Avtor: Justin Stanovnik
Izdaja, smrt in izgnanstvo
Letošnja jesen nam je prinesla novo knjigo o nasilni smrti slovenskih domobrancev in življenju njihovih spremljevalcev najprej v avstrijskih taboriščih, potem pa v izseljenstvu po raznih deželah in kontinentih sveta. Knjiga ima naslov Slovenia 1945, zato je letos, šestdeset let po tem, izšla v primernem času. Napisala sta jo John Corsellis in Marcus Ferrar in jo je zaenkrat dobiti samo v angleškem izvirniku. Slovenski prevod lahko pričakujemo naslednjo pomlad. To je razlog, da bo pričujoči zapis bolj opozorilo, da je knjiga izšla, kot pa resnejši preudarek o njenih ciljih in dosežkih. Ko bo knjiga dostopna tudi v slovenščini, se bo med bralci, zlasti med tistimi, ki so čas, ki ga knjiga opisuje, skušali kdaj v mislih podoživeti ali pa so ga celo sami prepotovali kot živi in resnični ljudje, gotovo našel kdo, ki bo hotel o knjigi kaj več povedati. Tudi kaj trdnejšega kot je tole tu.
Naslov Slovenia 1945 ne izčrpa celotne vsebine knjige. Usodo ljudi, ki jih opisuje, zasleduje skozi vso drugo svetovno vojno, prek njenega konca in vse povojno obdobje prav do današnjih dni. Avtorstvo Johna Corsellisa in Marcusa Ferrara je deljeno in različno. Corsellis, ki ga prizadeta, pa tudi širša Slovenija pozna, saj je do pomladi 1947 kot civilni uslužbenec britanske armade skrbel za slovenska taborišča na Koroškem, je prispeval svoje izkušnje in vtise, ki jih je pri tem poslu dobil, celotno zgodbo pa je organiziral in napisal Ferrar, ki je mlajši človek in je o vsem izvedel šele iz pripovedovanja Corsellisa, ki ga je tudi izbral za pripovedovalca. Verjetno zato, ker je bil kot novinar vešč pisanja. V nekem smislu sta torej avtorja res dva, a je Corsellis, poleg tega da je prispeval svoje spomine in svoj osebni arhiv, bil predvsem pobudnik. Zgodbo, kakršna je pred nami, je izdelal Ferrar, zato bom v naslednjem o njem govoril kot o avtorju.
V knjigi, kakor je napisana, se kaže simpatija do slovenskih beguncev. Ta je izhajala iz tega, da so bili begunci, predvsem pa iz rešpekta do njihovega vedénja in zadržanja. V skrajni bedi in pomanjkanju so z nečloveškimi napori in odpovedovanjem vzdrževali osnovno dostojanstvo. Tista štiri koroška leta, od 1945 do 1949, so bila poleg vsega drugega tudi demonstracija slovenske kulture, ki so jo begunci prinesli s seboj. (To bi moralo stati v slovenskih učbenikih.) V Vetrinju so bili begunci na prostem in samo v maju petinštiridesetega je zdržema deževalo štirinajst dni! In, glejte, kaj je Corsellis pisal o njihovi nedelji: »Ti ljudje so bili zelo verni in so bili v nedeljo oblečeni praznično: ženske so nosile dolga krila in moški so bili v belih srajcah. Kje so vse to vzeli, zlikali in očistili, ne vem.« Že drugi dan po prihodu v Vetrinj so začeli z osnovno šolo. Nekaj dni za tem tudi z gimnazijo. Ko je ravnatelj Marko Bajuk pred maturo zahteval inšpektorja iz Celovca, je ta v poročilu zapisal: »V velikih težavah vzdržuje šola najboljše tradicije evropske izobrazbe in kulture.« Ko je Corsellis kritiziral visokostni odnos Unrrinih uradnikov do beguncev, je dodal: »In vendar ti presegajo njihovo osebje po sposobnosti, inteligenci, manirah, kulturi, poštenosti in morali.« Ko je, spet Corsellis, že avgusta 1945 zahteval za Slovence poseben tretma, je to utemeljil takole: »Pokazali so veliko nagnjenost in sposobnost za demokratične metode. Njihovi voditelji se zelo trudijo za tiste, ki so v potrebi, in so proti vsaki prednosti zase in za svoje prijatelje.« Nekje drugod je zapisal: »V primeri z drugimi so Slovenci ideal.« In ko je France Pernišek pred odhodom v Argentino januarja 1949 v železarni v Spittalu nekaj nakupoval, mu je trgovec rekel: »Pogrešali vas bomo. Bili ste delavni in pošteni ljudje, pripravljeni ste bili delati po domovih, lahko smo vas puščali same, bili ste pošteni in nezahtevni. Že začenjam čutiti žalost ob vašem odhodu. Želim vam varno pot; vem, da vam bo šlo dobro, ker ste marljivi, sposobni, nadarjeni, pošteni in verni.« Res so bili verni. Corsellis je nekje zapisal: »Če ni cerkve, si jo Slovenci zgradijo.« V Perniškovem dnevniku za 24. 10. 1948 stoji tole: »Praznik nadangela Rafaela, začitnika izseljencev. Mnogo se jih je udeležilo celonočne vigilije v kapeli pred Presvetim zakramentom.« Kot odmev na vse to beremo besede, ki jih je v Argentini govoril Božidar Bajuk na smrtni postelji svojim otrokom: »Zmagal sem. Ohranil sem vero in svobodo. Predvsem pa sem vse te vrednote izročil vam, moji otroci. Naj bo zahvaljen Bog.«
In kako so Britanci ravnali spričo tega s Slovenci, ki so pred Titovimi balkanskimi divizijami pribežali na Koroško, ki jo je zasedel 5. korpus britanske 8. armade. Zgodili sta se dve stvari. Najprej so s prevaro pripravili domobrance, da so stopali na kamione, ki so jih potem vozili do Pliberka in Podrožice, kjer so jih izročali komunističnim partizanom. Ti so jih v naslednjih desetih dneh pobili. Kdo je bil kriv za to brezumno, sramotno in zločinsko dejanje? Ko je bila leta 1989 v procesu proti Tolstoyu postavljena britanska vojska na zatožno klop, je sodstvo skupaj z mediji in javnostjo blokiralo napore obtoženca, da se resnica razkrije. To poročilo ne daje prostora za podrobnejšo analizo takratnega dogajanja, zato lahko povem samo to, kar je važno in kar nazadnje ostane: dokler Velika Britanija na zadovoljiv način ne razloži, kako se je to zgodilo – kako se je to moglo zgoditi – leži krivda na njej. Kriv ni samo 5. korpus in njegovi generali, Low, Keihgtley in Murray, kriv je tudi odgovorni minister britanske vlade za Sredozemlje Harold Macmillan, kriv je tudi feldmaršal Alexander. Krivi so vsi ti ali pa so tudi vsi ti nedolžni. Vsekakor pa je kriva Britanija, ki tega ne razišče. Ta dolg stoji zapisan v slovenskem spominu in ne bo pozabljen. To, kar sedaj sledi, pa je, ne za slovensko usodo, ampak za težo britanske krivde, še bolj obtožujoče.
Avtor slike: Janko Tavčar
Opis slike: V Vetrinj 1945 Janko Tavčar
Potem ko se je izvedelo za pokol domobrancev in se tudi Britanci niso mogli več sprenevedati, v njih ni bilo normalnih človeških vzgibov in niso skušali na teh, ki so ostali, popraviti tega, kar so storili. Namesto tega so še štiri nadaljnja leta mučili in šikanirali uboge ljudi, ki so žalovali ob toliki smrti. Njihova tedanja arogantnost je hkrati najboljša razlaga za začetni zločin, ki so ga zagrešili v Vetrinju.
Nekje je bila namreč sprejeta politika, da je treba življenje beguncem tako otežiti, da se bodo vrnili v Jugoslavijo. Z drugimi sredstvi in na drug način naj bi se ponovil Vetrinj. V ozadju je bilo očitno kolaboriranje britanske vlade s komunistično Jugoslavijo. Sodelovanje obeh sil je bilo formalizirano s tako imenovanim Blejskim sporazumom. Britanska vlada je obljubila, da bo Ozni omogočila kontrolo nad slovenskimi taborišči v Avstriji. Begunci tako niso nikoli vedeli, kdaj se bodo v taborišču pojavili oznovci z zasliševanji, poljubnimi obtožbami in aretacijami. Britanci so tudi sami, očitno na zahtevo Ozne, prispevali k zastraševanju. Za Veliko noč leta 1946 je britanska vojaška policija obkolila taborišče Spittal in objavila, da išče »vojne zločince, politične kriminalce, kolaborante , kvizlinge in esesovce«. Za vse Svete 1947 je France Pernišek zapisal v dnevnik: »Jugoslovanski agenti hodijo po taborišču, grozijo in vabijo. Ljudje so na dnu obupa.« Možje in fantje so noči preživljali po bližnjih gozdovih, včasih tudi po 150. Za uresničevanje Blejskega sporazuma je Britanija ustanovila posebno komisijo, ki ji je načeloval Fitzroy Maclean, zloglasni arhitekt Churchillovega prestopa od Mihajlovića k Titu. Kot poroča Pernišek, je hodil po taborišču in spraševal moške, če so bili pri domobrancih; če so rekli, da ne, jih je potem vprašal, če so protikomunisti, in če so rekli, da so, jih je sedaj vprašal, zakaj potem niso bili pri domobrancih. Tako se je norčeval iz ljudi. Po vsem, kar se je bilo zgodilo!
Avtor slike: Janko Tavčar
Opis slike: Vetrinjsko polje 1945 Janko Tavčar
V ta načrt se je vključila tudi Unrra in poleti 1946 uvedla režim stradanja. Begunci so sedaj dobivali po 400 kalorij na dan. Jeseni 1946 se je Unrra odločila, da taborišče Lienz preseli v Spittal. Po Corsellisovih besedah je to bilo najboljše taborišče v Avstriji, a »so ga ukinili, da begunci ne bi imeli preveč udobnega življenja«. Ko je komandant taborišča Spittal sprejel novince, jim je zabičal, da se vzdržijo vsake politične dejavnosti, vsake kritike razmer v katerikoli državi, vsakega vplivanja na ljudi, ki bi se želeli vrniti. Ni čudno, da je Pernišek ob tem času zapisal v dnevnik: »Kaj smo zagrešili, da smo zaslužili to usodo?« Za Božič leta 1947 pa tole: »Preživel sem za nekaj žalostnih Božičev, a je bil ta najhujši. Žena in hčerka sta cel večer jokali v mrzli sobi.«
Takšna je bila, nakazana v skromnih črtah, izkušnja, ki smo jo Slovenci imeli z Britanci. Vso smo povzeli po Ferrarovi pripovedi. Ko beremo, imamo vtis, da ni ničesar zamolčal. Njegova velika odlika je ta, da je tudi svoje ljudi obdržal v svetlobi, v kateri jih je zagledal in v katero so jih postavili begunci. Raziskoval je njihovo življenje tudi potem, ko so po letu 1948 razselili po raznih državah in kontinentih. Povsod je, raziskujoč, hodil za njimi, vedno s srcem in mislijo. Zaradi te empatije – vživljanja v usodo ljudi, s katerimi ni imel nič – mu tudi ne moremo zameriti stvari, ki jih kot tujec ni mogel razumeti ali ni imel časa, da bi jih dognal in premislil. Tako se ni dokopal do spoznanja, da v Sloveniji kolaboracije – merjene s tem, kar se je dogajalo v Franciji, Belgiji, Danskem, da ne govorimo o Norveški – ni bilo. »In kolaboracija je jedro vsega problema.« Tudi ni prav dobro razločil političnih in moralnih konfrontacij v Ljubljanski pokrajini pod italijansko okupacijo. Tudi ni zagledal razlike med državljansko vojno in med meddržavnimi vojnami v 2. svetovni vojni: ni videl daljnosežne razlike med eno in drugo. Nekoliko začudeni smo se tudi ustavili pred njegovo začetno maksimo, da se ne bo opredelil in da bo vedno iskal ravnotežje. Sprašujemo se, ali je to mogoče, ali je to normalno. Če ni nevtralen do nacizma, zakaj bi bil nevtralen do boljševizma? A mi mu vsega tega ne moremo zameriti, brž ko pomislimo, kako veliko in pomembno knjigo za Slovence je napisal. Predvsem pa, koliko dela je bilo vanjo vloženega: koliko poti, koliko branja virov in spominske literature, koliko intervjujev, koliko brskanja po arhivih! Slovenski zgodbi, predvsem pa zgodbi slovenskih katoličanov – v zvezi z medvojnimi konfrontacijami kar naprej govori o »slovenskih katoličanih« in jim priznava glavno vlogo – je odprl vrata do svetovnega bralstva. Mislim, da moramo to imeti za veliko uslugo. Le nečesa ne moremo razumeti.
Avtor slike: Janko Tavčar
Opis slike: Škofjeloški domobranci na Vetrinjskem polju Janko Tavčar
Ne tega, da citira kot ideološko neoporečne pisce Berta Pribaca ali dr. Boža Repeta, ampak da ni videl, koga ima pred seboj, ko je govoril z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom. Za zelo mnogo Slovencev – morda res še ne za večino – je Kučan kot predsednik imel en sam cilj: prepeljati partijo iz obnebja ideologije v obnebje kapitala in zaščititi posadko nekdanje partijske barke pred pravnimi in političnimi ustanovami demokratske države. Čudimo se, da tako ostročuten bralec, poslušalec in razbiralec, kot je Ferrar, tu tako zelo odpove. Tako zelo se čudimo, da nas navda nejevernost. Tu mora biti nekaj drugega, si pravimo.
Kučanovo vlogo Ferrar opiše takole: »Svoj položaj kot šef slovenske Zveze komunistov je izkoristil za to, da je uvedel takšno demokracijo, ki jo je njegova stranka zavračala, in da je vodil spremembe v gospodarstvu, ki je prineslo njegovim ljudem mnogo več dobrega kot državno kontroliran sistem, ki ga je branil prej.« In še: »Kot Gorbačov v Sovjetski zvezi, je bil tudi tu potreben komunistični voditelj, ki je zlomil represivno moč komunistične partije.« Za Kučanov govor na Kočevskem Rogu julija 1990 beremo: »Govor je bil iskren, čeprav poln eliptičnih splošnosti.« Iz Kučanovega poslovilnega govora po dvanajstih letih vladanja Ferrar navaja tole: »Skušal sem biti predsednik vseh Slovencev. Nekateri se mogoče ne strinjajo, da sem to dosegel, toda želim, da vedo, da sem vse spoštoval.« Ko to preberemo, si pravimo: In vendar take žalitve Slovenci še nismo slišali. Takega norčevanja.
Ko je pisec v povojnem stanju v Sloveniji le pokazal na nasprotje, ki obstaja med dejstvom, da je bilo »po vojni mnogo ljudi sojenih in kaznovanih za prestopke proti komunizmu« in dejstvom, da »se zdi, kakor da 12.000 domobrancev ni nihče pobil«, vseeno dostavlja: »Naravno je gledati naprej.« Gledati naprej, pa pomeni – zelo smo navajeni na to frazo – tudi pozabiti. In za vzor je tu spet Kučan: »V svojem dvanajstletnem vladanju je Kučan pogosto rekel svojim rojakom, da je sprava predpogoj za narodovo zrelost.« Tu imamo torej naslednjo enačbo: Pozabljenje je zrelost. Skoraj orwellovsko, bi človek rekel.
A pisateljema moramo nazadnje in kljub vsemu dati to, kar najgloblje čutimo: priznanje in zahvalo. Corsellisu za to, da so se mu pred šestdesetimi leti zasmilili neki begunci v svoji revščini in zapuščenosti, Ferraru pa za to, da je svojo, s simpatijo in razumetjem povedano zgodbo izročil svetu in prihodnosti.
Avtor slike: Janko Tavčar
Opis slike: Vetrinjsko polje 1945 Janko Tavčar
A kaj bomo rekli mi? Kaj je na nas vrsta, da si pravimo? Ali je zgodba, ki je shranjena v tej knjigi, zgodba o življenju ali o smrti? Ali še drugače: Ali je ta zgodba za življenje ali za smrt?
Če se spomnimo besedi, ki jih je Božidar Bajuk v Argentini na smrtni postelji govoril tem, ki jih je zapuščal, svojim štirim otrokom in osemnajstim vnukom, potem je to zgodba o življenju: »Zmagal sem. Ohranil sem vero in svobodo.« Če pa pomislimo na Julijo Bohinc, pa že nismo več tako gotovi. V Spittalu je maturirala na Bajukovi gimnaziji in v Argentini bi rada nadaljevala študij, a nikakor ni bilo mogoče. Potem pa so se stvari obrnile in že se je zdelo, da ji bo uspelo. Toda nekega dne je oče, ki je sedaj dobil službo nočnega čuvaja, prej pa je pri 65 letih začel kot zidarski pomočnik in hodil na delo dve do tri ure daleč, prišel z dela, legel v posteljo in se ni več prebudil. »Tistega dne, ko smo ga pokopali, sem tudi jaz pokopala svoje načrte.« To pa je že nekakšna smrt. Če pa pomislimo še na tiste, ki ležijo v jamah na Kočevskem Rogu, na Hrastniškem hribu in v Kucji dolini, potem je težko govoriti o čem drugem kot o smrti. O veliki in neznanski smrti.
O življenju tu, bi človek rekel na prvi pogled, ni mogoče govoriti. Razen v tem primeru, če se je ta smrt zgodila zato, da nam nekaj pove; razen če je tem ljudem bilo ukazano, da grejo skozi svoje različne smrti zato, da nam sporočijo nekaj, kar bo za življenje. Nekaj, od česar bomo v času, ki bo prišel, mogli živeti. In kakšno sporočilo naj bi to bilo?
Morda je tako, da življenje ni to, za kar se je danes svet odločil, da bo: hortus deliciarum –vrt slasti – ampak je mogoče nekaj drugega, nekaj, čemur bi lahko rekli biti v službi. Da živeti pomeni biti v službi. Danes bi vas večina ljudi, če bi tako govorili, pogledala s pomilovanjem: ker ne vejo, da takrat, kadar so pravi ljudje, že tako delajo; zlasti pa ker ne vedo, da utegne kmalu priti čas, ko bodo samo tisti živeli, ki bodo to znali in zmogli.
V neki stari molitvi k Sv. Duhu stoji tudi prošnja, »da bi po Sv. Duhu spoznali, kaj je prav, in se vedno veselili Njegove tolažbe«. V tej prošnji sta dve misli: da človek, sam, težko spozna, kaj je prav; še važnejša pa je ta, da je tisto, kar je prav, takšne narave, da je človek ob tem potreben tolažbe.