Avtor: Tine Velikonja

Stari Hrastnik je sfinga, večna neznanka. Spotikamo se po njegovih grapah, iščemo namišljene poti, merimo z očmi širino in globino jam v razgibanem terenu, kot da smo na Marsu, vmes pa se ves čas vprašujemo, ali je to tisto pravo. V primerjavi s to planoto je bližnji Barbarin rov pri Hudi Jami odprta karta. Vse vemo o njem, 300 metrov naravnost v srce gore, nato 30 ali 40 metrov v levo do betonskih pregrad, ki bi jih bilo treba samo razbiti, še 100 metrov naprej in že smo »pri domnevni lokaciji množičnih grobišč«, pri dveh 45 metrov globokih navpičnih jaških. Naloga, ki je videti najtežja, bo najbolj preprosta. Nobenega listja, zemlje ali smeti. Vse čisto in pospravljeno. Samo sedem milijonov bo treba najti, pa bomo izvedeli vse. Na Starem Hrastniku pa se lahko tolažimo, da bo čez sto let petstoletni potres hrib razklal in v zevajočih ranah pokazal svoje srce.
Spet vemo nekaj več o njegovih domnevnih žrtvah. Prvo skupino vojakov kraljeve vojske so imeli do 18. maja 1945 v šoli na Dolu pri Hrastniku, po tem pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Ob nastopu slovenske pomladi so nekateri Hrastničani še vedeli povedati, da so jih videli, kako so jih gnali v hrib. Predvsem pa so se spominjali sprevoda žensk in mladoletnikov, dvesto do tristo po številu, ki so jih z Dola pri belem dnevu peljali skozi Hrastnik. Zanje vemo, da so jih gnali proti Savi in naprej proti Krškemu, tam pa jim dali prosto pot. Pomorjenih naj bi bilo 1300 do 1500 ljudi, vsi moški razen ene ženske. Dragoljub Mićović piše v svoji drugi knjigi (Zapisi starog Rudjanina, Prosvjeta Rudo, Beograd 2001, 61-80)) v poglavju Hrastniška morišča, kako se je skupina, v kateri so bili preteţno Črnogorci iz Žabljaka, umikala za njimi, se predala partizanom pri Zidanem mostu oz. Radečah prav tako 9. maja ali dan kasneje. Najprej so jih vodili po obsavski cesti proti Ljubljani, nato pa odbrali Črnogorce in jih vrnili na Zidani Most in naprej proti Hrastniku. Tudi zanje domnevamo, da počivajo na Starem Hrastniku.
Letošnja obletna svečanost na Starem Hrastniku je postregla z lepim vremenom. Odločili smo se za popoldansko uro, kar pa se ni najbolje obneslo. Za ta čas je bilo izjemno vroče. Zatekli smo se v senco dreves, da je bilo videti, kot da smo skregani. Sočutna v kapelici nam je na stežaj odprla vrata, da smo si jo dobro ogledali. Raje bi videli, da bi bila mlajša, taka kot v cerkvi sv. Petra v Rimu, delo Michelangela. V resnici ni bila Marija v času, ko so ji položili v naročje mrtvega Jezusa, ravno mlada. Mašo je vodil tako kot vsako leto šentjernejski dekan Anton Trpin ob asistenci dolskega župnika Franca Ornika. Šentjernejci so peli, vsi pa molili za tiste, ki počivajo na tej planoti oziroma hribu. Silvo Golob nam je v svojem govoru razložil, kako se je zgodilo, da so ravno Šentjernejčani tako zagreti za ta kraj, saj so tu obležali predvsem Notranjci in prebivalci Polhograjskih Dolomitov. Tudi njihovih je veliko prišlo v Teharje in vsi, ki so bili odpeljani v neznano, so ostali prav na tem kraju. Pa še, med slovesnostjo je eden od udeležencev svečanosti z nogo brskal po travi in izkopal star kovanec za eno kuno.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Stari Hrastnik 18. junija 2005 Tine Velikonja

Slavnostni govornik je bil Justin Stanovnik in njegov govor objavljamo v celoti.
Spoštovani in dragi prijatelji!
Ko mi je bilo naročeno, naj poiščem nekaj besedi za današnjo slovesnost, se prvi hip nisem zavedel težavnosti, pred katero se bom znašel. A sem takoj, ko sem jih začel iskati, zaslutil, da nobena od tistih, s katerimi se bom nazadnje moral zadovoljiti, ne bo vredna, da bi bila izgovorjena ob tem, kar se je tu dogajalo. Če bi hotel o tem, kar je bilo tukaj, prav govoriti, bi moral to, kar je bilo tukaj, najprej prav razumeti. Toda ali je to mogoče? Že to, kar je bilo zunaj, kar je bilo mogoče videti in slišati, je nepredstavljivo. Če pa bi hoteli v to, kar je bilo tukaj, stopiti, in temu, kar je bilo tukaj, najti notranji pomen in smisel, začutimo, da smo sredi nečesa, kar nas presega.
Zakaj govorim o teh težavah? Zato, da se skupaj zavemo, da je ta kraj, ki je na zunaj najvsakdanjejši slovenski kraj, z bregovi, travniki in gozdovi, povezan z nekim dogajanjem, ki je tako neznano in neznansko, da bo ostalo nerazumljeno, tudi če bi nam vse drugo postalo jasno. Da je nekoč nekaj ta kraj posvetilo in da je sedaj posvečen: da je nerazumljenost samo beseda za posvečenost.
Ljudje, ki so bili v tisto dogajanje vpleteni, so bili naši prijatelji. Svetost je nekaj, kar nas presega, usmiljenje, ki nas ob tem obide, pa je človeška stvar. Ko jih zagledamo pred sabo, kako jih ženejo od Pusta gor proti strelišču – može, predvsem pa mlade fante, žene, predvsem pa mlada dekleta, od katerih jih najmlajša morda ni imela niti sedemnajst – se nam v srce zasmilijo. Z njimi ne samo čutimo ali sočutimo, ampak so nam zaradi tega, kar se jim je zgodilo, tisočkrat bolj dragi, kot bi nam sicer bili. Z usmiljenjem je pa tako, mar ne, da z njimi ne samo dajemo, ampak tudi dobivamo. Usmiljenje nas očiščuje. Že nekaj tisoč let ljudje to vedo. Usmiljenje nas dela lažje, bolj človeške, bolj svobodne v najfinejšem pomenu te besede.
Zato prihajamo na ta kraj tudi zaradi sebe, ne samo zaradi naših prijateljev, ampak tudi zaradi sebe. Tukaj nam je omogočeno, da se znova postavimo: posvečenost kraja nas spomni na našo presežnost, z usmiljenjem in sočutjem pa doživljamo najglobljo človeškost.
Posvečenost in usmiljenje nista od zgodovine, ampak sta nad zgodovino. Zato se tu srečamo z bistvenim človekom, ki je nad časom in zgodovino. A nad tem krajem veje tudi zgodovina, tu smo tudi sredi tega, kar je sedaj in ravno sedaj.
Pred dobrim tednom je bila na Teharjah prireditev, ki je bila namenjena tem, zaradi katerih smo tudi mi prišli danes sem. Prireditev se je označila za »državno žalno slovesnost«, za spomin tistim, ki ležijo, »pobiti in zamolčani«, kot se je reklo, tukaj in drugod po Sloveniji. O tem, kdo so bili ti ljudje, je govoril predsednik RS dr. Janez Drnovšek.
Duhovno in politično izhaja predsednik iz tiste skupine, v kateri so se izšolali in izučili ljudje, ki so doli v dolini pri Pustu ujete domobrance slačili in vezali, najprej vsakega posebej, potem pa še po dva in dva skupaj, in jih potem med pretepanjem vodili do teh jaškov in jih izročali tistim, ki so nad njimi potem izvrševali zadnje dejanje. To je važna okoliščina. V demokratični državi bi samo po sebi lahko izviral tudi od teh, ki so vse to morali prenašati in ki jim je bila potem dodeljena vloga »pobitih in zamolčanih žrtev«. A ne! Na »žalni slovesnosti« ti niso imeli glasu. O njih je govoril človek, ki je, kot smo rekli, stopil v zgodovino in delal kariero po stopnicah, ki so jih postavljali tisti, ki so žrtve izdelovali, potem pa skrbeli, da so ostale »zamolčane«. Za razumevanje njegovega besedila je ta okoliščina bistvena. Znana je krilatica, da je jezik mogoče uporabljati ne samo za odkrivanje stvari, ampak tudi za zakrivanje. Predsednikov govor na Teharjah 11. junija je bila demonstracija druge od obeh možnosti. Njegov položaj je bil tak, da je moral stvari prikrivati. Naj vas spomnim na nekaj momentov, ki jih je mogoče razumeti samo v tem ključu.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Maša na Starem Hrastniku 18. junija 2005 Tine Velikonja

Vir zla vidi predsednik Drnovšek v vojni: »v vojni se človek spremeni«, »v vojni počne stvari, ki si jih drugače niti zamisliti ne bi mogel«, »ni lepe vojne«, »vse vojne nosijo s seboj hudo trpljenje«, »vojne niso črno-bele«, »osnovno sporočilo mora torej biti proti vojni«. Nazadnje dobimo naslednje razmerje: Drnovšek omeni vojno šestkrat, »krvavo revolucijo« pa enkrat. Tako je pred nami z vso težo vojna, revolucije pa skoraj ni. Drnovška bomo prav razumeli, če bomo pomislili na odnos med vojno in revolucijo. Z vojno Slovenci nismo imeli nič. Vojna je prišla od zunaj. Vojna nas je zadela kot ujma, kot suša, poplave, potres. Vse pa smo Slovenci imeli z revolucijo. Ali bo prišlo do revolucije ali ne, je bilo izključno odvisno od nas. Revolucija bi lahko bila, lahko pa je tudi ne bi bilo. Vojna je zajela skoraj vse evropske narode, revolucija pa je izbruhnila samo v Sloveniji. Res je, da so boljševiki mogli izvesti revolucijo samo v vojni, a zato vojna še ni vzrok zanjo, ampak samo nujni pogoj. Nujen pogoj pa še ni vzrok, sploh pa ne nujen. Če se neke sile v Sloveniji ne bi bile odločila zanjo, je ne bi bilo. Tedaj tudi ne bi bilo žrtev, zaradi katerih je bila prirejena »žalna državna slovesnost« na Teharjah 11. junija. Gre za to, da bodo ujme vedno, lakote, kuge in vojske bodo vedno. Ali pa bodo tudi samouničevalna dejanja znotraj naroda, pa je odvisno od zadostnega števila ljudi z velikopotezno zločinsko zasnovo. Od kulture naroda bo odvisno, ali bodo in ali bodo imeli kake možnosti ali ne.
Drnovšek je vzel nase zelo zahtevno nalogo, ko se je odločil za tak jezik. A je moral to storiti, ker je izvorno povezan s tistimi, ki bi jih bil moral obsoditi. Bil je v pritislovnem položaju in protislovnost izhaja iz njegovega govora. Pojdimo dalje. Ko omenja veliki umor junija 1945, pravi: »trinajsttisoč naj bi jih bilo«. Pomislite, deset let je bil predsednik vlade, imel je v rokah vso moč, da bi ukazal, da se pošteno preštejejo. Da se jim vsaj tako izkaže neko spoštovanje. A se mu ni zdelo vredno niti tega. Pa tudi sedaj ne čuti, da je nekaj globoko narobe, da govori o njih kot o neki približni gmoti. A poglejmo še tole. Drnovšek pravi, da so se domobranci znašli na »strani poražencev«. Ker se je odločil za zlorabo jezika za zakrivanje resnice, ne čuti, kako ga besede tolčejo nazaj. Kaj pa se je zgodilo s partizansko komunistično državo? Koliko zločinov, človeških in političnih, je bilo vgrajeno v njene temelje, pa ni nič pomagalo. Še danes, petnajst let po njenem bankrotu, se mučimo s to podrtijo. Kako to, da se ni zdrznil, ko je govoril o poražencih? Kdo je nazadnje veliki poraženec? Drnovšek je rekel tudi, da je bila usoda domobrancev »žalostna«. Kakšen pa je bil konec tistega partizana, ki je tukaj nameril brzostrelko na Marico Turk, ki mogoče tedaj ni imela niti sedemnajst let? Kakšen je bil njegov konec? In konec tisočev drugih? Koliko je na tistem koncu pomenila »lepa pokojnina« in partizanski marši na radiu? Kdo je bil poraženec? Čigav konec je bil žalosten?
Gospod predsednik bi bil seveda lahko izbral neko drugo možnost. Lahko bi bil navajal preprosta dejstva in govoril preprosto resnico. Vsa Slovenija bi ga bila odrešena poslušala! A ne, rajši se je odločil za to samouničujočo besedno strategijo. Vidimo, kako mu neizprosna dejstva pod prsti razdirajo njegovo umetelnost. Ko na primer pravi, da preteklost ne »bremeni številnih partizanov, ki so se hrabro borili proti okupatorju« in tudi »komunistov ne, ki so želeli bolj pravičen družbeni red in niso sodelovali v bratomornih pobojih«. Ne partizani in ne komunisti torej ne nosijo nobene krivde. Vsega je kriva le ozka, od partizanov in komunistov odtujena »tolpa četvorice«. Sedaj pa se vprašamo: Kdo pa je izvajal prvi genocid, pobijanje neoboroženih civilistov do poletja 1942? Kdo pa je izvajal drugi genocid, množične umore po Dolenjskem in Notranjskem jeseni 1943? Kdo pa je sodeloval v veliki mašineriji, ki je bila skonstruirana za tretji genocid junija 1945? Samo za obratovanje Teharij in Hrastniškega hriba je bilo potrebno tisoč partizanov. Koliko pa jih je bilo potrebnih za funkcioniranje Brezarjevega brezna in Kočevskega Roga? Koliko pa za Škofjo Loko in Radovljico in Kamniško Bistrico? In tako dalje in tako dalje. Pa tudi tole: Nekje v govoru smo slišali, da je komunizem pokopalo »nespoštovanje človekovega življenja in človekovih pravic«. Kako pa je to bilo mogoče, če pa si večina komunistov, kot pravi Drnovšek, ni želela nič drugega kot »pravične družbene ureditve«?
Nekaj nenaravnega je bilo v tem teharskem nastopu: nekaj, kar se nikjer ne bi bilo smelo zgoditi – nikjer, nikakor pa ne tam, za božjo voljo.
A tu je še nekaj drugega. V šotoru, ki je bil za slovesnost postavljen v teharski areni, je bilo mnogo uglednih in častivrednih ljudi. Lahko bi rekli: veljavnost in vest naroda. Sedaj pa naše vprašanje: Ali se je v kom od teh ljudi oglasilo najbolj naravno vprašanje: Kje pa so tisti, ki so leta 1945 bili v tem taborišču? Saj ni mogoče, da ne bi vedeli, da je nekaj še živih. Na to nas je spomnil dr. Tine Velikonja: Ko so Nemci praznovali šestdesetletnico Dachaua, Auschwitza in drugih taborišč, so povabili njihove nekdanje prebivalce in jim dali možnost, da so kaj povedali. Kaj pa tukaj? Očitno ni nobeden od navzočih na kaj takega pomislil, ker nihče ni nič rekel. Rekel seveda tako, da bi ga bilo slišati. Tako je »žalna slovesnost«, ki je 11. junija potekala v Teharjah, veliko povedala o stanju duha v Sloveniji. Povedala je, da narod kot kulturni prostor ne deluje in da smo razklano ali shizofreno ljudstvo. Ne prav vesela slika, moramo priznati.
A ne smemo biti krivični. Na slovensko pokrajino se usipljejo tudi snopi svetlobe, ki bi jih bilo greh ne videti. Ta svetloba prihaja iz knjig, ki jih je vsako leto več. V njih nastopajo dejstva, ki jih v njihovi elementarni resničnosti ne bo mogoče premakniti. Vsako leto je teh dejstev več in nekoč jih bo toliko, da bodo prerastla v splošno spoznanje. Tedaj tudi Drnovšek ne bo mogel govoriti tako, kot je letos. Se pravi, ne Drnovšek, ampak kateri njegovih naslednikov.
To je ena stran, druga pa je mnogo bolj važna – pravzaprav edina odločilna. Kadarkoli kdo reče kaj zoper te ljudi, ki tu ležijo že šestdeset let – moj bog, kako dolgo je že to – si nazadnje, zlasti če očitki in žalitve prihajajo od strani, od katere tega nikakor ne bi pričakovali, pravimo: čim bolj bodo žaljeni, tem bliže bodo Bogu. Čudno, za vsakega človeka – čutimo – tega ne bi mogli in smeli reči, za te pa vemo, da lahko. Z vso gotovostjo vemo, da lahko tako rečemo. In da se jim lahko priporočimo.