Avtor: Vanja Kržan

Spoštovani!
Nismo tukaj le kot verniki, ampak kot Slovenci in Slovenke, državljani in državljanke. Nekateri ste tudi prijatelji Nove Slovenske zaveze. Po naši osamosvojitvi ste bili prvi, ki ste v njenem glasilu upali zastavljati vprašanja, ki zadevajo vse Slovence. Nekaj teh vprašanj danes želimo nameniti predstavnikom oblasti in idejnim dedičem medvojne revolucije. Niso med nami, pa jim vseeno veljajo.
Gospa Justa iz Ljubljane se spominja: »Bilo je poleti 1945, na god svete Ane, ob desetih zvečer. Zaspala sem že, ko naenkrat zaslišim zvonec. V sanjah sem se znašla na vhodnih vratih. Zagledam možev shujšan in podplut obraz. Oči so mu žarele v taki grozi, da tega ne morem povedati. Prepričana sem, da so ga takrat zverinsko ubili in se je prišel poslovit.«
Zakaj se vrhovi našega političnega življenja in uradnega zgodovinopisja končno ne zazrejo v to grozo medvojnega in povojnega genocida? V 1250-letni zgodovini Slovencev je ni podobne! Zakaj je nočejo doumeti? Zakaj gospa Justa še vedno le ugiba dan smrti svojega moža? Sama vprašanja v nedogled: Kje so ga ubili? Kam zagrebli? Zakaj ubili?
Po vojni je bilo takih žena na tisoče.
Gospa Justa nadaljuje: »Vsi so me prepričevali, da so domobrance pobili v Rogu. A v meni je moj mož živel. Nisem se mogla sprijazniti, da ga ni več. Prišlo je leto 1946 in še vedno sem občasno bruhnila v silovit jok. Potem sem spet upala. Upala v brezupu: moža nisem videla mrtvega, zato sem kar naprej upala, da še živi. Kako hudo je bilo, ker nisem smela dati prosto pot žalovanju, njim pa nisem hotela pokazati, da so me prizadeli.
Naivna kot sem bila, sem leta 1946 šla poizvedovat na Ozno. Kar k poveljniku so me napotili. Brez strahu sem ga vprašala: »Zakaj mi ne poveste, ali je moj mož živ, ali ste ga ubili?« Odurno mi je zabrusil v obraz: »Kar trpite v negotovosti.«

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Govori Vanja Kržan Tamino Petelinšek

Zakaj se z naših političnih vrhov še nikoli ni slišala obsodba sadističnega izživljanja nad trpečimi? Zakaj nobenega opravičila, da bi se rane lažje celile?
Skalarjeva Neža s Horjula je po vojni ostala na kmetiji sama s štirimi majhnimi otroki, peti je bil na poti. Njen mož ni bil vrnjen iz Vetrinja in je ostal na Koroškem. Trikrat mu je uspelo poslati ženi nekaj kratkih sporočil.
»Neža, povem ti, da tako težko živim, da ti ne morem povedat. Ko bi jaz vedel, kam gremo, bi te vzel s seboj. Jaz molim in prosim Marijo, da bi se kmalu videli. Upam, da vas bom dobil vse žive. Prosim Sv. Družino, da mi pomaga domov k moji družini.« - »Neža, najbolj te prosim, varuj otroke, da se jim kaj ne zgodi. Molite pri tabli doma vsak večer. Pozdravljam vse in molim, da bi vsaj enkrat še prišli skupaj na preljubem domu.« A niso prišli. Nežin mož je bil ubit decembra 1945, na Koroškem.
Dve leti pred tem ga je vojna vihra odtrgala od doma in zanesla k domobrancem. Ali so bili res sovražniki naroda in izdajalci? Kdaj jim bodo priznali, da so bili vojaki? Branili so svoje življenje, družino, svoj dom in domovino pred komunističnim terorjem. Ta je bil zanje velikokrat hujši kot fašizem in nacizem.
Ali je samoobramba izdajalstvo? Mar so bili domobranci sodelavci okupatorja? Nikoli niso prepevali: »Slovenija junaška, nemška bodeš ti,« medtem ko je bila pri partizanih priljubljena pesem: »Slovenija junaška, sovjetska bodeš ti.« Razumljivo, saj so partizani morali prisegati Stalinu.
Vprašajmo se še, ali so bila ubita dekleta, žene in matere tudi izdajalke in sovražnice naroda?
Teminčeva mama Ana iz Poljanske doline je imela sedem majhnih otrok, od trinajstletne Katice do triletne Lojzke. Ob vsem delu na kmetiji jih je učila slovensko brati in pisati, ker med vojno ni bilo šole.
Pod večer 24. avgusta 1944 so prišli oboroženi neznanci ponjo in po moža, a jim je ta ubežal. Mama se jim je uprla in ni hotela z njimi. Na silo so jo odvlekli iz štale. Z rokami se je oprijela podbojev, zato so ji s puškinimi kopiti zdrobili dlani. Odgnali so jo na travnati obronek pod štalo. Otroci so se je še vedno oklepali in jokali. Odganjali so jih, a zaman. Partizan je stopil na pot, pomeril in ustrelil mamo v glavo. V hipu so se otroci v grozi razbežali in vso noč drgetali v mamini in atovi postelji.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Obraz s Kočevskega Roga Tamino Petelinšek

Sosedje so slišali strel, vedeli, da pod štalo leži mama mrtva. A se nihče ni upal iz hiše. Najbližji sosedi se je trgalo srce, ko je poslušala jok najmlajše Lojzke. Ni se upala ponjo. Sedemletni Stanko je zbolel. Ni jedel, ni govoril. Na trenutke je kot odsoten obstal, potem pa se spustil v dir, da so ga sestrice komaj ujele, jokal je in klical mamo.
Takih sirot je bilo med vojno in po vojni na tisoče. Zakaj jim do danes še nihče ni povedal, da se jim je zgodila vnebovpijoča krivica? Sirote so bile vse otroštvo in vso mladost zaznamovane in zaničevane. Ali je bilo treba njih psihično ubiti? Zakaj še nikoli nismo slišali, da je revolucija uspela predvsem zaradi grozodejstev in nepopisnega strahu med ljudmi?
Podobno se vse življenje sprašuje Korenčev Marjan s Hrušice nad Jesenicami. Devet let je imel po vojni, ko so konec julija 1945 zvečer, potrkali na vrata. Starejša sestra je šla odpret in bila ustreljena prva. Takoj za njo mama in v naslednjem trenutku ata, ki se je skril v kuhinji pod mizo. Marjan je drgetal na stopnicah za stebrom. Še preden se je ovedel, kaj se dogaja, je postal sirota brez doma. Starejši brat je padel v nemški vojski.
Marjan še ni zvedel, zakaj so mu vse postrelili. »Če danes na to pomislim,« tako pravi, »se mi vse zagnusi. Rešitve ni… O, pač, rešitev bi bila, če bi bila pravica!« Po mučnih letih odraščanja in trdega dela na kmetiji, v šole mu ni bilo dano hoditi, se je Marjan dokopal do spoznanja, ki ga še nismo zasledili pri ljudeh, ki bi morali skrbeti za pravičnost. Preprost, nešolan, a pošten človek nam je povedal, da slovenski narod potrebuje odrešenje, ki ga prinaša pravičnost. Pravičnost za vsakogar in za vse enako. Sad pravičnosti je mir. Mir v srcu vsakogar in med nami vsemi. Svoboda v nas in med nami. Pravičnost in mir je moč ohraniti in gojiti le v demokraciji in pravni državi. Šele potem bomo lahko govorili tudi o spravi.
Že pred tisočletji je starozavezni psalmist zapisal: Bog ohranja zavezo s tistimi, ki ljubijo pravičnost. Njegov izrek velja za vse ljudi vseh časov.