Avtor: Tine Velikonja

Janko Moder, Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden, Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2005

Knjiga o primariju dr. Valentinu Meršolu pripoveduje na 408 straneh o zdravniku infektologu in mikrobiologu, ki je bil v času med dvema vojnama med najbolj znanimi ljubljanskimi zdravniki, istega ranga kot kirurga Oton Bajc in Robert Blumauer, urolog Slavko Rakovec, pediater Bogdan Derč, internist Ljudevit Merčun, anatom Janez Plečnik, otorinolog Janko Pompe, porodničar Alojz Zalokar, stomatolog Jože Rant in mestni fizik Franta Mis. V Ljubljani smo vsi vedeli zanje, prav tako znani so bili kot večji trgovci, operni pevci ali dramski igralci. Meršol je prišel k nam samo takrat, ko je sestra Mija zbolela za davico. Vsem drugim boleznim, ki so se nas lotevale, kot so angina, škrlatinka, gripa, prehlad, driska, gliste, je bila naša mama sama kos. Diagnoze ji niso delale preglavic, tudi davico je pogruntala ona, antibiotikov in kemoterapevtikov ni bilo, tudi zdravniki so se držali preprostih pravil, denimo tistega, da je za bolezni nad popkom aspirin, pod popkom pa ricinus, no, naša mama pa je poleg tega vedela, da so prava zdravila proti vsem telesnim tegobam ribje olje, železno vino in česen, proti vročini pa lipov čaj, aspirin in postelja.
Če bi se Meršol med 2. svetovno vojno postavil na pravo stran, kot temu rečemo še sedaj, bi ostal doma, postal univerzitetni profesor, slovenska enciklopedija pa bi mu kot pomembnemu infektologu in bakteriologu posvetila najmanj enkrat več prostora, kot ga je sedaj. Njegovi vlogi na Koroškem je stanovski kolega dr. Zvone Šušteršič namenil suhoparni stavek: »Pri angleški vojaški upravi se je zavzemal za ustavitev repatriacije jsl. beguncev« (ES 7, 1993, 78). Še leta 1993 se je smelo grdobiji, ki so jo zakuhali Angleži in ki je povzročila smrt 10.000 Slovencev, reči repatriacija, in še za ta ubogi stavek se moramo zahvaliti slovenski pomladi. Meršol zasluži, da bi o njem pisalo kaj več, stolpič, ki mu je posvečen, je golo naštevanje njegovih služb in funkcij. Tisto več pa bi bila seveda razlaga in pripoved, kakšna je bila tako imenovana »repatriacija«, kako je bila »ustavljena« in kaj je to pomenilo za 6000 slovenskih civilnih beguncev. Meršol med Slovenci ne bo nikdar pozabljen, ravno tako ne kot general Rudolf Maister ali škof Martin Slomšek. Podobno kot ta dva se je v pravem času pojavil kot pravi človek na pravem mestu. Povzpel se je prav na vrh izjemnih ljudi, ki so morali maja 1945 zapustiti domovino, pri tem pa odnesli s seboj samo pridne roke in zdravo pamet ter se v skrajno neugodnih razmerah na novo uveljavili. Kot Feniks so po uvedbi parlamentarne demokracije v Sloveniji vstali iz pozabe, o njih pišejo debele knjige in jim postavljajo spomenike. Njihova glorija bo samo rasla: ravnatelj slovenske gimnazije Marko Bajuk, slavist dr. Tine Debeljak, kipar France Gorše, zdravnik dr. Janez Janež, pesnik Vladimir Kos, politik dr. Miha Krek, pisatelj Mirko Kunčič, narodopisec in arheolog dr. Rajko Ložar, pisatelj Karel Mauser, zdravnik dr. Valentin Meršol, pesnik Franci Papež in škof dr. Gregorij Rožman. A potem, ko sem skrbno in z velikim zanimanjem prebral Modrovo knjigo, so se me ob Meršolovih podvigih polotili dvomi in me oblegajo vedno nova vprašanja.
Pisali smo že, da se je domobranska vojska na svojem umiku na Koroško razmeroma dobro držala. Žal je vodstvo poskrbelo predvsem za vojake, skoraj nič pa za civiliste. Ti so bili zvečine prepuščeni usodi na milost in nemilost. Ne izvemo, zakaj se je Meršol z vso družino pridružil reki beguncev, saj se med vojno ni preveč izpostavljal. Res je vladala med civilisti splošna zmeda, odločitev ostati doma ali odpraviti se na pot je pogosto padla zadnji hip zaradi govoric. Po Dolenjskem in Notranjskem naj bi jih širili terenci in aktivisti OF, najbolj vztrajna je bila grožnja, da partizani ne bodo obračunali samo z belogardisti, ampak z vsemi, ki so »se pregrešili zoper narod«, torej tudi z njihovimi svojci. Vseeno pa Meršolovim ne bi bilo treba bežati in tudi meni ne.

Na vlaku z ranjenci

Poglavje zase je zgodba o ranjencih. Meče temno luč na partizane, pa tudi na slovenski protikomunistični odpor, saj nam ne pripoveduje samo o nesposobnosti in brezglavosti, ampak tudi o naivnosti in malomarnosti, predvsem pa o pomanjkanju poguma. Pri pogumu mislim predvsem na naš odnos do Nemcev. Ti so zadnje dni vsepovsod izsiljevali prednost, se dogovarjali s partizani in z njimi sklepali kravje kupčije. Žal je tudi res, da je bilo 3. maja 1945, ko so na Taboru v Ljubljani ustoličili Slovenski narodni odbor, že vse zamujeno. Kljub temu bi morali Nemcem vsaj tiste dni, ki so ostali do konca vojne, pokazati, kdo je gospodar v hiši. Če ne bi šlo drugače, bi bilo treba uporabiti orožje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Majski dnevi 1945

Omejil se bom na sanitetne vlake proti Koroški in opisal, kakšne so bile vojaške razmere v krajih, mimo katerih so vozili. Najprej bi vas spomnil datumov. Z njimi je križ predvsem zaradi piscev, ki se lotevajo spominov petdeset let po dogodkih. Veliko prepisujejo in vpletajo v svoje zgodbe spomine drugih (Korošec, Bajt, Eiletz, Ott). Ravno zaradi zmede, ki so jo napravili s svojim pisanjem, je moral dr. Lovro Šturm vložiti toliko truda, preden mu je uspelo sestaviti vozni red vlakov, ki so prevažali ranjence (Brez milosti, Nova revija, Ljubljana 2000, 25–41). Zdaj imamo napisan urnik tudi za druge dogodke. Zato vsaj za obdobje od 28. aprila 1945 dalje vemo za vsak dan, kaj se je zgodilo.
Pozornost so mi zbudili trije datumi, ki jih pogosto napačno citirajo: bitka za Borovlje in Dravo ni bila 11. maja, kot kategorično trdijo partizani, saj bi se jim s popravkom v kronikah njihovih brigad podrl ves koledar, pa tudi Marku Kremžarju (218) in Marijanu Eiletzu (Moje domobranstvo in pregnanstvo, str. 157). Dan prej je bila, na vnebohod v četrtek 10. maja z začetkom ob petih popoldne; čez Dravo so nas začeli spuščati čez dva dni, torej 12. maja; eksplozija v Ljubljani, ki je opustošila glavni kolodvor in njegovo okolico, ni bila 8. junija, ampak dan kasneje, na večer otvoritve 2. kongresa AFŽ. Istega dne, samo nekaj ur prej, je skozi Ljubljano nemoteno peljal v Kočevje zadnji vlak z domobranci, namenjen na morišča v Kočevskem Rogu. Janko Moder je star maček, zato je skrajno previden pri datumih in strog pri izbiri gradiva. Delo mu je olajšala Mlakarjeva knjiga Slovensko domobranstvo (Boris Mlakar, Slovenska matica v Ljubljani, 2003). Ne skriva, da se je pri pisanju pogosto opiral nanjo.
V petek 4. maja so partizani Kokrškega odreda po pogajanjih osvobodili zapornike v Begunjah, naslednje dni zlezli čez Karavanke, v ponedeljek 7. maja dopoldne zasedli Bistrico v Rožu in tam ustavili vlak, ki je peljal iz Jesenic v Celovec, že istega dne zvečer so prišli v Borovlje in zasedli oba mostova čez Dravo, s tem pa beguncem, ki so bežali pred partizani z ljubljanske strani, zaprli pot do zaveznikov. Popolna nemška kapitulacija je bila sicer podpisana že 7. maja, veljati pa začela 9. maja 1945 minuto po polnoči. Takrat je bila pestra množica vojaških in civilnih beguncev še vsa na gorenjski strani Karavank. Trije sanitetni vlaki so nihali na progi med Kranjem in Otočami, zadnji vlak pa sploh še ni odpeljal iz Ljubljane. Nemci so bili samo še vojska, ki se je predala. Nanje ni bilo mogoče računati. Radovljico so partizani zasedli 9. maja, Jesenice 10. maja, oboje s srednje močnimi enotami. Vojaško pomembna bi bila 29. hercegovska divizija, ta pa je 9. maja prišla komaj do Ljubljane in se šele čez dan ali dva odpravila na Gorenjsko. Vse se je dogajalo v času, v katerem se je vlak z Meršolom nič hudega sluteč bližal Jesenicam. Ves čas bo govor samo o tem vlaku. Nastal je tako, da so prejšnjega dne v Podnartu dva sanitetna vlaka združili v enega. Imel je kar 60 vagonov (Šturm, 32). V sprednji polovici kompozicije so bili nemški ranjenci, v zadnji slovenski. Potem, ko so ga 10. maja zapustili zdravniki in večina spremljevalcev, lažji ranjenci in civilisti, se je vrnil na postajo v Lescah, kjer so ga pričakali partizani in pospremili na Jesenice. Vagone z domobranskimi ranjenci so odklopili, sprednji polovici kompozicije z nemškimi ranjenci so dovolili, da je odpeljala naprej, zadnjo polovico pa napotili na postajo na Blejski Dobravi. V knjigi se namreč Meršol sprašuje, kaj je bilo z nemškimi ranjenci (195).
Brezglavost na kvadrat. Res je, da slovenskega političnega vodstva ni bilo več v Ljubljani. Rupnik se je s svojimi odpeljal na Koroško v soboto 5. maja, Rožman tudi, prav tako je odšla na pot večina članov Slovenskega narodnega sveta. A ostalo je tako nemško kot domobransko vojaško vodstvo. Nemško poveljstvo je imelo radijsko povezavo, v Modrovi knjigi izvemo, da so jo imeli tudi domobranci, saj so radijski oddajnik pripeljali celo na Vetrinjsko polje (243). Morali bi vedeti, da se okrog gorenjske proge nemoteno gibljejo partizanske enote in da ni varna. Kljub temu so spustili nanjo vse štiri sanitetne vlake, ne da bi poskrbeli za njihovo zaščito. Zadoščalo bi malo močnejše vojaško spremstvo. Samo spomnite se, kako je Rupnikov bataljon 10. maja, torej istega dne, ko je nedaleč od Lesc obstal naš vlak, v Borovljah v eni uri opravil z dvema bataljonoma Bračičeve brigade in Koroškim odredom. Za prosto pot bi moral skrbeti eden od preostalih udarnih bataljonov, oklepni vlak spredaj in drugi zadaj. Saj enega od oklepnih vlakov so uporabili, vendar prepozno. Ta je 9. maja dopoldne, ko so po ljubljanskih ulicah že korakale partizanske brigade, pripeljal z domžalske strani na glavni kolodvor. Priključili so mu vagone z ranjenci, potem pa naprej na Gorenjsko. Obtičal je pri Otočah (Šturm, 40–41). Torej je obstajal tudi četrti vlak z ranjenci, čeprav Moder vanj ne verjame (211). Nič ne vemo, kako bi se bilo izteklo, morda tudi oboroženo spremstvo ne bi bilo zaleglo, partizani bi lahko porušili enega od mostov čez Savo, a v uteho bi nam bilo, da smo naredili vse, kar se je dalo.
Ni dvoma, da je Meršola pekla vest, ker je pustil ranjence na cedilu, saj so v knjigi objavljene kar štiri njegove inačice, v katerih pojasnjuje in se opravičuje, kako je bilo z vlakom (186–194). Pri vsej zgovornosti pa je ljudem, ki so ostali na njem, namenil samo tale stavek: »V vlaku je ostalo na mojo žalost 82 težko ranjenih domobrancev, en duhovnik, štiri bolničarke … « (193). Ni se mu zdelo vredno napisati, za katerega duhovnika je šlo, niti se ni pozanimal za imena drugih, čeprav je imel v taborišču na Koroškem kar nekaj let časa, da bi to storil. Celo Moder, ki ne more skriti, kako neskončno Meršola občuduje, takole nadaljuje: » … in tudi če njegovo opravičilo objektivno gledano ni posebno zgledno in ugledno … « (205–206). Res pa je, da vam bo vsak pravnik ali zdravnik razsodil Meršolu v prid. Očitek o prelomljeni Hipokratovi prisegi je neosnovan. Ta namreč določa, da mora zdravnik pri obravnavi bolnika »ravnati po svoji sposobnosti in razumnosti« (206). V tisti stiski je bilo edino razumno dejanje beg. V naših genih je zapisano, živčni in hormonalni sistem sta v celoti tako naravnana, da ima reševanje lastnega življenja in življenja bližnjih prednost pred vsem. Na izbiro pa sta samo dve možnosti, boj ali beg.
Meršol je bil med redkimi, ki je med vožnjo proti Jesenicam ohranil prisebnost. Kraje ob gorenjski progi je dobro poznal, saj je bil tam blizu doma. Pravočasno je prišel na sled nenapisanemu dogovoru med Nemci in partizani. Z odločnim nastopom mu je uspelo prisiliti strojevodjo in nemškega poveljnika transporta, da sta vlak zapeljala nazaj proti Lescam. Tako so se rešili vsaj tisti, ki so lahko hodili. Sporno pa je, da zdravniki niso poskrbeli vsaj za tiste ranjence, ki so mimo Brezij in Tržiča bežali z njimi. Moder sicer piše, da je bil umik ranjencev iz Lesc do Tržiča organiziran, »kako je vse te ali vsaj njihovo prvo skupino vodil poročnik Ivan Korošec« (208). Korošcu sta nasedla tako Griesser–Pečarjeva (Razdvojeni narod, MK 2004, Ljubljana, 462) kot Lovro Šturm (Brez milosti, 33). Kako da se nista vprašala, komu je padlo na um poveriti tako zahtevno nalogo dvajsetletnemu fantu iz Bizovika, ki kraja sploh ni poznal, in ne Meršolu, ki je bil od tam doma. Seveda se kaj takega ni zgodilo. V Zavezi sem objavil pripoved Lojzeta Zrimška, ki je bil na istem vlaku (41, 2001, 89): »Zapustili smo vagone in šli neurejeno kot ovce nekam proti Brezjam. Sam sem podpiral ranjenca, tako da sva šele po nekaj urah pritavala na Brezje. Šel sem okrog Marijinega oltarja in naletel na znanca, kasnejšega salezijanca, Staneta Okorna, ki je bil pri gorenjskih domobrancih. Od nekod se je prikazal tudi Korošec. S skupnimi močmi smo poiskali nekaj kmečkih voz, naložili ranjence, bilo jih je kakih deset, in proti Tržiču.« Nobenega vodstva, vse je bilo odvisno od posameznikov! Zanimivo je, da je tudi Stane Okorn v svojih spominih pomešal datume (V znamenju polarnega sija, Ljubljana, Salve, 2005), srečanja z ranjenci ne omenja, se pa je kot begunec tiste dni ustavil na Brezjah.

Avtor slike: Janko Tavčar

Opis slike: Pred Ljubeljem Janko Tavčar

Vračanje domobrancev

Sam sem bil v Vetrinju in lahko povem, da vodstva, ki naj bi usklajevalo življenje v taborišču, ni bilo čutiti. No, vojaško poveljstvo se je vsaj toliko zganilo, da so sredi polja uredili latrino: izkopali so jame in okrog zapičili zelene veje. Obveščevalna služba je odpovedala na vsej črti, neurejena je bila tudi preskrba. Nekatere enote so prišle v taborišče brez vsega in so njihovi vojaki trpeli pravo lakoto. Nikomur ni bilo mar zanje. Midva, jaz in brat Marijan, sva bila kot vojaka Dopolnilne čete iz Dravelj dobro spravljena, hrano smo pripeljali s seboj in nismo bili lačni. Z namenom, da bi prebili čas, smo se šli vojaške vežbe v korakanju in orientaciji po karti. Vsi vojaki smo se zbrali samo pri slovesni maši v nedeljo 27. maja. Moder nam pove, da so Narodnemu odboru očitali ravno to, da sploh ni imel pravih stikov s taboriščem. Res je, da so si njegovi člani »našli zatočišče na Koroškem zunaj skupinskih taborišč« (255). Z menoj je bil Aljoša Basaj in se ne spominjam, da bi ga v tem času kdaj obiskal oče, pa je odboru predsedoval. Baje je v taborišču ostal France Kremžar, ki pa je imel, kot kaže, preveč opravka s seboj in svojimi, da bi se brigal za druge.

Avtor slike: Janko Tavčar

Opis slike: Vetrinjsko polje Janko Tavčar

Angleži so že prve dni po zasedbi Koroške v pripravi na morebitni spopad s Titovo vojsko podrli železniški most čez Veliko Suho v Rožu, s tem pa pretrgali zvezo med Jesenicami in Celovcem; podobno so načeli tudi progo med Podrožco in Beljakom. Domobrance so zato vozili na pomožno postajo v Podgorju ali glavno postajo na Podrožci. Ko smo se 29. maja vzpenjali na tovornjake, smo sveto verjeli, da bomo čez nekaj ur v sončni Italiji. Midva, pa tudi najine sestre, ki so bile v civilnem taborišču, nismo vedeli nič, ni nas dosegla še tako skromna vest, da imajo Angleži z nami drugačne račune. Zanesljivo ni tega vedel dr. Joža Basaj, saj je dopustil, da so 29. maja skupaj z menoj in bratom vrnili prek Pliberka sina Aljošo, skozi karavanški predor pa sina Volodjo; tega tudi ni vedel polkovnik Vuk Rupnik, ko je v sredo 30. maja pred odhodom postrojil svoj bataljon, prav tako nihče drug od slovenskega vojaškega ali političnega vodstva. Od prvega dne, kar sem ju spoznal ali slišal zanju, pa mi je jasno, da sta John Corsellis in Paul H. Barre vedela. V redu, šlo je za vojno tajno, vendar tudi kasneje nista o tem spregovorila. Janko Moder ni od muh in pikro citira Franceta Krištofa, »da major Barre nikoli ni razodel argumentov, ki so se hranili tedaj v štabni konferenčni sobi v Celovcu. Niti svojih, niti argumentov tistih oficirjev, ki jih grof Tolstoy v svojem spisu imenuje »The Klagenfurt conspiracy« (323). Še več, ko so po taborišču začele krožiti vesti o vračanju v Jugoslavijo, je »major Barre naročil, da je treba vsakogar, ki bi širil omenjene govorice, izročiti angleškim oblastem, da ga bo angleško vojno sodišče kaznovalo» (268). Corsellis v svoji knjigi, ki je pravkar izšla v Angliji, odkriva dogajanja okrog 31. maja 1945, v katerih je imel odločilno vlogo John Selby - Bigge, pomemben predstavnik angleškega Rdečega križa (J. Corsellis, M.Ferrar, SLOVENIA 1945, Tavris, London, New York, 2005). Na str. 58 izvemo, da Corsellis ni vedel, kaj se dogaja, kar je težko verjeti.
Pričakoval sem, da bom knjigo preletel brez posebnega vznemirjenja. Pripovedovala naj bi o rečeh, ki so mi bile dobro poznane. Na lepem pa nam, ko smo že čez polovico knjige, začne Janko Moder ponujati čudne zaključke. Do njih naj bi prišel po napornem razmišljanju. Trdi namreč, da je Meršol vedel za vračanje domobrancev Titu, izvedel pa posredno od Angležev samih. Moder nas že na koncu poglavja o Vetrinju (249) spravi v zadrego s skrivnostnim stavkom, kot da si ga je izposodil iz Stare zaveze, »saj je čar spovedne molčečnosti zdržal več kot teden dni kot s sedmimi pečati zaprta knjiga«. Kdo bi ga znal razvozlati? Rešitev uganke je na 261. strani. Tam najprej izvemo, da je Meršol prvi ali drugi dan vračanja opozoril Krenerja, »da ni nekaj jasno in naj pazi, kam pošiljajo domobrance«. General ga nahruli, naj se briga zase. Zdaj pa Moder: »Tako je dr. Valentinu Meršolu gladko spodletelo resno opozorilo, tisto, kar je bilo takrat po njegovem mogoče največ, kar si je mogel dovoliti, ne da bi prelomil prisego, s katero se je najbrž kot prevajalec obvezal pred vojaško oblastjo, da ne bo izdal nobene stvari, ki jo zve ob prevajanju, torej tudi ne pravega cilja domobranskih transportov.« Bosa je ta, bi rekel Martin Krpan. Do pravih dokumentov Meršol vendar ni mogel priti, šlo je za strogo varovano vojno tajno. Angleži niso bili tako neumni in malomarni, da bi kaj takega dopustili. Prisega gor ali dol, če bi Meršol iz uradnih dokumentov izvedel, da domobrance vračajo v Jugoslavijo, in ne bi o tem obvestil slovenskega vodstva, je njegove slave konec!
Dogodkov 30. maja, ko se je razvedelo za angleško prevaro, Moder ne problematizira, pa bi jih moral. Izvemo sicer za odločnost in prisebnost nekaterih oficirjev (Božo Berlot, Jože Mejač), ne pa, zakaj ni bil razglašen splošni preplah: preoblecite se, lahko v navadne cunje, samo da so civilne, najdite zavetje pri svojcih ali znancih, bežite v gozdove! Meršol piše, kako je Slovenski narodni odbor sicer sklenil, da bo o prevari takoj obvestil domobrance, ki so čakali na Vetrinjskem polju, »tem pa je bilo potem dano na voljo, naj napravijo, kakor hočejo«( 284). Nobene besede o načrtih, po katerih bi organizirali njihov množični upor ali pomagali pri njihovem begu v gozdove. Za 31. maj nam postreže Meršol z naslednjim ocvirkom: »Dne 31. maja, na dan svetega Rešnjega telesa, ob drugi uri popoldne smo se major Barre, gospodična Balding, šofer in jaz odpeljali z avtom v Podljubelj, kjer je bila začasna ženska bolnišnica…« Meršol se pri tem niti z eno besedo ne spomni domobrancev, ki so jih ravno takrat v Podgorju, petnajst kilometrov proti zahodu, predajali Titovim partizanom.

Reševanje civilistov

Sledijo dnevi, zaradi katerih bo ostal Meršol zapisan za vedno. Za vodjo taborišča je bil postavljen 24. maja. Njegova velika prednost je bila v tem, da je bil civilist in zraven še zdravnik. Znal je javno nastopati, se olikano vesti, ohraniti mirno kri in hladno glavo. Uspel mu je veliki met, za katerega drugi ne bi bili sposobni. Pokazalo se je, kako pomembno je znanje tujih jezikov. Pisali smo že, da bi morali domobranci računati s tem, da bodo imeli ob koncu vojne opravka z zahodnimi zavezniki. Z njimi se bodo prisiljeni pogajati in jim razlagati, kdo so in kaj bi radi. Že leto ali dve prej bi bilo treba poskrbeti, da bi se nekaj deset mladih ljudi naučilo angleškega jezika.
In tako se je zgodilo, da sta se 31. maja proti večeru, ko se je že razvedelo, kam so odšli domobranci, Meršol in Barre znašla v pisarni poveljnika vojaškega taborišča poročnika Amsa. Ta je vzel v roke neki dopis in rekel: »Imam odlok za majorja Barreja, da mora drugi dan, 1. junija 1945 ob petih zjutraj pripraviti na transport iz taborišča 6000 slovenskih civilnih beguncev, žen, otrok, starih mož, in sicer polovico čez postajo Podgorje (Maria Elend), pol za Pliberk. Pripravljeni morajo biti že ob petih zjutraj za odhod. Odpeljani bodo na kamionih na imenovani postaji, kjer jih čaka vlak« (289).
Sledila so pregovarjanja, Meršolovo zaklinjanje, cingljanje telefonov, pot v Celovec na vojaško poveljstvo, tam naprej Barre, spet telefoni, v čakalnici Meršol in Krištof, čez pol ure pa nastop angleškega oficirja: »Jaz sem major Johnson. Sklenili smo, da civilnih beguncev ne bomo izročali v Jugoslavijo proti njihovi volji« (291). Sledi opis srečanja med Meršolom in feldmaršalom Haroldom Alexandrom 4. junija 1945 s slavno fotografijo (296–297), še isti večer pa povelje: »Noben Jugoslovan ne bo proti svoji volji vrnjen v Jugoslavijo ali izročen jugoslovanskim četam« (301).
Na mračno zgodbo, ki se je na Koroškem začela razpletati 12. in 13. maja 1945 z oddajo orožja pri dravskem mostu pri Borovljah in končala z zadnjim transportom domobrancev 31. maja 1945, je spet posijalo sonce. Tako bleščeče je bilo in je še vedno, da je oslepilo vse, predvsem pa tiste, ki so sestavili napis za stranski oltar s Sočutno v cerkvi nekdanjega samostana v Vetrinju. Iz njega izvemo marsikaj o slovenskem spominu in značaju. Oglejmo si ga!
»Naša rešitev, o Marija, je v tvojih rokah!« so molili v junijskih dneh 1945 slovenski begunci v tem svetišču. Njihova prošnja je bila uslišana. Zdravnik dr. Valentin Meršol je v sodelovanju s kanadskim majorjem Paulom H. Barrejem 4. junija 1945 na Vetrinjskem polju preprečil, da bi britanske vojaške oblasti izročile okrog 6000 civilnih beguncev njihovim zasledovalcem in jih tako obvaroval gotove smrti. Preživeli begunci in njihovi potomci izrekajo Mariji srčno zahvalo za rešitev in se hvaležno spominjajo rešiteljev. (371).
Avtorji napisa niso izkoristili edinstvene prilike, da bi bilo tudi na Vetrinjskem polju zabeleženo, kaj se je na njem in v bližnjem samostanu dogajalo maja in junija 1945. Domobrance in njihovo usodo so zatajili. Nanje spominja samo latinski napis na skromni plošči ob desni strani oltarja. Nihče ga ne bere, še manj razume.
Napis na oltarju Sočutne pa je potvorba in norčevanje. Slovenski civilni begunci se tiste dni niso zgrinjali v cerkvi zato, ker bi se zbali za svojo usodo, saj sploh niso vedeli, da so zdaj oni na vrsti. K Mariji so se trumoma zatekli, takoj ko so izvedeli, da domobranci in njihovi spremljevalci niso šli v Italijo, ampak so bili izročeni Titu. Z glasno in vročo molitvijo so prosili za pomoč. Med poslanimi v smrt so bili njihovi sinovi in hčere, možje in žene, bratje in sestre, znanci in prijatelji. Njim so bile namenjene solze, ki so jim drle po licih. Pri Mariji so iskali tolažbo, prosili pa so jo tudi za milost. Čudna so pota božje previdnosti in vse, kar se zgodi, naj bi imelo smisel. A ob zahvalah Mariji, napisanih na plošči v vetrinjski cerkvi, bi dejal, da kar je preveč, je pa preveč! Tudi trditev na napisu, da je bilo 6000 civilnih beguncev obvarovanih gotove smrti, je prehuda. Danes namreč vemo, da tudi če ne bi bilo Meršola in Barreja, vseh beguncev ne bi bili vrnili. Moder nam postreže s podatkom, za katerega smo izvedeli šele pred desetimi leti, da so za rešitev civilnih beguncev vsaj toliko kot omenjena dva zaslužni predstavniki angleške kvekerske organizacije, zlasti John Selby - Bigge, funkcionar angleškega Rdečega križa in hkrati komisar vojaške uprave. Še v času vračanja vojakov je zaradi tega protestiral pri poveljniku 8. armade v Vidmu in poslal poročilo svojemu komisarju v Rim. Povelje o vračanju civilnih beguncev je bilo v bistvu preklicano že 31. maja 1945, nekaj ur prej, preden sta se Meršol in Barre znašla s svojimi zahtevami v Celovcu (304–306).
Vseeno je možno, da bi se angleški vojaki zaradi inercije spravili nanje. Vendar ne verjamem, da bi bili šli ti tako vdano na tovornjake, kot so to počeli domobranci. Z njimi so bili otroci, laže bi se bili skrili kot vojaki, laže bi se bili razbežali. Danes vemo, da Angleži proti njim, če bi se bili uprli in se protestno polegli po polju, ne bi bili uporabili sile. In prav nazadnje partizani vseh vrnjenih civilistov ne bi bili pobili. Ravnali bi podobno kot so s tistimi, ki so prišli na Teharje in v Šentvid skupaj z vojaki. Računamo namreč, da je v roke partizanov padlo, če prištejemo še zajete v Borovljah 6. in 7. maja, okrog 1000 civilnih beguncev, pomorjenih pa jih je bilo približno 200. Priznam, izključno domneve, samo bi in bi, za katere boste rekli, da ne vodijo nikamor.

Peggez pri Lienzu in Spittal

Slabo spremljam literaturo o taboriščih v Avstriji in Italiji, v katerih so bili slovenski begunci. Dvema, pri Lienzu in Spittalu, je v Modrovi knjigi posvečenih samo petnajst strani (325-339). Ker so bile v njih tudi moje tri sestre, vem iz prve roke, kako se jim je godilo. Res je bilo življenje kar se da razgibano, knjiga nam ponuja podatke o razvejenem šolstvu in pestrem družbeno kulturnem življenju, nič pa o tem, kar je taboriščnike najbolj pestilo, namreč o pomanjkanju hrane. UNRRA je bila skopa mati. Nekaj mesecev so jedli samo grah v vodi, po tistem je razsajala epidemija infekcijske zlatenice. Tolažili so jih, da je kriv grah, in so jim ga nehali kuhati.Ves čas je vladala lakota. Tega v italijanskih taboriščih ni bilo. Angleži niso skrivali, da hočejo begunce čimprej spraviti nazaj domov. Ker ni šlo zlepa, so skušali zgrda. Pred leti sem o tem vpraševal Corsellisa, ki je bil upravnik taborišča, zakaj namreč tak stradež, so morda Angleži hrano kradli in prodajali na črni borzi, pa mi ni vedel odgovoriti. Bolj je zgovoren v svoji knjigi (Slovenia 1945, 120), kjer izvemo naslednje: »Obroki hrane so se drastično zmanjšali, padli so na 400 kalorij na dan, kar ni bilo veliko nad mejo lakote. Marsikje v Evropi je takrat primanjkovalo hrane. V povojnih taboriščih, ki so bila pod vojaškim poveljstvom, je bil položaj ugodnejši in ni dnevna količina nikdar padla pod 850 kalorij dnevno. Za primerjavo je bil v Nemčiji vso vojno, prav do zime 1944-1945, dnevni obrok hrane vsaj 1800 kalorij.« Toliko Corsellis. Dodal bi, da za normalno življenje in delo potrebujemo okrog 2300 kalorij dnevno, za bazalni metabolizem, torej za delovanje življenjsko pomembnih organov pa 1500 kalorij. Od Corsellisa izvemo, da so nemški vojaki kot vojni ujetniki dobivali 950 kalorij dnevno, kar je tretjino premalo. Znanstveniki so dokazali, da je ob tej nizkokalorični dieti mogoče preživeti nekaj let. Taka je namreč dieta za dolgo življenje. Organizem se prilagodi zmanjšanim obrokom in zniža potrebe, tudi srce bije počasneje. Zgodba o milijonu nemških vojnih ujetnikov, ki so po koncu vojne pomrli v zavezniških taboriščih v Franciji, je izmišljotina; res jih je umrlo nekaj desettisoč zaradi bolezni, zanje pa so bile krive slabe higienske razmere. Če zdaj nadaljujemo s stradanjem, naletimo pri Corsellisu na 400 kalorij dnevno, ki naj bi jih dobivali slovenski begunci v Avstriji. To pa je seveda že količina, ki pomeni telesno propadanje, zmanjšano odpornost za okužbe in smrt v nekaj mesecih. Begunci bi pomrli od lakote, če si ne bi poiskali dodatne hrane. O tem pišem, ker bi vam želel predvsem predočiti, kako malo je bila vredna hrana, ki smo jo na Teharjah dobivali mladoletni domobranci in civilisti: samo 60 gramov kruha, kar pomeni 150 kalorij dnevno; desetkrat manj, kot potrebuje organizem za golo življenje. Če grem še dalje, so domobranci, ki so bili v tem taborišču dodeljeni v skupino C, prejemali samo rjavkasto tekočino za zajtrk, za kosilo pa juho iz pesinega perja, njuna kalorična vrednost pa je bila nič! Ob taki »hrani« odrasli človek povprečne teže živi 70 dni, potem neizogibno sledi smrt. Angleško poveljstvo je begunce kaznovalo s stradanjem, »bilo je hujše kot v Gonarsu« (Davorin Kahne, Spomini), ker je ugotovilo, da se jih malo odloča za vrnitev v Jugoslavijo, in sumilo, da je odpor organiziran. Corsellis je pisal vloge in proteste, vendar neuspešno.
Druga mora so bila vmešavanja jugoslovanskih oblasti. Njihovi preiskovalci so smeli nemoteno obiskovati taborišča in iskati v njih »vojne zločince«. Položaj se je kasneje še poslabšal: »Posebej neprijetne tovrstne posledice je imel med drugim sporazum med Anglijo in Titom o vračanju beguncev, sklenjen na Bledu 8. septembra 1947« (333-334). Angleži so pozabili, da so Slovencem nekaj dolžni, in začeli znova s preizkušenimi kolonialnimi manirami: zapiranje, prisilno vračanje, deportacije, šest profesorjev so odstavili, čez nekaj mescev na zahtevo jugoslovanske vlade pa še izgnali iz taborišča … Na Meršola se je spravilo vse; leta 1946 je bil nevarno poškodovan ob avtomobilski nezgodi, žena Milka je zbolela za rakavo boleznijo in bila operirana.

Zdravnik

Najšibkejša so v knjigi poglavja o medicini, zlasti tista, ki nas skušajo seznaniti z Meršolom kot zdravnikom. Očitno je, da Moder v medicinski stroki ni preveč doma. Vse, kar je Meršol počel, je zanj čudež. Preden je v 1. svetovni vojni padel v ujetništvo, je opravil komaj dva semestra medicine, kljub temu pa se je kot ujetnik šel zdravnika. Na enoletnem študiju v Ameriki je pridobil največ s tem, da je spoznal svet in se naučil angleščine. Po končanem izpopolnjevanju je namreč prejel samo naziv zdravnika splošne prakse. Ker je knjiga namenjena Meršolu, bi nas bolj podrobno zanimalo, kakšno je bilo njegovo strokovno delo, kako je bil vpet v zdravniško srenjo med dvema vojnama, ne samo stanovsko, izvedeli smo predvsem, kako so mu naprtili neštete funkcije, skoraj nič pa o delovanju med 2. svetovno vojno, nič o stikih z drugimi slovenskimi zdravniki, premalo o Leonišču. Znano je, da so bili zdravniki, ki so bili zaposleni v splošni bolnišnici, pretežno liberalno usmerjeni. Podobno je bilo tudi s študenti medicine. Delitev je bila ostra. V času preizkušnje so večino pritegnili komunisti, zlasti po kapitulaciji Italije je odšlo v partizane veliko zdravnikov in študentov. Ne izvemo, kakšne stike je imel z njimi Meršol, kaže pa, da se je prav zaradi nesporazumov z njimi odločil za beg na Koroško. Ne izvemo tudi, kako je bilo z njegovo znanstveno kariero. Moder nam sicer ponuja fantastično zgodbo, da je Meršol na podlagi izkušenj ljudske medicine delal poskuse s plesnimi, ker je skušal odkriti, zakaj pajčevine z debelo plastjo plesni spodbujajo celjenje ran. Kar je Meršol iskal z veliko muko, do tega se je dokopal Aleksander Fleming naključno (87). Fleming naj bi Meršolu takorekoč z mize snel eno najvažnejših odkritij 20. stoletja. Kje je Moder pobral to raco, ne izvemo. Ne razume, da je znanstveno raziskovanje tekma. Samo enemu je dano. Na tisoče raziskovalcev se je trudilo, da bi razvozlalo skrivnost. Nazadnje pa je bilo prav Flemingu dano, da je slučajno naletel na spopad med zlatim stafilokokom in plesnijo Penicillium notatum ter odkril penicilin.

Zaključek

Moder je mojster slovenske besede. Tudi zato se mu je posrečilo tako vsestransko predstaviti pomembnega človeka. Skuša biti objektiven. Samo včasih ga zanese in se prepušča čustvom; ne more skriti, kako rad je imel Meršola in ga ima še vedno, kako ga ceni in spoštuje. Njegova ljubezen ni slepa, z ostrim očesom in peresom brska po podatkih. Iz njih izvemo, da Meršol vseeno ni bil tako velik. Večina knjige tako in tako ni posvečena njemu, ampak Sloveniji v času 2. svetovne vojne in velikemu tednu od nedelje 27. maja do ponedeljka 4. junija 1945. Pri tem nam Moder postreže s številnimi podatki in nas vsestransko seznani z zanimivimi dogodki in žalostnimi usodami.

Avtor slike: Janko Tavčar

Opis slike: Vetrinjsko polje Janko Tavčar

Zdaj pa zadnja beseda. Modru zamerim, ker nam ni jasno povedal, zakaj se je 31. maja 1945 kar 1500 domobrancev prostovoljno odločilo za povratek in smrt. Po 60 letih bi se spodobilo, da pride resnica na dan. Zanjo vemo kar nekaj časa, a se kljub temu vrtimo okrog nje kot mačka okrog vrele kaše. Moder bi bil pravi človek za to nalogo. Prevzeti bi moral vlogo arbitra, zamera gor ali dol, in z njemu lastno natančnostjo in resnicoljubnostjo povedati, kaj se je zgodilo v resnici. Zakaj tega ni storil, ne vemo. Prva možnost je, da je o tem premalo razmišljal, druga pa, da se je ustrašil, saj kaša je res vroča in se ni želel opeči z njo. Veliko ve, pozna življenje in človeško naravo, zato ne verjamemo, da nam ne bi znal razložiti, kaj se skriva za usodno trmo ubogih fantov, zlasti pa, kje so pobrali nori stavek, po katerem so se ravnali: »Kamor so šli drugi, gremo še mi!« Tako so res govorili, ne pa bedastih besed, ki jim jih na jezik polaga Meršol: »Če Bog od nas zahteva žrtev, bomo tudi mi šli tja, kamor so šli naši bratje in prijatelji, pa četudi v smrt. Zdaj je že tako vse izgubljeno. Za resnico smo pripravljeni umreti« (284). Preprosti ljudje vendar ne govorijo tako! Nad absurdnim dogajanjem je ogorčen tudi Moder, vendar vali krivdo predvsem na vojake same, imenuje jih »ideološki samomorilski blazneži«, na silo bi jih pometal s kamionov, zvezal bi jih in privezal, dokler jih ne bi spet srečala pamet (284-285).
Kakšno vlogo je igral polkovnik Emil Cof, komandant 1. polka slovenske narodne vojske, katerega vojaki so še edini ostali na Vetrinjskem polju in čakali na transport v Titovo Jugoslavijo? Čeprav je še živ in ga bo naše pisanje prizadelo, ga ne moremo obiti. Še leta 1944 je bil stotnik: do svojega čina je prišel z opravljeno vojaško akademijo v Beogradu. Kasneje se je ukvarjal s šolanjem policistov. O njem je pravil domobranski narednik Davorin Kahne, oficir za zvezo med 16. četo slovenskega domobranstva in Cofovim poveljstvom v Stični. Izvedeli smo naslednje: »Čine so dobivali tisti, ki so bili pri koritu, in ne tisti, ki bi bili zaslužni. Nekateri so napredovali kar za dva čina; Cof je s tem, da je postal polkovnik, preskočil kar tri. Nič dobrega vam ne bom povedal o njem. Bil je jugoslovanski administrativni oficir, dober za vodenje policijske šole, a kar sem ga jaz videl na terenu, je bil revček. Daleč zadaj je capljal za Bogdanom Berlotom, kadar smo šli v napad, vodil je Berlot in ne Cof.«
Nevarne razmere 30. maja 1945 so Cofa našle nepripravljenega. Samo njegov polk je še ostal in on je bil tisti, ki bi moral po Krenerjevem begu organizirati umik preostalih domobrancev. V Svobodni Sloveniji (Vojni spomini, 9. 10. 2003, str. 4, in 16. 10. 2003, str. 4) piše naslednje:
»30. 5. 1945: Jaz sem okrog 17. ure dobil od Krenerja – ne spomnim se, po kakšni poti, verjetno po kurirju – povelje, naj zvečer sporočim podrejenim resnico in dam navodila, naj se posamično rešijo. Ob 19. sem zbral poveljnike bataljonov in čet, jim objasnil položaj in ukazal, da morajo v teku noči izginiti iz taborišča vsi častniki, podčastniki in bivši vaški stražarji in vsi oni, ki mislijo, da bi jih partizani pobili. Odredil sem tudi, da to mora izvršiti 1. bataljon do 22. ure, 2. med 22. in 23. uro in 3. od 23. do 24. ure. Dal sem navodila za kretanje proti zahodu, preko Drave v Ziljsko dolino in od tam preko Alp v Italijo v Palmanovo, kjer so po podatkih, ki sta jih prinesla pater Prešeren in župnik Žerjal, boljše razmere. Ponoči sem se tudi jaz skupaj s Stanetom Bitencem, poveljnikom 1. bataljona, umaknil iz taborišča v Celovec.«
Datumu 31.5.1945 sledi lakonično sporočilo:
»Okrog 500 domobrancev 1. polka se je odločilo za vrnitev v Slovenijo z besedami: »Kamor so odšli drugi, gremo tudi mi. Napisanega v gornjem odstavku se dobro spominjam, ker sem ga napisal že junija 1948 v pisni izjavi, podani v Buenos Airesu gospodu Milošu Staretu, predsedniku Društva Slovencev takoj po prihodu v Argentino. Poročilo se nahaja v arhivu ZS.«
Corsellis (Slovenija 1945, 223-224) poroča, kako je leta 2002 obiskal Cofa v Buenos Airesu: »Takoj ko je izvedel, da domobrance vračajo, je general Krener zapustil taborišče. Poveljstvo nad njimi je prevzel polkovnik Cof. Izdal je povelje, naj se domobranci razidejo.
Žal si je polkovnik Cof zgodbo izmislil. Še je čas in spodobilo bi se, da bi jo preklical. Resnica je taka, da Krener ni dal nobenih navodil, ampak se je v sredo 30. maja 1945 popoldne, takoj ko je izvedel, da domobrance in njihove svojce vračajo Titu, preoblekel v civilno obleko, se usedel v avto in brez besed v največji naglici zapustil taborišče. Cof je morda res imel namen sklicati oficirski zbor, vendar se je preveč obiral in so mu oficirji prej ušli. Od častnikov je poznal četne poveljnike svojega bataljona, druge enote so bile razmetane po taborišču, kakor so se namestile ob prihodu. Nerazumljivo je tudi, zakaj ne bi vojakov obvestili takoj, ampak bi čakati do večera, torej do teme, v taborišču pa ni bilo elektrike. Vemo tudi, da se je že popoldne pripravljala nevihta, ki se je prvo polovico noči do konca razdivjala. Tudi p. Jožeta Prešerna in župnika Stanka Žerjala 30. maja še ni bilo v taborišču, prišla sta nekaj dni kasneje, izvedela za žalostno novico in postregla z napotki, kako priti v Italijo. Cof je v svoji izjavi uporabil izkušnje Berlotove skupine in se zato čez tri leta spomnil Ziljske doline, Alp in Stanka Žerjala. Zdrava pamet je seveda govorila, da je treba proti zahodu in v Italijo čimdlje od zakletega taborišča, pri tem pa ni jasno, zakaj naj bi bila Ziljska dolina bolj pripravna kot Kanalska? Pa še tista, da je šlo nazaj samo 500 vojakov, vsi drugi pa so se rešili. V resnici je bilo obratno, skozi karavanški predor je bilo tega dne vrnjenih okrog 1000, čez Pliberk pa 600 domobrancev, skupaj torej 1600, v taborišču pa jih je ostalo največ 500 z oficirji vred. Cof torej sploh ni počakal do naslednjega dne, da bi preveril, ali ga bo vojska ubogala, ampak je že ponoči skočil v civilno obleko in se zatekel na varno. Pa še to, s seboj je vzel stotnika Staneta Bitenca, poveljnika 1. bataljona, torej stiškega! Kaj se tako izpelje zahtevna akcija? Tudi Corsellis je v svoji knjigi Cofu nasedel in nam ponuja njegov izračun: 500 se jih je odločilo za vrnitev v Jugoslavijo, 500 se jih je rešilo (Slovenija 1945, 223-224).
Cof nam tudi ne zna prepričljivo razložiti, zakaj so vodilni prepustili vojakom, da so sami odločali o življenju in smrti? Saj je vendar znano, da usposabljanje navadnih vojakov ne temelji na pameti, ampak na dresuri: preseli jih v tuji kraj, iztrgaj jim orožje, pusti jih brez vodstva, pa bodo šli kot ovce za prvim v tropu. Prav to se je zgodilo: »Kamor so šli drugi …«
Da bi se z vojaki dalo drugače, je dokazal stotnik Božo Berlot. Napravil je tisto, kar bi moral storiti njegov poveljnik Cof. Usodnega 30. maja je še pred mrakom postrojil svojo četo, 16. četo slovenskega domobranstva, pojasnil, kaj se dogaja, in izjavil, da bo bežal. Sledilo je najvažnejše, vojakom je razložil svoj načrt in jih pozval, naj se mu pridružijo: »Vse bom storil, da vas popeljem na varno!« Polovica vojakov je šla z njim, drugi so se razgubili po svoje. Tudi Jože Mejač, čeprav je bil samo domobranski kurat in v tistem bataljonu komaj nekaj dni, je zgodaj zjutraj 31. maja sklical vojake, jim razložil, kaj se dogaja, in jih rotil, naj bežijo.
Upam, da slutite, kako blizu smo resnici. Še malo igre »hladno, vroče, vroče«, pa jo bomo imeli v pesti. Takole bi nadaljeval: na Vetrinjskem polju je čakalo na zadnji transport veliko častnikov, ne samo tisti po enotah, ampak kompletni štab Slovenske narodne vojske in vsa politična policija. Vseh častnikov je moralo biti najmanj sto. Zakaj niso vojakov nagnali v gozd, jim dopovedali ali jih prisilili s pištolami, naj za nekaj dni izginejo in se skrijejo, šele nato pa poskrbeli zase? Zgodilo se je celo, da je stotnik Ivan Boh priganjal vojake, naj se čim hitreje povzpnejo na tovornjak, potem pa še sam zlezel gor in nemo obsedel. Ko je vozilo že peljalo, so ga potegnili dol. Andrej Zorec ga je čez nekaj let vpraševal, kaj ga je takrat prijelo: »Ne vem, bilo je kot v sanjah.« Ni šlo za zaroto, za temne sile, za vražjo kupčijo, ampak za podzavestno dejanje. Treba je bilo samo dvigniti roke in se oddaljiti, drugo se je odvijalo samo od sebe; k še večji zmedi je svoje prispevala tudi nevihta.
Častniki so se obotavljali in preložili breme odločitve na vojake, ker so se bali. Bali namreč, da bi se Angleži, če bi proti njim organizirali množični upor ali beg, znesli nad njimi, spustili nanje svojo policijo in vojsko, jih do zadnjega polovili in brez obotavljanja izročili Titu. Vrnjeni vojaki so bili žrtveni dar, odkupnina za lastno varnost in mir. Taka je resnica in od Modra smo pričakovali, da nam bo nalil čistega vina! Potrdil nam jo je V. Z., v Clevelandu živeči nekdanji član domobranske politične policije. Niso bili junaki. Izbrali so lažjo pot. Če bi razsojali po strožjih kriterijih, tudi Gregorij Rožman ne bi bil smel bežati na Koroško, ostati bi moral pri svoji čredi, Valentin Meršol ne bi bil smel zapustiti ranjencev v Lescah, Vuk Rupnik bi bil moral na železniški postaji v Pliberku umreti kot vojak, ne pa, da je zapustil potapljajočo se ladjo s posadko vred. A razumemo jih, saj poznamo njihovo stisko. Ne more pa seveda prejeti odveze general Franc Krener in zaradi izmišljij tudi ne polkovnik Emil Cof.
Nekaj pa jih je bilo, za katere bi lahko rekli, da se niso odločali po človeški pameti. Zanje smo izvedeli tudi iz Modrove knjige. Preprosto misleči bi njihovi odločitvi rekli neumnost, učeni bi jo ocenili za masohizem, prav globoko v srcu in duši pa ne dvomimo, da smo na sledi pravemu junaštvu in resnični svetosti. Hote so izbrali težavnejšo pot, za katero so lahko slutili, da bo zanje pogubna: mednje spadajo štirje domobranci, ki so 10. maja 1945 ostali na vlaku z ranjenci pri Lescah, potem ko so ga zapustili prav vsi zdravniki: kurat Janez Jenko in trije bogoslovci – bolničarji – Franc Mikunda, Marjan Pavlovčič in Feliks Zajec. Od njih je ostal živ samo Zajec. Še nekaj jih je ostalo. Čast zaslužijo Božo Berlot, povedal sem, zakaj; stotnik Lojze Bastič, ki bi iz kolone, ki so jo gnali ponoči skozi Hudo Luknjo, lahko pobegnil, pa je sklenil, da svojih vojakov ne bo zapustil, in nazadnje tudi moj oče. Poskrbel je, da smo otroci odšli na varno, tako je vsaj upal, sam pa se odločil za težjo pot. Ostal je v Ljubljani, čeprav je moral računati, da zmagovalci z njim ne bodo delali v rokavicah.