Avtor: Anton Drobnič

Spoštovane Slovenke, spoštovani Slovenci, dragi svojci, sorodniki pobitih!
Nekoč so se cvetoči junijski dnevi v tem zelenem raju nenadoma spremenili v pekel, v čas groze, sovraštva in smrti. Na tisoče golih in bosih, prebičanih in popljuvanih ljudi se je tam od ceste čez to vrtačo opotekalo skozi vrsto težkih kolov in ostrih nožev, se z zadnjimi močmi povzpelo in obstalo na robu zevajočega brezna. Tam so jih bratje z orožjem v roki še zadnjič pogledali, ne v slovo, ne v oči, samo v zobe, če ni v njih kaj zlata. Potem jih je strel, strel v tilnik pahnil v temno žrelo, v globino smrti.
Bilo je prav pred šestdesetimi leti. Deset dni od jutra do noči je hrumel peklenski ples, tisoči so izginili v breznu. Nato so streli utihnili in smrtni kriki izzveneli. Ostal je samo molk in tišina, žvrgolenje ptic in večno šelestenje gozda. Le ob tihih večerih je bilo med šumenjem vetra, ki je prihajal čez daljne slovenske vasi in domove, mogoče slišati milo ječanje, jok in molitev. Neštete matere in očetje, žene in dekleta, sinovi in hčere so tiho jokale, nemo točile solze in na skrivaj prižigale svečke. Slovenska dežela se je za pol stoletja potopila v tiho žalost, v hrepenenje in upanje.
V jutru svobode pred petnajstimi leti pa se je sredi tega temnega gozda nenadoma zbrala velika množica, zbor črnih rut. Z mašnega odra je množica najprej prejela božjo tolažbo, nato pa se je od tam zaslišal že dolgo znani glas vrhovnega oblastnika, ki je kot pridigar govoril dotlej neznane besede:
»Je kraj življenja in je kraj smrti, je čas sovraštva in je čas strpnosti. Smo na kraju smrti. Pripravljeni in odločeni, da kot svoj čas sprejmemo čas strpnosti, medsebojnega razumevanja in skupne prihodnosti.« In še je množica slišala prisegati skesanega vojaka revolucije: »Sprava z vsemi mrtvimi žrtvami vojne… je preizkušnja narodove zrelosti, samozavesti in samospoštovanja. … Je zgodovinska nujnost in naša kulturna in civilizacijska dolžnost. Je povabilo in nujen pogoj prihodnje, času in nam ljudem prepuščene sprave med živimi. … Pokopljimo vse mrtve za vselej, z vsem dostojanstvom in vsem spoštovanjem. … Naj bodo vse nasilne smrti … izenačene v naši zavesti. … Zdaj je čas miru.«
Po teh odločnih spravnih prisegah je množico žalujočih objelo upanje v normalno življenje, v čas obljubljenega medsebojnega razumevanja in skupne prihodnosti. Danes, po petnajstih letih od tistega žalnega shoda, je slovenska resnica drugačna. Slovenski narod je še vedno razdvojen, pogledi na dogodke med drugo svetovno vojno in po njej so povsem nasprotni. Naš čas je v resnici čas vedno večje nestrpnosti in nerazumevanja. Niti sprave z mrtvimi nismo zmogli. Od zanesenih besed in velikih obljub ni ostalo ničesar. Le sovraštvo, ki je ubijalo, je vedno glasnejše in vedno bolj nestrpno.
Začelo se je kmalu po prvi roški slovesnosti, še pred osamosvojitvijo Slovenije in se vedno bolj krepilo. Kjerkoli so svojci pobitih začeli priprave za postavitev spominskih plošč z imeni pobitih, so se vzdignila človeški naravi povsem tuja nasprotovanja. Plošče so postavljali le s hudimi težavami, navadno brez kakršnekoli moralne ali materialne pomoči. V mnogih krajih jih še danes ni, pobiti nimajo niti simbolnega groba. Zamolčana grobišča – čez 500 jih je že znanih – so še vedno neurejena, kot so bila pred slovensko samostojnostjo. Naši mrtvi rojaki še vedno ležijo po breznih, jamah in grapah. Niti prešteli jih še niso, kaj šele da bi poskušali ugotoviti, kdo so in od kod so. Vse hočejo pogrezniti v pozabo, izbrisati iz spomina.
Tako imenovani vojni zakoni so še vedno diskriminatorni, še vedno določajo neustavno segregacijo med komunistično in protikomunistično stranjo, med ljudmi istega naroda na eni in drugi strani državljanske vojne. Enim gredo vse pravice in privilegiji, drugim ne priznavajo niti osnovne človeške časti in dobrega imena. Najhuje je z zakonom o žrtvah vojnega nasilja, ki dela razliko med otroci enih in drugih, in z zakonom o vojnih grobiščih, ki je na podlagi laži uzakonil celo delitev, zakonsko segregacijo med mrtvimi. Ta zakon so z neprikritim cinizmom in posmehom sprejeli z grobim preglasovanjem. Tedaj so naše mrtve brate ponovno umorili, tokrat pravno, z zakonom. Prej so bili samo zamolčani, sedaj so zanikani z zakonom pravne države, z zakonom je predpisana laž za resnico.
Danes tudi tisti, ki so glasovali za tak zakon, priznavajo, da ga je treba nujno spremeniti. Pri popravilu pa imajo glavno besedo zopet oni, ki so ga že enkrat pokvarili. Kljubovalno vztrajajo pri novih lažeh in pri novih delitvah. Niti mrtvim nočejo priznati enakega položaja, enake časti, niti grobovi ne smejo biti enaki. Pa je bilo tako slovesno zagotovljeno, naj bodo vse nasilne smrti enake v naši zavesti! Še v zemlji ne smejo biti enake, kdaj šele bodo enake v njihovi zavesti.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Govori predsednik NSZ Anton Drobnič Tamino Petelinšek

Takšen naj bi bil čas strpnosti? Zopet se je izkazalo, ne gre jim zaupati, ničesar jim ne moremo verjeti. Poznajo samo sovraštvo, tudi po šestdesetih letih samo slepo sovraštvo.
Nova oblast je hotela z dvema novelama odpraviti vsaj najbolj vpijoče krivice in najbolj očitne laži, ki so jih z zakoni samostojne Slovenije vzpostavili tisti, ki nestrpno kričijo: Vsi drugačni, vsi enakopravni! Kot enoten orkester so zakričali: Ne dovolimo spremembe, nočemo nobene enakopravnosti z onimi drugimi! Mi smo bili na pravi strani, na strani zmagovalcev, oni so bili poraženi; mi smo se borili proti fašizmu, oni so prisegli zvestobo okupatorju. Povojni poboji so bili res napaka, vendar smo pobili samo tiste, ki so prisegli okupatorju in izdali narod, kar je največji zločin.
Zadnje mesece tako pišejo, predavajo in kričijo vsak dan. Brez sramu, brez občutka za zmernost in resnico, brez najmanjše strpnosti. Istovetijo se in v tujini se predstavljajo z največjim balkanskim morilcem, slavijo vlado, ki je organizirala in vodila množične povojne poboje in priznavajo samo zgodovino političnih komisarjev. Niso jim mar drugačne besede zgodovinarjev in drugih strokovnjakov, nič drugega nočejo niti slišati.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Predsednik Nove Slovenije in finančni minister dr. Andrej Bajuk polaga častni venec Tamino Petelinšek

Ali so komunisti, ki so ustanovili in vodili t. im. narodno-osvobodilni boj, res bili na pravi strani? Prvi dve leti vojne, vse do 22. junija 1941, so bili na Hitlerjevi strani, pravi zavezniki nacistov in javni nasprotniki zahodnih zaveznikov, ki so po njihovem proti Nemčiji vodili imperialistično vojno. Pomagali so jim razbiti Jugoslavijo, ki so jo imeli za imperialistično tvorbo, pozdravili so okupacijo Slovenije in preganjanje slovenskih izobražencev. Nato so eno leto brez vsakega oboroženega nasprotovanja pobijali znane Slovence po ljubljanskih ulicah, po gorenjskih, notranjskih, dolenjskih in belokranjskih vaseh, gozdovih in zlasti breznih. Čez tisoč uglednih in poštenih Slovencev, nobenega okupatorjevega generala, oficirja, fašista, komaj po naključju kakšnega vojaka. Še več, s svojimi prvimi odloki, s katerimi so si nasilno prilastili oblast nad narodom, so že 16. septembra 1941 pod smrtno kaznijo tudi drugim prepovedali boj proti okupatorju.
Da, bili so vedno na »pravi« strani, vedno na tisti, ki je koristila internacionalni komunistični partiji in njihovi svetovni revoluciji. Tisoči mučenih in mrtvih, trpljenje ljudstva in naroda jih ni ganilo. Vse so pokrili z veliko lažjo: Žrtve morajo biti! Ali so tako številne žrtve kot pri nobenem drugem narodu, v Sloveniji res morale biti?
Ko so notranjski in dolenjski kmetje z orožjem ustavili to strašno in za obstoj naroda nesmiselno komunistično divjanje, katerega so okupatorji premeteno dopuščali in ga nato dopolnjevali še s svojimi zločinskimi represalijami, so komunisti zagnali krik o kolaboraciji in narodni izdaji. Nato pa so jeseni 1943 najprej prisrčno pospremili okupatorje z vsemi vojnimi zločinci vred do državne meje, na svobodnem Notranjskem in Dolenjskem pa še bolj srdito napadali in pobijali razorožene Slovence.
Lani so komunistični partizani in njihovi dediči zakričali, ko so jim njihovi totalitarni bratje, italijanski fašisti očitali povojne poboje. Upravičeno so zahtevali, da je treba povedati vso resnico, da je treba vedno upoštevati, kdo je začel, kdo je bil prvi. Poboji v fojbah so bili samo konec, samo odgovor na dolgoletni italijanski teror. Isti ljudje pa nočejo nič vedeti, kdo je z nasiljem začel na Kranjskem, kdo je celo leto neovirano pobijal Slovence, preden so se ti uprli, čigavi ropi in umori so jih prisilili, da so se začeli zbirati v samoobrambne vaške straže in kasneje v slovenske domobrance, čigav teror jih je pripravil do tega, da so morali svoja življenja in svoje domove braniti s tujim orožjem pred lastnimi brati. Nič nočejo vedeti, kdo je z neštetimi zločini začel slovenski državljanski spopad, ga brezobzirno nadaljeval in kdo ga je še z večjim zločinom končal. Pravijo le, bili smo na strani zmagovalcev.
Da, največje zločine so počeli kot zmagovalci. Nato pa se jim je, kot je razočaran zapel njihov pesnik: Zmage jabolko zlato zakotalilo v blato. V blato laži in prevare, krvi in smrti. Krvi bratov in blata laži s svojih obrazov si nočejo oprati s priznanjem in kesanjem. Namesto očiščenja svojih krvavih rok, rajši še bolj glasno in divje blatijo svoje žrtve. Ker nimajo drugih trdnih obtožb, neprestano ponavljajo veliko laž, da so pobiti nasprotniki komunističnega nasilja pomagali sovražniku in prisegli zvestobo okupatorju, kar naj bi bil vzrok za medsebojni oboroženi spopad in vse medvojne in povojne zločine.
Takšne obtožbe protikomunistične strani so neresnične in nesmiselne. Saj se vendar ni mogla polovica Slovencev, ki so bili narodno zavedni, kar naenkrat, kot bi rekla neka sociologinja, iz čistega miru spremeniti v fašiste in naciste, v pomagače svojih stoletnih preganjalcev. Tudi si ni mogoče zamisliti, kako bi vojaška prisega, aprila 1944, in tam izrečene besede, ki niso ničesar spremenile, mogle biti vzrok za narodni razkol jeseni 1941 in državljanski spopad leta 1942.
V resnici slovenski domobranci nikoli niso prisegli zvestobe okupatorju. Zvestobo in pokorščino so prisegli svojim nadrejenim slovenskim poveljnikom, ne za pomoč sovražniku, ampak samo za boj proti komunističnemu nasilju v Sloveniji, ne za Hitlerja, kot govorijo, ampak samo za svojo slovensko domovino v svobodni Evropi. Njihov boj in njihova prisega bi bila izdajalska in nečastna, če med vojno v Sloveniji ne bi bilo komunističnega revolucionarnega nasilja. To pa je bilo in prvih petnajst mesecev okupacije so komunisti divje pobijali samo Slovence. Zato vaški stražarji, slovenski domobranci in drugi nasprotniki komunistične revolucije, niso bili izdajalci, ampak branilci slovenskih družin in njihovih domov; njihova prisega ni bila prepovedano in nečastno dejanje, ni bila prisega okupatorju in seveda tudi ni mogla biti vzrok, bila je le posledica prejšnjega triletnega komunističnega nasilja.
Dokler naši komunistični borci in njihovi zagovorniki ne bodo priznali teh temeljnih dejstev slovenske preteklosti, dokler ne bodo niti dopustili resnice, da so se slovenski protikomunisti bojevali proti kriminalnemu nasilju in ne proti osvobodilnemu boju, da so branili življenje in varnost Slovencev in ne okupatorja, dokler jim ne bodo priznali častnega namena in poštenih ciljev, temeljne narodne zavesti in človeškega dostojanstva, ne bo narodnega pomirjenja. Brez resnice in pravice ni pristne sedanjosti in ne bo srečne prihodnosti. Premalo so besede pridigarja: Je čas vojne in je čas miru! Po šestdesetih letih so potrebna poštena dejanja.