Avtor: Janko Maček

Pred kratkim smo na televizijskih zaslonih gledali spominske slovesnosti ob 60-letnici uničenja Hirošime in Nagasakija. Tudi naša 60-letnica konca druge svetovne vojne ne more mimo žrtev slovenskega holokavsta in začetka skoraj polstoletne dobe komunističnega totalitarizma. V naši javnosti še vedno ni ovržena razlaga, da je komunistična partija šele po vojni uzurpirala oblast, ukazala množične poboje in uvedla svoj totalitarizem, ves čas vojne pa naj bi požrtvovalno vodila osvobodilni boj. Kot da nikoli ni bilo revolucije in njenega terorja, ki je že med vojno povzročil toliko žrtev!
Eden slovenskih zgodovinarjev je pred nedavnim na vprašanje, ali so za medvojno dogajanje na Slovenskem potrebne še kakšne temeljne raziskave, odgovoril, da so vsa temeljna dejstva že znana, da je vse le še stvar bolj ali manj ustrezne interpretacije. Drugi zgodovinar je na to pripomnil, da prav začetki tega dogajanja – v letu 1942 – le še niso dovolj znanstveno raziskani in analizirani. Ne domišljamo si, da bi naš Kako se je začelo mogel zapolniti to vrzel, je pa morda lahko pripomoček znanstveniku pri njegovem delu, predvsem pa spodbuda ljudem za oživljanje pomanjkljivega zgodovinskega spomina. Navadno pišemo v naši rubriki o ljudeh, ki so že pred mnogimi leti postali žrtev revolucijskega ali okupatorjevega nasilja, danes pa bi radi odgovorili na nekatera vprašanja ob zgodbi Franca Zorca, ki še živi v Buenos Airesu in je pred dvema letoma praznoval 80-letnico. Povzemamo jo delno po njegovih že objavljenih člankih v Vestniku, delno pa iz njegove pripovedi ob letošnjem obisku pri nas. Zaradi lažjega razumevanja smo tu in tam dodali še kak drug vir.

Usodna pomlad 1942

Naša zgodba oziroma zgodba Franca Zorca se pravzaprav začne že leta 1923, 25. septembra. Ta dan je namreč pri Šumljakovih v Dvoru pri Polhovem Gradcu prijokal na svet četrti otrok, ki je potem pri krstu v Polhovem Gradcu dobil ime Franc. Za njim sta bila v Šumljakovem mlinu rojena še dva otroka. Čeprav skromna merica – plačilo za mletje žita – družini ni omogočala razkošja, jim vsaj kruha ni manjkalo; za tisti čas, ko so bili ljudje še vajeni skromnega življenja, to seveda ni bilo zanemarljivo. Razmere pa so se popolnoma spremenile, ko sta le nekaj let po Francetovem rojstvu umrla oče in mati. Mlin se je ustavil in za šest osirotelih otrok so poskrbeli sorodniki. France, ki je bil izredno bister in je imel veselje do učenja, se je sicer vpisal na klasično gimnazijo, toda po dokončanem drugem razredu je moral zaradi pomanjkanja finančnih sredstev obesiti šolo na klin in postati mizarski vajenec. V začetku druge svetovne vojne je kot mizarski pomočnik živel pri Primčevih na Šujici pri Dobrovi.
Že kot otrok je Franc nekaj časa živel v vasi Šujica, zato je tam in v okolici poznal precej ljudi. Iz prvih mesecev vojne mu je ostal v spominu neki pleskar, ki je ob vsaki priliki govoril o revoluciji in osvoboditvi. Med okoliškimi fanti je bilo kar nekaj njegovih somišljenikov. Franc Zorec se pa z njihovimi pogledi ni strinjal. Precej jasnosti glede tega mu je dal tečaj, na katerem so obravnavali socialno vprašanje v luči krščanskih načel in se pri tem seveda dotaknili tudi komunizma. Vodil ga je duhovnik Križman. Vendar Zorec na Dobrovi s svojimi pogledi na svet in življenje ni bil osamljen. Sicer pa v začetku razlike med pleskarjevim in Zorčevim krogom niso bile tako izrazite ali pa morda nanje niso bili tako pozorni. Kasneje se je Zorec pogosto spomnil besed takratnega dobrovskega kaplana Mozetiča: »Nacisti, fašisti in komunisti so trije bratje in njihova mati je diktatura.« Leta 1941 in v začetku 1942 so se ga te besede komaj dotaknile, kasneje je pa na lastni koži občutil njihovo resničnost in pomen.
Prva Zorčeva neposredna izkušnja s partizani je bila v zgodnji pomladi 1942. Nekega večera je prišel k njemu Bizjanov Slavko in ga vprašal, kje spi. Niti pomislil ni, da bi bilo lahko v tem vprašanju kaj nevarnega. Zakaj bi skrival, da je njegovo ležišče v senu – pri Primčevih. Povabil je Slavka na hlev in mu pokazal svoj »brlog«. Takoj ko je Slavko odšel, je pa Zorca zaskrbelo: Zakaj je spraševal za ležišče in ga celo hotel videti? Le kaj tiči za tem? Iz previdnosti tisto noč ni spal na senu, ampak je šel v hišo k Primčevim in se zleknil na klop pri peči. Že po nekaj urah se je izkazalo, kako upravičena je bila njegova zaskrbljenost. Okrog polnoči se je zaslišalo streljanje s strojnico in puškami; na strehi Primčevega hleva je ropotala opeka. Očitno je nekdo streljal tja. Zakaj? Zorcu je kljuvalo v glavi, vendar še ni imel odgovora. Hitro je vstal in šel naravnost na Bizjanov pod, kjer sta navadno spala Slavko in Ivan. Slavka ni bilo in Ivan je povedal, da je menda šel v partizansko patrolo. Naslednji dan je šel France gledat, od kod so prišli streli. Našel je tulce strojničnih nabojev na desnem bregu Gradaščice ob gozdičku nad Peklom, kot so rekli tistemu kraju. Italijani tja niso šli niti podnevi, kaj šele ponoči, in naboji niso bili italijanski ampak jugoslovanski. Ko je še isti dan govoril s Slavkom, mu je bilo vse jasno. Največji dokaz, da išče v pravi smeri, je pa bila streha na Primčevem hlevu, ki je bila prav nad njegovim ležiščem vsa preluknjana. Kaj bi bilo z njim, če bi tisto noč spal na kraju, ki ga je bil zvečer pokazal sosedu, za katerega do tedaj še ni pomislil, da je pravzaprav njegov sovražnik, ki mu je pripravljen zaradi ciljev in načrtov svoje organizacije vzeti življenje. Kdo je torej na Dobrovi začel? Mar Franc Zorec, ki bi ga bili tisto noč hladnokrvno ubili, še preden se je zares začelo, če ne bi s svojo pronicljivostjo posumil v njihove dobre namene in se s tem rešil?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dvor pri Polhovem Gradcu

8. maja 1942 okrog enajstih ponoči so partizani mobilizirali Franca Zorca in še nekaj njegovih tovarišev. Razporedili so jih in odpeljali v napad na dobrovske karabinjerje, ki so imeli postojanko v hiši zdravnika Puca. Le redki novinci so tedaj dobili orožje. Zorec je ujel neki pogovor, da bodo »likvidirali« Prekovega Ivana. Čeprav ga je na vsakem koraku spremljal znanec iz Dolenje vasi, je uspel posvariti Prekove in Ivan se je še pravočasno umaknil. Podobno svarilo je poslal tudi Ambrožiču v Gaberje, ki so se ga tudi že tedaj nameravali znebiti. – Pri napadu na dobrovske karabinjerje je Zorec pokazal svoj odpor proti Italijanom, saj jih zares ni maral, zato si je pridobil nekaj zaupanja pri nadrejenih in po približno štirinajstih dneh dobil dovoljenje, da gre k Primčevim po nekaj perila in drugih potrebščin. Seveda je izkoristil to priliko in takoj odšel v Rokodelski dom v Ljubljano.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Šumljakova hiša

Nameraval se je pridružiti nacionalni ilegali, ki je že pred njegovim prihodom v Ljubljano odšla na Dolenjsko. Ko so sredi junija v Horjulu ubili župana Bastiča in njegovo ženo, je kljub nevarnosti šel na Dobrovo in s še nekaterimi fanti somišljeniki so šli v Horjul kropit, da bi pokazali protest proti takemu »osvobajanju« slovenskega naroda. Bastič je bil celo desetletje pred vojno horjulski župan. Njegova funkcija ni bila prekinjena niti v času Živkovičeve diktature, ko je bila manjša šentjoška občina ukinjena in priključena Horjulu. Ko se je čas diktature iztekel, se je Šentjošt vrnil na svoje in delo horjulske občine se je nadaljevalo v prejšnjih tradicionalnih okvirih. Bastičeva politična in kulturna usmerjenost se desetletje in več ni spremenila. Bil in ostal je ugleden somišljenik slovenske ljudske stranke, preudaren gospodarstvenik – zavzet za dobrobit vsakega svojega občana, navdušen prosvetar in cerkveni pevec. Malo pred začetkom druge svetovne vojne se je moral spopasti celo z vprašanjem ciganov, danes bi seveda rekli Romov. Izgledalo je, da je to vprašanje vsaj začasno zadovoljivo rešil, toda vse to je postalo nepomembno, ko so partizani njegove »varovance« neke poletne noči 1942 odpeljali na žažarske Rupe in so tam za vedno izginili. Kdo je bolj razdelil prebivalce Horjulske doline – župan Bastič, ki se je trudil, da bi sicer mučni vendar neizogibni čas okupacije preživeli s čim manjšimi posledicami – ali dr. Cene Logar, ki je pod neposrednim vodstvom Kidriča organiziral osvobodilni boj, ki je pomenil predvsem spremembo družbenega reda, zaradi česar sta morala že zgodaj pasti tudi Bastič in njegova žena. Kdo je bil kriv ali zaslužen, da se je dobršen del Horjula, nekdaj navdušenega za Orle, katoliško prosveto in Krekovo zadružništvo, naenkrat odvrnil od teh slovenskih gibanj in se uvrstil za zastavo internacionale z rdečo zvezdo, srpom in kladivom? Komunisti so tedaj na ves glas oznanjali, da je osvoboditev izpod okupatorja možna samo v tem znamenju. Celo slepec bi videl, da je župan Bastič vedel za partizansko taborišče pri Lešnjaku, ki so ga oskrbovali iz Horjula in je nemoteno delovalo od jeseni 1941 do marca 1942, ko so partizani z lastno neprevidnostjo priklicali Italijane, da so požgali del Korene, ljudi pa odpeljali v internacijo; dr. Logar se je še tri mesece po tem sprehajal po Horjulu, se s kolesom in avtobusom vozil v Ljubljano na sestanke s Kidričem, njegovo ženo in drugimi vodilnimi partijci, nazadnje pa mimo italijanskih straž odšel iz zastražene vasi in naenkrat postal politkomisar dolomitskega odreda. V enem letu njegovega »javnega« delovanja v Horjulu ga ni nihče izdal. In vendar so partizani ubili Bastiča kot izdajalca?!
Toda vrnimo se nazaj k Francu Zorcu. 17. julija 1942 je v Šentjoštu nad Horjulom nastopila vaška straža. Ko se je v Ljubljani za to zvedelo, je menda inženir Martinjak Zorcu namignil, da bi bilo dobro, če bi namesto k nacionalni ilegali na Dolenjsko odšel v Šentjošt. Branilcev Šentjošta je bilo v začetku malo in bili so kot osamljen otoček sredi razburkanega morja. Zorec se je odpravil v Polhov Gradec in nato preko Suše, kjer je živel njegov brat, prišel v Butajnovo. Od tam ga je v Šentjošt pospremil Pavel Malavašič, ki je malo pred tem za las ušel partizanski krogli. V njegovi hiši je namreč stanoval duhovnik Srečko Huth, ki je skrbel za vernike obmejnih župnij, od koder so Nemci pregnali duhovnike. Neke junijske nedelje 1942 so Italijani med mašo v Butajnovi obkolili cerkev in prijeli precej moških. Huth se je tedaj pogumno postavil zanje. Ko so Italijani vztrajali in jih odgnali v Horjul, je šel z njimi in na poveljstvu dosegel, da so večino izpustili. Kmalu za tem so neke noči k Malavašičevim pridrveli partizani. Duhovnika Hutha tisto noč ni bilo doma, gospodar Pavle je pa v zadnjem trenutku zbežal pred njimi. Preiskali so hišo in v Huthovi sobi celo razrezali blazine. Menda niso mislili, da je duhovnik tam skrit, zagotovo bi pa tako njemu kot gospodarju trda predla, če bi ju bili našli. Torej je Zorec že pred prihodom v šentjoško postojanko začutil, v kakšne razmere je prišel. Le en dan pred tem so Šentjoščani odbili napad veliko močnejšega nasprotnika. Ko bi napadalci vedeli, da so bili Šentjoščani proti koncu boja že skoraj brez municije, bi gotovo še nekaj časa vztrajali in nato zmagoslavno zavzeli komaj en teden staro postojanko, toda na kaj takega niso pomislili in ob prvem svitu je vodstvo skupaj s politkomisarjem dr. Logarjem in partijskim sekretarjem Kavčičem odredilo umik. Za neuspešnimi napadalci se je valil dim gorečih poslopij, ki so jih zažgali med napadom. Branilci so sicer imeli dober občutek, da so vzdržali, vendar jih je glodala skrb, kaj bo, če se bodo taki in morda še hujši napadi ponavljali. Ni dvoma, da jim je prihod Franca Zorca vlil nekaj upanja. Ko so slišali, da prihaja iz Ljubljane, so si pač mislili, da bi jih lahko prišlo več in med njimi tudi kak izkušen vojak, toda »Dobrovčanov« pogum – tako ime se ga je kmalu prijelo, nekateri so mu pa rekli kar Franček – in iznajdljivost v vsaki situaciji sta tudi nekaj pomenila.
Takoj po prihodu v Šentjošt je Zorec živo začutil, da se je začelo neko posebno obdobje, da se je začel boj, ki mu doslej ni bilo para v slovenski zgodovini. Nihče tedaj ni razmišljal, kakšen bo izid tega boja. Branilci Šentjošta si ga niso želeli, ampak so bili vanj porinjeni. Niso bili vsi junaki, toda vsi skupaj so vztrajali in vzdržali pritisk. Nobenega vzroka niso imeli, da bi sovražili partizane, vendar je sam od sebe rasel njihov odpor, ko so videli, kako se jim mudi, da bi jih uničili. Res ni mogoče mimo dejstva, da je bila vaška straža v Šentjoštu napadena že po enem tednu njenega obstoja. Kot da partizani bližnje in daljnje okolice niso imeli drugega dela, kot da nikjer ne bi bilo okupatorja, kot da so že od zgodnje pomladi 1942 čakali na ta trenutek. Pri nedavnem razgovoru o napadu na Šentjošt je nekdo vprašal, koliko Italijanov je bilo tedaj v postojanki. Odgovor je popolnoma jasen. Nobenega! Niti ob ustanovitvi in ne ob napadu in še nekaj časa potem nobenega Italijana. Franc Zorec je takoj po prihodu v Šentjošt videl, da so okrog njega sami domačini – prostovoljci. In vendar partizani pred napadom niso poslali nobenih parlamentarcev, da bi se morda dogovorili, da bi videli, kaj se da narediti brez boja. Ko izid boja sploh še ni bil znan, so že zažgali več poslopij. Torej je bil njihov namen že od začetka uničiti postojanko in njene branilce – pač v smislu znanega ukaza, da je treba belo gardo uničiti z vsemi sredstvi. Toda kakšno zvezo je to imelo z bojem proti okupatorju?
Tisti dnevi po napadu, ko je Zorec prišel v Šentjošt, so bili za branilce in njihove somišljenike najtežji. Ne le, da so se bali ponovnega napada, ampak so nanje z neizmerno težo pritiskala tudi teroristična grozodejstva, ki so jih izvajali partizani v okolici; rop, požig in umor so bili na dnevnem redu. 26. julija so pobrali več fantov in mož iz Smrečja, Podlipe, Rovt in Zaplane; sedem so jih ubili v bližini taborišča v Češirkovem gozdu, Antona Leskovca, ki je skušal pobegniti, pa kar v bližini domače hiše. 30. julija so odpeljali osem Možinetovih iz Potoka pri Šentjoštu: gospodarja Jakoba in njegovo ženo Marjanco ter njeno sestro Albino, deklo, dva hlapca in dva dninarja. Spotoma so vzeli še soseda Kogovška, očeta desetih otrok. Vse so pobili v bližini taborišča nad Kajndolom in jih zagrebli v skupen grob. Zorcu se je iz tistih dni najbolj vtisnil v spomin prizor, ki mu je bil v ranem jutru 1. avgusta 1942 sam priča na Koglu pri Šentjoštu, kjer je tisto noč divjala udarna četa dolomitskega odreda – v sodobnem jeziku bi rekli skupina teroristov – pod vodstvom komandirja Gada; požgali so šest domačij, pri dveh so pa tudi ubili mater in očeta. Vaški stražarji se ponoči niso upali iz postojanke, ob prvem svitu pa so se vendarle podali na kraj groze. Povsod je gorelo, pravzaprav je ogenj že dokončal svoje delo, le tu in tam se je še pokazal kak plamenček in svetel dim se je sukljal nad pogorišči. Pri Bradeškovih – Štefancovih, kjer so imeli pet otrok, so našli očeta ustreljenega takorekoč na hišnem pragu, zato je bil tudi močno ožgan, mati je pa ležala nekoliko vstran z veliko vrezno rano na vratu. Poleg nje sta sedeli mlajši hčerki in »varovali« šest tednov starega bratca. Da bi ga zavarovali pred hladno jutranjo roso, sta ga pokrili z okrvavljeno materino ruto. Nista razumeli, zakaj se mama ni zmenila zanju, čeprav sta jo klicali. Najstarejša dva sta že ob prihodu teroristov zbežala k sosedu. Pri Jesenovčevih – Cvekovih sta ob mrtvem očetu in materi, ki sta ležala nekoliko vstran od nekdanjega doma, jokala 4-letna Julči in 6-letni Ludvik, ostanke dveletne Ljudmile so pa našli na pogorišču. Zorec pravi, da so mu ti prizori ostali kot pečat za celo življenje.
Med posamezniki, ki so v tistem času podobno kot Franc Zorec prišli v Šentjošt in se pridružili vaški straži, naj omenimo še Alojza Bastiča, kasnejšega poveljnika 43. domobranske čete, ki jo je vodil tudi na poti na Koroško in na usodnem povratku, kjer pa so ga od fantov ločili, še preden so jih pognali na trdi šoder teharskega taborišča. Prav on je po pogrebu svojih staršev – cel mesec pred začetkom vaške straže v Šentjoštu – izrekel znane besede: »Jaz se ne bom dal kar tako ubiti. Jaz se bom branil.« Komaj štirinajst dni po pogrebu so Italijani zaradi nekaj partizanskih strelov iz bližnjega gozda požgali celo Ljubgojno in med drugim tudi Bastičevo domačijo. Šele po tem je Alojz začel svoj obrambni boj. Ko se pa po vrnitvi iz Vetrinja ni več mogel braniti, se ni skrival, ni skrival svoje triletne obrambe, ampak je na prvi poziv stopil iz vrste, čeprav je vedel, kaj ga čaka.
12. avgusta 1942 je kapetan Pavel Vošner – Vidmar pripeljal v Šentjošt 40 oboroženih mož iz Rovt in Zaplane. Nekateri izmed njih so bili člani Slovenske legije, Vošner pa član Sokolske legije, neposredno povezan z majorjem Novakom, ki je bil tedaj Mihajlovičev namestnik za Slovenijo. S prihodom Rovtarjev so izginili pomisleki, da Šentjošt morda ne bo vzdržal in šentjoškemu zgledu samoobrambe so sledili tudi drugi kraji. Vošner je med dotedanjo šentjoško posadko kmalu opazil Franca Zorca in ko je bil jeseni 1942 ustanovljen »1. bataljon legije smrti«, v katerega so bile vključene posadke vaških straž Šentjošt, Rovte, Zaplana in Hotedršica, Vošner pa določen za poveljnika, ga je pritegnil v svoj štab. Čeprav je Zorec tedaj preživel v Rovtah le nekaj mesecev, je spoznal precej domačinov, med njimi tudi svojo bodočo življenjsko sopotnico Marijo Kogovšek. Čakale so ga pa še mnoge, včasih skoraj neverjetne preizkušnje in nevarnosti, ki jih je moral prebroditi, preden je bila vojna tudi zanj končana in je končno lahko zasidral svoj čolnič v družinskem pristanu.

Med četniki in padalci

Med vidnimi predstavniki protirevolucionarnega odpora v Rovtah je bil Franc Kogovšek, ki je bil že od začetka tesno povezan z vodstvom Slovenske legije in Slovenske zaveze v Ljubljani. Proti koncu leta 1942 je Kogovšek poiskal Franca Zorca – menda je bil tedaj v Horjulu, kjer je bila na novo ustanovljena vaška straža – in mu razložil pomen ter cilje Slovenske zaveze kot tudi potrebo, da se poleg od Italijanov dovoljenih vaških straž formirajo tudi ilegalni protirevolucionarni oddelki. Zorec je pristal, da postane član takega oddelka. Kmalu po novem letu 1943 ga že najdemo med sedmimi ilegalci, ki so se zbrali na Zaplani pri Vrhniki. Dobil je ilegalno ime Kocelj, po katerem ga nekateri še danes poznajo. Kmalu so se premaknili v bližino Šentjošta in se ustavili na Stovnikovi domačiji. Ljudje so jim rekli četniki. Smatrali so se za kraljevo vojsko in tudi ljudje so to vedeli in niso imeli nobenih slabih predstav o njih. Do sredine marca se je njihovo število povečalo na približno 25 in pripravljali so se za pohod na Primorsko, da bi tudi tja prinesli vest o novi Jugoslaviji, ki ne bo komunistična in v katero bodo vključeni tudi Primorci. Še preden so pa odšli na ta pohod, so v noči na 19. marec na travniku med Vrhom sv. Treh Kraljev in Smrečjem pričakali angleško letalo, ki je priletelo iz Severne Afrike. Za to priliko je prišel k njim major Novak, prisotna sta pa bila tudi odredni zdravnik dr. Lavrič in vrhovski župnik Ramšak. Ko so sredi noči zaslišali, da se približuje letalo, so prižgali pripravljene ognje in signalist je z baterijo oddajal dogovorjene svetlobne znake. Avion se je približal in nekajkrat zakrožil, da je ugotovil, kje naj odloži svoj tovor. Tisto noč so goreli ognji tudi pod Grmado pri Polhovem Gradcu, kjer je Vidmar preganjal partizane, pri postojanki vaške straže na Petkovcu so bile prižgane tri žarnice in tudi partizani na Krimu so imeli neki ogenj. Zaradi znakov z baterijo so letalci določili pravega »odjemalca«: najprej so odvrgli tri tovorna padala, odskočili so trije padalci, nato pa je letalo nadaljevalo pot proti Primorski. Četniške straže so bile razpostavljene v širokem krogu in čakale. Zorec pove, da so pred začetkom akcije še enkrat zaprisegli, da bodo molčali o vsem, kar bodo to noč videli in doživeli. Slučaj je hotel, da je radiotelegrafist Tone Božnar, ki je bil doma iz Polhovega Gradca, doskočil v bližini kraja, kjer je bil na straži Franc Zorec - Kocelj. Malo nad tlemi se mu je padalo zataknilo v smrekove veje. Zorec je prvi pritekel k njemu, da bi mu pomagal sestopiti. Hitro sta se sporazumela, da sta oba Polhograjca in se prepoznala. Seveda sta bila presenečena in vesela. Tone Božnar je tedaj dobil ime Blaž. Drugi in tretji padalec: Vencelj Ferjančič in Bojan Koler sta bila doma iz Idrije. Ferjančič, star 24 let, je bil po poklicu sedlar, Koler po domače Bricov, star 22 let, pa kmečki sin. Ferjančič je dobil ilegalno ime Adam, menda zato, ker je prvi prišel na tla, Koler pa je postal Črtomir. Po Zorčevem pripovedovanju so četniki z omenjenimi tremi padalci proti jutru prišli v župnišče k Sv. Trem Kraljem; s seboj so odnesli dve radijski postaji in v kratkem jim je uspelo vzpostaviti zvezo s Kairom. Padala in nekaj drugega materiala so skrili v eno izmed zapuščenih utrdb Rupnikove linije, ki jih v okolici Vrha ni manjkalo.
O padalcih Božnarju, Ferjančiču in Kolerju obširno piše Jože Vidic v knjigi Angleški obveščevalci, vohuni ali junaki. Med drugim navaja dobršen del pisma, ki ga mu je leta 1988 iz Argentine poslal Venčeslav Ferjančič in v njem opisal okoliščine prihoda v Slovenijo in dogodke, ki so temu sledili. Drugi Vidičev pričevalec je bil Miroslav Križmančič, ki je prišel v Slovenijo z istim letalom kot že omenjena trojka. Prisluhnimo najprej njegovi zgodbi: »Okrog 10. marca 1943 nas je poklical profesor Rudolf in nas razporedil ob navzočnosti majorja Millerja po skupinah za odhod v Slovenijo. Božnar naj bi šel po navodilu dr. Miha Kreka sam z radijsko postajo. Vodja naše trojke bo Radoslav Semolič, jaz bom radiotelegrafist in Nikolaj Sever moj pomočnik. Spustili se bomo na Nanosu z nalogo, da kontroliramo tržaško luko in ladjedelnico ter letališči v Trstu in Gorici. Zvedeti moramo, kje je pilotska šola in pomožna letališča in poročati o vojaških transportih po železnici. Navodila so bila zelo natančna, naloge iste, kot smo se jih učili v šoli. Ferjančič in Koler naj bi se spustila pri Črnem Vrhu nad Idrijo z isto nalogo kot naša trojka. Semolič in Sever se nista strinjala z Nanosom, zato sta predlagala Banjško planoto, ki sta jo poznala. Meni je bilo vseeno, ker nisem bil nikoli na Nanosu in ne na Banjški planoti. Za Tonija Božnarja je bilo rečeno, da se bo spustil v Polhograjskih Dolomitih, kjer ga bo pričakal neki kmet. Ta bo zakuril ogenj kot znamenje za pilota in padalce. Svetlobna znamenja so že dogovorjena z begunsko vlado. Pozneje smo zvedeli, da je beseda ‘kmet’ pomenila četniški štab.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Šibenik 1931 – Tone Božnar v podoficirski šoli vojne mornarice

Dva ali tri dni po tem pogovoru smo zapustili Kairo. Za vedno. Z avtomobili so nas prepeljali na letališče Derna v bližini Tobruka v Libiji. Z nami so šli profesor Rudolf, poročnik Clark in še neki oficir ISLD, ki je bil strokovnjak za radijske zveze. 17. marca smo v skladišču dobili padala in obleke za spuščanje, medtem ko je tehnično osebje pregledovalo letalo in vkrcavalo kontejnerje z materialom in radijske postaje. Vsaka ekipa je dobila dve: eno na elektriko, drugo na akumulator. Komandantu letališča je bilo ukazano, da določi najboljšega pilota, pa je rekel, da nas bo peljal kar sam s še enim pilotom.
Tega dne je Bojan zbolel. Zdravnik je rekel, da s tako visoko vročino ne more na pot. Naj odložimo odhod za nekaj dni. Clark se s tem ni strinjal. Bojan je končno dosegel, da je kljub bolezni šel na pot. Zaradi njegove bolezni je Clark pilotu ukazal, naj vse tri (Tonija, Venclja in Bojana), če bodo ognji, spusti nad Dolomiti. Tam naj se Bojan pozdravi, nato pa naj z Vencljem odideta proti Idriji. Med razdeljevanjem dokumentov nam je profesor Rudolf rekel: ‘Odhajate v domovino, da nas obvestite, kakšno je tam stanje. Ne družite se z nobeno vojaško ali politično organizacijo, ker sicer ne boste več gospodarji ne sebe in ne radijskih oddajnikov’. – Nad meni neznanim krajem je letalo začelo krožiti. Spodaj smo videli signale in trije padalci so drug za drugim odskočili. Potem smo leteli naprej proti Soči. Nad Desklami je letalo zavilo proti Banjški planoti. Srečno smo doskočili in se kaj hitro dobili z oponašanjem čuka. Imeli smo pa težave s prtljago. Šele opoldne smo našli prvi kontejner, v katerem je bilo orožje in električni radijski oddajnik. Radijskega aparata na akumulator, ki bi ga bolj potrebovali, kljub iskanju nismo našli. Naš cilj je bilo naselje Avšček nad Avčami, kjer je živelo Severjevo dekle. Bil je prepričan, da ga bo ona seznanila s položajem v okolici.« (J. Vidic, Angleški obveščevalci … , str. 47)
Pa poglejmo sedaj še Ferjančičevo pripoved: »Odpotovali smo z letališča pri Tobruku v Libiji. Našo trojko bi moral pričakati jugoslovanski major Antić. Ker si ni upal iz Ljubljane, je zaprosil majorja Karla Novaka - Strica, naj nas počaka s svojimi četniki. S seboj smo imeli dva oddajnika na izmenični tok in enega na baterije. Vsak od nas je imel brzostrelko, pištolo, ročne bombe, potrebno obleko in perilo, denar, hrano za mesec dni in drugo prtljago.
Koler in jaz sva dobro pristala, Božnarju se je pa padalo zataknilo v smreko. Približali so se neki oboroženi ljudje in mu pomagali na tla, nato pa nas odpeljali v župnišče pri Svetih Treh Kraljih. Že čez dva dni smo iz tega župnišča poslali prvi radiogram v Kairo. Vse okoli nas je bilo zavito v skrivnost. Niso nam povedali, kje smo, kje imajo taborišče, kje so italijanske postojanke, kakšna je razlika med njimi in belogardisti. – Križmančičeva trojka bi morala pristati na Nanosu. Z njimi smo se tajno sporazumeli, da se bomo čez teden dni povezali na dogovorjeni valovni dolžini. Klicali smo jih in klicali, a nikoli priklicali. Bili smo prijatelji, prepričani, da bomo sodelovali v boju proti fašizmu, le da bomo v dveh različnih odporniških gibanjih.
Koler je bil doma iz Idrije. V obveščevalni tečaj v Kairu je bil sprejet pod imenom Rejc, pri četnikih je pa dobil ime Črtomir. Njegova žena in hčerka sta živeli v vasici Gore nad Spodnjo Idrijo. Ni bil radiotelegrafist. Dodelili so ga nam kot vodiča, ker je poznal vsako stezo od Idrije do Ljubljane. S Kolerjem sva s težavo prepričala majorja Novaka, da sva v Kairu dobila nalogo, da poročava o železniških transportih, o sovražnikovih postojankah, o vojaških tovarnah in ladjedelnicah tja do Tržiča pri Trstu. On nama teh podatkov ne daje, zato si bova sama poskušala najti obveščevalce. Predvsem sva se na ta način hotela znebiti četnikov. Odšla sva do Zavratca in od tam v bližino Idrije. Bojan je obiskal svojo staro mamo in nato še ženo, jaz pa tudi sorodnike. Po tednu dni sva spoznala, da po tej poti ne bova dobila nobenih podatkov. Bojan je imel nešteto načrtov, ki me niso preveč navduševali. Ostal bo v Žirovnici, je pribil kot samoumevno odločitev, to je razpotegnjenem naselju ob istoimenskem potoku, ki ni daleč od naselja Gore. Tam bo organiziral obveščevalno bazo, se povezal s partizani in skušal od njih dobiti potrebne informacije. Spremljal me je do naselja Ravne, nato se je vrnil v Žirovnico, jaz sem pa nadaljeval pot do Sv. Treh Kraljev.
Že naslednji dan sva bila z Božnarjem premeščena v neko hišo sredi vasi Pijava Gorica (ob cesti Ljubljana – Turjak). Brez ovir sva redno vzdrževala radijsko zvezo s Kairom. Iz Ljubljane sva vsak dan dobivala kopijo poročila o celotnem železniškem prometu tistega dne. Čez dva tedna so naju poslali nazaj v četniško taborišče, ki je bilo v bližini Šentjošta nad Horjulom. Tu se je šušljalo, da Koler v Žirovnici zbira orožje za partizane. Po patrulji, ki je odšla v Žirovnico, sem mu poslal šifriran listek z obvestilom, da je njegovo življenje v nevarnosti. Naslednjega dne sem se prostovoljno javil v patruljo, ki je šla ponj. Rekel mi je, da mojega obvestila ni prejel; v taborišče se bo vrnil, ko bo dobil podatke, ki jih pričakuje od nekega zaupnika. Z Božnarjem sva šla k Novaku in mu povedala, kaj se govori o Kolerju. Prepričevala sva ga, da on opravlja svojo nalogo in da bi njegova smrt okrnila četniški ugled pri Angležih.
Čez teden dni se je četniški odred premaknil na Krim. Pred odhodom je Jože Hlebec - Krpan s patruljo šel v Žirovnico po Kolerja. Patrulja se je vrnila opoldne, Hlebec z dvema četnikoma pa šele zvečer, toda brez Bojana. – Po naključju in v zaupanju sem od nekega četnika zvedel za Kolerjevo smrt. V Žirovnici je četniški odred imel svojo zaupnico, obveščevalko, ki je poročala o Kolerjevem protičetniškem delovanju, kar pa on ni vedel. Takrat, ko je Hlebec šel ponj in se vrnil brez njega, ga je ustrelil v Smrečju, točno na kraju našega pristanka s padali marca 1943.« (J. Vidic, Angleški obveščevalci … , str 13) Križmančičevo in Ferjančičevo pripoved, ki smo ju povzeli iz Vidičeve knjige, smo namenoma vpletli v Zorčevo zgodbo, saj se v bistvenih točkah ujemata z njegovim pričevanjem. Verjamemo, da ju je Vidic pravilno citiral.

Avtor slike: The Price of Patriotism

Opis slike: Slovenski padalci v Egiptu – Z desne stoji Tone Božnar The Price of Patriotism

Radiotelegrafist Tone Božnar

Omenili smo, kako je Franc Zorec prvi pritekel k smreki, v katero se je zapletlo Božnarjevo padalo, in mu pomagal zlesti na tla. Hkrati sta se tudi spoznala, saj sta bila takorekoč sovaščana. Od tedaj pa do tiste septembrske noči, ko je Božnar padel v roke partizanom, je bil Zorec skoraj stalno v njegovem spremstvu, zato ni čudno, da je ohranil veliko spominov nanj.
O »angleških padalcih – obveščevalcih« je precej pisal Ivo Jevnikar v listu Mladika. Večinoma so bili to primorski Slovenci, ki so jih Italijani mobilizirali in poslali na fronto v Severni Afriki, kjer so prišli v angleško ujetništvo. V ujetniških taboriščih so bili najprej pomešani z Italijani, kasneje pa so imeli svoje odseke. Tiste, ki so se odločili, da se pridružijo boju za osvoboditev Primorske, so poslali Angleži na posebne tečaje in jih izučili za radiotelegrafiste, obveščevalce, diverzante in podobno. Kasneje so jih večinoma z letali spravili na zasedeno ozemlje. Čeprav jih je velika večina pristopila k partizanom in so se nekateri celo včlanili v partijo, jih je povsod spremljala senca nezaupanja in Ozna je mnoge še po koncu vojne pobila, češ da so zahodni vohuni. Nekateri so se pred tem še pravočasno umaknili čez mejo. Tako je Ferjančič leta 1946 odšel v Italijo, dve leti kasneje pa emigriral v Argentino.
Tone Božnar je med temi padalci poseben primer, zato mu bomo posvetili nekaj več pozornosti. Precej podatkov o njem imamo od Franca Zorca, še več pa od Iva Jevnikarja, ki se je zelo trudil, da bi raziskal njegovo izginotje septembra 1943 po kapitulaciji Italije. Uspelo mu je najti zapisnike njegovih zaslišanj, ne pa tudi kraja in datuma njegove smrti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dr. Lavrič in Franc Zorec 1995 na kraju, kjer so 1943 doskočili Božnar, Ferjančič in Koler

Tone Božnar je bil rojen 7. septembra 1909 v družini lesnega trgovca Pavla Božnarja na Pristavi v Polhovem Gradcu. Po končani mali maturi je eno leto obiskoval gradbeniški oddelek Srednje tehnične šole v Ljubljani, leta 1928 je pa vstopil v podoficirsko šolo jugoslovanske vojne mornarice v Splitu. V vojni mornarici je služboval več kot sedem let in se poleg drugega usposobil za radiotelegrafista. Leta 1937 je prestopil v trgovsko mornarico. 3. aprila 1940 se je v Gibraltarju vkrcal na tovorno ladjo »Četvrti«, ki je bila last neke sušaške družbe. Decembra istega leta je ladjo ob zahodni obali Irske napadla nemška podmornica in jo tako poškodovala, da so se morali izkrcati na Irsko. Dogodki so se hitro vrstili in nekaj mesecev kasneje je bila Jugoslavija že okupirana in razkosana.
Po prihodu jugoslovanske vlade v London je bil Božnar pisar v kabinetu vojnega ministrstva. Le kakih štirinajst dni je bil telefonist pri dr. Mihu Kreku. Menda je bilo to njegovo službovanje tako kratko zaradi nekega nesoglasja z dr. Kuharjem. Vendar pa je kasneje ravno s posredovanjem dr. Kreka in dr. Kuharja odšel v Kairo z namenom, da ga bodo od tam poslali v Slovenijo. Na zaslišanju v Dolenjskih Toplicah je Božnar izjavil, da mu je Krek ob odhodu iz Londona naročil, naj doma pove, da se bori (Krek) za federativno Jugoslavijo, da se Srbi niso prav nič poboljšali in da je Simović odletel, ker je pometal s hrvaškimi in slovenskimi ministri. V Kairu je Božnar spoznal dr. Rudolfa, ki mu je govoril tudi »o razmerah doma, o nastanku bele garde in mu odsvetoval, da bi se ji udinjal. Bil je simpatizer partizanov. Zbiral je primorske Slovence, ujetnike iz italijanske vojske, in jih uvrščal v jugoslovanske oddelke«. V Kairu je Božnar delal kot inštruktor radiotelegrafije; poučeval je v glavnem tečajnike tujih narodnosti. Kot telegrafist je bil vključen v Intelligence service, odsek za zveze. Njegova predstojnika sta bila major Miller in kapetan Clark. Ob odhodu v Slovenijo mu je prvi naročil, naj pošilja podatke o prometu in okupatorskih vojaških silah v Sloveniji. Imel je tudi dovoljenje sprejemati depeše za London. Pošiljal mu jih je nekdo z imenom Prikazen, ki ga ni poznal, je pa domneval, da je Miloš Stare. Prikaznine depeše so menda prihajale šifrirane, zato Novak, ki je hotel imeti pregled nad vsem, ni bil zadovoljen in se je pogosto jezil, da delajo proti njemu. (Mladika 10-97, str. 238)
Božnar sam pripoveduje, da je bil po prihodu v Slovenijo tri tedne pri Sv. Treh Kraljih, nato pa na Logu v gostilni Mesesnel in v neki neznani hiši v Notranjih ali Vnanjih Goricah. Iz Goric je šel v Smrečje in ostal tam do odhoda četniškega odreda v Iško vas. Aparat je tedaj nekdo peljal z avtom, menda Ris ali dr. Zajec. Z odredom je šel do Otočca, od koder ga je Novak poklical v Ljubljano in ga poslal k Sv. Pavlu blizu Orl, kjer so se zbirali »beli četniki«. Do kapitulacije Italije, je ostal pri tej skupini in medtem so drugi četniki šli v Grčarice. S četniki z Orl je prišel na Turjak, toda že po enem dnevu odšel v Zapotok in nato v Želimlje, kjer so ga zajeli partizani. (Mladika 1-98, str. 20)
Ni dvoma, da se je Božnar s svojimi izjavami na zaslišanju skušal rešiti, moral pa je upoštevati, da imajo zasliševalci v rokah njegove zapiske, kopije depeš in drugo. Menda je takoj ob zajetju povedal, da je angleški padalec. Menda je upal, da si bo s tem izboljšal položaj. Odgovor, ki ga je na to dobil, je bil nenavaden: »A ti si tisti, ki ga že toliko časa iščemo?« O tem, kako in kje so prijeli Božnarja, se posamezna poročila nekoliko razlikujejo. Franc Zorec – Kocelj se je tisto noč s Cerkvenikovo skupino umikal od Zapotoka proti Igu. V Želimljah jih je pričakala močna partizanska zaseda. Zorec je dobil povelje, naj s težko bredo obstreljuje zvonik, s katerega so partizani ogrožali umik. Ko mu je pošla municija, se je hotel umakniti in prav tedaj je naletel na Božnarja. Naj pripoveduje sam: »Umikal sem se v smeri proti Turjaku. Kar nenadoma naletim na Blaža. Zgrabim ga za bluzo in mu rečem: ‘Tone, tu morava iti v vodo in priti na drugo stran na cesto, sicer sva izgubljena.’ Blaž je hotel vedeti, kje je njegova radijska postaja. Ko sem mu povedal, da so jo odnesli naprej, medtem ko smo se mi borili, se mi je iztrgal iz rok in jo ubral proti Želimljam. V tem trenutku nekdo zakliče: ‘Stoj!’ Skočim v vodo, Blaž pa, ki je nekaj trenutkov prej odšel proti vasi, je padel v roke partizanov. Nikdar več ga nisem videl.«
Profesor Janez Grum piše, da je bil ta spopad v noči od 14. na 15. september med 3. in 4. uro zjutraj. Prebijali so se k cesti Škofljica–Ig. »Ko sem med zadnjimi prišel do tja, sem opazil na travi zraven ceste sedečega Božnarja z radijsko postajo in kovčki. Takoj sem ga začel prepričevati, naj gre vendar z nami naprej. Da poznamo zanesljive ljudi blizu Ljubljane, kjer bomo skrili njega in radijsko postajo. Večkrat sem mu ponovil to, a on je dosledno odgovarjal: ‘Ne smem v bližino Nemcev!’ Ti so res bili že nekaj dni v Ljubljani, ni pa še bilo nemške oblasti.« Ker se je medtem kolona premaknila proti barju, je moral profesor Grum za njo. Še enkrat je pozval Božnarja, naj gre z njimi, vendar brez uspeha.
Naj omenimo še pričevanje Ernesta Hirscheggerja, ki je bilo objavljeno v Argentini v knjigi Odprti grobovi III kot dokument 92. Opisano je zbiranje vaških straž na Turjaku in prizadevanje kapetana Albina Cerkvenika, da se zbrane čete ne bi zaprle v grad. Cerkvenik naj bi prevzel poveljstvo nad vsem zbranim moštvom, kar se zaradi nesoglasja poveljnikov vaških straž ni zgodilo, je pa nekako 700 mož potegnil za seboj na Zapotok, od koder naj bi nadaljevali pot v Polhograjske dolomite. O Božnarju piše takole: »Poveljnik Cerkvenik je imel na Zapotoku še pred našim prihodom radiotelegrafista Toneta Božnarja - Blaža. Bil je molčeč in resen fant v starosti 25 let. Ker je bil njegov aparat na dinamo, smo mu morali vrteti pedale, kot bi poganjali kolo. To delo ni bilo nikomur všeč. Vedno je iskal zveze z Mihajlovičem – ‘stricem’. Ob odhodu z Zapotoka smo vzeli s seboj tudi Božnarjev aparat z dvema mulama. Ko nas je v Želimljah napadla Tomšičeva brigada, so se mule splašile. Kljub temu da mu je spremljevalec rekel, naj beži, je Božnar skočil za mulami. Tam nekje med Želimljami in Igom so ga zajeli partizani. Pozneje je eden izmed partizanov pripovedoval, da ve za njegov grob.« (Odprti grobovi III, str. 113)
Zorec se spominja, kako je bil Božnar ob njunem zadnjem srečanju zaskrbljen zaradi radijske postaje. »Brez postaje sem ničla.« Zato ob partizanskem navalu ni skočil v vodo, kot mu je svetoval Zorec, ampak odšel v smeri, kjer naj bi bila postaja. Že na Kureščku in Zapotoku ga je skrbelo, ko so govorili o pogajanjih s partizani, do katerih pa potem niti ni prišlo. Ali je že tedaj slutil, da se ne bo dobro končalo? Nehote se vprašamo, koliko je bil na tekočem o tem, kaj se dogaja v Sloveniji. Vsaj nekaj je gotovo razbral iz sporočil, ki jih je oddajal in sprejemal. Zorec pravi, da sta se večkrat pogovarjala. Ali so pri tem prišli na vrsto tudi dogodki, ki jih je Zorec leta 1942 slišal in sam doživel na Dobrovi in v Šentjoštu? Tudi z domačimi v Polhovem Gradcu je imel Tone Božnar toliko zveze, da mu tamkajšnje razmere niso bile neznane. Zorec pripoveduje, kako ga je nekega večera spremljal na obisk k domačim. Morala sta biti previdna tako zaradi Italijanov kot zaradi partizanskih somišljenikov. O tem obisku pripoveduje tudi Tonetov brat Pavel Božnar v zapisu, ki je bil objavljen v Odprtih grobovih III. Tone in Zorec sta se tisto noč oglasila najprej pri Pavletu, nato pa še pri drugem bratu Jankotu na robu vasi. Proti jutru sta izginila iz Polhovega Gradca. Teden dni kasneje so polhograjski karabinjerji poklicali Pavleta in Jankota na zaslišanje. Zasliševal ju je poveljnik, ki je znal slovensko, kajti bil je poročen s Slovenko. Vsa njegova vprašanja so se vrtela okrog brata Toneta. Ko sta povedala, da sta pred nedavnim dobila njegovo pošto iz Irske, jima je karabinjer pokazal pismo, v katerem je pisalo, da je dne tega in tega pri Pavletu prenočil brat Tone, ki je prišel iz Anglije. Oba sta seveda zanikala resničnost tega podatka, še toliko laže, ker je datum v pismu bil napačen. Italijan, ki je bil kar prijazen, je namignil, da bo bolj zasledoval pisca sporočila kot Božnarjeve, brat Tone pa naj kar pride k vaški straži. Tudi kasneje ob nekem slučajnem srečanju je karabinjer vprašal, če Tone še kaj pride, in zagotavljal, da nima nič proti njemu. Iz vsega tega je Pavle sklepal, da so za bratov obisk zvedeli partizani oziroma oef, ki so povsod imeli svoja ušesa in bili povezani tudi s karabinjerji. Poskrbeli so za prijavo, da bi se tako na lep način rešili Pavleta in Jankota in morda celo Toneta. Izkazalo se je, da je bil italijanski uradnik angleškemu padalcu bolj naklonjen kot pa domači komunisti, ki so imeli toliko povedati o osvobodilnem boju. Pavle omeni, da je Tone dobil iz Anglije posebno pohvalo, ker so na podlagi njegovih poročil zavezniki uspešno bombardirali bencinska skladišča v Livornu, kamor so šli veliki transporti iz Romunije skozi Ljubljano, od koder je dobival dnevna obvestila. To potrjuje tudi Zorec. Torej še en vzrok več, da bi partizani morali videti v Božnarju najboljšega sodelavca, če bi se zares borili proti okupatorju.
Preden zaključimo to poglavje, poglejmo še en dogodek, ko je bil Tone Božnar tudi v nevarnosti, vendar se je vse dobro izteklo. O tem piše profesor Grum Ivu Jevnikarju decembra 1997: »Precej sem se pogovarjal z Božnarjem v avgustu 1943, ko so Italijani na zahtevo Nemcev in z njihovim sodelovanjem po radijski tehniki odkrili, kje se Božnar nahaja, namreč v mojem vodu vaške straže na Orlah. Ljubljanski četniški odred je namreč nekako v drugi polovici avgusta predal Božnarja skupini ‘belih četnikov’, ki so se zbirali v mojem vodu na Orlah. Ta skupina je bila ustanovljena zaradi spora Slovenske zaveze z Novakom. Z velikim strahom in zelo previdno, ker nista vedela, da je na Orlah vaška straža, sta se približala moji posadki dva Italijana. Ker smo ju pravočasno opazili, smo Božnarja in ‘bele četnike’ poslali v goščo pod vasjo. Italijana sta namreč vprašala, če ni v tej vasi neka radijska postaja. Odgovoril sem jim, da je ni.« Zorec, ki je bil tedaj že pri ‘belih četnikih’, se spominja, da so v dolini nenadoma zaslišali brnenje kamionov in zagledali Italijane. Drugi četniki so se lahko hitro umaknili v gozd, Božnar in on pa sta odšla šele zadnji trenutek, saj sta morala pospraviti in odnesti radijsko postajo. Potem sta cel dan, ko so Italijani stikali po vasi in okolici, tičala v bližnjem grmovju in se bala, da ju bodo odkrili. No, nič takega se ni zgodilo. – V začetku septembra je prišel k ‘belim četnikom’ – njihova enota je dobila ime Planinski četniški odred – aktivni kapetan Cerkvenik in jih povedel proti Turjaku.

Priča partizanskega dogovarjanja z Nemci

Franc Zorec je s kolono, ki se je prebila preko barja in Črne vasi, prišel v Ljubljano in postal domobranec. Leta 1985 je o tem pisal v Vestniku pod naslovom: To je moj ponos: bil sem slovenski domobranec. Iz 13. domobranske čete v Dravljah je šel na prvi podčastniški tečaj v Moste, ki je trajal od 3. do 31. januarja 1944. Ko so iskali kandidate za primorsko domobranstvo, se je takoj prijavil. Tako je bil nekaj časa v Prestranku, najdlje pa v Ilirski Bistrici, kjer je bila ena najmočnejših postojank primorskih domobrancev oziroma slovenskega narodnovarnostnega zbora na Primorskem.
Iz Bistrice so Zorca poslali na nekakšen propagandni tečaj v Trst. Tu je srečal kapetana Fajdigo, ki ga je spoznal prejšnje leto pri četnikih. Po njegovem nagovarjanju se je spet odločil za posebno nalogo. Z do tedaj nepoznanim domobrancem se je zglasil na nemškem poveljstvu v Trstu. Dobila sta posebne dovolilnice, civilno obleko, denar in naročilo, naj se nemudoma odpravita v Idrijo in v hotelu Soča najameta dve sobi. Njuna glavna naloga pa je bila vzpostaviti stik z nekim partizanskim komandantom. V ta namen sta dobila tudi zapečateno pismo, ki naj bi ga mu izročila.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Franc in Marija Zorec s sorodniki v Pograjcih

Do Postojne sta se peljala z vlakom, nato pa z vojaškim transportom. Kmalu so za njima prišli trije gestapovci in se nastanili v eni izmed sob, ki sta jih najela v hotelu Soča. Dva sta bila trda Nemca, tretji pa je izgledal precej slovensko. Pred njim sta bila še posebno previdna. S precejšnjim trudom sta našla dekle, ki je bilo pripravljeno odnesti nemško pismo na Vojsko. Zveza je bila vzpostavljena. Na dan, ki je bil določen za razgovore, so jima Nemci naročili, naj se ne zadržujeta v hotelu, vendar se je Zorec skril pod posteljo in od tam prisluškoval razgovoru v sosednji sobi. Kot sta domnevala, je tretji Nemec odlično govoril slovensko in je razgovor sproti prevajal. Zorec si je beležil glavne točke. Nemci so predlagali, da partizani na Primorskem prenehajo napadati vojaške postojanke, pa tudi transporte na železnici in cestah. Nekaj dni kasneje sta se oba domobranca vrnila v Trst in Zorec potem svojega idrijskega sopotnika ni več videl. Ker kapetana Fajdige v Trstu ni našel, je o dogajanju v Idriji poročal svojemu bistriškemu poveljniku Antonu Mehletu, kasnejšemu poveljniku gorenjskega polka Slovenske narodne vojske. Menil je, da je treba o tem obvestiti odgovorne politike in je Zorcu odobril potovanje v Ljubljano, kjer se je sestal z Milošem Staretom. Ker je bila malo prej prekinjena zveza z Rimom, Nemci so namreč aretirali kaplana Duhovnika, ki jo je vzdrževal, se je Zorec ponudil, da jo ponovno vzpostavi in osebno poroča dr. Kreku o razgovorih v Idriji. Seveda ni računal, da bo na tej poti skoraj izgubil življenje.
List Slovenec je v petek 7. julija na prvi strani objavil Rösenerjev proglas Slovencem in Slovenkam: »Širijo se govorice, da je prišlo na Primorskem do sporazuma s tolovaji. To je čisto navadna govorica! Borba proti komunizmu se nadaljuje, dokler ne bodo njegove azijatske tolpe mogle več škodovati evropskim narodom. S komunizmom ni sprave … Kri, ki je bila prelita v skupnem tovariškem boju Nemcev in slovenskih domobrancev proti skupnemu sovražniku, nam nalaga sveto dolžnost: Borili se bomo do zmagovitega konca.« Marsikomu je tedaj padlo v oči, da je bila Rösenerjeva izjava v slovenskem prevodu drugačna od nemškega originala, ki je bil tudi objavljen: »Das Gerücht wird verbreitet, mit den Banditen in Küstenland sei ein Vertrag geschlossen werden. Diese Behauptungen bleiben für uns in der Provinz Laibach ein Gerücht.« (Širijo se govorice, da je prišlo na Primorskem do sporazuma s tolovaji. Te trditve so za nas v Ljubljanski pokrajini le govorica) – Torej so za Primorsko več kot samo govorica! Dejansko se je tiste dni še posebno v Gorici veliko govorilo o premirju med Nemci in partizani. Menda so Nemci 5. julija ustavili vse akcije proti partizanom. Goriški karabinjerji so zaradi čudnega prevoda Rösenerjeve izjave zaplenili Slovenca, pozabili pa na Jutro, ki je tudi objavilo proglas, in tako je zadeva kljub vsemu prišla med ljudi.
Pobuda za pogajanja naj bi prišla od vodstva SS, ki je bilo povezano z goriškim grofom Pacejem in županom Coroninijem. Zdi se, da so Nemci s svoje strani določili pogoje za premirje, še preden so vzpostavili stike s partizani, zato ga partizani niso posebno spoštovali. Po pripovedih je že v začetku julija prišel na pogajanje v Ajdovščino Oberststurmbannführer Scheff s spremstvom, v Idrijo pa Oberststurmführer Hradecky. Tako prvega kot drugega je poslal Globocnik iz Trsta. Nemci so menda bili pripravljeni dati partizanom določen teritorij v popolno upravo, samo da bi se umaknili od važnih prometnih žil in vojaških objektov. Primorski domobranci, ki so na svoji koži čutili to nemško paktiranje, niso bili o tem uradno nikoli obveščeni in so na vprašanja o tem dobivali le skope ali pa nobenih odgovorov.
K vsemu temu dodajmo še razmislek dr. Tineta Velikonje v 40. številki Zaveze o tragičnem padcu domobranske postojanke v Črnem Vrhu nad Idrijo: »Prve dni avgusta, ko se je ustanavljala postojanka v Črnem Vrhu, je na Primorskem veljalo med Nemci in partizani nekako premirje. Čeprav ni bilo uradno podpisano, smemo na podlagi določenih dogodkov in pojavov sklepati, da so se ga tako eni kot drugi držali skoraj do konca, celo med velikonočno ofenzivo v Trnovskem gozdu spomladi 1945. Takrat je bil Rupnikov bataljon na veliko soboto, 31. marca ob 22. uri, nenadoma premeščen proti Colu in Angelski gori, tako da se je nekaj ur kasneje po ozemlju, ki ga je bil prej obvladoval, brez strela umaknila kompletna 31. partizanska divizija. Za zgled tihega sodelovanja partizanov z Nemci bi omenil nemoteni prehod večine partizanov IX. korpusa ob prevozu partizanskih ranjencev do letališča v Loški dolini zadnji teden avgusta 1944 in tudi napad na to letališče, ko je nemški poveljnik zadrževal svojo vojsko, v katere sestavu je bil tudi Rupnikov bataljon, kar tri ure v gozdovih na vznožju Javornika in Snežnika ter pustil, da so krvaveli samo vojaki Meničaninovega bataljona. Sem spada na neki način tudi Črni Vrh 1. septembra 1944. Pisali smo že, kako so zgodaj zjutraj istega dne, ko je bila napadena postojanka, vojake Rupnikovega bataljona prepeljali z vlakom z Rakeka v Logatec. Takoj so začeli česati gozdove na desni strani glavne ceste proti Planini. Topovski hrup iz Črnega Vrha je moral biti tak, da so ga morali slišati, in je neverjetno, da jih ni nič motil. Potem ko je bila črnovrška postojanka uničena, so čez dva meseca pripeljali skupino štiridesetih nemških policistov SS in ta je v tej vasi nemoteno delovala skoraj do zadnjega dne vojne, ne da bi se je partizani pritaknili.« (Zaveza št. 40 – marec 2001). Kdo je bil torej partizanom bolj napoti, Nemci ali domobranci?

Zorčeva ladjica končno najde svoj pristan

Kdor bi Franca Zorca proti koncu leta 1944 videl v tržaškem zaporu, bi težko verjel v srečen izid njegove zgodbe. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Zakaj ni odšel na pot v Rim, kot je bilo predvideno? Zakaj so ga Nemci aretirali? Ker so ga imeli za enega glavnih pobudnikov parade srbskih četnikov in primorskih domobrancev v Ilirski Bistrici, pri kateri so nosili jugoslovansko in slovensko zastavo in očitno kazali projugoslovansko razpoloženje. S pomočjo domobranskih prijateljev v Trstu in svoje drznosti je Zorec po nekaj mesecih pobegnil iz zapora in po dolgi odisejadi, ki bi zaslužila posebno zgodbo, končno prišel v Rim. Njegovo življenje je malo pred koncem te nevarne poti spet viselo na zelo tanki nitki. Po prihodu v Rim je sprevidel, da njegovo poročilo o pogajanjih med partizani in Nemci, ki jim je bil priča v Idriji, skoraj ni več aktualno. Le s težavo se je sprijaznil z dejstvom, da Angleži podpirajo partizane, ki bodo tudi v Sloveniji prevzeli oblast, domobranci in četniki pa se bodo morali pred njimi umakniti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Z leve Venčeslav Ferjančič, Milan Volavšek, Emil Cof in Franc Zorec v Buenos Airesu

Podrobnosti o dogodkih v Sloveniji ob koncu vojne je Zorec zvedel od beguncev, ki so po maju 1945 prišli v Italijo. V taborišču pri Senegalliji se je srečal s šentjoškimi skrivači, ki so šele 27. septembra 1945 odšli iz Šentjošta in po štiridnevni poti mimo Črnega Vrha, Cola in skozi Trnovski gozd srečno prišli v Gorico. Jakob Žakelj, ki je tedaj pisal dnevnik, je 1. februarja 1946 v Senegalliji zapisal: »V naše taborišče je danes prišel g. Franc Zorec in bo ostal tu.« Seveda ga je poznal iz prejšnjega časa, ko je bil član vaške straže v Šentjoštu in četnik v Kraljevem grabnu.
Ni čudno, da je bil Zorec vključen v prvi ilegalni pohod preko meje po poti, ki so jo »strasirali« šentjoški skrivači ob umiku septembra 1945. Na pot sta konec februarja 1946 odšla Pavel Žakelj in Franc Zorec. Oglasila sta se pri Malovrhovih in pri Žakljevih v Šentjoštu. Njuna naloga je bila zbrati določene podatke o razmerah v Sloveniji. Po približno enem mesecu sta se po isti poti vrnila in s seboj pripeljala Milana Zajca, rešenca iz jame v Kočevskem rogu, in Franca Filipiča iz Novega mesta, ki je bil že v letih in je komaj zdržal naporno potovanje. Zorec se dobro spominja tiste poti. Najteže je bilo tik pred ciljem, ko je le malo manjkalo, da bi jih ob prehodu meje pred Gorico odkrila jugoslovanska obmejna straža. Težava je bila še večja, ker je bil Filipič močno izčrpan in ga je moral Zorec podpirati pri hoji ter poleg tega še nesti njegov in svoj nahrbtnik. Imeli so srečo, da je bila trda tema in da je bilo verjetno tudi stražarja strah. Ko se je oddaljil, da bi poklical okrepitev, so se naši »tihotapci« hitro splazili na italijansko stran in bili rešeni. V spomin na to nevarno pot Zorec hrani konec palice, ki jo je tedaj uporabljal. Ko so hodili skozi Trnovski gozd, je ob postanku le redko sedel na tla, ampak se je le naslonil na palico in tako počival. V Gorici je potem del tiste palice odrezal in ga vzel s seboj. Prinesel ga je v Argentino in še danes visi na steni njegovega stanovanja v Loma Hermosa. Na njem piše Šentjošt 1946.
V taborišču v Italiji se je Franc Zorec po daljšem presledku spet srečal z Rovtarji. Zlasti Franca Kogovška, ki ga je v začetku leta 1943 nagovoril za prehod od vaške straže k četnikom, je dobro poznal. Kogovškova nečakinja Marija, domačini so ji rekli Anžetova Mici, je bila z rovtarskimi begunci od odhoda iz Rovt. Anžetovi so sicer slišali, da nameravajo domobranci za nekaj dni oditi iz Rovt, vendar temu niso pripisovali posebnega pomena. Ko so pa 5. maja opoldne iz domače hiše videli dolgo kolono, ki se je razvila proti Praprotnemu Brdu, ko so v njej opazili več sorodnikov in prijateljev, je oče na hitro odločil, naj se jim pridružita tudi Marija in Francka. V naglici sta vzeli nekaj obleke in perila, mati jima je pripravila skromno popotnico, oče je pa razstavil Marijin šivalni stroj in ga potlačil v vrečo. Čudno, kaj ga je vodilo pri tem, ko so vendar vsi mislili, da gredo le za nekaj dni. Marija je potem s tistim strojem med prvimi v taborišču začela šivati. Oče je priganjal, naj pohitita, da bosta na Praprotnem Brdu dohiteli kolono in oddali prtljago na kak voz. Kot v opravičilo je zagodrnjal, da bi šla tudi z mamo, toda nekdo mora pač ostati pri živini.
Marija Kogovšek in Franc Zorec sta se poročila v Italiji leta 1948 – pred odhodom v Argentino. V novi domovini sta si mlada zakonca – on mizar in ona šivilja – kmalu ustvarila lasten dom, ki je dal varno zavetje trem otrokom: Janezu, Mariji in Darinki. Janez je študiral, naredil doktorat in postal svetovno znan znanstvenik astrofizike. Tudi v Ljubljani je že predaval. Tako se je življenjska pot vsaj enega slovenskega protirevolucionarja obrnila drugače od tisočev tistih, ki so se iztekle že junija 1945 v Kočevskem rogu, na Hrastniškem hribu in po drugih moriščih.

Zaključek

Ob zgodbi Franca Zorca smo skušali ponovno osvetliti nekatera bistvena vprašanja naše polpretekle zgodovine. Zakaj je Franc Zorec, ki je bil po prepričanju narodnjak in odločen protifašist in protinacist, pobegnil od partizanov in odšel k vaški straži v Šentjošt? Ni dvoma, da je k temu pripomoglo tudi tisto nočno streljanje na njegovo ležišče v zgodnji pomladi 1942. Zakaj so hoteli »likvidirati« trgovca Ambrožiča in Prekovega Ivana? Kdo bi jima mogel očitati zvezo z okupatorjem? Pa župan Bastič in njegova žena? Kdo z normalno pametjo bi mogel verjeti, da so bili to okupatorjevi sodelavci, da so njihove »likvidacije« potrebne za osvoboditev izpod okupatorja? Že kot otrok je Zorec občutil, kaj pomeni biti sirota brez staršev, kaj pomeni revščina. Ni čudno, če ga je prizadelo in zaznamovalo, ko je že prve dni v Šentjoštu gledal jokajoče in prestrašene otroke ob zverinsko pobitih materah in očetih na dvoriščih njihovih požganih domov. In to so bili večinoma revni ljudje, ki se niso nikoli ukvarjali z nobeno politiko! Kdo, ki je videl tiste prizore, bi še mogel verjeti, da se partizani borijo proti okupatorju in za socialno osvoboditev?
Potem je postal četnik. Ker je verjel, da bo okupacije po kakšnem letu ali dveh konec, ker bodo Italijani in Nemci vojno izgubili, in je treba biti za tedaj pripravljen.
Razveselilo ga je obvestilo, da bodo šli na Primorsko delat propagando za novo, demokratično Jugoslavijo. Le malo ali nič je vedel o tem, da prihajajo pozno, prepozno, ker je OF med Primorci že razširila idejo o Jugoslaviji z drugačnim družbenim redom, vse drugo pa ožigosala za izdajstvo in vdinjanje posameznim kapitalistom.
Na Primorskem se je začela propaganda proti četnikom že tedaj, ko se je Zorec odpravljal na Zaplano. O tem nazorno govori Kardeljevo pismo od 20. februarja 1943: »V Zaplani pri Vrhniki se formira oddelek 50 mož, ki naj bi – preoblečeni v partizanske uniforme – šli na Primorsko in se tam predstavljali kot partizani ali ‘nacionalni partizani’ in pritegnili najreakcionarnejše elemente. Poskušali bodo postati oborožen center belogardistično-mihajlovičevskih elementov na Primorskem ter raznetiti tudi tam državljansko vojno. Po teh poskusih najodločneje udarite!« (J. Vidic, Angleški obveščevalci … , str. 8) Aleš Bebler, ki je bil tedaj poverjenik centralnega komiteja KPS za Primorsko, je dobil Kardeljevo pismo z zamudo, skoraj hkrati s prihodom treh padalcev na Banjško planoto. V nasprotju s Kardeljem je verjel, da »bela garda na Primorskem nima stvarne podlage, ker tam ni slovenskega bančnega kapitala itn.« Kardelj je tej Beblerjevi oceni nasprotoval in v njej videl »nevarno nagnjenje k zanikanju socialnih izvorov bele garde«. Po njegovem bi se belogardizem na Primorskem lahko v najkrajšem času pojavil iz vrst »trgovcev, malih idustrialcev in posebno kulakov, ki so anglofilsko oblikovani in sovražijo ZSSR«, kot tudi iz vrst duhovščine, ki sicer sodeluje z OF, pa ji vendar ne gre zaupati. (J. Vidic, Angleški obveščevalci, str. 10)
Ko so se trije padalci v noči na 19. marec 1943 spustili na Banjško planoto, niso točno vedeli, kje so. Po napornem iskanju radijskih postaj so že ponoči prišli do samotne kmetije. Povedali so, da so padalci in kmet jih je lepo sprejel. Prosili so za kako slovensko knjgo in čez nekaj časa jim je kmet prinesel brošuro V boj proti Mihajloviču. Križmančič pove, da so bili že ob naslovu hudo razočarani, saj so bili do tedaj prepričani, da je Mihajlovič poveljnik jugoslovanske vojske v domovini. Ko so prebrali o generalovem izdajstvu in zločinih njegovih četnikov, so sklenili, da se bodo za vsako ceno priključili partizanom. Kmet jih je potem povezal s kurirsko postajo B-6 blizu Avščeka. Tako je bilo njihovo delo tako rekoč od prvega dne povezano s partizani in pod njihovim nadzorstvom. (J. Vidic, Angleški obveščevalci, str. 52)
Ni si težko predstavljati, kakšna poročila so potem odhajala v Kairo. In po teh poročilih so Angleži oblikovali svoje mnenje o razmerah v Sloveniji in temu primerna so postala tudi poročila londonskega radia. Če je Kardelj že trgovce, obrtnike in kmete imel za anglofile, je to še bolj veljalo za padalce, ki so izšli iz angleške šole. Če so pobijali prve že zaradi suma, da bi se utegnili obrniti proti njim, je skoraj razumljivo, da niso prizanesli niti drugim. Od trojke, ki je priletela s prvim letalom na Banjško planoto, je preživel samo Križmančič, Semolič in Sever pa sta kmalu po koncu vojne »izginila brez sledu – disapeared without trace«, kot je zapisal John Earl v svoji pred nekaj meseci izišli knjigi The price of patriotism (Cena patriotizma). Earl priporoča, naj bere Vidičevo knjigo, kdor želi zvedeti kaj več o usodi Semoliča in Severja.
Pri Vidicu tudi zvemo, kje je končala Božnarjeva radijska postaja. IX. korpus, ki mu je tadaj poveljeval Lado Ambrožič - Novljan, je imel stalno težave okoli zvez z glavnim štabom. Rešene so bile šele, ko je prišel k njemu v Čepovan mladi, v partizanski šoli v Črnomlju izučeni radiotelegrafist Janez Žnidaršič in prinesel s seboj britansko sprejemno in oddajno postajo. »In to tisto, s katero je padalec Anton Božnar šest mesecev pošiljal četniška poročila kraljevi vladi v London in predstavnikom kraljeve vojske v Palestini in Kairu. Zaplenili so jo, ko so ga partizani ujeli po kapitulaciji Italije.« (J. Vidic, Angleški obveščevalci … , str. 146)
John Earl je dal svoji knjigi naslov The Price of Patriotism – Cena domoljubja. Ali je upravičen pomislek, da je z njo sicer izkazal spoštovanje padalcem, mnogo premalo pa obsodil tiste, ki so jih najprej prevarali in nato uničili? Pač ni razumel tega, kar so že leta 1942 razumeli Franc Zorec in njegovi somišljeniki.