Avtor: Marijan Smolik

Marca 2006 bo že deset let, kar sem v št. 20 Zaveze na str. 25–40 objavil pregled življenja ing. Antona Tepeža, predsednika Slovenske dijaške zveze (SDZ), ubitega 29. decembra 1943 v Dobu pri Domžalah. Nekateri bralci so ga še poznali, iz Kanade se je oglasil 24. novembra 2003 njegov sodelavec Stane Pajk, ki je v objavljenem članku tudi na fotografiji (str. 27). Uredniku Justinu Stanovniku je poslal nekaj svojih spominov na Tepeža. Ker sem želel napisati dopolnilni članek o Tepežu, sem ga prosil za podatke o drugih še živih Tepeževih znancih. Poslal mi je naslove gospe Majde, Tepeževe zaročenke in prijatelja Poldeta. Doslej se mi je oglasila gospa Majda, ki je iz Argentine prišla letos spet na obisk v Slovenijo. Tu naj bo objavljeno, kar sta Pajk in Majda napisala in seveda nekaj pojasnil o Tepeževem delovanju, ki je bilo zelo vsestransko, sedanjim bralcem pa je skoraj neznano in v prvem članku ni bilo niti omenjeno.
Krajšo oznako svoje povezanosti s Tepežem je Stane Pajk napisal letos 7. marca. Pisal je v domu Lipa v predmestju Toronta, kjer preživlja svoje starostne dneve v družbi drugih Slovencev:
»Jaz sem Toneta dobro poznal. On je bil predsednik Slovenske dijaške zveze, jaz sem bil v odboru in veliko v zvezi z njim. SDZ je izdajala časopis Stražni ognji, jaz sem bil urednik tega časopisa in sem vedno moral iti v Dob za korekture. Novembra 1940 sem za praznik Vseh svetnikov napisal uvodnik in vprašal člane SDZ, ali smo pripravljeni dati življenje za svoje ideale. Veliko članov je v vojnih letih dejansko žrtvovalo svoje življenje za ideje SDZ in sam njen predsednik je tudi žrtvoval svoje življenje. Jaz sam sem toliko srečen, da sem vse preživel, tudi Turjak in tudi leto 1945.«
Prosil me je za kopijo te številke, zelo se je razveselil, ko je spet videl znana besedila, ki pa po takratni navadi niso podpisana. Letos 9. junija mi je pisal:
»Moram reči, da so posebni občutki, ko po tolikih letih spet vidiš svoje delo. 65 let je dolga doba, posebno pa še po takih razmerah, ko spet prejmeš pismo iz Slovenije, ki ti prinaša toliko lepih spominov, ko sem hodil v Groblje (pri Domžalah, tam so revijo tiskali v tiskarni lazaristov) korigirat Stražne ognje. Enkrat je bilo še prav posebno: zamudil sem vlak za Groblje in mi ni preostalo nič drugega, kot da sem šel peš 17 km dolgo pot. To so pač spomini«.
Potem ko je dobil v roke Tepežev življenjepis v Zavezi, je uredniku 25. novembra 2003 poslal naslednjo »zgodbo«, kakor je svoje dopolnilo sam označil:
»Tone je poznal samo dve stvari: služba in Slovenska dijaška zveza. Ko je po padcu Živkovićeve diktature začel slovenski narod dihati bolj svobodno, je Tone z vso vnemo reorganizacijo SDZ dvignil do viška. Povsod so nastajali krožki in bili imenovani poglavarji. Vse slovenske srednje šole in učiteljišča so bila v polnem razmahu. Na zboru SDZ je bil izvoljen odbor in delovanje je bilo živahno. Izšel je list Stražni ognji in povezoval in navduševal dijake širom Slovenije.
V tem živahnem življenju je prišel 6. april 1941 in Slovenija je bila razdeljena na tri dele: Nemčija, Italija in Madžarska. V Ljubljanski provinci je bilo še malo življenja, saj dijaki so še lahko hodili v šole. Prišla je pa tudi OF in uničevanje ljudi, ki so bili nasprotni OF. Tonetu se je zrušilo delo, ki ga je s tako vnemo postavil na noge. Obdržal je službo v kraju, ki je bil pod nemško zasedbo. Pomladi 1942 je (v Ljubljani) padel na cesti in si zlomil kolk. Njegov priletni oče je bil tudi v bolnici in ko sem ga šel obiskat neko nedeljo, je v postelji zraven njega umrl oče. Bil je zelo potrt. V tej žalosti je našel tolažbo v Majdi, ki je bila poglavar na Poljanski gimnaziji in vnela se je ljubezen. Odločila sta se, da si ustvarita dom.
Revolucija v Sloveniji je bila v polnem razmahu. Tone je še vedno hodil v službo v Dob. Svarili smo ga, naj ostane v Ljubljani in naj ne nosi življenja na prodaj. V tem času so tudi tekle priprave na poroko. Ponovno smo ga svarili pred tem. Samo še enkrat, je dejal, da gre v Dob. Majda pa se je tudi pripravljala na novo življenje. Za 31. december so ji prijateljice pripravile dekliščino. Vse je potekalo v prijetnem razpoloženju. Ker je bila okupacija, je bila tudi policijska ura, ki se je naglo bližala. In med to družbo je stopil prijatelj Polde. Vsa dekleta so obmolknila, vsem je prišlo spoznanje, da se je nekaj zgodilo. Polde je povedal Majdi, da Toneta ni več. Ustrelili so ga partizani«.
Ob tem spisu so potrebna nekatera pojasnila. V prvem članku v Zavezi sem navajal podatke iz revije Straža v viharju, ki jo je kot tednik izdajala Slovenska dijaška zveza od novembra 1934 do 27. marca 1941. Kot predstavnik SDZ je v njej naveden Anton Tepež. Tu je omenjena druga revija, mesečnik Stražni ognji. Izhajala je le od januarja 1940 do 10. marca 1941. Tudi v njej je naveden Tepež kot predstavnik SDZ. Naslov so prevzeli od mariborske dijaške priloge revije Križ na gori, ki je izhajala v letih 1926–1927.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nagrobni križ na Tepeževem grobu v Dobu pri Domžalah

Tepeževo bivanje v Dobu omenja na več mestih tudi Stane Stražar v svoji obsežni knjigi: Župnija Dob skozi stoletja, Dob 1996. Na str. 612 je med žrtvami sovraštva in revolucije naveden tudi Tepež, le datum smrti je napačen: 31. december 1943, morda je bil takrat pokopan. Kraj smrti pa je pravilen: »pri Sameju v Dobu«, tam je namreč živel in hodil peš v kemično tovarno na Količevem.
Tepežev prijatelj Polde Čop živi v Kanadi, na moje pismo 9. maja mi še ni odgovoril. Majda Mlakar, zdaj poročena Ocvirk, živi v Argentini. Odpisala mi je in junija letos spet prišla na obisk k sorodnikom. Povedala mi je, da je že pred leti, ko je zvedela za članek v Zavezi, prišla v Slovenijo in v Dobu spraševala za Tepežev grob, toda nihče ji ga takrat ni znal pokazati. Letos 11. julija sva se peljala v Dob, mogla je moliti ob nagrobnem križu, ki je še vedno naslonjen na pokopališko ograjo približno tam, kjer je bil tudi Tonetov grob. Kdaj so križ postavili in napisali nanj njegovo ime, ni jasno. Limonijevi na Količevem, ki se ga dobro spominjajo, so prepričani, da je to naredil predvojni dobski župnik Janez Bešter, ki se je iz dolgoletnega izgnanstva v Rimu vrnil v Dob jeseni 1957, a je ostal le malo časa (že to leto je bil za župnijskega upravitelja imenovan Peter Golob), nato pa je leta 1962 umrl pri sorodnikih v Besnici.
Ob najinem obisku je bil doma tudi sedanji župnik Slavko Judež, ki nama je pokazal vpis v mrliški knjigi, v kateri je zapisano, da ga je pokopal g. Anton Plevnik iz Mengša. Nemci so ga tam pustili na prošnjo sester usmiljenk v »hiralnici«, pa se je vsa leta vojne s konjem vozil po okoliških izpraznjenih župnijah, tam maševal, spovedoval, krščeval, poročal in pokopaval.
Obiskala sva tudi omenjeno družino Franca Limonija na Količevem. Mama nama je povedala, da je Tepež vsak dan hodil v službo peš od Sameja (v zadnji skupini hiš v Dobu), da so ga tam v hiši ustrelili, domači pa so to takoj sporočili krajevni oblasti in je bil zato lahko pokopan na dobskem pokopališču, v neposredni bližini kaplanije, v kateri je bila takrat utrjena nemška žandarmerijska postojanka. Limonijevi so nama posodili fotografijo skupine uniformiranih »kmečkih fantov« iz Doba, na kateri je tudi ing. Tepež.
Fotografija je razodela še eno izmed področij Tepeževega delovanja: pri Zvezi fantovskih odsekov (ZFO), ki so nastali leta 1937 namesto dotlej prepovedanih Slovenskih orlov. Ker jih sedanji zgodovinski pregledi in enciklopedije komaj omenjajo, je treba tu spotoma navesti nekaj podatkov, zlasti iz revije Kres, ki je izhajala od marca 1930 do marca 1941, glasilo slovenskih fantov pa je bila šele od 1937 dalje. Banska uprava je namreč potrdila nova pravila 11. junija 1937, ustanovni občni zbor Zveze fantovskih odsekov pa je bil 17. oktobra v dvorani Rokodelskega doma v Ljubljani. Stanislav Žitko je bil predsednik, s pravili je bil odobren tudi novi kroj (menda po Plečnikovih načrtih). Ing. Anton Tepež je bil predsednik kamniškega okrožja ZFO (prim. njegovo fotografijo v Kresu 1939, str. 285). Stražar v omenjeni knjigi (str. 330) pa je za fantovski odsek v Dobu zapisal, da »so ga v okviru Katoliškega prosvetnega društva ustanovili 20. oktobra 1935. Prvi vodja fantovskega odseka je bil inženir Anton Tepež. Na tekmovanju v Mengšu 17. 5. 1936 so osvojili prvo mesto«. To je za zdaj tudi prvi podatek, kdaj se je začelo Tepeževo bivanje v Dobu in njegova služba na Količevem.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Spomeniki padlim in pobitim na dobskem pokopališču; v sredi padlim v prvi svetovni vojni, na levi padlim partizanom, na desni farna spominska plošča

Zanimiv sočasen podatek o umoru Antona Tepeža je letos poleti objavil dr. Janez Arnež v Pogledih (št. 80–81), ki jih izdajajo Studia Slovenica, pod naslovom »Konec leta 1943«. Namenjen je bil v London dr. Alojziju Kuharju: »V Dobu pri Domžalah (je bil ubit) 29. decembra popoldne ob šesti uri tisti dan, ko se je vrnil za kratek čas iz Ljubljane, ing. Tepež. Ob času umora je bila vsa cesta skozi Dob močno zastražena po nemških četah, kar ga je verjetno zadržalo, da se je zamudil nekaj ur predolgo. On je eden izmed redkih, ki je bil ubit doma na stanovanju, ker ga gotovo niso mogli odvesti v gozd, kakor večino ostalih. Zasliševanje je trajalo okrog ene ure«. To je samo del celotnega poročila, v katerem so našteti še drugi, ki so jih partizani leta 1943 ubili na Gorenjskem. Občudujemo lahko sposobnost obveščevalcev na protipartizanski strani, da so take podrobnosti znali dobiti prek močno zastražene meje med nemškim rajhom in Ljubljansko pokrajino. Podrobnost o daljšem prepiranju v Samejevi hiši sta ohranila v spominu tudi Limonijeva dva. Menda so domačini vedeli tudi, kdo je bil morilec.
Gospo Majdo sem naprosil, da je napisala še svoje spomine na usodne dogodke pred 60 leti:
»Tone je bil izreden organizator. Ljubil je red in poštenost. Do svojega trdnega verskega prepričanja je prišel šele, ko je prek prijateljev študentov prišel v Ehrlichov krog in postal stražar. Po diplomi (1933) je bil eden vodilnih tudi v stražarskem starešinstvu. Mislim, da je na Ehrlichovo pobudo začel preučevati sv. Ignacija Lojolskega, njegov red in organizacijo. Vse to mu je pomagalo, da je tako hitro in uspešno organiziral SDZ.
Bil je tudi član in sodelavec Pax Romane. Bil je v odboru svetovnega kongresa Pax Romane, ki je bil leta 1937 v Lichtensteinu, in je tam z dr. Maksom Wraberjem tudi sodeloval. Naslednje leto 1938 pa je ta kongres organiziral v Sloveniji, vršil se je na Bledu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Člani Fantovskih odsekov v Dobu od 1937 do 1941. – Od leve proti desni sedijo v prvi vrsti: Zdravko Rogelj, Anton Tepež (+ 1943), župnik Janez Bešter (+1961), kaplan Anton Oman (+ 1948), Andrej Puško, Miha Juteršek (+ 1945). Za njimi stojijo: Ciril Zarnik, Janko Limoni, Severin Podbevšek, Miha Štrukelj, Anton Štrukelj, Ciril Cerar (krojač pri Drolku). V tretji vrsti stojijo: Ivan Aleš (+ 1944), Franc Vodlan (+ 1945), Leon Aleš (+ 1945), Vinko Pučko (+ 1943), Lojze Slana (krojač pri Drolku), Tone Jeretina (+ 1944). V četrti vrsti stojijo: Franc Limoni, Alojz Jeraj, Janko Prenar, Janez Kavka, Janez Kepec. Letnice smrti sem dodal po Stražarjevi knjigi, nekateri so seveda umrli še pozneje. Fotografija je nastala med leti 1937 in 1941

Kot članica SDZ in poglavarka na II. državni gimnaziji na Poljanah v Ljubljani sem se udeleževala sestankov in tečajev odbornikov (poglavarjev). Ob eni takih priložnosti v Mariboru leta 1939 sem se pobliže seznanila s Tonetom. Nastalo je prijateljstvo in ljubezen. Spoznala sem njegove starše in on moje, bila sva zaročenca. Vso to idilo pa je porušila vojna, fašizem, nacizem in zlasti komunizem. Tone je obdržal službo v Dobu oziroma na Količevem in zaradi meje ni mogel več pogosto priti v Ljubljano. Pozimi si je na poledici zlomil kolk in bil več mesecev v bolnici, kjer ga je operiral in zdravil dr. Janež. Medtem je bil ubit dr. Ehrlich in sta Tonetu umrla oče in mati. Ostal je brat arhitekt, ki se je z ženo odselil v Avstrijo, kjer je imel službo. Na stanovanje je vzel prof. Peterlina, ki se je ravno poročil, sam pa odšel zopet v službo.
Pri nas v Žužemberku pa se je začela OF. Po italijanski kapitulaciji smo bili osvobojeno ozemlje. Začelo se je preganjanje in likvidacije. Mene so aretirali in odpeljali v novomeško sodnijo v zapor. Ker je bila pri bombardiranju od Nemcev 5. oktobra /1943/ delno porušena, so nas umaknili od tem in nas prestavljali iz kraja v kraj proti Gorjancem. Med tem je bilo več likvidiranih. Bilo nas je vseh skupaj okoli sto, moških, žensk, duhovnikov (dr. Blatnik, prof. Kek, kurat Kraljič in stražar dr. Arko). Med ofenzivo Nemcev so zapor razpustili, veliko pa v bližnjem gozdu postrelili. Duhovniki pa so bili konfinirani v Stično.
Jaz sem se srečno vrnila v Ljubljano. Tam sva se s Tonetom spet sešla in sklenila, da se 6. januarja (1944) poročiva. Uredila sva vse potrebno. Tone je že prej odpovedal službo in dobil drugo v Ljubljani. Šel je še zadnjič v Dob po svoje stvari in od tam se ni vrnil več. Tik pred odhodom so prišli (verjetno oznovci), ga eno uro zasliševali in ga ustrelili (29. 12. 1943). Jaz sem pa dobila sporočilo, ko sem na svojem stanovanju s prijateljicami imela dekliščino. Poskusila sem vse, da bi bil prepeljan v Ljubljano ali da bi vsaj izvedela, če sploh kdo ve, kaj je bilo z njim po smrti, pa je bilo nemogoče.
Danes hvala Bogu vem, da ni bil mučen, pač pa ustreljen in da je bil krščansko pokopan. Hvaležna sem tistemu, ki mu je postavil križ, s pomočjo katerega sem našla njegov grob. Hvala g. Smoliku in sorodnikom ter g. župniku, ki so pustili, da je križ tam ostal in sem jaz po toliko letih našla mesto, kjer je bil pokopan in kjer sem jaz lahko po toliko letih molila za pokoj njegove duše. Prepričana pa sem, da on moli za nas, saj je bil mučenec, ki je prelil svojo kri za svojo vero v Boga.
Tudi ta spominski zapis je treba dopolniti z nekaj podatki.
Predvsem nam je odprl še eno delovno področje Toneta Tepeža: njegovo delovanje v mednarodni zvezi katoliških dijakov in študentov Pax Romana. Tudi o tem mednarodno pomembnem udejstvovanju mladih Slovencev zaman iščemo informacijo npr. v Enciklopediji Slovenije.
Iz večjezične kongresne knjižice z ovojnim naslovom Pax Romana 1938 (112 str.), izdano v Ljubljani za pripravo na 17. mednarodni kongres, ki je bil predvsem na Bledu od 16. do 30. avgusta, povzemam naslednje podatke: Ing. Anton Tepež je bil predsednik pripravljalnega odbora, duhovni vodja je bil dr. Lambert Ehrlich, administracijo so vodile Lojzka Lombar, Ina Slapar in Zmago Stančič. – Predsednik Pax Romane je bil takrat prof. dr. Maks Wraber (1905–1972), ki ga ne smemo zamenjati z mariborskim stolnim proštom dr. Maksimilijanom Vraberjem (1877–1945). – Tema tega kongresa je bila: Odnos katoliških dijakov do komunizma.
Majda in Tone sta se seznanila v Mariboru, kjer so bili od 29. junija do 2. julija 1939 Mladinski dnevi, o katerih je izšla posebna številka tudi v reviji Kres.
Zdravnik dr. Janez Janež (1913–1990) je po vojni postal svetovno znan kot misijonski zdravnik na Tajvanu in je tudi v postopku za beatifikacijo.
Prof. Jože Peterlin (1911–1976) je bil v povojnih letih v Trstu med glavnimi kulturnimi delavci.
Omenjene novomeške zapore in ljudi v njih je opisal novomeški gimnazijski ravnatelj prof. dr. Ivan Dolenec v svojih spominih: Moja rast. Ponatis MD Celje 1991. Zapornike so ubili na Gorjancih, med njimi sta bila tudi katehet Franc Kek in Franc Armeni, občinski tajnik in organist v Dolenjskih Toplicah. Oktobra 1994 so po prizadevanju primarija dr. Cirila Armenija in drugih sorodnikov umorjenih s soglasjem pristojnih oblasti ohranjene kosti z dna brezna vložili v lesen sarkofag. Slovesen pogreb je bil 23. oktobra na novomeškem pokopališču, pokopani so ob kapeli, kjer stoji lep spomenik z vsemi imeni (prim. J. Gril, Družina 30. 10. 1994, str. 12; imena so objavljena v istem časopisu 23. 10. Ker je bil to dotlej edini primer te vrste, so pisali o dogodku tudi v Dolenjskem listu, Slovencu in najbrž še kje).