Avtor: Justin Stanovnik

Letos uvodnemu poročilu o spominski slovesnosti na Kočevskem Rogu ne moremo dati naslova Pogovori na Rogu, ker tam letos pravih pogovorov ni bilo. Ni jih bilo zato, ker je deževalo, a če bi samo deževalo, bi kljub temu lahko bili, tako pa je lilo, domala ves čas in pravzaprav vedno bolj, kot bi vreme hotelo nadoknaditi vse tiste priložnosti, ko bi lahko – pa ni. Zato tudi, spominjajoč se vseh tistih roških nedelj, ko bi iz oblakov, ki so viseli nad nami, lahko padalo, nihče ni delal problemov. Ljudje so si izmenjavali vzpodbudne stavke, da je enkrat moralo priti tudi do tega in da je tako pač na svetu. V resnici jih je ta misel že pripeljala, saj je bilo slabo vreme napovedano in bi lahko ostali doma. A jih je prišlo, ne štiri ali pet tisoč kot običajno, ampak več, najmanj šest tisoč, ker je bila letošnja slovesnost pač jubilejna. Celo samostojni in avtonomni mediji so jih našteli štiri tisoč. Morda zato, da bi še enkrat dokazali, kaj to je samostojnost in avtonomnost, še preden bo izdan kak zakon in bodo morali stvarno poročati.
Toda ker je deževalo – ne deževalo, kot rečeno, ampak lilo – povezanih in sproščenih pogovorov ni moglo biti. Ni bilo prave koncentracije in čeprav se ni nihče od tistih, ki sem jih nagovoril, upiral, sem čutil, da moram biti obziren. A nekaj sem vseeno izvedel.
Najprej so, kakor vedno, prišli od vsepovsod: iz Ponikev v Dobrepolju, iz Globodola, iz Hrastovega dola pri Velikem Gabru, iz Žvirč in Sadinje vasi v Suhi krajini, iz Starega trga pri Ložu, iz Velike Ligojne pri Vrhniki. In tako dalje. Čeprav tega nisem preizkusil, sem čutil, da sem sredi slovenskega sveta; vedel sem, da je malo vasi na Dolenjskem, Notranjskem in v Beli krajini, da tudi na to nekoliko neprijazno nedeljo ne bi bilo koga, pa tudi iz Gorenjske in Primorske, kakšen tudi iz Štajerske. Kakor na vseh velikih romanjih se je tudi tam zbral slovenski svet. Kočevski Rog je že postal velik romarski kraj. Če pomislimo, ni moglo biti drugače. In kaj sem izvedel?
Ljudje ponavadi prihajajo zaradi koga od svojih, zaradi enega, dveh, treh. Pa tudi: Sedem bratrancev leži nekje, morda je kateri tukaj, morda vsi. Pa tudi: Trije strici, mamini bratje, so nekje, morda tukaj. In tako dalje, in tako dalje. Vemo, kako je to bilo: v revoluciji so se odločale družine in vasi. Ni bilo tako, kakor bi hoteli literarni in drugi umetniški ustvarjalci: mati je imela dva sinova, eden je bil domobranec, drugi partizan, eden je prišel na večerjo ob devetih, drugi ob desetih. To je preveč preprosto. Tudi takšni primeri so seveda bili, a niso bili prevladujoči. V resnici je bilo tako, da so se odločale družine in, zanimivo, vasi. Le zakaj? (Če bi inštituti, ki jih vzdržujemo, hoteli dognati kaj koristnega, bi tu imeli hvaležno delo. Tu bi se pokazala možnost, da doženejo, kako se ljudje odločajo. Ali jih to ne zanima? Kaj jih sploh zanima?) Odločale so se družine in te so bile velike. Tu izvem za tri brate iz Sadinje vasi: Janeza, Franca, Slavka, stare 24, 22, 20 let. Mojbog, pomislim, saj to je povprečje pobite slovenske domobranske vojske. Nenadoma mi stopi pred oči množica mladih fantov. Pobili so dvanajst tisoč 22 let starih fantov! Kako pa so mogli potem še hoditi po svetu? Najstarejši sin Martina Bormana, ki mu je nürnberški proces povedal, kaj je bil njegov oče, je postal jezuit in odšel v misijone. Kaj pa so postali sinovi slovenskih zlikovcev? Saj ne gre za nič visokega, gre za navadno človeško dostojnost. In da so nedolžni, dokler se jim vse ne dokaže? In da se tudi njihovih imen ne bi smelo objavljati, dokler se jim vse ne dokaže? Kaj pa Karadžić in Mladić in Gotovina. Saj zanje sploh ne bi smeli vedeti; saj so, preden se sodba ne izreče, nedolžni. Kakšna dvoličnost, kakšna hinavščina! In kaj sem še izvedel v tistem dežju?
Da je še strah. Da so v tistih štiridesetih letih komunisti in tisti, ki so z njimi kolaborirali, ljudi tako dotolkli, da se ne morejo pobrati. Največji hudodelci v zgodovini naroda so poštene ljudi prignali do tega, da so začeli dvomiti o sebi. Eden od mojih stricev, slišim, je pobegnil iz jame v Rogu. Prišel je do Poloma, tu pa so ga lovci na ljudi zgrabili in ubili. Hotel sem že poiskati koga, ki zna pisati, pa mi je mati rekla: Pusti, mrtvega ne boš obudil, samo sovraštvo bo. Toda ali ni nazadnje tako, pomislim, da je nekaj spoštovanje in pravičnost, nekaj pa udobna anonimnost? Kaj je več vredno? Nekoč nam je bilo rečeno, saj se še vsi spomnimo, naj vse skupaj pozabimo – dejansko in tehnično, tako da ne bomo več vedeli. Le tako da bomo lahko odpustili. Toda kaj pa je s človekom, da mora pozabiti – tako da več ne ve – da lahko odpusti? Odpustiti je seveda treba, zares in v celoti, do kraja in brez pridržkov, a pri tem ni treba pozabiti. Oprostiti moraš, kljub temu da veš. Pravo odpuščanje je tisto, ki je izkazano v polni vednosti. Kaj bo z našo zgodovino? A pustimo sedaj to.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Pod dežniki na Kočevskem Rogu Tamino Petelinšek

Izvedel sem tudi nekaj zgodb. Eden od teh, ki sem z njimi govoril, je bil leta 1952 prav tu, prav na tem kraju, kjer je sedaj jama pod Krenom, v skupini, ki so jo mobilizirali za sekanje lesa. Vodil je to skupino neki kočevski Nemec, ki je vedel za jamo. Eden od fantov, ki je imel razloge, da je mislil, da ima tu nekje brata, je šel tja, a je jama takrat bila že povsem zasuta. Bilo pa je tam okoli čuda stvari. Vzel je enega od čevljev – zakaj ravno čevelj – in ga odnesel domov za spomin. Moj sogovornik se še spominja jase ob cesti. Tam je bil hrast – »saj je še« – in med njim in drugim drevesom lesena štanga, pod njo pa jermena, hlače, čevlji, žica. Le kaj se je tu dogajalo?
Da, zgodbe. Ena pripoveduje o dekletu, stari 22 let, ki je šla iz loške doline na Rakek po tobak – bila je trgovka – pa jo je tam zajelo tisto »neurje«. Šla je z domobranci na Koroško in potem nazaj v Teharje. Tam pa jo je požrla ena od jam – verjetno na Hrastniškem hribu.
Pogovori, ki sem jih tako začenjal, so se med dežjem, ki se je vsipal z neba in dreves, trgali in le redke sem lahko, ko se je za hip nekoliko umirilo, spet povzel, druge – večino – pa sem moral pustiti nedokončane. Za zmerom, začete in nedokončane zgodbe, fragmente nekega velikega časa, ki nas vse muči s svojo neodrešenostjo. Kje je kak umetnik, ki bi ta čas razumel tako zelo, da bi njegove drobce povezal v veliko celoto, ki bi za njo stalo razumetje in bi nekaj povedala in bi nas vse odrešila. Kje je kak umetnik, ki bi tisoč človeških drobcev združil kakor Dante – in un volume. Kako to, da petnajst let po osvoboditvi še nimamo domobranskega filma? Kako to, da še nimamo filma o Kočevskem Rogu?
A letos moram poleg razgovorov, od katerih je, kot rečeno, vsak ostal torzo, govoriti še o nečem drugem. Lopa, ali kako naj imenujem spominsko zgradbico, ki jo je država postavila, če gledamo s ceste, desno od jame in nekoliko više, je letos dobila umetniško opremo v obliki mozaika patra Marka Rupnika. Tako je v to skromno naredbo, s katero je država hotela minimizirati velikost Kočevskega Roga, segla roka umetnika in ji dala duhovno vsebino, ki je v kričečem in komaj znosnem nasprotju s prostorom, v katerem se je naselila. S patrom Rupnikom, čeprav sem zanj seveda slišal, prej, tako je naneslo, nisem prišel ne v posreden ne v neposreden stik. Letos pa sem ga na velikem katoliškem shodu v Stični kak teden pred Rogom slišal govoriti. Ker sem nekoliko zamudil, sem našel že veliko ljudi na samostanskem dvorišču, ki so pozorno poslušali govornika, čigar glas je preko zvočnikov od nekod prihajal do njih. Prisluhnil sem tudi jaz in po nekaj stavkih že vedel, da poslušam besede, ki morajo prihajati iz globokega duhovnega izkustva: bile so jasne, odkrivajoče in resnične. Ob njih se je človek zavedel, da sedaj ve več in da je tisto, kar ve več, tudi resnično. Tu pred nami je vstajal svet, ki ga prej v potankosti nismo videli in je bil takšen, da smo ga lahko sprejeli in obenem ostali svobodni. Bolj svobodni kot prej, nekoliko bolj svobodni. Ko je bilo govora konec, so mi okoli stoječi povedali, da smo poslušali patra Rupnika. Razumljivo, da so po tem dogodku bila moja pričakovanja glede roškega mozaika velika.
Ko sem si po slovesnosti šel mozaik pogledat, sem videl, da so bila moja pričakovanja upravičena. Iz preprostega prostora je v gledalca zasijala posebna lepota, ki je nismo več vajeni. Če bi se hotel natančneje izraziti, bi rekel, da je to bila duhovna lepota. Danes se ponavadi tako ne govori, a je bila ta lepota prav to – duhovna. Pred nami so bile razvrščene podobe, ki so se med seboj povezovale v zgodbo, za katero smo čutili, da bi jo bilo mogoče povedati, a so bile tisto, kar nas je posebej pritegnilo, človeške postave in njihova drža, ki je o nečem pripovedovala, pa najsi so bile podobe zamišljene tako, da sedijo ali stojijo ali hodijo. Drža teh podob nam je hotela povedati, da nečemu služijo in da izpolnjujejo neko voljo. Najbolj zgovorne pa so bile njihove nenavadne oči. Saj te oči, smo si rekli, ne gledajo, ampak o nečem pripovedujejo. Te oči pripovedujejo o tem, kar se dogaja znotraj. Te oči govorijo o tem, kar vidijo znotraj. Vsa zgodba kočevskega mozaika se dogaja znotraj. Za te oči zunanji svet ne obstaja, ampak obstaja samo notranji svet, ki je razumljen kot neka resnica. Kako velika mora biti ta resnica, razodevajo oči, ki so popolnima nepremične in samo gledajo in gledajo. Mogoče je v tem sporočilo te umetnine: da tisto, kar je mogoče videti, ni bistveno, da je za vsem, kar se vidi neka resnica, tisto, za kar v resnici gre. Ko odhajamo, nas prešine, da nam je bilo nekaj povedano: kako je treba razumeti Kočevski Rog. In kaj je tisto, kar je treba razumeti? Da je nazadnje vse prav, da je nazadnje vse razrešeno. To so nam povedale tiste oči, ki niso bile ne žalostne ne vesele, ampak neskončno mirne: ker je nazadnje vse prav in vse razrešeno. Prav to so nam pripovedovale tudi barve tega mozaika, rdeča, plava, bela, zlata, vse barve iz območja svetega. Pater Rupnik nam je povedal, zakaj je Kočevski Rog romarski kraj. Mogoče prvi slovenski romarski kraj. V Kočevskem Rogu stoji torej umetnina, v nekem prostoru, ki ga do bolečine presega, a nas bo zmerom pritegovala s svojo lepoto in svojo duhovno pripovedjo. A imamo pri vsem tudi neke misli, ki jih je pač treba povedati.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Jezus in Marija odhajata streč Tamino Petelinšek

Mogoče je malo ljudi to opazilo, mogoče nihče, a je na Rogu nastalo nekaj, kar spričo dejstva, da je na Rogu, ne ustreza povsem. Tu sta namreč dve stvari: to, kar se je na Rogu dejansko zgodilo, človeška, moralna in zgodovinska faktura dogodka, in razumetje tega dogodka, v katero nas je umetnik tako sugestivno uvedel. Njegova duhovna interpretacija Roga, njegovo velikonočno razumetje, ni s tem nič prizadeto, a je tu le neka pomenska dislokacija, za katero ni sicer nobenega pravega razloga, da bi proti njej potestirali, a nimamo tudi nobene pravice, da nanjo ne bi pokazali. Gre za to, da je pater Rupnik v središče svoje eshatološke freske postavil dve ženski figuri, podobo matere in sestre ali dekleta padlega domobranca. Pravzaprav ni nujno domobranca, čisto lahko tudi partizana. V marginalijah k svoji stvaritvi v Družini, je pojasnil, zakaj. Hotel je poudariti bolečino slovenske žene, matere, sestre, dekleta ali neveste. Blizu nam je cankarjansko razumetje matere, pa vseeno mislimo, da je to nedopustno. Kljub njeni bridkosti in bolečini je žena v tem, kar se je na Rogu zgodilo in kar Rog pomeni – pa naj ga vzamemo konkretno in empirično ali metaforično in figurativno – oseba ob strani. V tem, kar se je na Rogu zgodilo, ima središčno mesto umorjeni. To mesto mu pripada in tega mesta mu ne sme nihče vzeti. Če se umetnik odloči za svoja težišča in svoje poudarke, to njegovi umetnini po sebi ničesar ne vzame, a potem njegovo delo ni več, v nekem nikakor zanemarljivem pomenu, ni več zgodba o Rogu. Tako zelo je to res.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Rupnikov mozaik – Sestra ali dekle in mati Tamino Petelinšek

Drama, ki se je odigravala na Rogu, je bila strukturno čista: eni so ubijali in drugi so bili ubijani. Da je bilo v desetih dneh pomorjenih 12.000 mladih ljudi, je bila tako silovita in velika stvar, da ji njene človeške in dramske čistosti ne smemo jemati z nobenimi relativizmi, pa naj bodo sami po sebi še tako resnični. O stavku, ki ga je Rupnik napisal v Družini, moramo najprej povedati, da ga imamo do zadnje črke za resničnega in se z njim do konca strinjamo: »Kdor koli je sodeloval pri umoru, ne glede na to, na kateri strani je stal, iz katerega prepričanja je streljal in ubijal, ima eno samo možnost za očiščenje krivde: to je Jezus Kristus, ki je vzel nase krivdo zato, da je mi ne bi več prelagali drug na drugega.« To je kvintesenca duhovnega gledanja na državljansko vojno in na ljudi, ki so se vanjo vpletli. Vsakdo, ne glede, kje je stal, more najti rešitev samo v misli, ki je tu bila povedana. Vsi zločini so lahko pozabljeni samo na en način. Toda na Rogu je bila neprehodna črta med tistimi, ki so ubijali in tistimi, ki so bili ubijani. Nobenega ni bilo, ki bi mogel ali hotel stopiti z ene strani na drugo. Vsak je bil na svoji strani. Pomenljivo se nam zdi tudi to, da od tistih, ki so pretepeni, in napol živi od ran in od lakote in žeje šli proti jami, zagotavlja umetnik božje usmiljenje samo tistim, ki so »hoteli svojemu trpljenju in smrti dati duhovni smisel«. Ali je možno, da bi v tistem brezumju, sredi tistega ubijanja, še imel kdo moč, da bi svoji smrti dajal »duhovni smisel«? Res, kaj pa vemo. Morda je bil kdo med tistimi, ki se je, še preden je padel v jamo, dvignil v zadnjem uporu proti Bogu, ki to dopušča. Kaj pa vemo. Toda ali je prepovedano misliti, da je bilo na tisti poti do jame tudi zločincu izkazano božje usmiljenje, spričo tega, da se mu je dogajala največja možna krivica, da mu v nasprotju z božjimi in človeškimi zakoni jemljejo življenje. Da ubiti in trpinčeni nima pravega mesta v vrednostnem razumevanju umetnika Rupnika, sledi tudi iz tega, da na njem na prvem mestu, še pred njim, sedi tisti, ki je – iz plemenitih nagibov – molčal, čeprav je vedel, kaj se je zgodilo. Umorjeni, junak roške drame, pride šele na četrto mesto: pred njim sta mati, sestra ali dekle in človek, ki je iz obzirnosti in usmiljenja molčal. Zdi se, nemogoče se je znebiti vtisa, da umorjeni, iz bogve katerega razloga, umetniku ni blizu – ali vsaj da najprej ne pomisli nanj. Težko se strinjamo z Rupnikovimi omejitvami, »da so med pobitimi gotovo tudi izredno pošteni, globoko in pristno resnično duhovni in verni ljudje«. Saj smo jih poznali. A, kar pravi Rupnik, kakor da bi bili izjema. Kaj so pošteni ljudje, nekoliko vemo, kaj so verni ljudje, nekoliko vemo, kaj pa so globoko in pristno resnično duhovni ljudje, pa že manj. A vendar si upamo reči, da so ti ljudje iz velike večine bili. Na neki način.
Tudi je res, da, ko pogledamo v sebe, ne najdemo razlogov, da bi si o sebi kaj mislili. Morali bi biti boljši ljudje. Po vsem, kar smo skusili, ali smo slišali, da so skusili drugi, bi morali biti boljši ljudje. Toda ko beremo, da se sedaj »k tem dogodkom ne vračamo več samo z grenkobo, maščevalnostjo, sovraštvom in nasiljem«, se ustavimo. Res je, da je v nas nemalo grenkobe, maščevalnosti, sovraštva in nasilja pa ni. Tega v nas ni. Ali res noče tega nihče videti. Grenkobe je v nas veliko, ker ne moremo doseči svoje pravice, onih drugih stvari pa v nas ni. Vprašujemo se: Le zakaj nas ne marajo? Res, le zakaj? Čim bolj o teh rečeh razmišljam, tem bliže mi je stavek iz Družine: »Ti dogodki nas preprosto silijo k neprestani prošnji za Svetega Duha.«
Zakaj o teh stvareh tako na široko govorimo? Zato, ker s svojim načinom, ne da bi seveda kdo kaj takega hotel, dajejo oporo duhovni in politični vulgarnosti, ki se pojavlja in gospodari po dnevnem časopisju.
V Delovi prilogi Polet od 4. avgusta je uvodničar Primož Kališnik postavil nekaj trditev, ki so neresnične in žaljive, če pa pomislimo, da se nanašajo na ljudi, ki so bili pokončani v genocidnem umoru in jih ni več, da bi se branili, pa so tudi pokvarjene, v emfatičnem pomenu te besede. Kališnik začne s tem, da »veliki bojevnik nadškof Franc Rode« – Rode je samo povedal, da je dve in dve štiri in se pri tem ni pretirano opravičeval, kar pa je za rahle živce postmodernega novinarja že bojevitost – nadškof da je v uvodu v knjigo o Vovku napisal, da bi bilo treba napisati knjigo o preganjanju katoličanov po vojni. Kališnik se s tem strinja, da bodo »tisti, ki jih to zanima« vedeli, kako in kaj. (Človek bi mislil, da bi moralo vsakega Slovenca to nekoliko zanimati, če ni to preveč bojevito.) A Kališnik nadaljuje, da bomo morali ob tem ponovno brati še Kocbeka in Vitomila Zupana – to pa bo zanimalo vse Slovence – da bomo vedeli, kako so se počutili tisti, ki so bežali pred Italijani in Nemci in »tistimi Slovenci, ki so jim ob tistem času stali ob strani, tudi v imenu vere«. Kališnik tudi še misli, da ni razlike med »tistimi, ki so sramotili, mučili in morili z zvezdo ali s križem«.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Rupnikov mozaik – Človek miru in umorjeni Tamino Petelinšek

Jasno je, da tu s Kališnikom ne bomo razpravljali. Pripomnimo naj le to, da je tudi v sedanjem »ubožnem času« izšlo toliko knjig, da tisti, »ki jih to zanima« lahko naredijo obrat iz ideološkega ptolemajskega sistema v kopernikanski sistem resnice, ki človeka prislovično osvobaja. A to Primoža Kališnika verjetno ne zanima.
A da ne bomo tako končevali poročila o letošnjem Rogu, povejmo sedaj, da sta letošnjo spominsko slovesnost počastila tudi dva ministra, Janez Drobnič in Andrej Bajuk, ki sta v spomin pobitim položila dva venca. Posebnost letošnje slovesnosti na Rogu je bil tudi njen konec. Metropolit Uran je doli ob cesti blagoslovil novi roški križ. Odslej bo bronast pozdravljal tiste, ki bodo prihajali sem. Govoril nam bo o tem, kakšen mora biti naš spomin: aere perennius, trajnejši od brona, kot je rekel stari Horac.