Avtor: Alojzij Uran

Spoštovani sorodniki žrtev, dragi sobratje duhovniki, spoštovani predstavniki oblasti in civilnih organizacij, dragi bratje in sestre v Kristusu!
V tej uri se priklanjamo v spoštovanju do umorjenih tukaj v Kočevskem Rogu in po številnih drugih breznih na slovenski zemlji. Spominjamo se tisočerih mladih mož in fantov iz naše domovine in sosednjih narodov, katerih življenje, prihodnost in upanje so bili uničeni v krvavih bitkah druge svetovne vojne in zlasti v nezaslišanih pobojih pred 60. leti. Tudi danes, ob spominski slovesnosti in sveti evharistiji za pomorjene, nas vse tukaj zbrane globoko prizadeva njihova nasilna smrt. Boli nas, da sta bila njihov idealizem in njihova ljubezen do vere in naroda tako hudo zlorabljena. A to seveda ne onečašča teh mladih ljudi, v katerih vest more videti samo Bog. Vsak kot posameznik stoji s svojim ravnanjem in svojim umiranjem pred vsevidnim in vsevednim Bogom, V njem milosrčno najde dobroto in neskončno usmiljenje. Pokojni so gotovo skušali izpolniti svojo dolžnost – četudi pogosto v svojih strašnih notranjih stiskah in bojih, dvomih in krikih; a zdaj nas gledajo in nagovarjajo. Govorijo nam: Kaj boste vi storili, da mladi ljudje ne bodo spet potisnjeni v takšne grozote? Kaj boste storili, da svet ne bo ponovno opustošen s sovraštvom, nasiljem in lažjo?
Spoštovani! Če je to ura žalosti in spraševanja vesti, je hkrati tudi ura poglobljenega premisleka. Je predvsem ura molitve, prošnje za odpuščanje, je ura sprave in očiščenega spomina. Papež Janez Pavel Il., ki bo, kakor upamo, kmalu dosegel čast oltarja, je v svoji zadnji knjigi »Spomin in istovetnost«, ki smo jo pravkar dobili v slovenskem prevodu, zapisal: »Dano mi je bilo, da sem osebno izkusil ‘ideologije zla’. To ostaja v mojem spominu tako globoko, da tega ni mogoče izbrisati … Dejanske razsežnosti zla, ki je uničujoče pustošilo v Evropi, niso dojeli vsi, niti tisti ne, ki so stali v samem središču tega vrtinca. Živeli smo pogreznjeni v veliki izbruh zla in šele postopoma smo se začenjali zavedati njegovega dejanskega bistva. Odgovorni so si namreč na vso moč prizadevali, da bi lastne zločine prikrili pred očmi sveta. Tako nacisti med vojno kakor kasneje komunisti v vzhodni Evropi so skušali skriti pred javnostjo to, kar so počeli.« Papež Janez Pavel je ob teh bridkih izkušnjah in ob spominu na prestano trpljenje iskal odgovor v Božji previdnosti. V dramatičnem kopičenju zla med drugo svetovno vojno in prek okrutnosti totalitarnih sistemov je odkrival velikonočno skrivnost kot skrivnost Božjega usmiljenja. Zapisal je: »Bilo je, kakor da bi Kristus hotel razodeti, da je meja, ki je postavljena zlu, katerega povzročitelj in žrtev je človek, navsezadnje Božje usmiljenje.«

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Govori ljubljanski nadškof in slovenski metropolit Alojzij Uran Tamino Petelinšek

Papež je 13. maja 1981 doživel smrtonosni napad nase. Tisti dan sem bil skupaj s škofom Stanislavom Leničem v Rimu v neposredni bližini tega dogodka. Papež sam je kasneje ob spominu na atentat povedal: »Kristus je, ko je trpel za vse nas, podelil trpljenju novi smisel, povzdignil ga je v novo razsežnost, v nov red ljubezni… To je trpljenje, ki izžiga in použiva zlo s plamenom ljubezni in celo iz greha poraja mnogovrstno bogastvo dobrega.« Tako papež. Navdihnjen s to vizijo je papež trpel in ljubil v občestvu s Kristusom, zato je bilo oznanilo njegovega trpljenja in njegovega molka tako zgovorno in rodovitno do konca. Tako nam je dal zgled, da bi tudi mi hodili za Kristusom po poti križa.

Danes bomo blagoslovili ta novi mozaik, ki ga je pred nekaj dnevi dokončal naš svetovno znani umetnik p. Marko Ivan Rupnik. On sam je predstavil velikonočni pogled na tragične dogodke, ki so se tukaj odvijali pred 60 leti, kakor je zapisano v Družini: »Treba je iti onstran tega, kar vidimo, onstran črno-belega branja, onstran poražencev in zmagovalcev. /…/ Kdorkoli je sodeloval pri umoru, ne glede na to, na kateri strani je stal, iz katerega prepričanja je ubijal, ima eno samo možnost za očiščenje krivde: to je Jezus Kristus, ki je vzel nase krivdo zato, da je ne bi mi več prelagali drug na drugega. Krivde prelite krvi se človek ne more sam oprati. /…/ Miza je pripravljena tukaj za vsakega zločinca, ki je resno vzel dejstvo, da Kristus jemlje nase njegovo krivdo. Kdor ubija, je namreč že mrtev. Toda v Kristusu tudi on lahko zaživi« (Družina, 23, str. 9).

Dragi bratje in sestre. V današnjem evangeliju 10. nedelje med letom smo slišali Kristusov klic Mateju: »Hodi za menoj!« Poklicani pusti vse in gre za njim. Ne sprašuje se, kdo je ta mož, ne razmišlja in ne prosi, da bi smel premisliti in opraviti pomembne stvari. V brezpogojni veri odgovori na klic. Matej, prej cestninar Levi, ne zapusti več skupine dvanajsterih. To je čista vera, kakršno apostol Pavel v 2. berilu slavi pri Abrahamu. On, čigar telo je tako kakor Sarino že zamrlo, se ni dal zbegati in je verjel božji obljubi. »Popolnoma je bil prepričan, da Bog more storiti, kar obljubi.« Božji in Kristusov klic človeka ne sili, temveč mu daje svobodo in hkrati moč, da more nanj odgovoriti. Pri Abrahamu je še dodano: ta pokorščina v veri »se mu je štela v pravičnost«.



Jezusova beseda »usmiljenja hočem in ne daritve« je navedek iz preroka Ozeja, ki je bila izrečena ob koncu 1. berila. Tako Božja zahteva pri preroku kakor Jezusov klic v evangeliju sta čisto usmiljenje. To je čisto usmiljenje do grešnikov, ki naj začutijo, da je to klic zdravnika, ki rešuje; kateri se imajo za zdrave, zdravnika ne potrebujejo in zato rešilnega klica ne slišijo. Ozdravljenja ne potrebujejo. Nasprotno pa cestninar, ki velja za grešnika, kot »bolni« sliši ta klic kot klic usmiljenja.



Nenavadno je, da ozdravljeni človek zdaj pripelje na pot k Jezusu mnogo drugih »cestninarjev in grešnikov«. Matej jih vzame s seboj v skupnost pri mizi, ki je bila najprej predvidena samo za njega. Takšna skupnost pomeni medsebojni prijateljski odnos v Bogu. Vse Jezusove gostije in obedi z grešniki imajo ta značaj: skupnost pri mizi je izraz odrešujočega Božjega usmiljenja, ki se kaže v Jezusu kot zdravniku in rešeniku. Tako pristna krščanska skupnost vedno bolj postaja evharistična gostija, v kateri bo zdravnik samega sebe razdajal kot najboljše zdravilo, kot »zdravilo nesmrtnosti in protistrup proti grehu«, kakor pravi sv. Ignacij Antiohijski (prim. Ef 20, 2).



Dragi bratje in sestre. Tudi mi smo zdaj zbrani pri Jezusovi daritvi. »Obhajamo spomin Gospodovega trpljenja in vstajenja.« Gotovo nas boli trpljenje toliko nedolžnih ljudi, katerih življenje je ugasnilo v teh gozdovih. Toda tolaži nas Jezusova beseda: »Če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Ob njihovi mučeniški smrti se spominjamo znanega in resničnega izreka: »Kri mučencev je seme kristjanov.« (lat. Sanguis martyrum, semen christianorum).




Pri sveti daritvi prosimo za vse pobite in umorjene. Molimo tudi za vse sorodnike in svojce žrtev. Priporočajmo Božjemu usmiljenju tudi tiste, ki so se pregrešili nad njihovimi življenji. Naj zaslišijo usmiljeni glas Božjega zdravnika in se oklenejo rešilne roke, ki jim jo ponuja Bog po Cerkvi. Tukaj je rešitev za vse.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Blagoslovitev prenovljenega bronastega križa Tamino Petelinšek

Mrtvi v Kočevskem Rogu nas nagovarjajo. Oni so v miru. Umirali so med molitvijo. Dolga desetletja je bila velikanska gomila rožnih vencev in križcev edini nemi in brezimni spomenik na njihovem grobu. Kakšen spomenik! In kakšno sporočilo za nas! Gotovo ni naključje, da so te rožne vence odkrili prav ob koncu leta rožnega venca. «V prejšnjih časih, ko je bilo krščanstvo samo v nevarnosti, so rešitev iz nevarnosti pripisovali tej mogočni molitvi,« piše papež Janez Pavel II., in dodaja: »Molitev rožnega venca nas navdaja z upanjem, da je tudi danes mogoče zmagati v tako hudi ‘bitki’, kakršna je bitka za mir.«


Naši umrli so s to molitvijo odšli v svoj zadnji in najbolj odločilen boj, v smrtni boj. Z Božjo in Marijino pomočjo so zmagali. Zmagali so, ker so molili in odpuščali. Kot zmagovalci so prejeli nevenljivi venec slave.
Naj nam ob koncu spet spregovori umetnik, ki je naredil ta mozaik, p. Marko. »V Jezusu Kristusu se lahko ubijalec in ubiti srečata. Mogoče bo eden ali drugi zelo presenečen, posebej, če bo ubijalec spoznal, da je po ubitem tudi on sam odrešen.« Amen.