoljenost javno uporabljati pamet – ne kake svoje specifične, ampak splošno pamet. Toda osnovna racionalnost ni, kakor je mislil Orwell, samo pogoj človekove politične svobode, ampak je tudi temelj družbene ali politične komunikacije. Samo pod pogojem, da so ljudje, ki se udeležujejo kulturnega prometa, pripravljeni priznati, kot nekaj samoumevnega in začetnega, da je »dve in dve štiri in vse drugo, kar iz tega sledi«, samo tedaj imate možnost, da boste mogli svojo misel sporočiti in uveljaviti. Če te splošne in osnovne razpoloženosti ni, so vaši napori izgubljeni, oziroma odvisni od dobre volje posameznikov. Poglejmo, kako je to videti na konkretnem primeru.

Avtor slike: Arhiv TVS

Opis slike: Srebrenica 2005 Arhiv TVS

Srebrenica in postkomunistični značaj slovenske družbe

Letos 11. julija se je svet spominjal pretresljivih dogodkov, ki so se deset let prej odvijali v Srebrenici. V bosanskoskrbski vojni je padlo več kot stotisoč ljudi, a nas je množični genocidni umor osemtisoč Bosancev moškega spola v Srebrenici človeško in moralno prizadel na poseben način. Tudi slovenski mediji, tiskani in elektronski, so obilno poročali ne samo o vsem, kar se je ob desetletnici dogajalo, ampak tudi o moralnih, kulturnih in političnih implikacijah genocidnega zločina. Mi bomo, iz razlogov, ki jih boste prav gotovo uganili, posebej izpostavili nekatere reči.
Najprej je tu velika pozornost mednarodne javnosti. Pokopu na novo identificiranih žrtev v spominskem parku Potočari so prisostvovali: nekdanji ameriški pogajalec Holbrook, britanski zunanji minister Straw, pooblaščenec za mednarodne odnose EU Solana, nizozemski zunanji minister Bot, odposlanec OZN Mark Brow, član ameriške komisije za raziskovanje vojnih zločinov Pierre Richard, finančnik Paul Wolfowitz, slovenski zunanji minister Rupel, srbski predsednik Tadić, hrvaški predsednik Mesić. Vseh žalovavcev je bilo nad petdeset tisoč. Genocid je bil tudi sicer obsojen. S posebno resolucijo sta to storila ameriški senat in ameriški kongres in pokazala, eden na »podporo tedanje ZR Jugoslavije«, drugi pa na »podporo režima Slobodana Miloševića«.
Tudi glede krivcev nad Srebrenico ne vlada več čista tema. Na krivdo mednarodne politike je pokazal Solana z izjavo, da so se žrtve zanašale na mednarodno zaščito, a jih je mednarodna skupnost pustila na cedilu. Nizozemski zunanji minister pred desetimi leti, Joris Voorhoeve, pa je obdolžil dve stalni članici VS – po nekaterih namigih naj bi to bili ZDA in VB – ki sta vedeli za napad na Srebrenico, pa nista o tem obvestili Haaga. Glede mednarodne vpletenosti je zanimiva izjava neke muslimanske matere, da ni videla razlike med skrbskimi in nizozemskimi vojaki – da so oboji vedeli, za kaj gre.
Podobno velja tudi za fizične storilce in sostorilce. Eden od slovenskih novinarjev je ob tem zapisal: »Da v 48 urah pobiješ, razvoziš in z buldožerji zagrebeš 8.000 ljudi, moraš imeti vsaj 2.000 navdušenih vojakov.« Komisija za Srebrenico vlade Republike Srbske je že našla nekaj ljudi, ki so sodelovali pri zločinu v Srebrenici: 4507 vojakov RS, 1280 policistov, 231 posameznikov. »Od teh jih je 892 še v državni službi RS in celo v oblastnih organih BiH.«
Pomemben je tudi napor, da se pomorjene žrtve identificirajo. Uspeh, ki je bil tu dosežen, je impresiven. Na pokopališču v Potočarih so 11. julija k 1380 že identificiranim in pokopanim dodali še 610 na novo identificiranih žrtev. Iz slovenskih razmer gledano, je zanimiv pogovor našega novinarja z neko muslimansko materjo; bila je »mirna, skoraj vesela«, našli so ji sina Suljo, ki ga bodo sedaj pokopali poleg že najdenega sina Salka in, ko bodo našli še tretjega, Sadiha, bo povsem pomirjena. Ob tem je pomembno tudi to, kakšen pomen pripisujejo Bosanci identifikaciji. Eden od strokovnih sodelavcev Fundacije Srebrenica je to takole izrazil: »Najprej jih moramo identificirati. Le tako lahko ohranimo njihov spomin.«
Posebej moramo tudi opozoriti na to, kaj misli politik naroda, ki je bil obdolžen genocida, kakšno stališče mora ob tem zavzeti. Srbski premier Tadić je pred odhodom v Srebrenico izjavil, da odhaja tja, da bi se poklonil žrtvam, obenem pa poudaril: »Ljudje v Srbiji ne stojijo za tem zločinom. Ohraniti moramo razliko med državljani in kriminalci. Od tega je odvisna usoda Srbije.«
Nikakor ne smemo izpustiti tudi tega, da ni nihče, ki je v Sloveniji spregovoril o Srebrenici, pozabil dodati, da je bil to največji zločin po drugi svetovni vojni. To so ponavljali tako dosledno, kakor da bi nam hoteli nekaj zabičati. Še to morda, za konec, da je slovenska Amnesty International, ki se vedno zgane, kadar se v tujini kršijo človekove pravice – na primer na Trgu nebeškega miru – priredila slovesno prižiganje sveč na Tromostovju na dan pokopa v Potočarih. Udeležil se ga je tudi predsednik DZ Franc Cukljati.
Rekli smo, da bomo nekatere poteze srebreniškega spomina obnovili s posebnim namenom. Če bi živeli v prostoru žive in delujoče kulture, nam o tem namenu ne bi bilo treba posebej govoriti. Tako pa. Domala vse, kar smo opazili na Srebrenici, nas spominja na genocid, ki je bil narejen nad slovensko domobransko narodno vojsko junija 1945. In vendar, ko so rekli Srebrenica – tisočkrat se je to zgodilo – niso niti enkrat rekli Kočevski Rog, ponavljamo, niti enkrat. Kako je to mogoče, res, kako je to mogoče? Pokazalo se je, ad oculos, da smo postkomunistična družba. Kaj je to postkomunistična družba? Družba z razklano zavestjo, shizofrena družba.
V nekdanji komunistični družbi je bilo stanje naslednje: obstajali sta dve resnici, ena je prihajala iz razglasnih postaj imperija, iz medijev in ustanov partijske države, ena pa se je izrekala po kuhinjah. Ti dve resnici sta si nasprotovali, zvečine sta se celo izključevali. In tega smo se zavedali, to nasprotje smo zavestno prenašali. To je trajalo deset, dvajset, ponekod trideset let. Potem pa je prišlo do velike spremembe: naenkrat sta obe resnici, čeprav sta si po sebi še naprej nasprotovali, postali resnični. Počasi je bilo tako, da je bilo belo črno in črno belo, ne da bi pri tem čutili kako nasprotje ali da bi s tem novim dejstvom imeli kake težave. Takšen je človek ali, bolje, za takega se je človek izkazal, da je: da je zmožen obstajati shizofreno. Komunistična družba je živela od tega. Ko bi ji zgodovina dovolila še kakih sto ali dvesto let življenja, bi čisto lahko dosegla spektakularne uspehe. Način, kako je šla Srebrenica skozi prostor slovenske družbene zavesti, nas je opozorila na to, kaj je pravi pomen pojma postokomunistična družba: da je to družba s skizofreno zavestjo. Normalno je nemogoče vpiti, da je sosedova hiša poplavljena, če smo zaradi povodnji sami morali zlesti na streho in vemo, da nas bo vsak čas zalilo.
Razmere, o katerih govorimo, so za nekatere žalostne, za druge žaljive, za tretje nevarne, za nekatere celo brezupne. Predvsem seveda zato, ker so zajele tudi elito. Če sodimo po številu nagrad, moralnih in denarnih, smo v deželi cvetoče kulture. Če pomislimo na ljudi z obogatenimi pokojninami, je veliko ljudi, ki se z zadoščenjem ozirajo nazaj na svoja dela, s katerimi so se uvrstili med subtilne registratorje sveta. Imamo društva in organizacije, na primer SAZU, katerih člani prejemajo mesečno apanažo, da bi »stali na dovrskih pečinah in gledali, če se slučajno ne bliža francosko brodovje«. A ne eni ne drugi niso opazili, da bi se kaj nenavadnega dogajalo.

Avtor slike: Arhiv NSZ

Opis slike: Slovenija Arhiv NSZ