Avtor: Vanja Kržan

Spominjam se nedeljskih družinskih izletov v letih po vojni, ko smo hodili v Jeseniške Rovte k Sv. Križu nad Jesenicami. Po dobri uri hoje smo premagali vzpetino in prišli v Prihode in otroci smo se, vedno žejni, poželjivo ozirali proti gostilni Pri Jerici. Potem smo pot zlagoma nadaljevali proti vasici Sv. Križ, poimenovani po cerkvi nad ozko dolino potoka Jesenica.
Po vojni se je za naselje uveljavilo ime Planina pod Golico; prebivalci, nekdanji Križani, so le še Rovtarji. Za komunistične gošarje je bil Sv. Križ preveč moteče ime. V pogorju pod Karavankami so imeli svoja varno skrita taborišča in ‘javke’, predvsem pa krvave obračune s svojimi nasprotniki. Križani v cerkvi sredi vasice je bil nenehno daritveno jagnje v spravo za mnoga hudodelstva in odrešenik ljudi, ki so umirali mučeniške smrti. Razpet nad daritvenim oltarjem še vedno kraljuje v lepo obnovljeni cerkvi v planinskem raju pod Golico. Ta se vsako leto v maju razbohoti v belih narcisah, kot da bi narava sama hotela ozaljšati tolike skrite grobove, ki jih je izkopala rdeča revolucija ljudem teh in okoliških krajev. Da, edinole rdeča revolucija: tukaj ni bilo enega domobranca, nobenih nemških hajk ali bojev z Nemci, nobenega talca. Morija se je nadaljevala še po vojni. Tudi marsikateri begunec s Koroškega, ki ga je domotožje zlomilo in se je skrivoma vračal v domovino, je končal svojo pot v osrčju teh planin.
Kraj z okolico ima zelo bogato zgodovino. V notranjosti pogorja Karavank ni manjkalo rudnih zakladov železa, svinca, cinka, srebra, mangana in živega srebra. Verjetno so staroselci in ljudstva keltskega porekla že v stoletjih pred Kristusom v teh planinah kopali in talili železovo rudo. Po letu 1000 je pod Golico nastala prava fužinska kolonija s številnimi rudniki in topilnicami jeklenčeve rude. Fužine so nastale v dolini današnjih Jesenic: na Savi, Plavžu in Javorniku. Področje ob vznožju Golice, Rožce in Kočne so imenovali fužinarsko Planino, rudnike pod Kočno pa Savske jame. Leta 1381 je bil izdan prvi pisni dokument o rudarjenju, topilništvu in kovačijah pod Golico, ki je nekakšna ustava rudarskega in fužinarskega dela in določa pravice in dolžnosti rudarjev, fužinarjev, kovačev in oglarjev.
Lastniki posestev in fužin so bili ves čas tujci, zadnja sta bila Italijan Michael Angelo Zois, fužinar iz Bohinja, in Belgijec Valentin Ruard. Ruardova graščina na Savi je ohranjena še danes. V začetku 19. stoletja prične naprednejša in cenejša angleška in švedska industrija ogrožati gorenjsko želazarstvo. Leta 1869 je ustanovljena delniška družba KID (Kranjska industrijska družba), ki do konca druge svetovne vojne dobro uspeva. Leta 1897 je bila z ugasnitvijo plavžev na Savi končana doba klasičnega fužinarstva, kajti rudne zaloge v Karavankah so se pričele manjšati.
Gotovo nas bo sedaj zanimalo, v katero obdobje lahko umestimo cerkev Sv. Križa in naselje ob njej. Leta 1606 sta lastnika fužin na Savi brata Bucellenija najprej zgradila fužinarjem cerkvico Marije Vnebovzete, ki jo je posvetil škof Tomaž Hren, leta 1617 pa še kapelo sv. Barbare na Plavžu. Sedem let kasneje je škof blagoslovil lesen križ na mestu, kjer bo stala cerkev Sv. Križa, vendar posvetitve ni dočakal, ker jo je družina grofov Bucellenijev zgradila šele leta 1683 v zahvalo rudarjem za novo najdišče rude.
Cerkev je skozi stoletja ohranjala pečat »prisrčne ljudske umetnine« in »ljudske lepote«, kakor je zapisal umetnostni zgodovinar in kritik Ivan Sedej, »ko je vsak novi rod dodal v duhu svojega časa nekaj novega.« Na podobah križevega pota iz leta 1846 se je neznani mojster »na vso moč potrudil, da bi bili rablji in povzročitelji Jezusovega trpljenja kar se da grdi in obsojanja vredni«. Sto let kasneje so lahko verniki ob premišljevanju trpljenja bolj kot kdaj v preteklosti zaslutili hudobijo sveta, ki jo je njihov Križani premagal. V bogati tisočletni zgodovinski preteklosti so prebivalci Planine pod Golico okušali trdo življenje v boju za preživetje; toliko trpljenja, bridkosti, krivic in nasilja, kot ga jim je prinesla krvava revolucija, pa v vsem tisočletju niso izkusili.
Cerkev sv. Križa je ostala po vojni še naprej v njihovi lasti, nasprotno pa so se priljubljene cerkvice Marije Vnebovzete na Savi, dar družine Bucelleni fužinarjem, polastili povojni oblastniki, jo zaprli in onemogočili naslednikom nekdanjih fužinarjev, da bi v njej kot tri stoletja poprej molili Božjo Mater in njenega Sina. Še danes žalostno propada ob Bucelleni-Ruardovi graščini kot osameli otoček sredi bahavega trgovskega središča Spar, ki je zraslo na ozemlju nekdanjih fužin, kasneje Železarne, katere ostanki spominjajo na propadlo zvezno plansko gopodarstvo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prihodi – Levo Žbatnekova domačija, v ozadju Golica

Cerkvica na Savi, kulturni spomenik, ki komaj še kljubuje času, ostaja v tem novem okolju svojevrstno obeležje povojne komunistične oblasti, ki je ustoličila vero v partijske bogove, heroje in krvnike, ki še danes s svojimi imeni polnijo jeseniške ulice. Kratek čas po vojni je bilo bogoslužje v cerkvici še dovoljeno. Spominjam se, kolikokrat je zaječala v pesmi »Marija pomagaj nam sleherni čas … Marija pomagaj sirotam vojske … « Vendar takrat še nisem razumela, zakaj vse okrog mene joka …

Le križ nam sveti govori

Toda vrnimo se v Rovte, k Sv. Križu. Že ko smo se kot otroci povzpeli na Prihode, je mojo otroško domišljijo vedno vzburila požgana, za silo obnovljena hiša.
Nanjo me je pred nekaj leti spomnil Pavel Razinger (1933) z Bleda. Z njegovo pomočjo sem pričela razkrivati njeno srhljivo skrivnost. Pred kratkim sem si ponovno ogledala kraj, kjer je stala. Kmečka hiša, prislonjena k bregu nedaleč od poti proti Sv. Križu, je bila dom Franca Lipovca (1886) in njegove žene Helene roj. Štefelin (2. 9. 1893) ter njunih petih otrok, štirih sinov in hčerke: najstarejši je bil Pavel (10. 1. 1918), sledili so mu Franci (1919), Alojzij (21. 6. 1921), Milka (1922) in najmlajši Anton (14. 1. 1924). Po domače so bili Špegarjevi. Mama Helena je bila Štefelinova s Prihodov. Danes je Štefelinova obnovljena hiša zaščitena kot kulturni spomenik; Štefelinovo kapelico z votlino Lurške Marije, ki je bila poleg Kopišarjeve najlepša v Rovtah, so po vojni ob širitvi ceste podrli in nikoli prestavili na drugo mesto.
Pot me je zanesla še na pokopališče pod cerkvico Sv. Križa. Največkrat se ne ustavljam ob letnicah na nagrobnih spomenikih, ko pa sem stala ob grobu Špegarjeve družine, sem se jih razveselila, ker so mi pomagale razjasniti tragedijo Lipovčevih.
Najprej me je pretresla zgodnja smrt očeta Lipovca. Umrl je že leta 1923. Ko so bili otroci še majhni, najmlajši Tonček je bil rojen šele po očetovi smrti. Mama se je krepko namučila, da jih je preživela, saj je bila njivica majhna in je silila že v breg, travnik je bil že ves v bregu in še del gozda so morali posekati, da so pridobili travnik ob hiši, enega so imeli višje na planini. Otroci so morali že zgodaj za zaslužkom. Verjetno so Špegarjevi vdovi radi priskočili na pomoč bližnji sosedje Cehevsovi, predvsem pa malenkost bolj oddaljeni sosedi Žbatnekovi na drugi strani ceste, kot se je reklo pri hiši.
Pri Žbatnekovih, pisali so se Kosmač, so imeli dva sinova, Jakoba in Joža, in dve hčeri. Špegarjevi in Žbatnekovi fantje in dekleta so bili približno enake starosti in so se dobro razumeli, Pavel in Alojz morda najbolje z Žbatnekovim Jakobom. Tudi Špegarjeva vdova, mama Helena, je veliko zahajala k Žbatnekovim in si pri njih lajšala srce skrbi in težav, še posebej, ko se je pričela vojna. Franc je služil jugoslovansko vojsko v Kikindi in bil takoj mobiliziran v nemško vojsko in poslan na fronto, kjer je preživljal nepopisne strahote. Pavel in Lojz sta delala v tovarni na Jesenicah, Malči je služila pri kmetu v Bohinju, najmlajši Tonček je bil za hlapca pri Jeriču.
Medvojna tragedija te družine se prične zapletati prav pri najmlajšem, Tončku. Že pomladi 1942 osemnajstletnega negodnika partizani prisilno mobilizirajo. Razumljivo, da je večkrat pribežal domov, da se je najedel. Življenje v gozdu mu je postajalo vedno bolj neznosno. Ko je zbolel za pljučnico, se je skrival v neki pažbi (pomožno gospodarsko poslopje za trenje lanu in shranjevanje orodja), in razumljivo, da mu je mama nosila jesti.
Nekateri Križani so Tončka obdolžili izdajstva, ker naj bi izdal domačina Naca Razingerja, ki je bil ključavničar v tovarni, da je ponaredil ključ od gestapovske uprave. Naca so Nemci zaprli v Begunje in ga 26. junija 1943 ustrelili v Soteski pri Bohinju, vso Razingarjevo družino, skupaj s starim atom na invalidskem vozičku, pa izselili.
Slišala sem tudi govorice, da naj bi imel Tonček v Žirovnici dekle in ker jo je večkrat obiskal, ga partizani obdolžijo, da hodi izdajat Nemcem.
O Tončku lahko preberemo tudi iz pričevanj v zbirki Taboriščni arhiv priča, 4. zvezek, Buenos Aires 1974: »Fant je prebil hude čase v hosti. Pa mu je postalo prehudo in je pobegnil.
Javi se policiji, ki ga zapre, potem pa izpusti. Proglase ga za izdajalca. Fant se sedaj skriva pred Nemci in partizani, boji se obojih. Ker se stalno ne more nahajati med dvema ognjema, se javi Nemcem v službo. S tem zagreši narodno izdajstvo.«
Seveda so vse te govorice nepreverjene, dejstvo je, da o Tončkovem izginotju še danes nihče ne ve ničesar in so tudi o tem krožile le govorice. Skrivnosti nam noče razjasniti niti Franc Konobelj, ki bi jo edini lahko. Vse, kar zvemo o Tončku iz Konobljeve knjige »Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli«, je zelo skopo: »In našli so se nekateri, ki so bili pripravljeni za Judeževe groše prodati svoje soborce. Značilen je primer Tončka Lipovca, vulgo Špegarjevega, znanega pod imenom Višinski iz jeseniškega rovta, ki je 2. februarja 1943 pobegnil iz partizanskega taborišča v Žingarici ter že čez nekaj ur pripeljal Nemce. Le mrak je rešil partizane, da so se lahko umaknili preko Rebri v dolino.« (F. Konobelj - Slovenko, Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli). Nič pa ne zvemo, kam je za vedno izginil Tonček.
3. aprila 1943 ob enajstih zvečer se Tončkova starejša brata Pavel in Lojz vrneta iz tovarne domov. Nista opazila mož, ki kmalu zatem obkolijo hišo in hlev s skednjem. Ker je Tonček izdajalec, se mora komunistična roka pravice maščevati nad preostalimi domačimi, nad obema bratoma in materjo. Kaj se je po enajsti zvečer dogajalo z njimi v hiši, ne vemo. Pavla in Lojza naj bi likvidatorji ustrelili skozi okno, ko pa so prišli v hišo so mami Heleni s puškinimi kopiti razbili glavo, nato pa še živo privezali k šivalnemu stroju; po končani moriji so hišo, hlev in skedenj zažgali, mater in trupli sinov pa pustili v hiši.
Pri najbližjih sosedih Cehevsovih slišijo strele, nato zagledajo še ogenj! Pri Špegarjevih gorita hiša in hlev! Zato torej so pred tem k Cehevsovim ubijalci in požigalci prinesli od Špegarjevih majhno deklico Cirilo, ki jo je Špegarjeva mama eno leto pred tem vzela za svojo, verjetno od pokojne Sodjeve sestrične. Nemočna Cehevsova mama priteče z grozno novico do Žbatnekovih. Jaka in sestra Lenka stečeta reševat. Toda kako? Vrata so v plamenih, zato s skupnimi močmi sosedi trgajo z okna železne križe. Trupli obeh fantov ležita na tleh, mama glasno joka in zdihuje privezana k šivalnemu stroju, vsa v krvi. Najprej spravijo skozi okno na prostost njo, potem enega za drugim trupli obeh sinov, dvaindvajsetletnega Lojza in petindvajsetletnega Pavla. Mamo pri Žbatnekovih položijo na posteljo v hiši: tarna in moli, kot se danes spominja Pavel Razinger, ki je takrat kot desetletni deček služil pri stricu za pastirja. Pokličejo brata Špegarjeve mame, ker menijo, da mama umira. Čez nekaj dni umre v bolnici.
Zjutraj se zbere na pogorišču vsa okolica. Mežnarjeva mama, ki je skrbela za cerkev Sv. Križa, je bila znana po tem, da je ni bilo ničesar strah, tudi če je ponoči morala sama ven. Takrat pa je priznala, da ji pogorišče in vse, kar je ostalo od njega, vzbuja grozo. V spominu ljudi je ostalo to pogorišče nekaj zastrašujočega in so se ga raje izogibali. Niti pogovarjali se o tem niso dosti.
Mežnarjeva mama je potem, ko se je vrnila v župnišče, krepko potegnila za klenkavec, kot so rekli malemu zvonu. Njegov bronasti zvok je vsem na Planini oznanil smrt Špegarjevih fantov. Po srečnem naključju prva svetovna vojna Križanom ni ugrabila bronastih zvonov. Na klenkavcu je podoba Gospodovega oznanjenja in napis v latinščini: »Gospod Jezus, dobri Učenik, bodi milostljiv svojemu ljudstvu!« Kdo je le lahko v tistih časih preslišal to prošnjo?
Ali pa? Gošarji so prinesli med Križane razkol, sovraštvo in maščevalnost. Rovte so postajale vedno bolj rdeče. Mnogim ni bilo mar, da je bila v njihovem kraju izbrisana ena od slovenskih družin …
Po vojni se je vrnil iz nemške vojske drugi Špegarjev sin Franci, domači in sosedje so mu pravili Francek. Znana nam je povojna usoda mobilizirancev v nemško vojsko, Francek pa je bil vrh vsega še brat izdajalca! Za dobrodošlico so ga na Jesenicah strahovito pretepli. Ostal bi lačen in strgan brezdomec, če mu ne bi priskočili na pomoč sosedi, še posebej plemeniti in dobri Žbatnekov Jaka. Na pogorišču so Francku s skupnimi močmi uredili zasilno bivališče, mu omogočili, da je obdeloval njivico, ker je bil velik ljubitelj zemlje in živine. To mu je tudi pomagalo, da ni povsem psihično propadel in zbolel. Žbatnekov Jaka je kasneje povedal: »Najbolj priden Rovtar je bil Špegarjev Francek. Želel je obnoviti dom, zato je tudi on fural z voli les, da bi zaslužil. In kako mu je pri tem pomagala oblast? Vzeli so mu vola in Francku se je povsem omračil um. Socialna služba ga je spravila ‘na zdravljenje’ v Begunje, od koder se ni več vrnil. Umrl je razmeroma mlad, star 47 let.
In kako je izgubo svojih domačih in doma prestajala Špegarjeva preživela hčerka Milka? Omenili smo že, da je med vojno služila v Bohinju. Prišla je na pogreb svojih dveh bratov, in čez nekaj dni dočakala še maminega. Odslej odpira le tuja vrata, doma nima več. Kje je Tonček? Ali je še živ, ji ni vedel nihče povedati. Po pogrebu svojih domačih je za vedno zapustila domači kraj. Povedali so mi, da je vso pot v dolino tekla, ker so streljali nanjo.
Leta 1947 se je poročila v Kranjsko Goro z Robičevim Jankom. Hčerka Jožica se spominja, da mama ni imela nikjer obstanka. Velikokrat so se selili. Toda to ni bilo najhujše. Milka je bila prepričana, da brat Tonček še živi, ker so ji po vojni prišle na uho govorice, da so ga videli v Vetrinju. Več kot deset let je živela v pričakovanju, da se bo brat vrnil. Sčasoma je otopela, se zaprla v svoj svet in se ni nikoli pobrala. Imela je nekakšen hišni oltarček s slikami svojih bratov in matere; ob obletnicah smrti je prižgala svečo in vedno je rada povedala: »To je bila moja družina.«
Na pogorišču maminega doma je hotela hčerka Jožica postaviti hišo, vendar ni dobila gradbenega dovoljenja, čeprav je bila edina dedinja.
Ko sem na pokopališču pri cerkvi sv. Križa stala ob grobu te nesrečne družine (zadnja je leta 1992 umrla hčerka Milka), sem poleg datumov smrti prebrala še nagrobni napis. Čisto običajen, pa vendar zanje tako primeren. ‘Zadnji dom’ je vklesano nad njihovimi imeni. Res, šele ta dom jih je ponovno zbral, le pogrešanega Tončka ni v njem. Njemu je revolucija ugrabila še ta zadnji dom in zapečatila knjigo življenja brez datuma smrti s preprostim ‘pogrešan’. Bivališče Nebeškega Očeta pa je vsem na stežaj odprlo vrata. Napis na spodnji strani spomenika vliva to upanje. ‘Nikjer, nikjer tolažbe ni, le križ nam svetu govori, da vidimo se nad zvezdami.’ Pomislila sem, da bi ta nagrobni napis lahko veljal tudi za mnoge skrite grobove, raztresene po gozdovih Karavanškega pogorja; v njegovo tišino daleč naokrog pozvanjajo bronasti zvonovi cerkve sv. Križa.

Po vojni v izgnanstvo in delovna taborišča

21. junija 1943 so prišli ponoči partizani po Žbatnekovega Jaka (1921) in ga odpeljali. Napisali smo že, da so bili Žbatnekovi sosedje nesrečne Špegarjeve družine, sin Jaka prijatelj umorjenih sinov.
Velika kmetija je ostala brez obeh sinov, Jakov brat Jože je bil že pred tem mobiliziran v nemško vojsko. Jaka je bil nekaj časa kurir v domačih krajih, nato pa dodeljen Prešernovi brigadi nad Selcami. Komandanti so dobro vedeli, da Žbatnekov ni njihov in da se ga morajo znebiti. Nekoč ga je komandant poslal prvega v napad na čistino sredi gozda in ker je Jaka vedel, da ga bodo Nemci pri priči ustrelili, se mu je uprl: »Kar tukaj me ubij, drugače me bodo Nemci.« Komandantu se je povesila roka s pištolo in ni ga ustrelil. Nekateri soborci so imeli pri sebi marke. Morali so jih izročiti komandantom, Jaka pa se je postavil zanje, vedel je, da je to kraja. Komandant ga je že odpeljal, da ga ustreli, pa se je nekdo drug, ki ga je imel rad, zavzel zanj.
Jaka je pri partizanih spoznal, da življenje ni imelo nobene vrednosti in da je vse, kar so jim pri politični vzgoji govorili, velika laž. Pravo izdajalstvo pa se mu je zdela prisega Stalinu in petje partizanske pesmi z refrenom: Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti. Preveč rad je imel svojo zemljo, njive, travnike in gozdove.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Cerkev sv. Križa na Planini pod Golico

Ko se je ob koncu vojne srečno vrnil domov, prav tako tudi Jože z nemške fronte, so vso Žbatnekovo družino skupaj s postaranim atom odpeljali v izgnanstvo, v kazensko delovna taborišča na Kočevsko. Jaka je bil obsojen na sedem let zapora. Obtožili so ga, da so pri njih doma našli Matjažev glas in da sta skupaj z atom po vojni na skrivaj vodila ljudi čez mejo v Avstrijo. Poleg Žbatnekovih so bile izgnane na Kočevsko še nekatere družine iz Dovjega, Belce in Srednjega vrha nad Martuljkom. Ko so prišli ponje, se je v stogih že sušilo seno, skrinje so bile napolnjene z žitom, krompir je zorel. Na njihove domačije so prišli tujci in se vsega polastili. Kako so gospodarili, so Rovtarji govorili še dolga leta, tudi to so vedeli povedati, da so novi gospodarji pri Žbatnekovih šele ob Sv. Treh kraljih sušili otavo.
Ko se je družina po nekaj letih, Jaka je bil pomiloščen, končno vrnila domov, je bilo izropano vse in razen poslopij ni bila več njihova niti njivica ob hiši. Gozdna uprava je divje izsekavala njihove najlepše gozdove. Jaka in ata sta se uprla zadružnemu gospodarstvu in Jakova trdna odločitev je bila, da njihovo kmetijo spet postavi na noge in na njej zagospodari. Sklenil je, da odkupi njihove njive, travnike in gozdove, zato je pričel služiti denar. Pozimi je noč in dan z volovsko vprego vozil hlode na Erlahovo žago niže v dolino ali do žage na Jesenicah. Takrat je bil to za rovtarske kmete edini možni zaslužek.
Za garaške furmane so vedele vse Jesenice, staro in mlado. Cesta v Rovte je bila namreč najbolj priljubljena sankaška pot, še posebej privlačna v mesečnih nočeh. Toda kaj, ko se je bilo treba kar naprej umikati volom. Še posebej nevarni so bili tisti, ki so se vračali navkreber, neprevidni sankači so zapeljali tudi pod vprego in se jezili. Nihče ni vedel, da sta med furmani Žbatnekov Jaka, ki je s krvavečim srcem vozil svoj les tujim gospodarjem, da bo s tako prisluženim denarjem odkupil svoje njive, pa Špegarjev Francek, ki je sanjal o novi domačiji.
Leta 1953 se je Žbatnekov Jaka poročil z Ano Razinger, po domače Kosovo s Sv. Križa in v zakonu sta se jima rodila štiri dekleta. Ker je služil denar samo za to, da je lahko odkupoval svoje ukradene njive in gozdove, svojih deklet ni mogel izšolati. Dve leti pred smrtjo, umrl je že leta 1980, mu je uspelo dobiti nazaj še svoj gozd, ki pa je bil močno izsekan. Na domačiji je danes Jakova prvorojenka Anica s svojo družino.
Ko so v devetdesetih letih pričeli vračati zemljo, so Žbatnekovi zahtevali povračilo denarja, s katerim je bil pokojni Jaka svojo imovino že odkupil nazaj. Najprej jim je direktor Gozdne uprave povedal, da so vsi papirji izginili, končno so jim vrnili nekaj denarja, ki takrat sploh ni več predstavljal vrednosti nekdanjega zaplenjenega premoženja.
Žbatnekov Jaka je bil vse življenje pošten in plemenit. Nikoli ni tožil o krivicah in trpljenju. »Bo še večje sovraštvo,« je imel navado reči. Tisti, ki so ga poznali, so vedeli, da bo vse potrpel in se ne bo nobenemu maščeval. Morda so ga zato še bolj izkoriščali in podlo z njim ravnali. Pred smrtjo je svojim domačim zapustil duhovno oporoko: »Jaz sem vsem vse odpustil. Tudi vi odpuščajte. Sovraštva je bilo že preveč.«
Takoj po vojni so Žbatnekovi postavili ob cesti kapelico v čast sv. Antonu Padovanskemu v zahvalo za Jakovo srečno vrnitev iz partizanov in Joževo z nemške fronte. Ostala je neporušena, čeprav stalno poškodovana. Šele po naši osamosvojitvi so lahko vanjo postavili podobo sv. Antona Padovanskega.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Lipovec, po domače Špegar

Jaka Kosmač Žbatnekov je vse življenje ostal pokončen kristjan. Ob nedeljah je bila njegova prva in edina skrb maša pri Sv. Križu. Ker po koncu vojne pri Sv. Križu niso več imeli svojega župnika, je ob nedeljah in praznikih, zlasti pozimi, vpregel konja, pripeljal župnika z Jesenic, ga pogostil s kosilom in odpeljal nazaj. Najprej dolgoletnega župnika Leopolda Govekarja, nato njegovega naslednika Zdravka Hajnriharja. Tudi današnji jeseniški župnik je pri Žbatnekovih dobrodošel in vedno lahko računa na njihovo pomoč.
Jaka je pokazal zvestobo tudi predvojnemu župniku pri Sv. Križu, Francu Krašni, saj je bil Sv. Križ od leta 1899 dalje samostojna župnija in duhovniki največkrat tudi pobudniki za napredek kraja. V Krajevnem leksikonu iz leta 1937 lahko preberemo: »V župnišču je lepa teološka knjižnica z ritualom iz leta 1706.« F. Krašna je prevzel župnijo Sv. Križa l. 1927 in bil tam dve leti in pol župnijski upravitelj. Od januarja 1930 dalje je bil vse do prihoda Nemcev župnik in vneto deloval na vseh področjih. Rovtarjem je oskrbel tudi električno napeljavo. V letu 1941 ali 1942 so Krašna pregnali Nemci. najprej je bil zaprt v zaporih v Šentvidu, potem so ga izgnali na Dolenjsko. Po vojni se je vrnil k Sv. Križu, a je moral svojo nekdanjo faro že naslednji dan zapustiti. Njegove priljubljene Križane je revolucija spremenila. Odslej je pastiroval v Sorici in upravljal bližnji vikariat Davča.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Špegarjeva mama z otroki ob smrti moža

Dne 6. januarja je v Davči oznanil, da bosta naslednji dan on in prijatelj duhovnik Filip Terčelj, ki mu je med prazniki pomagal, ker se je bil pravkar vrnil iz zapora, odpotovala v Ljubljano. 7. januarja sta ju na poti proti Železnikom ustavila dva terenca in odpeljala v nasprotno smer po cesti, ki pelje proti Podbrdu. V Štulcovi grapi so ju likvidirali. Jeseni 1946 so Davčani trupli prekopali na pokopališče v Davči.
Že pred letom 1980 sta Krašni Žbatnekov Jaka in takratni jeseniški župnik Zdravko Hajnrihar ob cerkvi v Davči postavila nagrobno spominsko ploščo, žal pa je danes napis že zbledel, podobno kot spomin na nekdanjega župnika pri Sv. Križu.

Tragedija male Slavke

Omenili smo že Erlahovo žago ob potoku Jesenice, ki se ob glasnem šumenju obilne vode spušča v dolino. Lastnik žage je bil Valentin Erlah. Skupaj z ženo Frančiško sta živela v hišici poleg žage, odrasla hčerka je bila že na svojem. Najbližji sosedi so živeli čez cesto. Danes se naselje imenuje Žerjavec, včasih je bil to Zgornji Plavž. Eden od Erlahovih sosedov je bil Albin Zupan, lastnik gozdnega pobočja Kovačevca in gospodarskega poslopja. Drugi sosed, po poklicu kovač, se je priselil šele 1938, ko mu je Zupan prodal svet, da si je na njem zgradil hišo. Ob pričetku vojne je ta hiša, na samem robu gozda, postala partizanska javka, kovačeva žena pa partizanka prvoborka, po vojni znana politična fukcionarka na Jesenicah.
Pri lastniku Kovačevca Albinu Zupanu je bila med vojno za gospodinjo in deklo Marija Gradišek (24. 5. 1917), rojena v Mekinjah. K Zupanu je prišla s šestletnim nezakonskim sinčkom Jankom. Marija Gradišek je bila preprosta in dobrosrčna ženska, a neuka in nerazgledana. Rada je pomagala partizanom, saj so ji rekli, da se borijo za svobodo. Janko se je veliko zadrževal na žagi, kjer je bilo vedno živahno, in Erlahovo je klical za teto, kot je bilo to včasih običajno med sosedi.
Tudi Marija se je sčasoma navezala na Erlahovo. Zaupala ji je, da je v drugem stanu in da je oče otroka njen gospodar Albin Zupan. Pomladi, 12. aprila 1944, je Marija rodila deklico Slavko. V krstnem listu je Stanislava Gradišek, za očeta je zapisan Albin Zupan. Njenega rojstva ni dočakal, umrl je mesec pred tem.
Nekega jutra prve dni maja, ko je bila deklica stara tri tedne, je Janko pritekel k Erlahovi. »Teta, mame ni, pridite gor, punčka joka!« Tudi po Erlaha so prišli partizani tisto noč, zato je žena takoj vedela, da so odgnali tudi Jankovo in Slavkino mamo. Prišla je s tritedensko štručko domov in hočeš nočeš postala njena krušna mati, njen mož, ki se je kmalu vrnil, pa ata. Takoj se je namreč razvedelo, da so Slavkino in Jankovo mamo ubili. Deklica je bila težka le 1700 g, toda dr. Tancar z Jesenic je ugotovil, da je zdrava in čvrsta. Erlahovi je dal upanje, da bo otroček preživel in ji obljubil, da ji bo vedno v vsem pomagal.
Skrivnostne okoliščine in vzroki uboja Slavkine in Jankove matere ostajajo še danes zaviti v govorice okolišanov, ki so za uboj zvedeli od svojih pokojnih staršev ali kakšnega starejšega še živega domačina. Pravijo, da je bila smrt mlade matere posledica osebnega sovraštva in spletk dveh žensk: ena se je hotel polastiti Slavkinega rodnega očeta, druga pa posestva Kovačevca, po smrti očeta pa je bil za obe še vedno zanimiv Kovačevec. Teh govoric ne moremo niti potrditi niti ovreči, ker ni nobenega zapisnika morebitnega sojenja pred ubojem Slavkine mame. Partizanska stran pa trdi, da je izdajala Nemcem partizanske javke pri sosedu, vendar pisnih dokazov ni.
Slavkina krušna mati odraščajoče deklice ni obremenjevala s temi govoricami. Slavki so sčasoma domačini sami povedali za govorice, vendar si jih želi izbiti iz glave. S svojo sosedo, hčerko nekdanje prvoborke, želi živeti v dobrih odnosih.
Slavki sta bila Erlahova kot prava mama in ata in tudi onadva sta jo vzljubila kot svojo, zato tragična izguba rodne matere zanjo ni bila boleča in travmatična kot za njenega brata Janka.
Tega ni nihče vzel za svojega in je romal od ene tuje družine do druge. Zgodaj se je zaposlil, kasneje poročil in si ustvaril lastno družino. Toda vse to ga ni umirilo. Misel na mamo in njeno tragično smrt ga je ves čas preganjala. Poizvedoval je za tistimi, ki so jo odpeljali, saj se je dolga časa govorilo o nekaterih domačinih iz Plavških Rovt in Jesenic. In kje je zakopana, je do konca vrtalo v njem, saj so pravili, da so jo pobili kar na poti, ker je omagala. A do smrti ni zvedel o umoru matere ničesar in prav gotovo tudi Slavka ne bo, kot da se heroji NOB sramujejo priznati svoja ‘junaška dejanja’. Slavka še vedno nima mrliškega lista rodne matere.
Janka je vse to tako morilo, da je živčno zbolel. Ko se je nekoč vračal od obiska pri psihiatru v Begunjah, se je oglasil pri Slavki. »Danes nimajo zame tablet. Ne vem, kako bom brez njih,« je potožil sestri. Vedela je, da v njegovi notranjosti gloda obup še naprej. Rešitve ni in ni bilo, zato si jo je poiskal sam. Lepega dne se je obesil.
Kako pa je bilo po vojni s Slavko, ki je imela krušne starše in dom? Ob njih ji je bilo lepo, toda njej je zagrenilo otroštvo najprej socialno varstvo, ki si je nad njo lastilo popoln nadzor, kot da bi bila njihova lastnina. Kar naprej so se vrstili pozivi na socialni urad in kontrole na domu. Spominja se zelo mučnega zdravniškega pregleda, ko je bila še čisto majhna. Tudi ni Slavki razumljivo, zakaj sta morali z mamo kar naprej na sodišče in na zaslišanja, »Neprestano so naju nekam vlačili in zasliševali,« ji je še danes v mučnem spominu. Nekoč jo je sodnik prijazno vabil: »Ostani pri nas, boš jedla kremšnite, če ostaneš.« »Saj me pelje tudi mama na kremšnite,« je Slavka hitela zatrjevati sodniku. Erlahova sta se zaman trudila, da bi lahko Slavko posvojila. Videti je bilo, kot da se je vse zarotilo proti Slavki, njenim krušnim staršem in njihovi želji, da bi že enkrat v miru zaživeli. Slavko je bilo ves čas silno strah, da bi jo ločili od staršev in doma.
Danes ji je žal, da nista z mamo nikoli dobili s sodnije nobenega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, zakaj so ju tolikokrat zasliševali in kaj so ju zasliševali. Mamo so kar naprej spraševali, kaj ve o umoru Slavkine rodne mame. Zakaj so hoteli, da bi Slavka ostala pri njih na sodniji, pa ni zvedela niti mama niti Slavka.
K prvemu obhajilu ni smela, šla je na skrivaj na Brezje. K birmi je šla na Bled, tudi na skrivaj. Jeseniški župnik Leopold Govekar jo je učil v svoji podstrešni sobici, na skrivaj.
Erlahova sta se vsa leta zaman trudila, da bi lahko Slavko posvojila pred njenim štirinajstim letom. Tudi so se vedno našli nekateri, ki so spodbijali, da je Albin Zupan, lastnik Kovačevca, Slavkin rodni oče. Vedno pa se najdejo tudi dobri ljudje. Sodnik B. Keršič iz Ljubljane, Erlahov znanec, jim je pomagal, kolikor je mogel, prav tako Jožica, ena od plemenitih uslužbenk na socialnem varstvu, ki se je Slavka s hvaležnostjo spominja.
Leta 1952 so zaprli Slavkinega krušnega očeta, češ da je bil med vojno nemški vohun. Ker so mnogi zanj pošteno pričali, so ga čez nekaj časa na srečo izpustili. Če bi ostal zaprt kot politični vohun, bi bil proglašen za narodnega izdajalca in posvojitev bi bila nemogoča …
Po letu 1958 so naenkrat vsi problemi postali rešljivi, za Slavko in mamo je bilo vseh težav konec. Počutili sta se, kot da bi jima s srca odpadla velika mora. Slavka ne ve, zakaj ravno to leto, bile pa so govorice, a se zanje Slavka ne meni. Verjetno so spletke in hudobne nakane prenehale. Ena prvih stvari, ki mi jih je Slavka ob mojem obisku pokazala z največjim veseljem, je bilo šolsko spričevalo, kjer je na notranji strani platnic zapisno črno na belem: 26. 3. 1958 je bila dijakinja posvojena in od tedaj ima priimek Erlah. Očetovstvo po Albinu Zapanu ni bil več problem in Slavka je postala zakonita dedinja Kovačevca.

Umor po vojni

Ne moremo se posloviti od grobov in skritih gomil pod Karavankami, ne da bi se ustavili na enem od zadnjih ovinkov klanca pred Prihodi, kjer se nam prične odpirati planinski svet pod Golico. Na tem ovinku bomo na smreki zagledali preprost lesen križ, spomin na mučeniško smrt povojnega jeseniškega kaplana dr. Franca Toma.
Po letu 1990 je bila na Jesenicah ustanovljena komisija za grobišča. Po pripovedovanju nekaterih domačinov iz Rovt in učiteljice Angele Tavčar z Jesenic, zdaj že vseh pokojnih, so v gozdu pod tem ovinkom takoj po izginotju Toma opazili svežo gomilo. Po bližnjici ne daleč od gomile so vsak dan hodili peš, odrasli v tovarno in otroci v šolo. Še danes se takratna deklica spominja, da jim je ta gomila vselej povzročala strah, kot še veliko drugih mest, kjer so pravili, da so koga ubili.
Jeseniški župnik Jože Milčinovič in član komisije Franc Avsenik s Koroške Bele sta po letu 1900 pribila nad tem krajem na smreko lesen križ. Dolgo časa so ga lomili, zdaj, ko je prestavljen višje, ga ljudje, ki jih je motil, pustijo na miru.
Franc Tom (29. 3. 1903) se je rodil očetu Francu in materi Julijani. Doma v Šentgotardu je bila kovačija in gostilna. Imela sta tri hčerke in tri sinove. Edini, ki se je lahko izšolal, je bil nadarjeni in bistri Franc. Domači župnik in učitelj sta očeta prepričala, da mora fant v šole. Po končani škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava je vstopil v bogoslovje in bil leta 1931 posvečen v duhovnika.
Kot kaplan je služboval po raznih krajih ljubljanske škofije, vmes leta 1936 dosegel doktorat iz teologije na graški univerzi. Med nemško okupacijo se je zatekel v Ljubljano in tu ostal do konca vojne.
Poleg svojih intelektualnih in pastoralnih sposobnosti je bil znan po neprizanesljivi kritiki. V predvojni Jugoslaviji si je nakopal zapor v Beogradu zaradi časopisnega članka, v katerem je med drugim govoril o razliki med božjim in človeškim kraljevanjem in izjavil, da je zanj edini in resnični kralj Bog, ne pa kralj Aleksander. Enako neprizanesljiv je bil tudi do cerkvenih ljudi, če se mu je zdelo, da ne ravnajo pošteno, se spominjata Tomovi nečakinji Rajka in Eva. Še ko je bil v Škofovih zavodih, se je dijakom zameril ekonom Jože Arh. Mnenja so bili, da je njegova krivda, ker je bila hrana velikokrat pičla in neokusna, dijaki pa lačni. Ko je bil kasneje J. Arh župnik v Čemšeniku, je prosil Toma, ki je slovel za dobrega pridigarja, da bi na veliki šmaren pridigal. »Arh naj kar sam pridiga,« je odločil Tom in ni ustregel prošnji svojega duhovnega sobrata.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jakob Kosmač leta 1977

Po vojni, takoj maja 1945 je bil poslan za vikarja namestnika v Podbrezje, Ovsiše in Ljubno, jeseni pa na Jesenice na Gorenjskem. Z župnikom Leopoldom Govekarjem sta morala upravljati tudi župnijo Sv. Križ.
Nečakinji dr. Toma se svojega strica dobro spominjata iz obdobja, preden je dobil dekret za Jesenice. Takrat je bil zadnjikrat doma v Šentgotardu. O politiki se z njima ni pogovarjal, pač pa je spodbujal k učenju in jima na sprehodih razlagal vsemogoče stvari. Zelo rad se je sprehajal in molil brevir. Rajka je imela lep glas, kot vsi v družini Tomovih, zato ji je obljubil, da bo čez čas prišla živet k njemu na Jesenice, končala gimnazijo in se potem posvetila študiju glasbe. Lepe sanje, ki se verjetno Rajki v povojnih razmerah ob stricu duhovniku ne bi nikoli uresničile, tudi če bi njen stric ostal živ.
Na Jesenicah je bilo župnišče zaplenjeno, župnik je stanoval v podstrešni sobici v zaplenjeni Čufarjevi hiši. Kaplan je dobil sobico v Domu onemoglih, ki je bil pred vojno zgrajen s pomočjo jeseniških vernikov. Župnik je opazil, da je Tom brez zimske suknje. Prosil je očeta, ki se mu je sin med vojno ubil v gorah, za sinovo skoraj še novo suknjo in oče mu jo je podaril.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Žbatnekovi otroci pri birmi

Ljudem se je novi kaplan takoj priljubil zaradi svoje jasne besede in misli, zato so se radi z njim pogovarjali. Dom onemoglih je bil tiste čase obdan s travniki. Ljudje so ga večkrat videli, kako se je sprehajal in molil brevir. Tudi 27. decembra se je, ko so ga po pričevanju nekaterih, obstopili mlad moški in dve dekleti. Odpeljali naj bi ga pod pretvezo, da bi šel v Rovte nekoga previdet. Take pasti so bile nekaj običajnega.
Takratni ministrant Stanko Klinar s Hrušice je bil nekoč pozno zvečer poslan k župniku Govekarju, da bi prišel previdet bolnico na Hrušico. Ko je potrkal na njegova vrata, je vedel, da župnik Govekar lahko dvomi ali so fanta poslali s pretvezo ali zares. Kljub temu je brez obotavljanja odšel z ministrantom peš do Hrušice skozi gozd pred vasjo. Stanko je takrat spoznal, kako pogumen in požrtvovalen duhovnik je župnik, čeprav bi mu na prvi pogled ne prisodil poguma. Danes lahko občudujemo duhovnike, ki so v vojnem in povojnem času kljub smrtni nevarnosti tvegali življenje pri duhovnem oskrbovanju njim zaupanih duš.
Brez pregovarjanja je usodnega 27. decembra z mladimi odšel tudi kaplan dr. Tom. Od takrat ga ni nihče več videl.
Kako pa se ministrant Stanko spominja kaplana Toma? »Vedeli smo, da je izobražen in bo lahko s svojim doktoratom iz teologije napredoval, saj je tudi on imel te ambicije. Na Jesenicah ni imel sebi primernih ljudi za pogovor. Nekateri njegovi duhovni sobratje so vedeli povedati, da je imel pred vojno težave z oblastjo, ker je govoril brez dlake na jeziku. Bil je ljubezniv in zelo prijazen. Kadar sva šla k maši na Savo, se je vso pot pogovarjal z mano o mnogih stvareh, ne spominjam se več, o čem vse.
Bil je odličen govornik. Njegove pridige so bile ognjevite, skorajda skakal je po prižnici, se obračal proti tabernaklju in vzneseno vpil s prižnice. Ljudem je bilo to všeč in so množično hodili k deseti maši, kar gotovo ni bilo všeč novi oblasti. Dobro se spominjam pridige, ko je jasno in glasno izjavil, da je v novi Jugoslaviji preganjanje Cerkve tako veliko, kot je bilo v starem Rimu. V zakristiji sva se z ministrantom Markeževim Francijem spogledala, on se je zasmejal in rekel: ‘Ta je pa huda.’ Kasneje se je pokazalo, da je bila prehuda. Gotovo je še velikokrat povedal kakšno krepko. Imel sem vtis, da ve veliko več o povojnih dogodkih, kot smo vedeli mi. Sestrični sta mi povedali, da je podobno, kot je pred vojno omalovaževal čaščenje kralja, po vojni rušil lik maršala: čisto navaden človek da je, ki se ga ne more po božje častiti, medtem ko je Kristus ne le pravi človek, ampak tudi pravi Bog.
Njegov ministrant Stanko nadaljuje: »Spomnim se jutra, ko sem ga zaman čakal, da mu bom ministriral za mašo ob pol sedmih zjutraj, župnik jo je imel ob šestih. Nobenega ni bilo, da bi povedal, zakaj kaplana ni. Čez nekaj časa sem jo ubral domov.
Ko sem zvedel, da so ga nekje v Rovtah ustrelili, niti nisem bil preveč pretresen. V tistih časih smo živeli s smrtjo: kar naprej smo slišali za mrtve, po jarkih smo videli mrtva trupla.« Razumljivo, spoznali smo že v eni od prejšnjih številk Zaveze, da je bila Hrušica po vojni eno samo morišče in grobišče.
V zadnjih dneh leta 1945 je ljubljanski generalni vikar, poznejši škof Anton Vovk, pisal pristojnim policijskim oblastem za pojasnilo, kam je izginil kaplan dr. Franc Tom, ker je od 27. decembra nenadoma pogrešan. Vendar ni dobil nobenega odgovora.
Domačim v Šentgotardu se je zazdelo čudno, da se jim Franc nič več ne oglasi. Starejši sestri Marija in Tončka sta se zato odpravili na Jesenice in šli poizvedovat za bratom k mežnarju. Takoj sta opazili, da je zelo prestrašen. Povedal jima je za govorice, da so njunega brata ubili; to so takrat že vsi govorili. Rotil ju je, naj ne poizvedujeta pri ljudeh, ki bi utegnili vedeti kaj več, kajti s tem bi jih spravili v smrtno nevarnost in še sami sebe. Tudi on lahko plača s smrtjo za to, kar jima je povedal. Takoj sta se odpeljali domov, kot jima je mežnar goreče prigovarjal. Do danes domači niso zvedeli ničesar o skrivnostnem in zahrbtnem umoru svojega brata in priljubljenega strica.
Prvi, ki se je začel zanimati za povojne poboje na Jesenicah in Hrušici, je bil Andrej Bohinc (1912). Med vojno so ga kot komunista in jeseniškega aktivista Nemci poslali v Dachau. Po vrnitvi je bil do konca vojne politkomisar in partijski sekretar Kokrškega odreda. On je bil tisti, ki se je 4. maja 1945 z Nemci v Begunjah pogajal o predaji. Na prvih volitvah maja 1945 je bil izvoljen za narodnega poslanca Skupščine FLRJ, marca 1946 pa je bil postavljen za sekretarja Okrajnega komiteja KP Jesenice.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marija Gradišek (desno)

Postal je pozoren, ker so po vojni na Jesenicah in Hrušici še naprej pobijali. Ko je zahteval preiskave, so mu rekli, da hodi pobijat drhal s Koroške. Verjel je, vendar je sčasoma posumil, ker so izginjali ljudje, ki so pred kratkim na sestanku kaj rekli. Zahteval je od Ozne preiskave, zahteval okrepitve obmejne straže. Po Tomovem izginotju so komunisti širili govorice, da je kaplan pobegnil na Koroško, verniki pa so skrivaj šepetali o njegovem umoru.
V Gorenjskem glasu z dne 14. oktobra 1988 je med drugim Andrej Bohinc spregovoril tudi o umoru kaplana Franca Toma. Podobno je povedal tudi Jeseničanki Mariji Vodišek, potem ko je bil izpuščen iz zapora. (Med tem je bil, kakor bomo še povedali, aretiran.)
Nedolgo za tem, ko je prosil v Kranj za okrepitev obmejne straže, je Bohinc dobil anonimno pismo. »Črke, izrezane iz časopisa, so sestavljale tekst: Tovariš sekretar, prepreči ubijanje! Torej ljudje vedo nekaj več, sem razmišljal.«
»Začel sem vpadati na seje po osnovnih organizacijah, mojim znancem, starim partizanom, sem naročil, da me obveste takoj, čim slišijo, da mislijo kje koga likvidirati.« (Dejansko je na ta način preprečil likvidacijo partizanskega zdravnika dr. Volfa iz Bohinja, ki je zaradi obilice dela po vojni hotel izstopiti iz partije).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slavka z mamo in atom Erlah

Nekega dne se je ena od deklet, bila je izpod Mežaklje in zaposlena pri Bohincu na okraju, hvalila: »Pa smo ga!« »Koga?« je takoj vpadel Bohinc. »Toma, vendar!« »Kako, saj je pobegnil čez mejo?« se je začudil Bohinc. Zasmejala se je: »Mi smo ga likvidirali, v Rovtah.« »Kdo mi?« »Tine Šrancov ga je ustrelil v hrbet.« Kam so ga zagrebli, ni povedala. »Tine mu je vzel listnico. Saj ni imel nič notri.« Bohincu je tudi zaupala, da so se pred tem pri nekem članu partije na Jesenicah sestali mladinci skojevci, fantje in dekleta, stari 15, 16 let. Na enem od sestankov so pod sliko Tita, Lenina in Stalina prisegli, da bodo izvršili vsak nalog, ki ga bodo dobili od partije. V tistem času je bil na Jesenicah partijski bog Franc Konobelj. Mladinka je Bohincu tudi povedala, da so skojevci pri volitvah pazili, kdo je vrgel kroglico v črno skrinjico.
Po tem prostodušnem priznanju je Bohinc takoj poklical Šranca na občino. Izprašal ga je o likvidaciji. Ta mu je povedal, da je ustrelil dr. Toma v hrbet, ko je ta pri sv. Križu hodil po jasi sem in tja in molil brevir. Ko je Šranc še priznal, da je umorjenemu vzel listnico in uro, ga je Bohinc poslal domov po ukradene stvari. Prinesel jih je, seveda brez denarja, in Bohinc je naredil zapisnik, da Šranca bremeni roparski umor. »Sporočil sem na Udbo Ivu Svetini v Ljubljano,« se spominja dalje Bohinc, »drugo jutro so prišli ponj in zame je bil ta problem rešen. Fant bo pač obsojen. Toda zgodilo se je drugače.«
»Čez mesec dni, ko so bile v tovarni volitve v sindikat, se je pojavilo na volilni listi ime Valentina Šranca! Zvečer mi je volilna komisija prinesla šest listkov, na katerih je pisalo: ‘Nočemo morilca duhovnikov!’ Hoteli so celo, da ga postavim za sekretarja SKOJ.« Tako je od Bohinca zahteval tov. Ivo Svetina, kot navaja Bohinc v pismu Centralnemu komiteju ZKJ v Beograd. Šranc je ravnal po nalogu partije, so Bohincu sporočilu iz Ljubljane, zato mora še naprej ostati na svojem službenem mestu. »To so bili torej morilci s Koroške!… « ironično ugotavlja Bohinc. »Ko sem bil obsojen na smrt, so na Gorenjskem razširili vest, da je bil organizator ubojev na Jesenicah sekretar Bohinc.«
Na smrt je bil obsojen na dachauskem procesu, kasneje pomiloščen na dolgoletno zaporno kazen. Vzrok je bil po mnenju Bohinca ta, da je vedno spraševal, kje so zapisniki o zaslišanju ujetih Nemcev v Begunjah in kje arhiv približno 13 000 fasciklov iz Begunj. Končni vzrok je bilo Bohinčevo razkritje umora dr. Toma in preprečitev umora dr. Volfa.
Kmalu so govorice o Tomovem pobegu na Koroško utihnile. Okrajno sodišče na Jesenicah pod predsedstvom Jože Fistra ga je razglasilo za narodnega izdajalca, kot lahko preberemo npr. v sodnijski odločbi TSP ⁶¹⁶⁄₄₆-6 z dne 7. oktobra 1946. V dneh, ko se je vrnil z zaslišanja iz Ljubljane morilec Tine Šranc in postal sekretar SKOJ-a, je bil na novo službeno mesto v Postojno prestavljen Franc Konobelj. Očitno je, da je bil tudi v povojne poboje vpleten prav on.
Konobljev knjižni prvenec ‘Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli’ in njegova nadaljevanka ‘Ljudje in jeklo’, bi po mnenju mnogih Jeseničanov in okolišanov morala skleniti dokumentacija vseh, ki so jih pobili med vojno in po vojni na Jesenicah in v bližnji okolici komunisti sami in njihovi privrženci. Konobelj bi jo lahko preprosto naslovil ‘Pod Mežakljo in Karavankami ležijo pobiti’. Franc Konobelj - Slovenko je eden redkih še živih prič, ki bi o tem največ vedel. Z razodeto resnico bi razbremenil sebe in svojce umorjenih, hkrati pa pomagal tistim odgovornim zgodovinarjem, ki bodo na novo pisali zgodovinsko resnico o tem obdobju narodove sramote.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dr. Franc Tom

Ena velikih sramot je tudi dejstvo, da so komunisti, tudi jeseniški, sodelovali z Nemci, če so imeli od njih koristi. Pa se te medvojne kolaboracije ni lotil še noben zgodovinar!
Oglejmo si le dva primera.
Zadnji medvojni jeseniški župan je bil Nemec inž. Kurt Hoffmann. Po zvezah se mu posreči, da dobi dovoljenje za nakup zemljišča pri Sv. Križu, kjer si zgradi vilo sredi partizanskega ozemlja. Medtem ko partizani ropajo slovenske domove do golih sten, Hoffmannova vila ostane nedotaknjena. Odkupi se z dvema oblekama, ki ju podari partizanskemu komandantu in politkomisarju. Večkrat jim posodi tudi svoj avto. Medtem ko partizani prisilno mobilizirajo po vasi Sv. Križ, gosti nemški jeseniški župan vodilne komuniste v svoji vili. Ob vsaki dnevni ali nočni uri se nemoteno vozi s svojim avtom z Jesenic k Sv. Križu. Da bi se partizani otresli vsakega suma sodelovanja, govorijo o njem: »Ta pride opolnoči k sv. Križu bolj brez skrbi kot kdo drugi opoldne.« Hoffmann je tudi zakupnik občinskega lova, zato se lahko prosto sprehaja po gozdovih na Planini.
V zahvalo izroči partizanom ob koncu vojne občinski urad z nedotaknjenimi arhivi.
Drug primer sodelovanja komunistov z Nemci je Berlinčan Katerbitz, upravitelj posestev Kranjske industrijske družbe. Medtem ko partizani požigajo žage in uničujejo imovino Slovencev, more Kaberbitz s svojimi delavci nemoteno sekati in odvažati les, pri tem se rokuje s partizani. Ko partizani nasilno mobilizirajo, grozi Kaberbitz svojim delavcem z gestapom, če se ne bodo pridružili partizanom v gozdu.
Za številne usluge, ki mu jih izkazujejo partizani, jim na veliki petek 1944 izroči na poti iz Blejske Dobrave na Jesenice pet pitanih volov, kasneje jim podari še dragocenega jahalnega konja. Komunistični veljaki mu dovolijo, da sme svojega očeta in mamo nastaniti pri Sv. Križu, medtem ko družine iz Jesenic in Sv. Križa gestapo izseljuje v Nemčijo. Po koncu vojne mu komunistična oblast ponudi na Jesenicah dobro službo in celo jugoslovansko državljanstvo. (Oba primera sta izpričana v knjigi Taboriščni arhiv priča, 1. zvezek, B. A. 1974).
F. Konobelj pa Hoffmanna in njegov odnos s partizani takole opiše: »Hoffmann je kot jeseniški župan hotel taktizirati tudi s partizani. Še nadalje se je vozil v Jeseniške Rovte, kjer je imel svojo hišo, in to kljub temu, da je bilo ta kraj smatrati kot svobodno partizansko ozemlje. Kot lovec je imel celo priliko, da je z drevesa, na katerem je čakal srnjaka, lahko mirno opazoval partizanske kurirje. Vse to se je nadaljevalo do osvoboditve. Tudi svoje orožje je odstopil partizanom, z avtomobilom, ki ga je vozil v Jeseniške Rovte, pa smo dostikrat prepeljevali ranjence. Župan Hoffmann je tako nekako ‘čistih’ rok prijadral v svobodo« (Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli).
Taki in podobni primeri partizanskega ‘taktiziranja’, kolaboracije komunistov z Nemci, so razumljivi: revolucionarji so morali imeti proste roke za izvajanje nasilja in pobijanje pod Mežakljo in Karavankami.