Avtor: Tine Velikonja

V dolini Kamniške Bistrice ležijo predvsem vojaki kraljeve vojske

Pogrebno svečanost 16. junija dopoldne pri križu na Kopiščih v Kamniški Bistrici so pripravili Črnogorci iz Budve. Tam sta dve veliki grobišči, pod cesto proti reki pa še tri ali štiri. Posvečena je bila pomorjenim vojakom kraljeve vojske, ki so se pred 60 leti umikali iz Črne gore, Sandžaka in Vzhodne Bosne. V zadnjem času smo izvedeli več, predvsem to, da v grobiščih v Kamniški Bistrici ni Hrvatov. Hrvaška procesija se je zvečine usmerila skozi Celje in naprej po najbližjih poteh hitela proti Avstriji. Tako hitela, da je bilo vojaško čelo že pri Dravogradu, trebuh kolone pa v Zgornjem Doliču. Prav tu jim je Majeviška divizija presekala pot. Polovica jih ni prišla niti do Hude Luknje, omagali so prej ali pa se razbežali, predvsem civilni begunci. Druga polovica, 60.000 do 70.000 po številu, se je 14. in 15. maja 1945 pri Holmcu prebila na avstrijsko Koroško in napolnila Libuško gmajno pri Pliberku. Z njimi se je umikalo 10.000 vojakov kraljeve vojske. Sledili so predaja, Tezenski gozd, Pohorje in križev pot. Kaj pa Kamnik? Še v zadnjem Zborniku žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik (M. Šuštar, 2004, Občina Kamnik, 111-112) piše, da se je znašla v Kamniku mešana združba vojakov in civilistov, tako Srbov kot Hrvatov, postrelili naj bi vse.
Vse bolj kaže, da so prišli do Kamnika predvsem vojaki kraljeve vojske v domovini, po številu naj bi jih bilo 3000, in ti naj bi napolnili plitvo izkopane jame v Kamniški Bistrici. Če želite slediti njihovemu tavanju, neskončnim vijugam, hribom in dolinam, morate poiskati karto. Na pot so se odpravili s Cetinja 6. decembra 1944, kar pomeni, da so, preden so se ustavili pred Kamnikom, romali kar pet mesecev. Na začetku je bilo 12.000 vojakov in 6.000 civilistov. Kolono je vodil Pavle Djurišić, v njej pa so bili črnogorsko-primorski metropolit Joanikije Lipovac in 76 njegovih duhovnikov, člani vrhovnega sodišča, meščani, trgovci, študentje, zdravniki, advokati, učitelji in profesorji. Malo pred božičem so prišli v Rudo, pridružile so se jim nove skupine, nadaljevali pot čez hribe in doline, dosegli Maglaj, po dolini reke Bosne do Tuzle, srečanje z Dražo Mihailovićem, ki ga je spremljalo le nekaj sto izčrpanih vojakov. Draža je sklenil ostati, Djurišić je pot nadaljeval in prešel reko. Vso pot napadi partizanov in ustašev, pegavi tifus, izčrpanost, lakota. Na Lijevćem polju nekajdnevni spopadi z ustaši, pogajanja, ustaška prevara, s pomočjo katere dobijo v pest Pavla Djurišića in njegove častnike, jih vklenjene peljejo po Savi do Jasenovca in tam pomore. Šele 6. maja Slovenija, 9. maja Zidani Most, na tovornem vlaku do Celja, nato peš po Spodnji Savinjski in Tuhinjski dolini, 12. maja se ustavijo kilometer pred Kamnikom in razpnejo šotore. Prvi stiki s partizani so prisrčni, predaja, med 14. in 15. majem prihod črnogorskih partizanov. Takoj druga pesem in po nekaj dneh sistematični poboji. Vsak je opravil s svojimi, tako v Kočevskem Rogu, Tezenskem gozdu, Starem Hrastniku in tudi v Kamniški Bistrici. Povsod pa so bili zraven slovenski partizani, tudi kadar so pobijali Hrvate, Srbe ali Črnogorce. Za Bistrico omenjajo partizane 15. divizije, če ne drugega, so izbrali kraj in poskrbeli za prikrivanje. Prav vsi slovenski partizani so tako ali drugače sodelovali pri tem poslu. Toliko dela je bilo za vse, da jih je zmanjkalo in so si morali pomagati celo z majskimi hrošči, kot so pravili pred enim ali dvema tednoma mobiliziranimi mladostnimi partizani. Glavni posel v Bistrici so torej opravili Črnogorci, partizani 5. proletarske, 7. mladinske in 9. udarne brigade, vse v sklopu 3. divizije, ki ji je poveljeval Savo Burić. Morili naj bi med 18. in 20. majem 1945.

Žalna svečanost ali miting resnice?

Večina udeležencev pogrebne svečanosti je iz Črne gore priletela z letalom na Brnik, nato pa z avtobusi naravnost v Kamniško Bistrico. Tam so jih pričakali rojaki, ki živijo v Sloveniji. Eni so se ustavili najprej pri kioskih z pijačo in jedačo, večina pa se zgrnila okrog križa. Po stari navadi sem na kraju pol ure prej in presenečen, ker je na travniku okrog križa tako živo. Pred dobro uro so se pripeljali in zdaj so tu. Raztresene skupine, več moških kot žensk, mnoge med njimi oblečene v črno, starejše okrašene z nakitom. Okrog petsto ljudi, ki se neprestano premikajo, združujejo v skupine, gestikulirajo in se kličejo, nekateri se tiho, drugi glasno pogovarjajo. Fotografirajo po dolgem in počez, travnik in planine, predvsem pa križ, obdan s svečami in cvetjem. Nobenih značk, zastav, šajkač, nobenih borbenih pesmi, pa tudi brez slovenskih policajev. Niti enega avtomobila, kaj šele marice. Prepoznam nekaj ljubljanskih kriminalistov, ki se diskretno naslanjajo na pult pri kiosku in se natakajo s pivom. Pridružim se jim. V službi so, toliko da so zraven. Ne kaže, da bodo imeli kaj posla. Še pred nekaj leti smo jim rekli južni bratje, čeprav je postajalo tisto bratstvo vedno bolj kilavo. Zdaj se imamo v resnici rajši, obenem pa smo še vedno v zadregi, ko se ogovarjamo in predstavljamo, olikani so, slavnostno oblečeni, vendar vidno vznemirjeni. Kako je že povedal Ivan Cankar: Po krvi smo bratje, po jeziku smo bratranci, po kulturnih navadah, ki so sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si bolj tuji, kot je gorenjski kmet tirolskemu in primorski viničar furlanskemu.
Nekaj tednov smo bili v Sloveniji priče medijski gonji proti njim, svarili so nas pred »mitingom resnice«, kot so pogrebno svečanost poimenovali najglasnejši med njimi. Jelinčič se je čudil, kako si je kamniška občina privoščila tako provokacijo, da je tej svojati odprla vrata v svoj paradiž, kričal, da je v nevarnosti država in ščuval vlado, naj »četniško slavje« prepove. Hanžek je ob vsem tem ostal nem, čeprav je svečanost posvečena izbrisanim. Nasprotniki prireditve so javno kazali svojo nestrpnost, silili s svojimi pogledi v pisane medije in na televizijo in počeli prav tisto, kar tako radi obešajo svojim nasprotnikom, namreč sovražno govorili. No, prevladala je pamet, nepokopani mrtveci imajo pravico, da so spoštovani in čaščeni. Kar nekaj je takih, ki so preživeli, pripeljali so svojce in svojce pomorjenih in z obraza jim je brati, da so potešeni in zadovoljni.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Kamniška Bistrica 16. junija 2005 Tine Velikonja

Ob križu polno značilnih tankih rumenih sveč iz pravega voska, spredaj žene v črnem, ena od njih glasno narica, prepoznam brata Niklanovića, ki sta pobudnika pogrebnega slavja. Štirje bratje so prišli takrat do Kamnika, starejša Mitar in Tomo sta bila ubita, mlajša Vlado in Dušan pa mobilizirana v partizane. Ni videti, da bi bila organizatorja, vse teče mirno in prisrčno, kot bi bili na obletnici mature. Stojita pri križu vsak s svojo ženo, da ju fotografirajo.
Pogrebna svečanost se začne točno ob uri, vodi jo črnogorsko-primorski metropolit Amfilohije Radović ob asistenci svojega pomožnega škofa Joanikija, protojereja Perana Boškovića in še vsaj desetih pravoslavnih duhovnikov. Žalni obred je arhaičen, tako po jeziku kot po gestah in govorici telesa, zlate škofovske kape, dolge sive brade, nenavaden in pretresljiv pogreb. Mešanica ruskega in srbskega jezika, prižiganje sveč, vrtenje kadilnic, delitev kruha. Celo uro nato berejo imena umorjenih. Rekli so, da jih imajo 10 000. Imena bereta predvsem škofa, duhovniki vskočijo, da vmes predahneta. Menjavajo se, najprej ime naselja, priimek, nato pa kot rafal imena. Tudi pri njih so bile pomorjene cele vasi. Slovenskih politikov ni videti, preveč je bilo groženj. Nočejo se po nepotrebnem izpostavljati. Prišla sta slovenska zastopnika kraljeve vojske, inž. Davor Žitnik in dr. Boris Kravanja. Ob križ polagata šopek in prižigata sveče. Stane Klep na vozičku v prvi vrsti. Med udeleženci je nadškof dr. Franc Perko, ob njem akademik Matija Bećkovič, črnogorski pesnik, ki je tudi izgubil očeta na tem kraju. Zame je vrhunec njegov nastop. Šestdesetletnik mladostnega videza, kratkih gostih sivih las, kot da je zbit iz enega kosa, jezik rezek in odločen, igralsko niansiranje glasu, popolno obvladovanje mimike. Poslušamo:

Bezgrobna vojska

Od Podgorice do Nove Gorice

od Andrijevice pa do Radovljice

Od Južnog primorja do uvrh Pohorja

Od Lješkopolja do Libuškog polja

I od Mojkovca do iza Celovca

Pravcem: Bijelo Polje-Prijepolje-

Lijevče Polje-Bosanska Gradiška

Preko Zelengore i Kalinovika

Bosanskom Golgotom do leda Kamnika

I od Trebinja, Gacka, Nevesinja

Do Dravograda, Celja i Vetrinja

I od Ostroga do Kočevskog Roga

I od Vezirovog do Zidanog Mosta

Nesahranjena jedna vojska osta.

Onaj što pobi ni prave ni krive

Više ih mrzi mrtve nego žive.

Zadnja verza sta v polno: sovražijo, ker so morili! Fizična reakcija na določeno situacijo izzove občutke, ki naj bi bili njen vzrok.
Po slovesnosti se spustimo še proti Bistrici, kjer sledi obred na največjem grobišču. V času, ko so morili, je bil tu pašnik, zdaj stoji gosto posajen smrekov gozd. Razidemo se. Mudi se mi v Ljubljano in žal mi je, da ne morem z njimi na kosilo. Marsikaj bi se morali pogovoriti. Predvsem o tem, kaj narediti z grobišči. Križi so z izjemo tega na Kopiščih razpadli, gomile prekrite s suhim listjem in podrtim drevjem. Nekje se je treba prebijati skozi gosto grmovje in trnje, da prideš zraven. Zgornjemu grobišču na Macenovcu so pri širitvi gozdne poti odrezali noge.