Avtor: Justin Stanovnik

Izgubila sem nalivnik. So pa še večje skrbi, na primer strah pred koncetracijskim taboriščem.
Irène Nemirovsky, Francoska suita

(Eno leto nato, 1942, je pisatlejica izginila v Auschwitzu)

Tako zelo, vidite, so stvari, ki se ljudem dogajajo, različne. Nekatere so banalne in se čez dan ali dva pozabijo, druge pa lahko v trenutku spremenijo eno celo življenje. Včasih se torej človeku primeri kaj takega, kar lahko razumemo le, če tisto primerjamo s količino pred matematičnim oklepajem. Če obrazec potem izpeljemo, se členi v oklepaju zelo spremenijo, včasih celo izničijo. Izgubiti nalivnik in biti odpeljan v koncentracijsko taborišče, sta dve tako neenaki stvari, da ju pisateljica gotovo ne bi spravljala skupaj, če ne bi vedela, da bo druga šele ob prvi vstala v vsej velikosti in dokončnosti.
Zgornje vrstice, odlomek iz nekega romana, so takšne, da človeka na pustijo mimo, dokler ne domisli tega in onega. Mi jih bomo uporabili za uvod v razglabljanje o tem, kako nekatere stvari, ki se vrstijo v življenju posameznika ali naroda, izstopajo po tem, da so zaradi njih vse ostale drugačne, kakor bi sicer bile, ali pa sploh šele so. Pri tem pa moramo že na začetku opozoriti na nekatere reči. Čisto lahko je najprej tako, da tistega, kar imamo pozneje za veliko in pomembno, skraja sploh ne vidimo. Šele ko se nečemu – na primer kakemu času – posvečamo dolgo in vztrajno, zagledamo pred sabo nekaj, kar je tako v oči bijoče in izstopajoče, da začutimo, da bi to morali videti že od začetka. To pomeni nič manj kot to, da so nekatere stvari, mogoče najvažnejše, v življenju in zgodovini skrite. Čisto lahko je še tako, da jih odkrijejo samo nekateri, ki imajo potem nemalo muje, da prepričajo tudi druge, ne samo da so, ampak, kar je mnogo teže, da so pomembne ali celo neodložljive. Ena stvar je torej ta, da so nekatere stvari skrite in tistim, ki jih odkrijejo, nalagajo dolžnosti, ki so v tem, da to, kar so odkrili, vzamejo za svojo stvar. Odkritju torej sledi zavezanost, ali bolje, v odkritju je že zavezanost. Druga stvar pa je, da odkritje ne pomeni samo zagledanja nečesa, kar je, ampak tudi zagledanje česa, česar ni. Zagledati je mogoče tudi praznino. Dogodi se namreč, da tudi praznina vpije, mogoče še bolj kot katera od stvari, ki so. Stvari lahko, kot pravijo, kričijo s svojo odsotnostjo. Važno pa je pri vsem še to, da tudi odkritje praznine človeka zavezuje. Človek je torej pod dvojno zavezanostjo: od stvari, ki so, in od stvari, ki jih ni. Ki jih ni, a bi morale biti.
V naslednjem bomo govorili o neki stvari, ki je ni, a bi morala biti prva na programu sedanjega slovenskega in evropskega časa. V Sloveniji in v Evropi je preteklost tako tekla, da so se v njiju mogla zgoditi dejanja, ki so ju usodno razdelila, vsako na svoj način. Usodnost teh delitev je v tem, da v obeh svetovih, slovenskem in evropskem, postaja vedno bolj jasno, da s to razdeljenostjo ne bo mogoče več naprej. In česar ni in kar manjka in kar bi moralo stati tam, kjer je sedaj praznina, je sprava. In čeprav tudi tu, kot smo rekli, praznina kriči in ne bi smeli imeti težav pri njenem odkrivanju, jo je vendar, kot nekaj skritega, težko izslediti. Izslediti in dvigniti in pokazati. Vprašanje namreč ni v tem, da ljudje kričanja te praznine ne bi slišali, vprašanje je v tem, da je nočejo slišati. Njena skritost je posledica izbire. A sedaj k slovenski spravi.

Slovenska sprava

Kakor nam sugerira naš moto, bomo začeli z banalnim primerom. V zvezi z zapletenim sprejemanjem Zakona o RTV Slovenija, že potem ko je po referendumu postalo jasno, da bo v parlamentu sprejeti zakon mogoče uveljaviti, je eden od mlajših sociologov priporočil, naj bi programski svet, ki bo postavljen po določilih novega zakona, deloval v duhu »politične kulture«. Ta misel se mu je zdela tako pomembna, da se je k njej med svojim nastopom še večkrat vrnil, kakor da bi ga gnala neka notranja potreba, ki jo hoče na vsak način izpolniti. Tako važno se mu je zdelo, da bi novo telo delovalo v območju »politične kulture«.
Nam pa je bilo že prvič in potem vsakič vedno bolj jasno, da učeni mladi gospod ne more prav dobro vedeti, v kakšnem duhovnem stanju je Slovenija, če tako nereflektirano – tako brez nadaljnjega – postavlja zahtevo po »politični kulturi«. Ni namreč opazil, da pri nas politične kulture ne more biti, ker smo, kot je zapisala dr. Tamara Griesser Pečar, razdeljen narod. V razdeljenem in razdvojenem narodu pa politične kulture v pravem pomenu besede – kot neposrednega in avtentičnega čutenja narodove duše – ni in ne more biti. Lahko se tu in tam pojavi, a le kot retorična koncesija politične korektnosti. Politična kultura je mogoča tedaj, če je narod do take mere eno, da nobena konkretna teza, ki zadeva na primer nacionalno televizijo, ne more bistveno prizadeti nobenega njegovih delov. Če pa narod ne funkcionira kot duhovna celota, ampak kot zdaj ena zdaj druga od njegovih dveh polovic, je zahteva po politični kulturi slepilo in dokaz nepoznavanja razmer. V takih razmerah je pred vsemi drugimi zahtevami na mestu zahteva po spravi.
Za spravo je najprej treba reči, da je mogoča. Ta trditev predpostavlja samo en pogoj: da obvelja, da stvari, pa naj že mirujejo ali pa se premikajo, obstajajo na en način. Ali drugače povedano, da obstaja v svetu zunaj nas ena sama resnica. Sprava ni nič drugega kot to, da zunanja dejanskost vstopi v nas in postane naša notranja dejanskost. Sprava raste iz priznanja resnice, ne glede na to, ali resnica moje samopojmovanje podpira ali zanika. Za to spoznanje in priznanje pa je potreben tako velik notranji napor, da moramo zgornjemu pogoju dodati še enega: spreobrnitev. Spreobrnitev pa ni nič drugega kot poslušnost notranjemu ukazu, ki človeku spričo njegove osnovne konstitucije ne bi smel biti povsem neznan: živeti v resnici. A da se ta zakon oglasi s primarno silovitostjo, se morajo prej zgoditi še nekatere manj dramatične stvari: uvid v neznosnost stanja, da je to, kar je po naravi eno, sprto s seboj; ali pa, bolj skromno, da v sprtosti preprosto ni mogoče večno živeti. Tudi navadni eksistenčni interes, kot je ta, lahko usmeri človeka na pot k spravi.

Stanje, ki spada pod ingerenco slovenske sprave, je v osnovnih črtah miselno in stvarno tako obvladljivo, da ga je lahko rekonstruirati. Naj nekaj teh črt ponovno potegnemo.
Slovenska medvojna specifičnost je bila ta, da smo poleg okupacije doživeli tudi boljševiško agresijo. To dejstvo moramo imeti za primum movens – za prvi vzrok bistvenega dogajanja v medvojni in povojni Sloveniji. Ko te dodatne komplikacije ne bi bilo, bi Slovenija preživela vojno z izgubami, ki bi jih povzročila rezistenca, vodena in izvajana v okviru evropskih norm, in z izgubami, ki bi jih povzročil okupator s svojim političnim in vojaškim nastopom. Boljševiška agresija, ki si je nadela videz narodnoosvobodilne vojne, za slovenski narod ni imela pozitivnih posledic. Boljševizem je za slovensko zgodovino v celoti negativen pojav. Njegov nastop lahko povzamemo z eno besedo: teror. (Poznavalci pravijo, da splošno sprejete definicije terorja ni. Naj ponovimo enega od poizkusov: »Kdor z grobo silo širi med civilnim prebivalstvom tesnobo in strah in ima pri tem namen, vladam in družbam vsiliti svojo religiozno ali politično voljo, je po zahodno-krščanskem pojmovanju terorist.«) Samo v zadnjem ali tretjem genocidu je bilo pokončanih 12.000 mladih slovenskih vojakov, pa tudi žena in deklet; grožnja tega genocida je pognala v tujino 6.000 Slovencev; po vojni je boljševizem prinesel Slovencem polstoletni totalitarizem, ki v evropskem kontekstu pomeni izstop iz civilizacije. Konkretno pa je totalitarizem pomenil še naslednje: ukinitev človekovih in državljanskih pravic, ukinitev pravne države, ukinitev lastninskega statusa državljanov, tajno policijo in državni sistem ovaduštva. Vse, kar smo Slovenci kdaj prej doživeli, je s tem stanjem neprimerljivo. Torej ponovimo: boljševizem ima v slovenski zgodovini v celoti negativno bilanco. Zaradi njega smo izgubili tudi Trst in tretjino rapallske Slovenije. Tudi to.

Poleg tega pa je državljanska vojna tudi vojna. Zato, po načelu analogije, tudi državljansko vojno presojamo po zakonih, ki jih je mednarodna skupnost sprejela za meddržavne vojne. Na primer po načelih, ki so jih zavezniki 8. avgusta 1945 z Londonskim sporazumom sprejeli za »preganjanje in kaznovanje glavnih vojnih zločincev«. Po teh načelih so tudi boljševiki krivi v vseh treh poglavitnih kategorijah, ki so bile tam postavljene: a) crimes against peace – zločini zoper mir (Slovenci med seboj nismo bili v vojni; vojno, ki je bila napadalna ali agresivna, so sprožili boljševiki); b) war crimes – vojni zločini (tudi boljševiki so plenili javno in zasebno lastnino, tudi boljševiki so zažigali hiše in naselja); c) crimes against humanity – zločini proti človečnosti (tudi boljševiki so delali zločine proti civilnemu prebivalstvu, tudi oni so morili, mučili in iztrebljali posameznike in skupine iz političnih, rasnih in religioznih razlogov).

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mesto – zimsko sonce Mirko Kambič

Če je, kot smo rekli na začetku, za spravo potrebno spoznanje in priznanje resnice, potem iz povedanega sledi, na kom je onus reconciliandi – spravna naloga: na tistem, ki je koncipiral, vodil in uveljavljal dejanja, ki so pripeljala v sprtost, ki je sedaj predmet spravnih zahtev. Tudi nasprotniki boljševikov so se v vojni, v katero so bili potegnjeni, kdaj pregrešili proti kateremu od določil Londonskega sporazuma, a je bilo število takih dejanj v primerjavi s tistimi, ki so jih zakrivili boljševiki, zanemarljivo, predvsem pa so bila narejena v obrambi. Čeprav to njihovim dejanjem ne jemlje nič od tega, kar so bila, moramo le spomniti na besede Celestina Jelenca, predvojnega predsednika Socialdemokratske stranke in člana medvojne Slovenske zaveze, ki jih je povedal kot odgovor na neko anketo v Buenos Airesu leta 1962: »Tudi na naši strani se je med okupacijo zgodilo nekaj stvari, o katerih bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. Razlika pa je v tem: kar je bilo na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih premišljen sistem. Vsi smo grešni ljudje, komunisti pa so hudodelci.« Kakor smo rekli, vedno moramo ponavljati te Jelenčeve besede, iz dveh razlogov: zato, ker so resnične, in zato, ker so temeljnega pomena za oceno dogajanja, ki je predmet slovenske sprave.

Kakor ste videli, smo govorili o stvareh, ki so, prvič, elementarne ali prvinske in, drugič, tako trdne, da se jih ne drži nobena nejasnost ali negotovost. Mogoče jih je zanikati, ovreči jih ni mogoče – v diskurzu, ki ga uravnava in vodi razum. Toda politični nasledniki promotorjev in nosilcev boljševiškega totalitarizma so se odločili ravno za to skrajno možnost: za zanikanje. Nad tem smo nemalo začudeni. Samo po sebi bi lahko tudi zmolili politični konfiteor, a bi bilo za to potrebno spreobrnjenje, ki je odprtost duha za resnico. O tem pa tu raje ne bomo govorili. Več bi nam povedala beseda arogantnost, če bi jo dobro razumeli: ne kot kako psihološko posebnost posameznika, ampak kot ontološko izbiro pripadnikov ideologije.
S povedanim smo nekoliko razložili to, kako je mogoče vztrajati v tako nenaravnem položaju. Drugo vprašanje pa je, zakaj so si izbrali tako naporno držo. To so storili zato, ker vedo, da gre tu za oblast. Zavedajo se, bolj kot bi si kdo lahko mislil, da so postavke enobejevskega mita edina reč, ki je po kolapsu ideologije v stanju politično legitimirati njihovo slo po oblasti. Oblast je cilj leninske inspiracije od začetka – oblast nad celim človekom, tudi nad njegovo dušo. Zato so se po polomu, ko so morali zamenjati ideologijo za kapital – to so naredili nonšalantno, kakor da ni nič – potolažili šele potem, ko so videli, da tudi kapital, prav naložen, zagotavlja oblast nad dušami. Toda enobe je ostal zaščitni znak, fetiš, ki brani nepoklicanim, da bi vstopili v rezervat in začeli postavljati vprašanja. Zasvojenost z oblastjo je torej en razlog, da se ne oglasijo na trkanje resnice, drugi razlog pa je jeza, ki izvira iz temeljne zamere nad tem, da jim je zgodovina ukazala oditi, potem ko so v projekt investirali toliko zločinov. Kapital je sicer lepa tolažba, a poraz ostaja poraz in noben cinizem ne more odpraviti njegove grenkobe. Spomnimo se samo na to, koliko onemogle jeze bruha iz tako imenovanih pisem bralcev.
S slovensko spravo je torej tako, da so na potezi ljudje, katerih vlogo smo poizkušali skicirati v nekaj črtah. A te poteze ne bo, ker to niso ljudje, ki bi jo zmogli. Že se sprašujemo, če ni bila na začetku demokratične prenove narejena napaka. Ob tem se nam same od sebe vsiljujejo besede, ki jih je v nekem intervjuju izrekel Zoran Džindžić: »Kot aksiom stoji, da bi 5. oktobru, dnevu pohoda na parlament in zloma Miločševićega režima, moral slediti 6. oktober, dan odprave oblastnih struktur v policiji, v paravojaških posebnih enotah, v tajnih službah, v ministrstvih in v armadi. Tega ni bilo in iz tega izhajajo številne težave, pred katerimi stoji Srbija še danes.« Ali Demos torej ni bil dovolj priseben? Ali mu tega ni dovoljevala njegova sestava? Ali pa je vseeno bolje, da je vse teklo tako, kakor je? Sama neodgovorjena vprašanja. A se vseeno spomnimo na Džindžića in si recimo: Tega ni bilo in iz tega izhajajo številne težave, pred katerimi stoji Slovenija danes.
Začetna devetdeseta leta so bila politična leta in vse, kar se je takrat zgodilo, se je zgodilo v modusu politike ali pa se ni zgodilo. Ko pa so leta, ki so tekla v tem ritmu, minila, je napočil čas kulture: vsa nerešena vprašanja so bila tedaj postavljena na prag kulture. Ta pa je iz totalitarizma povsod prišla bistveno oslabljena. Kolakovski je njeno nemoč takole razložil: »Velika kognitivna zmaga totalitarizma je bila ta, da ga ni bilo mogoče obdolžiti laganja, ker se mu je posrečilo odpraviti idejo resnice.« (Moji pravilni pogledi na vse, str. 70) Bilo je storjeno vse, da so ljudje nazadnje imeli za normalno, da je »preteklost mogoče spremeniti – iz ene resnice v drugo – čez noč«. Posledica je bila ta, da so iz totalitarizma ljudje izšli »duhovno in moralno razlaščeni«. (Prav tam) Prostor posttotalitarne kulture ni razpolagal z avtonomnimi normami, po katerih bi se ravnal. Poglejmo nekaj primerov, kako je tudi kultura najprej izdelovala in potem branila totalitarno resnico.
Prvi primer nam bo pokazal, kako je to šlo v totalitarizmu. Druga knjiga Dokumentov ljudske revolucije (1964) poroča tudi o partijski konferenci na Rogu od 5. do 8. julija 1942. Ker je bila tam omenjena tudi partizanska akcija na Verdu v noči 28./29. junija 1942, so jo uredniki v opombi natančneje opisali: »Po prihodu na osvobojeno ozemlje so se interniranci lahko odločili za vstop v partizanske vrste, za odhod z osvobojenega ozemlja ali pa za vstop v delavski bataljon.« Uredniki, med njimi tudi dr. Tone Ferenc, so pri tem izpustili nekaj zelo važnega. Tistih enajst, ki so se odločili »za odhod z osvobojenega ozemlja« in na tem vztrajali, niso nikoli odšli z osvobojenega ozemlja, ampak so ostali v globinah Krimske jame. Tako se je oblikoval kulturni prostor v času totalitarizma.
Sedaj pa nekaj primerov iz postkomunističnih časov. V sobotni prilogi Dela, 22. oktobra, je Jasna Kontler Salamon poročala o nekem skrivnostnem kongresu (ni povedala, kdo ga je organiziral, ne kje ne kdaj) zgodovinarjev (srednjeevropskih, domnevamo). Izvemo pa, da je od nastopajočih posebno neugoden odmev doživela dr. Jerca Vodušek Starič, »vršilka dolžnosti direktorice INZ«, s svojo tezo, da so bile nekdanje »meščanske stranke prestreljene s Stalinovimi agenti«. S tem v zvezi je omenila dva »cenjena politika« Beneša in Šubašića. Kritikom se je zdelo najbolj nedopustno to, da je Staričeva zgradila svojo tezo na ameriških virih, češ da je slehernemu znano, da »ameriškim virom iz tega časa ni zaupati«. S tem so Staričevi očitali, tacite, da ni upoštevala kritike virov, ki je vsebina enega prvih tečajev, ki jih opravi vsak zgodovinar. Iz poročila ne izhaja, ali so se trije drugi slovenski udeleženci, dr. Zdenko Čepič, dr. Peter Vodopivec, dr. Nevenka Troha, postavili za svojo v. d. direktorico. Imeli pa so o predlagani tezi decidirano (in verjetno negativno) mnenje, saj so o teh stvareh »veliko razmišljali«. Pri vsej zadevi gotovo ni igralo majhne vloge dejstvo, da je ime Šubašić povezano z razpletom državljanske vojne v nekdanji Jugoslaviji!

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mesto – Mladina in skupščina v snegu Mirko Kambič

Poleg Staričeve je poročevalka posvetila nekoliko več pozornosti še dr. Zdenku Čepiču. Tu se bomo najprej ustavili pri njegovi tožbi, da se je, zlasti po 1995, spet pojavila politizacija zgodovine, res da sedaj »z drugim političnim predznakom«. Zdi se nam pri tem žalostno, da nova demokratična oblast ponavlja totalitarne vzorce vladanja! A bolj zanimiva se zdi njegova druga teza, da zgodovina ne more narediti pravega napredka, ker se zaradi »političnega pritiska« še ni mogoče »pogovarjati zgolj o dejstvih brez vsakega političnega predznaka«. Čeprav pisec tega komentarja ni zgodovinar, je vseeno prebral nekaj zgodovinskih knjig, a se mu zdi, da še ni imel v rokah take, ki bi govorila»zgolj o dejstvih«. Ko zgodovinar odloča, kateremu od dejstev, ki jih ima pred sabo, bo priznal status zgodovinskega dejstva, jih že ocenjuje. Tudi bi si upali trditi, da etični in moralni značaj dejstva koeksistira z njegovim pragmatičnim značajem. Noben človek temu ne more uiti. Čepičeve nečloveške zahteve bi morda še najbolj zadovoljivo razložila naslednja misel: Partijo bi bilo mogoče dekontaminirati tako, da bi njeno zgodovino spremenili v niz »zgolj dejstev«. Na srečo to ni mogoče.
Če kdo nekoliko bolj natančno sledi medijskim storitvam, bo kmalu opazil, da skoraj ne mine dan, da ne bi kdo, hote ali iz navade, skušal normalizirati pretekli totalitarni čas. V času levičarske kampanje zoper predlagani zakon o RTV Slovenija je eden renomiranih novinarjev izjavil, da mu v petintridesetih letih sodelovanja s slovensko nacionalko ni bilo treba niti enkrat česa popravljati ali spreminjati. Občudovanja vredna in pogumna gesta, brez dvoma, saj ni ostalo skrito, da je s tem največ povedal o sebi.
Primeri se vrstijo. Ko je na Liberalni akademiji tekla beseda o predlogu zakona o verskih skupnostih, se je sociolog Marjan Smrke zgrozil nad novim primerom nasilja, ko je predvidel, da bo državni zbor sprejel Šturmov predlog zakona »s preglasovanjem, z argumentom moči«. Hudo pri tem se mu je zdelo predvsem to, da spričo tega ne bo imela nobenih možnosti Guličeva varianta zakona, ki jo poleg vsega priporoča dejstvo, da so jo napisali ljudje, ki so »neobremenjeni s travmami preteklosti«. Sedaj že vemo, kaj ta, ad nauseam ponavljana fraza o neobremenjenosti s preteklostjo pomeni, a predlagamo, da jo vzamemo dobesedno: res niso obremenjeni, a bi morali biti, saj je LDS mitotični delitveni produkt nekdanje partije. (Delo, 26. okt.)

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Dragoceni čas enega dne Mirko Kambič

Včasih se kaj reče ali zapiše zgolj zato, da se določeni ljudje in s tem določene ustanove znajdejo v primerni luči. Ko je Peter Kolšek risal portret Danila Slivnika, je med drugim zapisal: »V njem se je utelesila najtemnejša tranzicijska sla po spremembi družbenih in lastninskih razmerij.« (Delo, 15. okt.) »Najtemnejša tranzicijska sla« je dobra fraza, bi morda rekel Polonij, a pero spretnega časnikarja je ni zapisalo slučajno.
Ena od pogostih zvitosti pri demontiranju starega in nameščanju novega predznaka pred partijskimi dosežki preteklosti, kot bi se morda izrazil dr. Čepič, je tudi trik z zamolčevanjem najbolj naravnih in pričakovanih asociacij. Ko se je poleti v medijih veliko govorilo o Srebrenici, smo vsi pričakovali, da bodo ob tem vedno omenjali tudi Kočevski Rog, ki je metafora za slovenski genocid. Tisočkrat bi se to bilo moralo zgoditi, a se ni niti enkrat. In ljudje so si rekli: Potem pa Kočevski Rog sploh ni to, kar se je govorilo, da je. Potem se pa nima smisla toliko razburjati nad tem, kar naj bi se tam zgodilo. In ko je Komisija za Srebrenico sestavila seznam 19.479 ljudi, ki so sodelovali pri pokolu 10.000 Srebreničanov, so naši mediji to številko nemudoma povzeli in jo sporočili naši javnosti. A se pri tem ni nobeden domislil, da je tudi pri slovenskem genocidu moralo biti udeleženih vsaj kakih 10.000 partizanov – če jih že nekaj odštejemo na račun slovenske srednjeevropske učinkovitosti. Nihče ni tega storil in ljudje so si spet rekli: Potem pa tista reč le ni bila tako velika, saj bi sicer sedaj to vendar kdo omenil. Tudi pripomba bosanske srebreniške komisije, da so številni ljudje s seznama zločincev sedaj na položajih v strukturah oblasti Republike Srbske in države Bosne in Hercegovine, ni povzročila nobenih primerjalnih vzgibov. Če je do sedaj veljalo, da se asociacije sprožajo samodejno, potem odslej velja, da tudi to ne deluje več. Ne deluje seveda takrat, ko se iz ozadja oglasi nekdanji ideološki dril in prekine dotok moralnih energij, ki so za delovanje takega avtomatizma potrebne.
Navedli smo nekaj primerov, za katere slutimo, da so sistemske narave. S tem nočemo reči, da so dirigirani. Včasih si sicer mislimo, da je nemogoče, da ne bi bili, a smo drugič spet bolj naklonjeni misli, da so to spontana dejanja solidarnega spomina ali pa na lepem prebujena zavest duhovnega sorodstva pri novih generacijah. Kako pa bi bilo sicer mogoče, da so, kakor poroča Kolakovski, zahodni levičarji leta 1968 sprejemali češke begunce s transparenti: el fascismo no pasara – fašizem ne bo uspel. Ali pa, da je nekaj časa za fašiste veljala definicija, da so to ljudje, ki so bili v lagerjih katerega od vzhodnih komunističnih imperijev. Kako bi bilo to mogoče, če ne iz občutja postmodernih nihilistov, da spadajo skupaj – da jih nosi ista intuicija. Zato se tudi pri nas dejanjem, ki smo jih nekaj omenili, ne čudimo tako, kadar slutimo, da prihajajo s spominskega otočja preddiluvialnega imperija ali iz slutenj duhovne istorodnosti.
Bolj nas preseneča – v večjo zaskrbljenost nas spravlja – če vidimo, da zelo podobne reči – reči, ki tolčejo v isto končno fakturo – prihajajo iz kvartirjev, kjer se dokazano goji demokratična in humana evropska kultura.
Ko pisatelj Drago Jančar (Delo, 15. okt.) razgrinja pred nami svoja občutja ob branju neke knjige, v kateri sin nacističnega zločinca opisuje usodo svojega očeta, doda nekaj stavkov, ki zadevajo naš ožji svet: »Zdaj toliko teže razumem, kako so se lahko nekateri pogumni partizanski uporniki po končani vojni spremenili v klavce, ki streljajo in mečejo v brezna neoborožene nasprotnike, tudi nedolžne civiliste.« Iz povedanega brez dvoma izhaja globoka prizadetost. Vseeno pa pomislimo: če so ti ljudje po vojni počeli te reči, pa morda nikoli niso bili »pogumni partizanski uporniki«. Kako bi bilo mogoče, da bi se »pogumni partizanski uporniki« spremenili v klavce nedolžnih ljudi? Ali ta metafora le ni malce prestrma za običajno človeško pamet? Saj ni bilo takih samo nekaj sporadičnih primerov, ampak je tu delovala velika in dobro utečena in kompleksna mašinerija. Ali ni tu iz pisca spregovorila neka predodločitev? Katera? Še bolj nenavadno pa je to, kar sledi: »A … ni mogoče pozabiti, da je bil na začetku nacizem. Najprej je bila strašna brutalnost nacizma in potem povojna maščevanja ali hladno načrtovani poboji, na začetku je bil fašizem in potem fojbe.« To se nam zdi preveč enostavno. V začetku ni bil nacizem, na začetku je bil boljševizem, fašizem in nacizem. Pri nas so sodelovali vsi trije in ni še zanesljivo izračunano, kateri je povzročil več slovenskega gorja. Tudi fašizem je bil sicer res prvi, a v fojbah, ki so sledile, niso obležali samo fašisti, ampak tudi Slovenci, ki s fašizmom niso imeli nobene zveze – duhovni nasprotniki novega fašizma, ki se je od premaganega razlikoval v tem, da je narodne sovražnike zamenjal za razredne. Nekateri pravijo, da je slednjih celo več. (Da tega natanko ne vemo, je zaslužen boljševizem, ki je vladal Sloveniji pol stoletja in ni dovolil, da se to razišče, Jančar pa ga v svojem razvidu ideoloških izumov sploh ne omenja.) Na rdeče polje nedovoljenega pa že sega bolj nakazan kot izdelan stavek, da je bila najprej »strašna brutalnost nacizma«, potem pa »hladno načrtovani poboji«. S »hladno načrtovanimi poboji« so lahko mišljeni samo slovenski domobranci, ki so tu prvič označeni za brutalne naciste. A vrnimo se na začetek. Tu imamo »pogumne partizanske upornike« in povojne »klavce«. Ta bipolarna konstrukcija se sklada z najnovejšo redukcijo enobejevskega mita: partija je bila, povojni masakri so bili, a le kot postranski produkt dialektike realnega, nekaj zgodovinsko neresničnega. Primarna reč je bila in ostane enobe – »pogumni partizanski uporniki«.
Kdor je v slovenski duhovni in politični sedanjosti zagledal zijati veliko praznino in doumel, da bi tam, kjer sedaj gospodari nevarni nič, morala stati sprava, temu smo s tem razmišljanjem povedali dve stvari: da bodo nasledniki sil starega reda naredili vse, da sprave ne bo, in da se morajo zato vse ustvarjalne narodove sile združiti v delu za postavitev avtentičnega kulturnega prostora, ki bo blokadi retencijskih sil vzel legitimnost. Kultura mora doseči, da se bodo promotorji slovenskega boljševiškega meddobja zagledali v tem, kar so bili in so. Za to pa niso potrebni nobeni manifesti in deklaracije, ampak samo mirna in zvesta hoja za resnico.

S čim bo prihodnja kultura imela opraviti, naj pokažemo z majhno ilustracijo. Ko je Willy Brandt 8. decembra 1971 obiskal Varšavo, je pokleknil pred spomenikom padlih v uporu varšavskega geta. Pozneje je to pojasnil takole: »Ob breznu nemške zgodovine in pod bremenom milijonov umorjenih sem naredil to, kar naredijo ljudje, ko jezik odpove.« Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan v Kočevskem Rogu 8. julija 1990 ni pokleknil, pač pa je takrat in pozneje veliko govoril. Na to, kar je storil Brandt, še čakamo. Ne smemo obupati, zakaj ta kretnja – v podobi seveda – je nujni pogoj za spravo, ne zato, ker bi jo mi terjali, ampak zato, ker brez tega ni mogoča, po sebi. Če bi bila taka sprava – brez tega temeljnega dejanja – postavljena politično, bi to bilo nasilje; če bi bila, taka, dosežena v civilni družbi, bi bila prazna in votla deklaracija. Bluff.

Evropska sprava

Sprava ni samo urgentna slovenska tema, ampak tudi evropska. Kaj naj bi bila evropska sprava? Katero spravo potrebuje Evropa? Prav gotovo ne potrebujejo sprave narodi in države, ki so se med seboj vojskovale v 2. svetovni vojni. Prav tako z evropsko spravo ne mislimo na moralno zadolženost, ki jo imajo zahodnoevropske države do Srednje in Vzhodne Evrope, ki sta bili leta 1945 izročeni Sovjetski zvezi kot plačilo za njen vojni angažma v zahodnem spopadu s Hitlerjem – velika zadolženost, če jo merimo s prednostjo, politično, gospodarsko, civilizacijsko, ki so jo imele zahodne države. A čeprav ta dolg ni bil ne registriran ne priznan, ne mislimo nanj, ko govorimo o evropski spravi. Evropa bo morala znova razmišljati o neki davni odločitvi.
Posledico tiste davne odločitve je zgoščeno izrazil Leszek Kolakovski: »Odsotnost Boga je odprta, vneta rana evropskega duha.« Jezik humanističnih ved uporablja za stanje, ki ga je definiral Kolakovski, besedo sekularizacija. Preprosto povedano je to zapuščanje Cerkve in krščanstva. To je najpomembnejša transformacija, ki se dogaja – in se je v veliki meri že zgodila – v zgodovini Evrope. V bistvu je to proces redukcije, iz njega izhaja zreduciran človek. Iz nekdanje dvožariščne civilizacije nastaja enosrediščni ali monocentrični družbeni in kulturni kozmos. Človek, ki se je nekoč gibal na dveh ravninah, na transcendentalni in imanentni, se je vedno bolj selil v območje imanence, dokler se ni v celoti in dokončno podredil njenim normam. Duhovne prvine opuščenega središča se pri tem pozabljajo in odpadajo ali pa se prenašajo v drugo žarišče in se pri tem spreminjajo tako, da morejo z njim soobstajati.

Eden od razlogov za odmik od Boga in Cerkve je znanost s svojim zmagovitim pohodom. Toda če bi se njena metoda omejila na izkušani in izračunljivi svet, do velikega premika ne bi prišlo. Do tega premika je prišlo takrat, ko je postalo sprejeto, da ima samo tisto mnenje status resnice, ki ga je potrdila znanost. To je bil svet nove legitimnosti in v njem ni bilo mesta za Boga. A važno je to, da ponovimo s Kolakovskim, da je bila ta nova legitimnost postavljena na nedovoljen način. V sami znanosti ni bilo nobenih notranjih razlogov, da se celota mišljenja in delovanja podredi njenim normam. To je prišlo od drugod. Ljudje, ki so Boga izgnali iz priznanega sveta, so to naredili iz lastne volje. Za vsem je stala neka odločitev, ali kot še pravi Kolakovski, »svojevoljni dekret filozofov«. To je bila odločitev, ki v evropski zgodovini presega vse druge odločitve, najvažnejše pa je to, da ni bila narejena iz nobene nuje, ne notranje ne zunanje, ampak je bila nekaj začetnega in svobodnega: upor, presenetljivo podoben tistemu, o katerem govori 1. Mojzesova knjiga.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Branje Mirko Kambič

Tu ne moremo, da se ne bi na kratko dotaknili neke zanimive paralele k opisanemu razvoju. Gre za vlogo revolucije v naši civilizaciji. Danes si večina ljudi pod to besedo predstavlja kakršenkoli nasilen ali krvav politični prevrat. Če pa stvar malo natančneje premislimo, ima revolucija samo to vlogo, da uveljavi razum v tisti politični skupnosti, ki ji od nekdaj pravimo država. Pri tem je važno to, da vstop razuma v državo ni vezan na nasilje. Revolucija, ki je uveljavila demokracijo – vlado razuma – v atenski polis, ni bila izpeljana z nasiljem. Angleška revolucija v 17. stoletju in ameriška v 18. stoletju sicer nista minili brez nasilja, a je bilo to nasilje posledica drugih okoliščin. S francosko revolucijo konec 18. stoletja pa je bilo povsem drugače. Bila je izjema. Civilizacijski nameni dogodkov leta 1789 – odprava fevdalizma in uveljavitev pravic človeka in državljana – so bili doseženi v poletnih mesecih istega leta in revolucija bi se takrat lahko končala. A se ni, ker so bili v ozadju ljudje, ki so hoteli več: hoteli so postaviti človeka in človeško družbo na povsem nove, ideološke temelje. V Franciji so se ti ljudje imenovali jakobinci. V Rusiji, dobrih sto let pozneje, pa so bili to Leninovi boljševiki, ki jim tudi ni bilo dovolj to, kar je dosegla februarska revolucija leta 1917 – ki je bila ponovitev francoske revolucije iz leta 1789 in v jedru tudi nenasilna – ampak so z uspelim pučem, ki mu pravimo oktobrska revolucija, postavili povsem novega, ideološko utemeljenega človeka, in povsem novo, ideološko utemeljeno državo. Posledice jakobinskega upora v Franciji in posledice boljševiškega upora v Rusiji so imele zgodovinske razsežnosti. Vso zgodovino Francije od leta 1789 pa prav do današnjega dne je mogoče razumeti kot spopad normalnega človeka, kakor ga je ustvarila civilizacija, s posledicami jakobinskega udara – pa mu je bilo dano uresničiti svoj model za eno samo borno leto – »leto strahote 1793«. V Rusiji pa je realizacija boljševiškega projekta trajala 70 let. Koliko časa pa bo spopad normalnega človeka z ideološkim človekom trajal tukaj?

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Branje Mirko Kambič

A pustimo to, za nas je važno, da nam je politična paralela – zgodba o jakobinizmu in boljševizmu – ki smo jo potegnili k duhovnemu prelomu na začetku novoveške Evrope, neizpodbitno dokazala, da se je po vsaki zablodi, tudi po velikih, tudi po zgodovinskih, treba vračati. Tako imamo sedaj večjo pravico reči, da se bo morala tudi Evropa vrniti k izvornemu dvožariščnemu konceptu človeka in družbe – k večnemu človeku in večni družbi – kjer bo človek spet našel sebe, iščoč ravnotežje med transcendenco in imanenco, in kjer bo družba spet našla svojo mero, iščoč ravnotežje med Cerkvijo in državo. Za francoske jakobince je to že dokazano, za ruske boljševike je to že dokazano. A kaj bo z nami? Za Evropo, kot nosilko edinstvene civilizacije, pa še ne vemo, na katero stran se bo obrnila. Nekoliko nas skrbi misel, da so v politiki možne korekture in vračanja, duhovne odločitve pa so resnejše in morda celo ireverzibilne ali nepovratne.

Toda zadrega je tu in, kakor pravijo nekateri, tudi že slepa ulica. Dr. Robert Spaemann, münchenski profesor, vidi to brezizhodnost v razmerju med človekovim obvladovanjem narave in človekovo svobodo. Za oboje je moderna znanost obljubljala, da se bo vzporedno večalo, a se je izkazalo, da je »vsaka nadaljnja možnost obvladovanja narave tudi nadaljnja možnost obvladovanja človeka. Komaj katero stoletje je bilo bolj prosvetljeno in je več vedelo kot 20. stoletje, a ni bilo še nobeno stoletje bolj ubijalsko in ni z večjim cinizmom obvladovalo človeka« (Razsvetljenstvo danes, str. 232). Stanje, ki je sledilo veliki novoveški odločitvi, je seglo v zadnje temelje človekovega obstajanja. »Ko sta racionalizem in skepsa odstranili božjo oblast in potem še naravno pravo, ki je nadomestek za Boga,« pravi Kolakovski, »je ostalo neodgovorjeno tudi preprosto vprašanje, kako ločiti dobro od slabega« (Moji pravilni pogledi na vse, str. 216).

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Izdelovanje Mirko Kambič

Odsotnost Boga se je začela kazati tudi v tem, da izginja tisti logos, ki ima ambicijo in zmožnost, da misli celoto. Taka celota je na primer politika, ki ima več podsistemov. Eden od njih je gospodarstvo, za katero se zdi, da že zavzema vlogo svoje nadrejene instance. Glede tega pravi bavarski katoliški sociolog Christian Schwaabe: »Če se bo politika zreducirala na gospodarsko politiko in če bo središčni interes te politike ta, da se prilagodi potrebam globalno delujočih podjetij in finančnih trgov, ne bo mogoče več govoriti o samostojni politiki, ampak o kapitulaciji politike pred trgom. To bo konec politike sploh.« (Transit. 19. str. ³⁶⁄₃₇). Ta proces z druge strani pospešuje naveličanost do politike, ki dostikrat izhaja iz neverodostojnosti in neučinkovitosti politikov, predvsem pa iz neke druge odsotnosti – iz odsotnosti smisla sploh. (Tudi nova slovenska vlada je zapustila prostor integralne politike. V Sloveniji namreč politika neha biti politika, če ni na njenem programu tranzicije. In zakaj se nova slovenska vlada ni podredila dejstvu, da je tranzicija še vedno prva tema politike? Zato, ker ve, da ji volivci tega ne bi dovolili. Ti so se odpovedali samemu sebi, ambiciji, da bi bili politični ljudje.) To je porazno, če pomislimo, da konstituent demokratične politeje mora biti političen človek.
Poleg tega pa so nastale še druge težave. Po brezumju vojn in totalitarizmov se je že zdelo, da bo v Evropi nastopila doba trajne prosperitete. A so se, ko zaloge upanja še niso čisto pošle, že pojavile nove in nepričakovane ujme: mednarodni terorizem, kriminaliteta, upad natalitete, visokorizične tehnologije, sprememba klime, izguba socialne varnosti. Francijo so zadeli etnosocialni konflikti, Nemčija se duši v strukturnem proračunskem deficitu. Pri vsem pa je vedno večji prepad med volivci in politično elito: vsi vidijo, da so reforme nujne, a nihče ni pripravljen vzeti nase žrtev, ki jih zahtevajo.
Poleg tega pa se zdi, da Evropa izgublja politični kompas. Ker nima svoje identietete – ker jo je zapravila – nima izdelanega odnosa do Amerike, pa tudi ne do sveta. Ne more se odločiti, kaj naj bi bila: gesla, kot so socialna država in človekove pravice, je ne morejo konstituirati v geopolitično silo. Nič manj vpadljivo pa ni, da ne ve niti tega, kaj naj s seboj. To dokazujeta dve propadli konferenci voditeljev petindvajseterice, junija sestanek o finančnem planiranju EZ, oktobra pa sestanek o evropskem gospodarskem in socialnem modelu.
Posebno mesto ima v tem, zanimivo, Francija. Ko se je 27. oktobra po predmestjih francoskih velemest dvignila muslimanska mladina, nismo mogli, da ne bi pomislili na kazen – nemesis. Spomnili smo se na 29. maj, ko je ta država referendumsko zavrnila evropsko ustavno pogodbo, ki jo je, navsezadnje, koncipiral njen človek; spomnili smo se tudi na to, da je veliko naredila, da krščanstvo ne bi imelo mesta v preambuli tega temeljnega dokumenta. Med tem ko njena politična elita še vztraja na zakonu iz leta 1905, ki je dokončno postavil zid med državo in Cerkvijo, je De Villepin v parlamentu izjavil, da je za Francijo prišla »ura resnice«. Kaj je s tem mislil, ne vemo. Vemo pa, da Francija namerava še vedno trdovratno reševati položaj z ukrepi socialnega značaja. Tudi Slovenija tam razen socialnih ne vidi drugih problemov.
Duhovne, kulturne in politične razmere, ki so se po veliki odločitvi na pragu moderne Evrope izostrile do stopnje, ki smo jo nakazovali zgoraj, niso ostale brez odmeva v zavesti duhovne elite sedanjosti. Razsvetljenska zahteva, da resnico kakega mnenja lahko dokažemo samo z uporabo »jasnih in absolutno obveznih matematičnih in empiričnih kriterijev«, je nujno vodila v relativizem na najvažnejših področjih človeškega obstajanja. Tu pa se je uveljavila Spaemannova difinicija človeka: Bit človeka je ta, da ima določeno naravo. Ta »narava« je takšna, da zanjo relativizem ni okolje, v katerem bi mogla obstajati za zmerom. V formulaciji filozofa Kolakovskega se je zgodilo naslednje: »V nasprotju z racionalnimi pričakovanji se je spet pojavilo hrepenenje po samoidentificiranju prek religije. V vsem kaosu in negotovosti današnjega časa se zdi, da naša verska dediščina nudi bolj zanesljivo podporo kot karkoli drugega.«
Dolgoletni dopisnik časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung iz Vatikana Heinz Joachim Fischer je v nekem uvodniku v tem časopisu pred tremi leti zapisal tole: »Srednji vek je Evropejcem zapustil kot dragoceno dediščino dve zlati pravili: eno pravi, da je svetno in duhovno oblast treba ločevati, drugo pa nam naroča, da moramo spraviti vero in razum.« Potem pa še dodaja: »Stari Evropejci bodo postali spet mladi, ko bodo znova vzpostavili ravnotežje med razumom in vero.«
Zdi se, da je z razumom in vero Fischer zadel v sredo stvari. Da ni sam, je potrdil debatni večer, ki sta ga imela 19. januarja lani na Bavarski katoliški akademiji sociolog in filozof Jürgen Habermas in kardinal Joseph Ratzinger, sedaj papež Benedikt XVI. Kar sta povedala ta dva, po svojih miselnih izhodiščih zelo različna gospoda, je založba Herder objavila in izdala v knjižici Dialektika sekularizacije. Čeprav je šlo za to, kako je mogoče v celoti utemeljiti moderno državo, se je izkazalo, da sta morala govoriti predvsem o razumu in veri. Mi se bomo omejili na to, kar je povedal Habermas, ki spada v tradicijo, ki je nekoč absolutizirala um. In glede uma je rekel: »Ko um razmišlja o svojem najglobljem temelju, odkrije svoj izvor v nečem drugem in usodno moč tega drugega mora priznati, če noče izgubiti razumne orientacije v brezpotju hibridne samopolastitve.« Glede praktičnega soobstajanja obeh nazorov, prosvetljenega modernizma in krščanstva, pa tole: »Rešpekt, ki gre z roko v roki s tem kognitivnim odnosom, se utemeljuje na spoštovanju oseb in življenjskih načinov, ki črpajo svojo integriteto in avtonomnost iz verskih prepričanj.« Habermas vidi perspektivo, kot pravi, v učnem procesu med »sekularnim in splošno dostopnim govorom« in med »religioznim, od razodetih resnic odvisnim govorom«. Ko to knjižico preberemo, jo odložimo z upanjem. Začutimo, kako sproščeno in svetlo ozračje ustvarja pogovor dveh ljudi, ki ves čas dopuščata, da je prisoten tretji – resnica.


A če bi hoteli priti do evropske sprave, bi se morda le morala pojaviti zvezda, ki bi množico velikih in majhnih prerokov napotila v Betlehem. Ko pravimo zvezda, mislimo na svetlobo milosti. A da bi jo mogli zagledati, da bi jo razumeli, bi morali prej prebrati, kot nekoč trije modri, »many a volume of forgotten lore« – marsikateri zvezek že pozabljene učenosti.
Naj v oporo te misli navedem daljši odlomek iz romana Evelyna Waugha o življenju sv. Helene, matere Konstantina Velikega in iskalke in najditeljice sv. križa. Odlomek govori o sv. treh kraljih, misli pa na vse ljudi uma in besede:

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zimski sprehod Mirko Kambič

Srebrn zvonček je naznanil prihod treh posebej opravljenih, bradatih menihov, ki so, kakor nekoč stari trije kralji, padli na obraz pred oltarjem. Začela se je dolga liturgija.
Helena ni znala dosti grško in njene misli niso bile ne pri besedah ne pri ničemer drugem v neposrednem prizorišču. Pozabila je na svoje iskanje in bila je gluha za vse razen za davnega otroka v povojih in na tri kraljevske modrece, ki so ga prišli počastit od tako daleč.
To je moj dan, je pomislila. In tile so meni podobni.
Kakor jaz, jim je rekla, tudi vi prihajate pozno. Pastirji so bili tu mnogo pred vami; tudi živina. Preden ste vi odrinili na pot, so se bili oni že zdavnaj pridružili angelskim zborom. Za vas je moral popustiti prastari red neba in nova uporna luč je morala zažareti sredi zmedenih zvezd.
In kako preudarno ste prihajali, po ogledih in izračunih, pastirji pa so pritekli bosi! In kako čudni ste morali biti videti na poti, s tujo služinčadjo, obloženo s smešnimi darili!
Nazadnje ste prišli do končne postaje svojega romanja in velika zvezda se je ustavila nad vami. In kaj ste naredili? Šli ste k Herodu! To je bila pogubna izmenjava daril, s katero se je začela brezkončna vojna drhali in države proti nedolžnim.
A ste nazadnje le prišli in niste bili zavrnjeni. Tudi vi ste našli prostor pred jaslimi. Vaši darovi niso bili potrebni, a so bili sprejeti in skrbno shranjeni; bili so namreč dani iz ljubezni. V redu dobrote, ki je pravkar prišla v življenje, je bil prostor tudi za vas. Niste bili nižji v očeh svete družine, kot sta bila vol in osliček.
Vi ste moji posebni zaščitniki, je rekla Helena, patroni vseh, ki prihajajo pozno, vseh, ki morajo narediti naporno pot do resnice, vseh, ki so zmedeni od znanja in tuhtanja, vseh, ki iz vljudnosti postajajo partnerji v krivdi, vseh, ki so v nevarnosti zaradi razuma in talentov.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Zimska Slovenija Simon Dan

Dragi prijatelji, molite zame, je rekla Helena, in za mojega ubogega, obloženega sina. Naj tudi on pred koncem najde na slami prostor, kamor bo lahko pokleknil. Molite za velike, da se ne pogubijo povsem. In molite za Laktancija in Marcija in za mlade pesnike v Trieru in za duše mojih slepih, divjih prednikov; za zvijačnega sovražnika Odiseja in za velikega Longina.

Zavoljo njega, ki ni odklonil vaših čudnih daril, vedno molite za vse učene, premaknjene in krhke. Naj ne bodo pred božjim prestolom čisto pozabljeni, ko bodo preprosti vstopali v svoje kraljestvo.