Avtor: Anton Drobnič

Na kraju nekdanjega teharskega taborišča, v katerem je po koncu druge svetovne vojne, preden so jih umorili, trpelo več tisoč slovenskih domobrancev in drugih vojakov Slovenske narodne vojske ter njihovih civilnih spremljevalcev, je slovenska vlada po več kot desetih letih gradnje 10. oktobra 2004 odprla spominski park z velikim spomenikom. Na posebni slovesnosti so govorniki poudarjali, da gre za osrednji slovenski spomenik zamolčanim žrtvam vojne in revolucije, s katerim naj bi bil končan slovenski narodni razdor in omogočena sprava.
Na začetku slovesnosti je celjski župan Bojan Šrot opomnil, da spomenike postavljamo, »da nas spominjajo bodisi na osebo, bodisi na dogodke, ki so se zgodili«, in izrekel upanje, »da bo teharski spomenik ohranil svojo sporočilnost tudi za naše zanamce«. Predsednik vladne komisije, ki je vodila gradnjo spomenika in ureditev spominskega parka, Peter Kovačič - Peršin je povedal: »Ta osrednji spomenik žrtvam vojne in revolucije vrača na simbolni način ime in človeško dostojanstvo vsem brezimnim in zamolčanim žrtvam.« Dodal je še, da spomenik »nagovarja obiskovalce s svojo arhitekturo in še posebej z napisi«. Posebno sporočilna se mu je zdela tudi umestitev spomenika med gore smeti in industrijskih odplak. Tudi mariborski škof dr. Franc Kramberger je v pridigi med mašo, ki je bila po državni slovesnosti, izrekel željo: »Žrtvam hočemo vrniti njihovo pravo ime, priznati njihovo človeško dostojanstvo … «
Spominski park Teharje in osrednji slovenski spomenik naj bi torej z lokacijo, arhitekturo in z napisi nas in naše zanamce spominjala na osebe in dogodke, naj bi vrnila pravo ime in človeško dostojanstvo brezimnim in zamolčanim žrtvam. Spomeniki in napisi imajo res takšno vlogo in namen. Kako sta bila ta namen in želja dosežena v Parku spomina Teharje? Kakšna je njegova sporočilnost za nas in za naše zanamce?
Spominski park Teharje sem že nekajkrat obiskal, vendar vedno skupaj z drugimi ljudmi, da si ga nisem mogel v miru ogledati. Zato sem pred dnevi šel v Teharje sam, da vse v miru pogledam in doživim kot slučajni obiskovalec. Ni se mi posrečilo, kajti že ob vhodu sem srečal mlado družino, ki je odhajala iz parka in mi zastavila edino vprašanje, zakaj ni v parku nikjer nobenega napisa ali drugačnega sporočila, ki bi obiskovalcu povedalo, kaj in komu se je dogajalo, kdaj, kje in kako. Takšna kritika osebno neprizadetih mladih ljudi, ki kljub neštetim napisom – kasneje sem ugotovil, da jih je najmanj 14 – niso našli nobenega nujno potrebnega obvestila ali podatka, mi je takoj na začetku povedala, da s tem parkom nekaj ni v redu, da ne gre za pravi spominski park.
Začnimo z napisi! Pri vhodu v park so trije napisi: PARK SPOMINA TEHARJE – VSEM TUKAJ UMRLIM IN IZ TEGA KRAJA V SMRT ODPELJANIM – SPOŠTUJ TIŠINO VSEH UMRLIH. Ime parka nam ničesar ne pove, zlasti ne, za čigav spomin gre. Izvemo le, da so tukaj neki ljudje umrli ali od tukaj bili odpeljani v smrt. Kdo so bili, koliko jih je bilo, kdaj in zakaj so umrli, kdo, kam in kdaj jih je odpeljal? Tega nam napisi ne povedo. Naročeno nam je le, naj spoštujemo »tišino« umrlih, nič pa o spoštovanju njihove časti in človeškega dostojanstva.
Na zunanji steni kapele je napis: V OČEH NESPAMETNIH SO SE ZDELI MRTVI, NJIHOV ODHOD JE VELJAL ZA NESREČO IN LOČITEV OD NAS ZA UNIČENJE. ONI PA SO V MIRU. Lepa svetopisemska misel, ki pa ničesar ne pove o tem, koga in zakaj naj bi se tukaj spominjali. Enako je z napisom v kapeli: BODI TU IN ČUJ ZDAJ Z MENOJ, kakor tudi z napisom na pločniku ob kapeli: V TIŠINI BOM POČIVAL IN NIHČE ME NE BO MOTIL in napisom na zadnji steni kapele NAVČEK TUDI ZA TEBE. Nikjer nobenega podatka o osebah ali dogodkih, ki naj bi se jih spominjali.
Ob poti proti spomeniku je na levi strani napis: GOSPOD, KO BI BIL TI TUKAJ, BI MOJ BRAT NE BIL UMRL, na desni pa: JEZUS JI PRAVI, TVOJ BRAT BO VSTAL. Lepe besede iz zgodbe o Lazarju, vendar ne nudijo nobenega potrebnega podatka razen tega, da je šlo morda za nekaj med brati, med rojaki. Na tem kraju, kjer je brat pobijal brata, Slovenci Slovence, pa zlasti levi napis ni prav primeren. Ni Gospod kriv za bratovo smrt. Gospod je bil tukaj, le brat, ki je moril, ga ni videl ne v sebi, ker se je imel za večjega od Boga, in zlasti ne v umorjenem bratu. Tudi dva tolažilna napisa pri stranskem vhodu k spomeniku: IN OBRISAL BO SOLZE Z NJIHOVIH OČI – IN SMRTI NE BO VEČ ne povesta, v čigavih očeh so solze in kdo jih je izsilil.
Iz napisa v grobnici pod spomenikom PRAVIČNI PA BO POČIVAL, ČEPRAV BO PREZGODAJ UMRL bi lahko razumeli samo to, da so tisti, ki naj bi se jih spominjali, umrli mladi. Zgovoren in zanimiv pa je drugi napis v grobnici: V SVOJI HIŠI JIM BOM DAL PROSTOR IN IME. Kaj nam slovenska vlada ali njena komisija po preroku Izaiji sporoča s tem napisom? Ker v številnih napisih po vsem parku ni nikjer imena ali kakršnekoli drugačne identifikacije umrlih, na katere naj bi park spominjal, nam ta zadnji napis ponuja samo eno misel: Umorjeni imajo svoj prostor in ime nekje drugje, v Sloveniji pa zanje ni ne prostora in ne imena! Ta napis nam torej pove, da teharski park ni spominski, da je zgrajen za neke druge namene.
Druge namene najbolj izdaja lokacija spominskega parka z »osrednjim« spomenikom, pri katerem naj bi bila tudi osrednja kostnica pobitih. Umorjeni vojaki Slovenske narodne vojske in drugi nasprotniki partizanskega revolucionarnega nasilja so bili v veliki večini s Kranjske, manj s Primorske, le redki pa s Koroške in Štajerske. Njihov osrednji spomenik in kostnica pa naj bi bila ravno na Štajerskem, daleč vstran od domov pobitih in njihovih svojcev, v drugi deželi, ki aktivnega odpora proti revolucionarnemu nasilju ni poznala. Takšna lokacija groba in spomenika v tujem okolju bo spomin na umorjene in obiske njihovih svojcev iz oddaljenih krajev hitro zmanjšala in po nekaj generacijah povsem odpravila. To bi šlo mnogo počasneje, če bi spomenik bil v svojem naravnem okolju na Kranjskem in če bi kostnica umorjenih bila v njihovem domačem kraju, kjer so tudi njihovi svojci, prijatelji in znanci.
Spomenike ljudje postavljajo na vidna in ugledna ter obljudena mesta. Osrednji spomenik umorjenim domobrancem v Bukovžlaku pa je postavljen v najbolj skrit in neobljuden kot, kjer ga ne vidi nihče, še tamkajšnji vaščani ne. Celo namerni obiskovalec ga zagleda šele ob vstopu v park, vsega vidi šele kakšnih sto metrov pred njim. Postavljen je na enega najbolj onesnaženih krajev v Sloveniji, na mesto, kjer se stikata gora komunalnih smeti in jez velikanskega bazena strupene tovarniške odplake. Tik pod spomenikom so stavbe komunalnega obrata, iz katerega poleg močnega hrupa prihaja tudi neznosen smrad, na drugi strani pa je še vedno delujoče industrijsko odlagališče nevarnih trdih odpadkov. Značilno je tudi, da v spominski park ni zajeto grobišče več sto teharskih žrtev, ki leži samo dobrih sto metrov vstran. To grobišče ni niti označeno, na njem pa se zabavajo igralci golfa, na drugi strani pa hrumijo in drvijo dirkači z motornimi kolesi. Kako bučno in smrdeče spoštovanje »tišine umrlih«!
Z arhitekturnimi elementi spomenika in parka se kot nestrokovnjak seveda ne bom ukvarjal. Povedati pa je treba, da je »prezbiterij« oziroma oltarna miza nameščena tako daleč in tako visoko nad prostorom za ljudstvo, da je za demokracijo skoraj nespodobno, vsekakor pa je neuporabno za velike spominske prireditve. Za nameček je okrog spomenika speljana poglobljena pot, obdana z betonsko ograjo, kar med velikimi slovesnostmi neprijetno deluje kot obrambni jarek med spomenikom – prezbiterijem in ljudstvom. Gre za drugo skrajnost, prva je v Kočevskem Rogu, kjer je državna spominska kapela postavljena tako nizko, da med množičnimi slovesnostmi večina ničesar ne vidi, mnogi niti strehe kapele ne. Z državnimi prezbiteriji v zelenih katedralah res nimamo sreče, vsi so neuporabni. Gre za nevednost, za malomarno brezbrižnost ali za kaj drugega?
Posebno pozornost je treba posvetiti veliki grobnici pod spomenikom, ki naj bi predstavljala simbolni grob umorjenih slovenskih domobrancev in drugih nasprotnikov partizanskega nasilja. Pobiti so bili v veliki večini preprosti slovenski kristjani, kmetje, delavci, uradniki in študenti, zato bi moral biti podoben tudi njihov grob in ves spominski park. V resnici je vse drugače! Razen znamenja križa v kapeli in na spomeniku – razpela ni nikjer – ni tukaj nič krščanskega in še manj slovenskega. Številni napisi, ki so vzeti največ iz stare zaveze, kar silijo v primerjavo z judovsko sinagogo. V grobnici, simbolnem grobu slovenskih mučencev, je samo velik bel sarkofag, razkošna marmorna rakev. Ta bi lahko prej predstavljala grobnico mogočnih poganskih velikašev kot pa preprostih slovenskih vojakov.
Državni spomenik v najbolj skritem, zakotnem kraju sredi širnega smetišča in industrijskih odplak, ki jih ni mogoče odstraniti, sredi hrupnih in smrdečih smetarskih obratov, motorističnega dirkališča in z igriščem golfa onečaščenega grobišča mučencev, ni v čast ne državi, ki ga je postavila, in še manj umorjenim slovenskim vojakom in drugim žrtvam komunističnega nasilja. Ne glede na prave želje graditeljev, je v resnici, objektivno bolj izraz zasramovanja in zaničevanja umorjenih kot spoštljivo priznanje njihove časti in človeškega dostojanstva, ki ga z besedami stalno zagotavljajo.
Spominski park ali spomenik, ki je s posebno skrbnostjo narejen tako, da niti s svojim imenom niti s kakšnim napisom, znakom ali podobo, torej prav z ničemer in nikakor ne pove niti posameznega niti skupnega imena oseb in ne dogodkov, niti časa in obdobja, skratka prav nobenega zgodovinskega dejstva, na katerega naj bi spominjal, ni spomenik. Brez spomina na nekoga ali na nekaj ni spomenika, spomina brez objekta spominjanja, spomina »kar tako« ni. V Bukovžlaku zato ne gre niti za spominski park niti za spomenik, kaj šele za osrednji slovenski spomenik umorjenim žrtvam totalitarnega nasilja. Na tak spomenik bomo morali še čakati.
Spominski park Teharje s svojim mogočnim spomenikom in veličastno grobnico torej ne spominja na nikogar in na nič. Razen lepih, nabožnih misli ničesar ne sporoča niti nam in še manj našim zanamcem, saj zanje nima niti podatka, kdaj je bil postavljen. Spominski park in spomenik kljub številnim napisom nimata niti v besedah niti v drugih znakih ali podobah nobene sporočilnosti, na kakršno je upal celjski župan, doslej zamolčanim in brezimnim žrtvam niti na simbolni način in ne kako drugače ne vrača njihovega imena in človeškega dostojanstva, kakor je trdil Peter Kovačič - Peršin in želel mariborski škof dr. Franc Kramberger. Za prej nepoučene obiskovalce ostajata park in spomenik hladna neznanka, nekaj, kar ne spominja na nikogar in na nič, nekaj, kar obiskovalcu z ničemer niti ne poglobi vednosti niti ne povzdigne ljubezni. Brezimni in zamolčani tudi po šestdesetih letih ostajajo brez imena in brez javnega spomina.
Ne vemo, ali je vse to bilo namenoma in premišljeno tako narejeno. Vsekakor pa je ta nepristni spomenik in spominski park odraz svoje dobe in slovenske postkomunistične družbe, izraz svojih nepristnih graditeljev, dedičev in naslednikov nekdanje totalitarne države. Kakor nekdanji vojaki revolucije kljub sestopanju niso sestopili z oblasti, ampak so se samo preoblekli, tako žrtvam svojega nasilja niso postavili spomenika, ampak samo bleščeče slepilo pozabljenja. Pred svojci žrtev in pred svetovno javnostjo niso mogli več molčati, kot so delali pol stoletja. Morali so izpolniti civilizacijski dolg demokratične države do mrtvih in zamolčanih. Izpolnili so ga tako, da ga niso izpolnili, da se ne razkrivajo zla dejanja njihovih prednikov in vzornikov, da so s poplavo nedoločnih starozaveznih besedil zakrili imena žrtev in njihovih krvnikov, da so z bleščečo arhitekturo na kupih smeti zaslepili pogled na zgodovinska dejstva.
Osrednji spomenik zamolčanim žrtvam totalitarizma in spominski park sta zato povsem nepristna, vsaj objektivno laž in prevara, kot je bila laž »osvobodilni boj«, ki je te žrtve umoril, in »ljudska država«, ki je žrtve skrila in zamolčala. Da bi bil tak lahko tudi namen njegovih graditeljev, kaže izredna doslednost v opuščanju kakršnekoli sporočilnosti, kar si je težko zamisliti kot slučajno, ne nazadnje pa tudi slovesnost ob odprtju spomenika, na katero niso bili povabljeni niti svojci umorjenih niti preživeli jetniki nekdanjega taborišča na Teharjah. Njihova navzočnost bi bila ob molku graditeljev preglasna, njihova nezaželenost pa izdaja neiskrenost besed in nepristnost namenov, ki jih je razglašala tedanja državna oblast.
Žrtvam partizanskega nasilja so najprej vzeli življenje in njihova telesa skrili v brezna ter ukazali molk, politični nasledniki partizanov so jim z zakonom o vojnih grobiščih vzeli tudi njihovo identiteto in jih pravno ubili, lani pa so z lažnim spomenikom hoteli vzeti še misel, še spomin nanje. Ostali naj bi samo brezoblična, brezpravna in brezimna meglena gmota »vseh umrlih«.