Avtor: Anton Bogataj, Valentin Bogataj
Rodbina Bogataj, v starih dokumentih napisana tudi Wogathay, izvira iz vasi Fužine v Poljanski dolini. To je čisto na njenem gorenjskem koncu, kjer se cesta razcepi na levo v Žiri in pelje dalje na Notranjsko. Drugi, desni del pa pelje proti Cerknem in dalje na Goriško. Ti kraji ležijo blizu črte, ki loči Kranjsko od Goriške. Je tudi meja dveh slovenskih kulturnih občutij: srednjeevropsko gorenjskega in južnoevropsko goriškega.
Ob koncu srednjega veka se je pojavilo fužinarstvo v teh odročnih krajih. V okolici so kopali rudo in jo talili. Najpomembnejša fužina je bila ob izlivu Hobovščice v Poljansko Soro, kjer leži danes vas Fužine. Kovači so izdelovali predvsem žeblje različnih debelin in dolžin. Izvažali so jih na drugo, beneško stran. Kovačev že davno ni več, ostalo je pa ime.
Sicer pa spadajo ti kraji v rovtarsko področje, ki obsega hribovje ob Idrijci in Sori med mesti Škofja Loka, Tolmin in Logatec. Naseljevali so ga loški podložniki. Izkrčili so svoj rovt sredi gozda in tako so nastale samotne kmetije odmaknjene od sveta. Pogoji življenja so jim izbrusili značaj in delovne navade. Hribovski rovtarji so večji individualisti kot dolinci, so bolj samostojni in zelo delavni, a tudi manj sprejemljivi za novosti.
Njihov dom je nekaj posebnega. Stoji visoko nad levim bregom Sore pod Kranjskim brdom. Ogleduje okolico in je viden z vseh strani. Globoko spodaj v soteski buči Sora. Dolga stoletja je bila fužinska deber neprehodna. Tu je bilo konec poti. Obdelovali so svoj rovt, ki so ga predniki iztrebili sredi gozdov. Pod domačijo so polja in travniki, nad njo gozd. Poleti je tu veliko sonca, je zračno in prijetno za življenje. Pod sabo gledajo na stisnjeno vas Fužine. Malo dalje stoji vas Trebija. Obzorje zapirajo hribi Planina, Mladi vrh in na koncu Blegoš. Samota jih je varovala, vendar so se morali zanašati le na lastne moči.
Do njih se pride po strmi cesti iz Fužin. Nekoč je bila ozka in vijugasta, danes je široka in asfaltirana. Če si hotel pripeljati tovor iz doline, si moral vpreči par konj. Svetleči komati, rejeni in močni konji ter glasni ukazi so dali vedeti, da so na delu Bogatajevi fantje. Klobuke so nosili vedno postrani. Na konje so zelo pazili. Če so šli na daljšo vožnjo, so vzeli s seboj seno. To so bili časi, ko so se dekleta bolj ozirala za lepo vprego kot se danes za novim avtom.
V duhovnih zadevah so spadali pod faro Stara Oselica, ki je bila ustanovljena leta 1753. Vedeti je treba, da je bil Oglejski patriarhat že od 10. stoletja dalje odgovoren za kristjanizacijo Goriške in Kranjske. Znani so opisi naših krajev v Popotnih dnevnikih kanclerja Santonina, ki je v 15. stol. spremljal vikarja na vizitacijah po naših prafarah. Omenja tudi Oselico, ki da je težavna gora in strma na obeh straneh. Zato tudi nosi tako ime.
Naši predniki so prvo cerkev postavili v prvi polovici 17. stol. Naseljevali so se s poljanske in tolminske strani. Želeli so imeti duhovno podporo vsaj za največje praznike. Tako so končno dobili stalnega duhovnika, pred tem so dolga leta hodili opravljat službo božjo vikarji iz prafare Poljane, ker je bila Oselica njena podružnica. Takrat je bil papež Benedikt XIV., ljubljanski škof pa Ernest A. Attems, župnija postane leta 1862 in obsega vasi: Stara Oselica, Hobovše, Fužine, Kladje, Trebija in Podgora. Vseh prebivalcev je bilo takrat 1090.
Stara Oselica je uživala velik ugled pri cerkvenih in posvetnih oblasteh. Bila je tudi občinsko središče, čeprav v hribih in odmaknjena od glavne dolinske ceste.
Nekateri duhovniki so bili le kratek čas, vsak pa je po svoje vtisnil pečat tem krajem. Vsi pa so med ljudmi širili kulturo in napredek.
Posebej zanimiv je bil Jurij Humar (1819–1890). Tu je bil le 4 leta, vendar je ljudem ostal v spominu zaradi svojih talentov. Ugotovil je, da ima čudežno moč zdravljenja. V sebi je imel življenjski magnetizem. Njegov način zdravljenja se danes imenuje homeopatija. Najuspešnejši je bil pri zdravljenju z magnetizmom. Ljudje so trumoma hodili k njemu. Bil je zaveden Slovenec. Od leta 1861 je v krstnih, poročnih in mrliških knjigah fare Stara Oselica uporabljal slovenski jezik. Hrabro in pokončno dejanje.
Posebno mesto ima župnik Miha Gogala (1827–1892), ki je tu živel polnih 25 let. Veliko je naredil za dvig verskega življenja. Skrbno je vodil farno kroniko – Status animarum. Poleg obveznih vsebin je pripisal veliko zanimivosti o ljudeh, značajskih posebnostih, njihovih selitvah, vojaščini. Bil je kronist svojega časa. Leta 1870 je kupil tri bronaste zvonove.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Poroka Francke Lampreht (1913-1987) in Andreja Bogataja (1908-1945) leta 1938
Med ljudmi je še živ spomin na Ivana Soukupa (1867–1924), ki je v Oselici preživel 24 let. Delaven pri vodenju fare, saj so se v tistih časih skoraj vsi ljudje udeleževali maše, verouk je bil naporen zaradi velikega števila otrok. Pod njegovim župnikovanjem je vojska vzela zvonove in leta 1923 so kupili nove.
V surovem povojnem času je župnikoval Janez Ferdin, ki je moral skupaj s škofom Vovkom prenašati žalitve in strah pred nahujskano drhaljo ob birmovanjih.
Sedanji župnik Jakob Kralj je 25. po vrsti in med farani že 30. leto. Prav letos so kupili nova bronasta zvonova, bil je nepogrešljivi usmerjevalec in voditelj podviga. Ko je zmanjkalo delovnih rok, je s svojimi priskočil na pomoč.
V Stari Oselici so ustanovili prvo zasilno podružnično šolo leta 1898. Pred tem je dečke poučeval organist in to kar doma. Poučeval je branje, pisanje in računanje. Župnik Matija Pintar je ponudil sobo v župnišču in obljubil, da bo tudi poučeval. Nadzor je opravljal krajevni šolski svet. Odkupili so organistovo hišo in jo povečali.
Večina otrok se je naučila osnovnih znanj, ki so jih potrebovali za pisno sporazumevanje. Že pred prvo vojno je pouk prevzel trebijski učitelj, ki je dvignil raven šole.
Vas Trebija je bila veliko manjša od Oselice, a leži v dolini ob glavni cesti. Zaradi naraščajočega prometa se je širila in župan je ugotovil potrebo po lastni šoli. Zgradili so jo leta 1913. Imeli so srečo z dobrimi učitelji. Posebno znan je bil Viljem Zirkelbach. Vaščane je prepričeval o potrebi po izobrazbi in znanju. Bil je izreden sadjar, vsakemu učencu je ob odhodu poklonil sadiko. Šolski vrt je bil učilnica v naravi. Pozimi so organizirali strokovna predavanja, za dekleta so organizirali gospodinjsko šolo. Ustanovili so gasilsko društvo, prosvetno društvo je vodila učiteljica Marija Pavec.
Prva vojna je ljudi streznila. Tudi iz te fare se mnogi niso vrnili. Preživeli so pripovedovali o grozotah, podrl se jim je notranji svet. Vse se je spremenilo. Starejši se tega še spomnijo. Boleča je bila epizoda, v kateri so Slovensko Primorje in z njo Cerkljansko – našo sosednjo deželo – zasedli Italijani. Takrat je začel cveteti kontrabant-tihotapstvo. Z one strani so dobivali vino in riž, kavo, južno sadje, tekstil; z naše so dobavljali meso in živino, konje in tobak, jajca in moko.
Po kapitulaciji Italije je meja izginila. Po osvoboditvi so ljudje iz naših krajev obnovili družabne in kulturne vezi s Cerkljanskim, ki je bilo takrat v coni B in ga je država Jugoslavija bolje zalagala z raznim blagom, ki ga pri nas ni bilo. Starejši so se poznali še iz avstrijskih, tihotapskih in partizanskih časov.
Prvi znani gospodar rodbine, ki je predmet opisa, je bil Blaž. Rojen leta 1718. Ta in naslednji rodovi so imeli veliko otrok, življenje je potekalo po utečenih poteh. Fantje so bili vojaki in po večini dragonarji. Vojsko so služili po širnem avstrijskem cesarstvu. Ko so se vrnili, so se oženili po okoliških vaseh. Vsi so imeli številne družine in tudi zato je njihov priimek tako pogost. Njihove usode so različne. V glavnem so bili zelo pridni in sposobni gospodarji, samosvoji in odločni. Pa tudi mogočni in nepredvidljivi. Ko je bil čas za veselje, so bili neugnani in družabni. Bili so krepkega telesa in ostrega pogleda. Ukvarjali so se s kmetijstvom, redili polne hleve živine. Doma so pridelali vse potrebno za življenje. Če je bilo pri hiši zdravje in sreča v hlevu in na polju, če ni bilo vojne in nesreč, so živeli mirno in zadovoljno. Vendar je bilo malo takih mirnih in srečnih obdobij. Doma je ostal le gospodar, drugi so iskali svoje mesto pod soncem. Tudi od te hiše so ob koncu 19. stol. odšli fantje na delo v Ameriko. Nekateri za stalno, drugi so se vrnili in s prisluženim denarjem obnovili domačijo in nakupili zemljo.
Tukaj se začne zgodba mladega fanta Jakoba (1849–1932), najinega pradeda. Bil je že peti rod družine Bogataj. Njegov brat Anton je prevzel kmetijo, ostali so morali iti na svoje. Vsak je iskal in našel svojo srečo. Nekaj denarja je imel prihranjenega, nevesta Jera je imela skromno doto, drugo si je sposodil in kupil kajžo, nekaj zemlje in gozd v zaselku Pilovc, ki spada k vasi Podgora, nedaleč od rojstnih Fužin.
Da je lep ta kraj, so ugotavljali popotniki, ki so pešačili tod mimo ali se peljali na vozeh. Vso zimo se koplje v soncu. Vidi se v farno cerkev sv. Pavla in razločno se sliši njegov zvon. V to sončno dolino, ki jo na severu omejuje greben z imenom Ločile, na jugu pa reka Sora, se je naselila mlada družina. Bilo je leta 1879.
V zakonu se mu je rodilo 5 otrok, zadnja dva sta bila dvojčka. Živeli so zelo skromno. Na griču je na nekdanjem pašniku določil mesto za njive in jih pognojil. Natančno so jih obdelovali, da je družina preživela. Naredil je najnujnejše orodje, kupil plug in brano. Vendar dolga ni mogel odplačati. Kar so pridelali, je bilo le za preživetje. Odločil se je za pot v Ameriko, ko je bil star že 42 let. Stiska je morala biti zelo huda.
Bil je pravi hrust nežnega srca. Delal je do pozne starosti. Kultiviral je okolico kajže, naredil poti, nasadil je veliko sadnega drevja. Njegove lopataste roke so prepoznavni znak našega prvega in drugega rodu. Bil je ljubitelj čebel. Postavil je velik čebelnjak in leta 1912 se je pred njim slikal z ženo in vnukom Matevžem. Tudi zadnja pot ga je vodila tja, pri njih je umrl.
Sinu Jaku je leta 1903 izročil premoženje, z ženo sta se odselila v bajto nedaleč proč. Jaka (1879–1935) je šel po nevesto k družini Gladek na Fužine. Ti so bili mlinarji in žagarji. Težki so bili tisti časi. Ni bilo denarja in ne zaslužka. Fantje so hodili delat v Ameriko ali pa iskali primerna dekleta z dobro doto. Ljubezen ali dota, oboje navadno ni šlo skupaj.
Vendar se je zataknilo. Jaka je v mladostni zagledanosti zapeljal dekle iz sosednje vasi. Iz te ljubezni se je rodila hči Malka, natančno 3 mesece pred Jakovo poroko. Pohujšanje je bilo veliko. Vendar je ta ljubezen naslednjemu rodu pomagala prenašati hude povojne čase. Kajti mnogo let pozneje je postala naša velika dobrotnica. Živela je v Ameriki, zbirala oblačila in jih pošiljala svojim nečakom, tudi naši družini.
Jaka se je poročil z bogato Ivano, ki ga je imela nadvse rada. Domači niso upali hčeri preprečiti izbire. Vsebina njihovih pogovorov že davno leži na oseliškem pokopališču. Jaka je ostal zvest ženi in ustvaril je veliko družino. Ali jo je ljubil? Gotovo je bil razdvojen. Zakoniti ženi je obljubil zvestobo, z doto je domačijo rešila dolgov. Odrekel se je pa mladi nezakonski mami in jo pustil v revščini. Kar naenkrat se je toliko stvari zgrnila na njegova pleča. Pri vsem tem pa je delovala še njegova narava, ki ne trpi ugovora. O tem se v hiši ni veliko govorilo. Povedo pa, da se je v naši hiši veliko molilo in da je bil oče včasih slabe volje.
Kmalu po poroki je odšel v Ameriko, v rudnik. Z zaslužkom je hotel nakupiti zemljo, popraviti hišo. Nato je šel še enkrat. Prinesel je denar, povečal hišo, kupil veliko zemljišč, odplačal očetov dolg, izplačal sestro in svoje premoženje izenačil z ženino doto. Priden in skrben gospodar, vendar tudi nepredvidljiv. Njegova starša, Jakob in Jera, sta pomagala pri delu in vzgoji njegovih otrok. Vzgajala sta jih z vzgledom. In to ves čas njegove odsotnosti v Ameriki in vso negotovost med prvo vojno. Bila sta pravi blagoslov za družino.
Ko se je dokončno vrnil iz Amerike in začel gospodariti, se je začela prva svetovna vojna. Star je bil 35 let in zopet je moral zdoma. Tokrat neprostovoljno. Preživel je vzhodno fronto in rešil se je skoraj po čudežu. Peš in z rožnim vencem v rokah, ki ga mu je dala starka in mu pokazala pravo smer. Vrnil se je šele leta 1919.
Doma ga je pričakalo 6 otrok, sedmi se bo rodil čez eno leto. Najstarejši je bil star 15 let, najmlajši 6 let. Žena je bila že utrujena od dela in skrbi za družino. Dom je bil brez pravega gospodarja s presledki 15 let. Vendar je bil urejen in obdelan po zaslugi starih staršev. Otroci so prijeli za vsako delo in stali materi ob strani.
Leta so tekla, otroci so odraščali in se osamosvajali. Najstarejša fanta sta odšla v Loko in se izučila za mesarja. Dekleta so se omožile po okoliških vaseh. Za naslednika je bil določen sin Andrej, ki je moral doživeti vso tragiko druge vojne in postati žrtev bratomorne vojne.
Brata Anton in Valentin Bogataj, njegova sinova, sva se na povabilo Odbora za ohranitev spomina na zamolčane žrtve druge svetovne vojne Trata – Gorenja vas odločila, da Vam, tukaj zbranim, poveva usodo najinega očeta Andreja Bogataja, po domače Jakopovega iz Podgore, ki je eden od preštevilnih, napisanih na spominski plošči na pokopališču v Gorenji vasi.
Kratek zapis o Andreju Bogataju ima namen ohraniti spomin na človeka, ki ga je potegnil vrtinec druge svetovne vojne in ki je z življenjem plačal ljubezen do družine in domače zemlje. Na splošno velja, da so posamezne človeške usode deležne hitre pozabe in da ležijo v spominu le dve generaciji. Enako velja za nesmiselne žrtve vojne, ki se ohranijo le, če so zapisane.
Andrej (1908–1945) spada v tisto generacijo ljudi 20. stoletja. ki sta jih zaznamovali obe svetovni vojni. Dano jim je bilo živeti le slabega pol stoletja, nekateri so morali umreti še mlajši. Kratka je njegova zgodba, ker je bilo kratko tudi njegovo življenje; vendar pa tako značilno za prelomni čas prve polovice prejšnjega stoletja. To je bil poseben čas, prišlo je do usodnih družbenih in političnih sprememb, kakršnih še ni bilo. Ljudje so bili nepripravljeni in so z grozo spremljali svet, ki se je rušil pred njihovimi očmi.
V prvi vojni je svet padel s tečajev zaradi gospodarskih razlogov. Velike države so hotele spremeniti meje svojega vpliva, za razvoj svojih imperijev so potrebovale več zemlje, več zemeljskega bogastva, več delovnih rok. Naši ljudje so morali na fronto. Kmalu so z grozo izgovarjali imena tujih krajev, kjer so obležali tisoči. Tudi njihovi sosedje ali prijatelji.
V drugi vojni so se spopadale ideologije. Ena slabša od druge. Vsaka pa je za seboj potegnila milijone ljudi. Tudi žrtve so šteli v milijonih. Spopadali so se, ne da bi točno vedli zakaj. Mladostni prijatelji so se začeli ločevati, hujskači so opravljali svoje nečloveško delo. Za prave cilje so vedeli le izbrani.
Andrej je bil star 6 let, ko je njegov oče odšel na fronto v Galicijo. Poleg njega je oče pustil doma še pet otrok: dva starejša sinova in tri mlajše hčere. Vrnil naj bi se do božiča, samo Srbom je potrebno dati lekcijo, ker so dvignili roko na prestolonaslednika. Minil je božič, pa še eden, pa še drugi. Vrnil se je po petem božiču. Vsaj vrnil se je, mnogi se niso.
Za otroke je bil tujec, niso ga prepoznali, čeprav jim je mati stalno pripovedovala o njem in so zanj molili. Čustvena vez je bila pretrgana, nikoli več se ni popolnoma obnovila.
To je bil zanj prvi čustveni udarec.
Časi po prvi vojni so bili težki. Nova država, nov denar, nov vladar. Samo domača fara v Stari Oselici se ni spremenila. Tja gor so hodili enako zvesto, kot v prejšnjih časih. Bila je mesto srečevanj, medsebojnih spoznavanj in prijateljevanja. In šola na Trebiji. Imeli so dobrega učitelja, ki jih je poleg drugega naučil tudi sadjarstva.
Prvi denar je zaslužil, ko so gradili cesto proti Fužinam. Ni bilo veliko. Kupil je novo obleko in prstan. Družil se je z mladimi s Trebije in Fužin. Z nekaterimi je bil tudi v sorodu, saj sta bila tam rojena njegova starša. Sodelovali so pri kulturnih prireditvah. Bilo jim je lepo, ker so bili mladi.
Oče Jaka ga je, kot bodočega gospodarja, uvajal v posle z živino. Tako je spoznal vse gospodarje v vaseh Stara Oselica, Kladje, Hobovše in Fužine. Ko je pozneje sam trgoval, mu je bilo lažje. Pozimi sta pri kmetih klala prašiče, vendar tega dela ni rad opravljal.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Vdova Francka in otroci Franc 1941, Valentin 1945 in Tone 1941
Ko je bil star 24 let, je umrl stari oče Jakob. Bilo mu je zelo hudo, odšel je njegov vzornik, saj ga je prav on vzgajal in uvajal v delo med očetovo vojaško in še prej ameriško odsotnostjo. Seznanjal ga je s skrivnostmi narave in njenimi zakonitostmi. Naučil ga je obdelovati polje, skrbeti za pridelek in spoštovati kruh. Naučil ga je čebelarjenja, po njem je podedoval ljubezen do čebel.
Leta 1938 se je oženil z dekletom Francko Lampreht (1913–1987) iz poljanske fare in začela sta z delom. Izplačal je oba brata in sestre. Vse, kar je zaslužil in kar sta pridelala, je bilo njuno.
Takrat so sence vojne že padle nad Evropo. Orožje je že ropotalo v Španiji, leto kasneje na Poljskem, nato v Franciji in leta 1941 pri nas. Vendar je bilo vse tako daleč, da o tem niso premišljevali.
Otroci so se jima rodili v letih 1939 Jakob, 1941 Anton, 1943 Franc in 1945 Valentin. Staršev ni imel več, kmetija in družina so bili njegova skrb. Z veseljem je gospodaril in vse je kazalo, da bo življenje teklo po ustaljenih in mirnih poteh. Bila sta srečna, vendar je bila njuna sreča kratkega diha.
Leto 1940 se je začelo slabo. Umrl mu je prvorojenec, čez nekaj mesecev še mati. Ni mogel na njen pogreb, ker je moral biti na večmesečnih vojaških vajah. Brez dela so gledali v zrak.
Leto 1941 je bilo najlepše v njunem zakonu. Dobila sta sina, kmetija je cvetela in kazalo je, da se jih vojna ne bo dotaknila. Drugo ju ni zanimalo.
Vendar so se dogajale stvari, ki jih nista poznala. V vasi so partizani leta 1942 napadli okupatorjevo vojaško kolono. Cena je bila visoka: pet talcev je padlo, pet domačih mladih gospodarjev.
Začelo se je zares, vojna je oplazila tudi ta mirni kraj. Tudi njega. Neke noči so ga mobilizirali partizani. Moral je z njimi v neznano. Na Vojskarsko planoto. Dolge tedne ni bilo o njem glasu. Žena pa sama doma z dojenčkom in še v drugem stanju.
Leta 1943 je bilo najbolj hudo. Divji Kozaki so požigali na Trebiji, ustrahovali ljudi in kradli. Ubili so njegovo sosedo. Žena se je pripravljala na porod. S težavo je prišel domov in doma je želel ostati. Pri družini, ker je potrebovala njegovo pomoč. Dovolj mu je bilo potikanja po skrivnih grapah, niti ni poznal smisla tega početja. Vendar je ugotovil, da to ne bo tako enostavno. Moral se je opredeliti. Opredelil se je za družino. Da bi bil čim bliže domu, je šel v domobransko postojanko v Gorenjo vas.
S tem je podpisal svojo smrtno obsodbo, ki je bila izvršena čez dve leti v Kočevskem Rogu. Kljub temu, da ni zagrešil nobenega zločina, da ni nikogar ovadil. Ni bil vojak, ni bil političen človek. Bil je kmet in gospodar. Rad je imel zemljo, ki jih je preživljala. Kako naj bi zapustil domačo zemljo, ki je toliko pomenila njegovemu dedu in očetu. Prvi jo je kultiviral z golimi rokami, drugi je zanjo delal v ameriškem rudniku. Bila je njihovo edino bogastvo in sredstvo preživljanja.
Čez vse pa je imel rad svojo družino. Otroci, blagoslov hiše, so ga potrebovali in vedno, ko je odhajal, mu je bilo težko. Zato je želel dati svojim otrokom lepšo mladost.
Nekaj spominskih drobcev o njem je ostalo le pri najstarejšemu sinu Antonu – po zaslugi mame, ki ga je vedno vzela s seboj, kadar je obiskala moža.
– Bilo je v Sokolskem domu v Gorenji vasi. Z mamo sta ga prišla obiskat. Ni mogel domov, ker je bilo prenevarno. Počival je na pogradu, k sebi je vzel sina in ga dolgo časa gledal. Naročil mu je naj bo priden in da naj uboga mamo. Sinu se je zdelo silno imenitno, rad je bil pri očetu, pa še take postelje ni nikoli videl.
– Mama je šla po opravkih v Gorenjo vas. Sina je vzela s seboj. Oče je bil na straži v bunkerju nad vasjo. Ni pustil, da bi šel z njo. Kar pri njem bo počakal na mamo. Dal ga je v naročje in se pogovarjal z njim. Kaj je lepšega za otroka, kot biti v očetovem naročju.
– Oče je bil doma in ko se je vračal sta ga žena in sin spremljala do prve vasi. Čez vodo so bile postavljene deske, ker je bil most podrt. Oče ga je dvignil, ga dal na štupo ramo in nesel čez. Kakšen občutek varnosti in sreče. Kolikokrat bi otroci potrebovali varno očetovo roko.
Zadnji očetov obisk v domači hiši. Bilo je 4. maja 1945. V hiši se je usedel k mizi tako, da je lahko vzel otroke v naročje. Stari so bili 4 leta, 2 leti in najmlajši, ki je bil star slabe tri mesece. Najstarejši se ga spominja kot zelo shujšanega in zaskrbljenega.
Z ženo sta šla čez njive na griču in po stari navadi ocenjevala pridelek. Vendar so bile njune misli drugje. Kakšna bo usoda premaganih, kam bodo šli, koliko časa jih ne bo domov? Žena, ki je bila nevedna v političnih stvareh, si je to predstavljala zelo preprosto. Seveda se bodo kmalu vrnili. Ovedela se je šele mnogo kasneje. Mož je gotovo slutil, kakšna usoda jih čaka. Vendar ni veliko govoril. Objel jo je in ji naročil naj lepo skrbi za otroke. Če ga ne bi bilo nazaj, naj da domačijo tistemu, ki se ji zdi najbolj primeren. Pa molite zame, jaz bom pa za vas.
Žena je bila takrat stara 32 let, on pa 37. Čakala ga je vse življenje in vse je naredila tako, kot ji je naročil ob slovesu.
Čakanje pomeni tudi upanje. Dokler nekoga čakamo, ima naše življenje smisel, je svetloba, ki nas vabi in ohranja.
Leto 1945 je bilo leto veselja in žalosti hkrati. Leto veselja za vse tiste družine, starše, žene in otroke, ki so pričakali ta pomladni dan z živimi sinovi, možmi, očeti. Pozabljeni so bili težki časi stradanja in negotovosti. Sedaj so skupaj, življenje bo teklo naprej. Obdelovali bodo zemljo, redili živino, vojna bo ostala le neprijeten spomin.
Leto žalosti za vse tiste, katerih svojci se niso vrnili iz vojnih taborišč, nemške vojske, iz partizanov. Z bolečino v srcu so se sprijaznili, da bodo žene ostale vdove in otroci vojne sirote. In nešteta dekleta brez ženinov.
Leta negotovosti so se začela za tiste družine, katerih domači so bili na poraženi strani. Niso se vrnili, nihče ni vedel, kakšna je njihova usoda. Poleg tega je takratna oblast začela te družine izločevati iz javnega življenja in jim jemati sredstva za preživljanje. Dala jim je vedeti, da so drugačni in da nimajo veljave. Mlade vdove z majhnimi otroki so začele potiti krvavi pot. Le pogled na odraščajoče otroke jim je dajal moč in odločnost, da so vztrajale.
Mama Francka je čakala in upala. Vdana v usodo in navajena trdega dela je premagovala vsakodnevne težave. Prva skrb so ji bili otroci, pa delo v hlevu in na njivi. Nič ni pomagalo, začela je gospodariti. Ko je bilo najtežje, se je zatekla po pomoč k mami in sestram. Priskočile so ji na pomoč.
Francka je imela pet sester in brata, ki pa je padel v nemški vojski. Njihov oče je umrl za posledicami bolezni iz prve vojne. Poleg nje je bila poročena samo še ena sestra. Ostale niso imele družine, zato so vso materinsko ljubezen prenesle na nas nečake. Posebno najstarejša je imela izrazito lastnost in dar krščanskega usmiljenja pomagati pomoči potrebnim, negovati bolnike in skrbeti za porodnico. Lahko rečeva, da so naše tete pomagale obdržati domačiji obeh poročenih sestra, ki sta bili prizadeti zaradi posledic vojne in bolezni. Nam nečakom so po svojih močeh pomagale stopiti v življenje, bile so nam tudi krstne in birmanske botre. Bile so zlate duše, vzgled dobrote in plemenitosti.
Mama je zjutraj prva vstala, zadnja je šla spat. Ob pletvi in žetvi so pomagale sosede. Pri košnji, spravilu praproti in lesa so pomagali vaščani. V tistih letih po vojni so bili ljudje doma, zaslužka ni bilo, dobili so pa skromno malico. Imela je konja, ki je bil v tistih časih njeno plačilno sredstvo. S kmetom v vasi je bila dogovorjena za medsebojno pomoč s konjem. Njegovi fantje so pomagali pri oranju njiv, spravilu sena in drugih težkih delih. Pokazala se je velika solidarnost do vdove in kdor ni mogel pomagati, je izrekel vsaj sočutno besedo. Čutiva globoko hvaležnost do ljudi, ki so tako nesebično pomagali.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Dvajset let pozneje – Tone, mama Francka, Franc in Tine
Vdove so si medsebojno pomagale in si dajale korajžo. Družile so se, skupaj so hodile v Oselico k maši, skupaj so vsako jutro nosile mleko v mlekarno. Ob zimskih večerih so skupaj prejale, izdelovanje čipk jim je prinašalo nekaj dohodka. Bilo jim je tudi edino razvedrilo. Nobena ni pomislila na ponovno možitev, vse so bile zazrte le v preživetje in vzgojo otrok. Čimprej so jih želele pripeljati do kruha.
14. februarja 1946, na prvi rojstni dan najmlajšega brata, so prilomastili v našo hišo vaški aktivisti. Nenavaden obisk mrkih in temnih obrazov ni obetal nič dobrega. Gospodovalno so se usedli za mizo in popisali premično in nepremično premoženje. Ni jim bilo mar majhnih otrok, ki smo se tiščali na peči. Ničesar nismo razumeli, zdelo se pa nam je, da se dogaja nekaj pomembnega.
Sledila je odločba Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 15. marca 1946 o zaplembi popisane in ocenjene imovine. V last FNRJ je prešla večina zemljišč, trije vozovi, decimalna tehtnica, plug, krava, 500 kg sena, 150 kg svinjske krme. Velikodušno so nam pustili hišo z bornim pohištvom, eno kravo, prašiča in konja. Vsaj to. Na koncu pa poleg smrti fašizmu še svoboda narodu!
Kako zanimivo, da so premičnine v lasti države takoj odpeljali aktivisti. So že vedeli, kaj rabijo.
Mama Francka se ni dala. To je imela za navadno krajo. Seveda ni mogla ničesar doseči pri neomajnih graditeljih nove družbe, ki so tako na hitro opravili z ubežnikovim imetjem. Vzeli so ji tisto, kar sta dva rodova prigarala v potu svojega obraza. Oropali so mladoletne otroke, ki niso ničesar krivi. Izgubili so nedolžnega očeta, sedaj pa še premoženje. Od česa pa bodo živeli?
Usedla se je na kolo in se odpeljala naravnost na sodišče v Šk. Loko. V sveti jezi jim je povedala, kar jim je šlo. Še leta kasneje ni vedela, kje je dobila moč in pogum za svoj protest. To je bil materinski nagon, ki brani svoj rod. Tudi za ceno življenja.
Čez čas so se pojavile pri hiši ukradene premičnine. Nekatere ponoči, druge zvečer. Sklonjenih glav, brez besed in brez opravičila so se graditelji nove družbe sramovali svojega dejanja. Kmalu je prišla odločba o vrnitvi vseh nepremičnin. Bila je moralna zmagovalka in to ji je zadoščalo.
Imela je dobro prijateljico v Ameriki. Nikoli se nista videli, a sta svoji usodi opisovali v neštetih pismih. Nenavadna korespondenca dveh preprostih žena, ki sta začutili željo po izpovedovanju. Imeli sta veliko povedati. To je bila teta Malka, nezakonska hči njenega tasta.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Bogatajevi 1930 – Andrej četrti z leve
Vso mladost je preživela pri mami, preživljala se je drobnimi deli, nabirala gozdne sadeže, po hribih sta prodajali drobnarije. Menda je včasih prišla v hišo svojega očeta. Obdarili so jo in bili z njo prijazni. V letu 1919 je odšla v Ameriko, stara komaj 16 let. Bilo ji je zelo hudo, ni vedela, v kaj se podaja. V Novem svetu se je dobro znašla, se zaposlila in omožila. Po desetletjih pozabe in ko se je končala druga vojna, je začela iskati vezi z domovino. Je kdo od njenih preživel svetovno morijo? Tako sta se našli. Sorodni duši, preizkušeni v trpljenju. Ustvarila je srečno družino, ki jo je sama tako pogrešala. Nobenemu njenih otrok ni bilo potrebno prehoditi njene trnove poti.
Kako spoštljivo smo jedli bel kruh, spečen iz moke, ki jo je nam poslala. Prvi bel kruh v naši mladosti.
Mama Francka je bila 1. 11. 1965 stara 52 let. Od konca vojne je minilo 20 let, mož se ni vrnil, še vedno ni vedela, kje je njegov grob. Bo dočakala ta dan?
Njene misli so uprte v prehojeno pot, z velikim zadoščenjem se je postavila med sinove za spominski posnetek. Njeno delo je bilo opravljeno.
Njeno življenjsko pot je najbolj zadel župnik v pogrebnem nagovoru.
Bila je človek globoke vere. Brez nje bi obupala. Dan je začela in končala z molitvijo. Velikokrat ni vedela, kaj bomo jedli naslednji dan, kje bo dobila denar za plačilo internata. Ali bodo otroci zmogli doseči cilje, ki so si jih zastavili? Bo polje obrodilo? Bo sreča v hlevu? Zaupala je Brezjanski Mariji, njej je izročala svojo družino, njej se je priporočala. Preprosto in predano, tako kot je videla pri svojih starših.
Nadvse je ljubila naravo. V njej je videla nekaj presežnega. Sveže jutro, miren večer. K maši je najrajši hodila po samotnih poteh. Da se je naužila ptičjega petja, šumenja vode, žitnega polja. To so bili njeni muzeji lepih umetnosti. Na teh poteh se je spominjala svojega očeta, ki jo je vodil s seboj in jo poučeval o tej skrivnosti. In v miru razmislila jutrišnji dan.
Ko je ostala sama, je imela samo en cilj. Opraviti poslanstvo žene in matere. Vzgojiti otroke v poštene ljudi. Saj to je nekaj najtežjega v življenju. Njej je uspelo.