Avtor: Tine Velikonja

Brez milosti (uredil Lovro Šturm, Nova revija, Ljubljana 2000) je plod večletnega zavzetega in skrbnega dela mnogih ljudi in nam je za zgled, kako je treba obravnavati izbrano snov. Izvemo, kako je komunistična oblast pobila nekaj sto ranjencev nasprotne strani po prevzemu oblasti 9. 5. 1945, dejansko skoraj vse, ki so ji padli v roke. Snov je podana na videz neprizadeto, kar ji je v prid, saj je sama po sebi tako pretresljiva, da ne potrebuje dodatnih poudarkov in ocen. Seveda pa mora bralec vztrajati in se potrpežljivo prebijati skozi na videz suho in razmetano zgodbo. Ni šlo za evforijo zmagovalcev, ampak za sistematično in sadistično dejanje, skrbno načrtovano in izpeljano, zato tudi tako dolgo prikrito. Tako skrito, da se je prej vedelo samo za Brezarjevo brezno pri Podutiku. Na osnovi podatkov, s katerimi nam postreže knjiga, pa je skoraj zanesljivo, da v tem breznu oz. bližnji dolini, kamor so kasneje pomorjene prenesli in pokopali, domobranskih ranjencev ni. Na tak ali drugačen način so prišli ranjenci v stik tudi s partizanskim zdravstvenim osebjem, v vsej knjigi pa ne zasledimo nobenih podatkov ali namigov, da bi kdo od vodilnih zdravnikov skušal preprečiti zločin. Edini, ki naj bi se uprl Mačkovemu ukazu, je bil načelnik Ozne za Ljubljano Dušan Borštnar in naj bi ga zato premestili (233). Kakšni so bili zdravniki, ki so po 9. maju prišli v Ljubljano in prevzeli vodstvo nad slovenskim zdravstvom? Kako so gledali na Hipokratovo prisego in ženevske konvencije ter kaj je bilo z njihovo medicinsko etiko? Beda! Poudaril bi, da tudi po izidu knjige Zdravstveni vestnik, glasilo zdravniškega društva, in ISIS, glasilo zdravniške zbornice, o njej nista poročala, čeprav beremo sicer tam ocene vsake, še tako nepomembne publikacije, če le piše o zdravstvu in zdravstvenih delavcih. Kako je s tem?
Pred drugo svetovno vojno se je v Ljubljani vedelo, da je največ komunistično usmerjenih študentov ravno na medicinski fakulteti. Kasneje se je položaj spremenil, saj nas je rinilo na medicino veliko takih, ki smo računali, da v šolstvu in pravu ne bomo imeli miru, da pa so medicina in tehnične vede področja, kamor se politika ne bo vtikala.
Medicina je pred vojno veljala za elitni poklic. Študirat so jo šli iz dobro stoječih družin, predvsem otroci zdravnikov, trgovcev, učiteljev, gostilničarjev. Od doma so bili liberalno in s tem protiklerikalno usmerjeni. Ravno zaradi te druge značilnosti slovenskega liberalizma so bili naklonjeni komunizmu. Ker je bila v partizanih velika potreba po zdravstvenih delavcih, predvsem zdravnikih, je bil večji tudi pritisk nanje, naj se čimprej odločijo. Največ zdravnikov in medicincev je šlo v partizane po kapitulaciji Italije. Izkazali so se, po zmagi pa niso šli v politiko, kjer jih je čakala kariera, ampak ostali zvesti stroki. V njej so nekateri zasedli vodilne položaje, niso pa bili deležni politične slave. So tudi izjeme, denimo Sergej Kraigher, ki mu je kot medicincu manjkalo še dobro leto študija. Med vojno se ni ukvarjal s partizanskimi ranjenci, ampak deloval kot partijski funkcionar, pri tem pa se zvečine skrival. Kljub temu je v nasprotju z zdravniki, ki so prenašali vso težo gverilskega boja in njegovih posledic, pa od tega niso imeli veliko ali nič, prilezel na sam vrh. Kot paradoks bi omenil, da je dr. Janez Milčinski, kasnejši predsednik Slovenske akademije itd., ki se je v partizanih šel kirurga, hotel po vojni specializirati kirurgijo, pa mu je dr. Božidar Lavrič to odsvetoval, češ da je neroden in naj si raje poišče varnejšo službo.
Slovenska partizanska saniteta je bila nekaj izjemnega. Odločila se je, da bo spoštovala osnovni princip vojaške medicine, da je treba ranjenca čimprej oskrbeti, nato pa spraviti v bolnišnico, kjer bo imel mir. V Sloveniji se ranjenci niso pomikali skupaj z enotami, zato ni bilo nobene Neretve ali Sutjeske in tudi ne proslavljenih bitk za ranjence. Kot vemo, so se te zanje nesrečno končale. Seveda pa je tak način s postavljanjem mreže stalnih zdravstvenih ustanov in postojank zahteval dobro organizacijo; pomislimo samo na preskrbo, transport z ranjenci in skrajno konspiracijo. Partizansko zdravstvo zaseda izjemen položaj v partizanskem zgodovinopisju, tako kar se tiče strokovnosti, sposobnosti in zvestobe etičnim principom. Tako naj bi Unesco bolnico Franjo sprejel in dal na seznam svetovne dediščine ne toliko kot avtentični spomenik, ampak kot hvalnico človečnosti. V njej je namreč le malo prvotnega. Ko so jo po 9. maju izpraznili, so nanjo pozabili. Bila je izropana in prepuščena na milost in nemilost naravnim ujmam. Zdravnikom so tudi gledali skozi prste. Za zgled bi omenil ravnanje dr. Aleksandra Gala - Petra, ki je ob roški ofenzivi zapustil ranjence v kraški votlini Ogenjci in se skril. Skrb zanje je prepustil dekletu, ki je bila v partizanih komaj nekaj tednov in o medicini ni imela pojma. Zato je prišlo do znane tragedije, ko je bolničarki eden od ranjencev ušel in jih izdal Italijanom, sama pa je potem raje postrelila ranjence in nato ustrelila še sebe, kot da bi se predala. Še več, priča smo bili predlogu, naj bi njeno ravnanje postavili za zgled vsem medicinskim sestram, pa se je uprl dr. Karel Milavec, ki je bil med vojno Petrov predpostavljeni, da kar je preveč, je pa preveč.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marija Kršmanc - s. Jedert (1903-1950)

Skratka, partizanska medicina spada na sam vrh upora proti okupatorju. Spominjam se zbornika Poslanstvo slovenskega zdravnika, v katerem so dejanja opisana in hvaljena. Potem pa dr. Lovro Šturm izda knjigo, ki nam precizno in dokumentirano prikaže, kaj se je dogajalo z ranjenci nasprotne strani v državljanski vojni. Izvemo, da je knojevskim morilcem sekundirala tudi toliko opevana partizanska saniteta. Nihče se ni uprl Mačkovim poveljem. Skrb za ranjene je veljala samo za lastne, drugi so zaslužili uničenje.
Znano je, da padli v boju ne predstavljajo posebnega bremena, hudo je s preživelimi ranjenci. Za ranjence nasprotne strani je zlasti v gverilski vojni najbolj preprosto, da jih pustiš tam, kjer so obležali, potem pa bo kar bo. Medtem ko so domobranci ravnali različno, velikokrat so partizanske ranjence prevažali v bolnišnice, so partizani ranjence nasprotne strani striktno pobijali. Prvo bolj množično dejanje je bil poboj ranjencev na Turjaku 20. septembra 1943. V brigadah, ki so napadale Turjak, je bilo zanesljivo vsaj nekaj zdravnikov. Ko so borci Prešernove brigade in drugih enot 19. septembra popoldne s svojimi ujetniki zapuščali kraj in se odpravili v Velike Lašče, so ranjence pustili na grajski pristavi. Na videz so jih zapustili, saj so zanje skrbeli domačini, med njimi je bilo celo nekaj svojcev. Domači terenci in vosovci pa so bili tisti, ki so naslednjega dne izvedli morijo. Devetindvajset ranjencev so privlekli do vhoda ali so tja prišli sami, tam pa so drugega za drugim ustrelili v tilnik. Nič o kaki saniteti, ki bi se dejanju uprla, ne duha in sluha o Rdečem križu.
Druga skupina ranjencev so bili vojaki kraljeve vojske, zajeti 12. septembra 1943 v Grčaricah. Ohranil se je dokument F.359/II/4, na roko napisano sporočilo dr. Rudolfu Obračunču - Cedriku, sanitetnemu referentu glavnega štaba, z dne 29. septembra 1943. Sporočilo, ki ga je podpisal Simc ali Sily, se glasi:
»Prosim, povej mi, kaj naj naredimo z ujetimi plavogardisti. Po večini so nepokretni in teže ranjeni (4 fracture complicate). Oni porabijo ogromno materiala. Svetuj mi, ali naj se jih rešimo ali kaj. Jaz sam ne vem, kaj naj naredim z njimi. Vseh skupaj jih je 14. To se že nekaj pozna. Prosim te, da pošlješ direktive ekspresno.« Kaže, da Obračunč ni okleval, saj so večino ranjencev kmalu po tistem postrelili. Dr. Tone Ferenc nam odkriva (Dies irae, 633-634, Modrijan, Ljubljana, 2002), da so bili 22. oktobra živi samo še trije. Te naj bi odpeljali v Grčarice. Kraj, kjer so jih skupaj z drugimi ujetniki postrelili, se imenuje Bavdlje, vsega skupaj 23 ujetnikov. Poleti 1944 so bila njihova trupla izkopana in zvečine prepeljana na pokopališče v Hrovači.
Dr. Rudolf Obračunč se je leta 1960 pojavil v Sloveniji kot predsednik Slovenskega zdravniškega društva. Dajal je vtis zagovednega in grobega človeka, bilo je očitno, da si zdravniki z njim ne bomo veliko pomagali. Ostal je samo en mandat, potem pa ga je spet zmanjkalo.

Eliksirji sestre Jedert in Tavčarjevi dnevi

Ranjenci, zajeti na Turjaku in v Grčaricah, niso preživeli. Domobransko vodstvo bi se moralo zavedati, da se bo nekaj podobnega zgodilo ob koncu vojne leta 1945. Če ne drugega, bi morale vlake z ranjenci varovati močne vojaške enote.
V Šturmovi knjigi nastopajo ljudje, ki sem jih poznal. Zaposleni so bili v tedanji Splošni bolnišnici v Ljubljani, ki je bila leta 1961, ko sem nastopil specializacijo iz kirurgije, ravno taka kot petnajst let prej. Ustavil se bom pri dveh dokumentih, ki nas seznanjajo o tem. Na str. 52-54 izvemo za Marijo Kršmanc, usmiljenko, sestro Jedert, ki je skrila prvi dokument. Bila je glavna sestra II. kirurškega oddelka. To je bila tista sestra, ki je med vojno skrivala ranjenega zavezniškega padalca Brasha, zato so jo preganjali Nemci, po vojni pa je skrbela tudi zame. Ko sem bil 8. avgusta 1945 izpuščen iz teharskega taborišča, me je še kuhala tifusna vročica, pri bratu Marijanu pa so se pokazali znaki na dan, ko sva prišla domov. Sprejele so naju sestre usmiljenke v zavetišče na Vidovdanski ulici. Sestra Jedert nama je dajala vitaminske injekcije in pripravila celo infuzije rdečkastega eliksirja. Poznalo se ji je, da obvlada svoj poklic. V tistem bledežu nama je vlivala upanje in kmalu sva se postavila na noge. Večkrat po vojni sem mislil nanjo. Ko sem nastopil službo v ljubljanski bolnišnici, sem vpraševal po njej, pa mi niso vedeli povedati, kje je. Šele sedaj sem izvedel, da je bila leta 1948 tako kot večina sester usmiljenk pregnana iz bolnišnice, zatekla se je v Makedonijo in delovala v Bitoli. No, sestra Jedert je izmaknila dragoceni seznam 65 ranjencev z dne 8. junija 1945, pa tudi potrdilo z lastoročnim podpisom predstojnika v funkciji delegata ministra za narod dr. Igorja Tavčarja, ki nosi tri dni starejši datum. Preberemo stavek, ki napoveduje, kakšna bo končna usoda ranjencev: »Za spremstvo pri prevozu težko bolnih pacijentov sta potrebni dve sestri, kar potrjuje in dovoljuje podpisani.« Poudarjam, da je šlo zvečine za najtežje ranjence, take s poškodbami glave, z amputiranimi udi, hudimi zlomi in ohromele. Iz pisanja Anice Kovačič (283-284) je razvidno, da so prav ti ležali »na travmi v veliki moški sobi« v 1. nastropju stare kirurgije. V njej je bilo prostora za približno 40 postelj in istim namenom je služila še celih 25 let, dokler ni bil zgrajen sedanji Klinični center. Izvemo, da vstop v to sobano ni bil dovoljen. Ranjence so prevzele partizanke in si lahko mislimo, kako so skrbele zanje. Sledili so Centralni zapori Ozne na Poljanski cesti, kamor so jih premestili kasneje. Morda še to iz pisanja Jožice Ojstršek (229) naj bi bila takrat, ko so odvažali ranjence, dežurna dr. Martin Benedik in dr. Miro Košak. Nemočno sta gledala, kaj se dogaja. Košak še živi in bi morda tudi on povedal, kako je kot mlad specializant doživljal tisti čas.
Prof. dr. Igor Tavčar je torej dobro vedel, kakšna usoda čaka ranjence, privolil je v njihovo »premestitev«, zato sta bili po njegovem za spremstvo dovolj dve sestri. Kasneje je dosegel vse časti, ki jih je lahko deležen zdravnik, postal je celo redni član Slovenske akademije, vsako leto prirejajo slovenski internisti strokovni simpozij njemu v čast, imenujejo jih Tavčarjevi dnevi. A omenjeni dokument ga hudo obremenjuje.

Božena Ravnihar - Nataša in Anica Kožar

V knjigi se na več mestih pojavlja dr. Božena Ravnihar. Leta 2000, ko je knjiga izšla, je še živela, žal pogrešamo tudi njeno verzijo zgodbe o ranjencih. Ni nam znano, če so avtorji knjige skušali priti z njo v stik. Kaže, da se novopečena zdravnica, promovirala je leta 1940, v partizanih ni ukvarjala z ranjenci, ampak z organizacijo. Tako beremo (62), da je bil ob koncu vojne načelnik sanitetnega oddelka IV. armade dr. France Novak, kasnejši mož Vide Tomšič. Bil je previsoko, da bi se ukvarjal s podrobnostmi, pač pa se je temu posvečala šefinja personalno-organizacijskega odseka Ravniharjeva. Vitka resna gospa, prvič sem jo opazil na predavanjih njenega predhodnika dr. Leona Šavnika, na katerih je sama sedela v prvi vrsti. Vprašal sem: »Kdo pa je ta?« Pa so mi povedali:« Ah, ena partizanka.« Kasneje je postala predstojnica Onkološkega inštituta v Ljubljani.
Ravniharjevo sem omenil kot nasprotje tistih ljudi, ki so 10. maja 1945, ko se je vlak ustavil v Lescah, ostali pri ranjencih. Njihova odločitev je bila nevarna in so jo nekateri plačali z življenjem: kurat Janez Jenko in bolničarja – bogoslovca – Franc Mikunda in Marijan Pavločič (novejša verzija Pavlovčič). V Škofovih zavodih so jih še videli, potem ne več. Šturmova knjiga objavlja podrobna pričevanja preživelih. Ob branju razmišljamo o junaštvu in svetništvu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Skupinska slika usmiljenk, doma iz Bevk, posneta pred drugo svetovno vojno. S. Jedert sedi na desni, njena sestra Marjanca pa stoji skrajno levo.

V prilogi Zaveze (⁵⁵⁄₅) uredništvo vprašuje, kakšna je bila usoda medicinskih sester Marije Popit in Anice Kožar. Izvedeli smo, da sta obe preživeli, Popitova je pred leti umrla, Anica Kožar pa še živi. Stanuje na Bledu. Zdaj ni več A.K. ampak A. P. Ko smo jo prosili, da bi povedala še več o sebi, ne samo tisto, kar je objavljeno v knjigi (203-205), nam je odvrnila, da hoče imeti mir. Morda bo spregovorila kdaj kasneje, zdaj po njenem še ni pravi čas. Pa vendar je bilo njeno dejanje tako junaško in drzno, da bi zaslužila vso zemeljsko slavo. Njo bi si lahko izbrale medicinske sestre za zgled, kako je treba opravljati svoj poklic. Pri tem bi vseeno izpostavil ravnanje domobranskih zdravnikov. Na tem vlaku je bil tudi moj kasnejši predstojnik dr. Oskar Končan. Knjiga ga omenja samo enkrat. Po vojni nam je pravil, kako je pri Lescah zapustil vlak z ranjenci in da je šlo za las, kako so prišli na Ljubelj, na mostu pri Borovljah je celo naletel na svojega sošolca – partizana. Dr. Končan je bil v oficirski uniformi podobno kot dr. Janez Janež. Po svoje razumemo, da sta odšla, saj sta bila ogrožena. Vlak je zapustil tudi dr. Valentin Meršol, ki je bil kot civilist skupaj z družino. Medtem ko so kurat, bolničarja, medicinski sestri in negovalke ostale, so zdravniki odšli svojo pot. Reševali so svoja življenja, junaki pa nikakor niso bili.
Omenil sem že, da v knjigi o Rdečem križu ne izvemo nič. Njegovo vodstvo so partizani zamenjali, brž ko so prišli v Ljubljano, nasledniki so ga prevzeli in zastopali parcialne cilje. Komisije Rdečega križa niso prihajale v bolnišnice, da bi si ogledale ranjene ujetnike, nismo jih videli na Teharjah, da bi preverile, kako ravnanjo z ujetniki, še leta po vojni jih za nasprotno stran ni bilo. Naša družina je živela brez dohodkov, od čiste beračije in pomoči takih, ki so imeli komaj nekaj več kot mi, pa ni niti enkrat potrkal na vrata kdo od rdečekrižarskih aktivistov in se pozanimal, kako živimo.
Skratka, knjigo je treba brati. Zasluži, da zasede častno mesto v naših domačih knjižnicah.