Avtor: Vanja Kržan

V petinpetdeseti številki Zaveze smo se zgrozili ob umoru treh hišnih gospodarjev, mož in očetov s Koroške Bele, ki so jih ponoči, 26. februarja 1944, odgnali z domov in naslednji dan zverinsko pobili nekje v Javorniškem Rovtu.
To so bili Anton Lipovec, Janez Vidic in Vencelj Demšar. Akcijo je vodil dvajsetletni Zvone Ažman – Bogo, nekdanji boksar z Jesenic. Uspešno je izvedel še mnoge druge akcije in bil po vojni odlikovan z medaljo hrabrosti, z redom hrabrosti in z zaslugo za narod 3. stopnje. Akcije, ki so se končale z likvidacijami, sta na Jesenicah in v okoliških krajih vodila Ivan Vovk – Živan in Franc Konobelj – Slovenko. Imena likvidatorjev samih pa največkrat ostanejo neznana, zato v današnjem zarotniškem molku svojci, kolikor jih še živi, le ugibajo o morilcih svojih bližnjih.
Tokrat bomo našteli še nekaj žrtev komunističnega nasilja s Koroške Bele, s Slovenskega Javornika, s Potokov, z Blejske Dobrave, iz Most in z Brega pri Žirovnici.
Pozno jeseni 1943 ubijejo v Mostah pri Žirovnici mlinarja Antona Bizjaka, predvojnega občinskega odbornika na občini Breznica. Bil je zaveden Slovenec, znan javni delavec, priden in podjeten, pošten in ugleden mož, ki ni mogel odobravati komunističnega nasilja nad nedolžnimi ljudmi. »S takim načinom bojevanja ne boste nikoli zmagali,« je rekel nekoč gošarjem, ki so hodili v mlin po moko. Zato je postal še on žrtev »takega načina bojevanja«. Pred očmi nemške straže vderejo komunistični morilci v mlin in ustrelijo poštenjaka. Sin Jože se je pridružil gošarjem, Lojza, ki je ostal gospodar mlina, so po vojni zaprli v Šentvidu, odkoder se ni več vrnil. Njegova žena Lojzka se je nekaj časa sama mučila v mlinu, da je preživila sebe in hčerko Magdo.

Umori delavcev, pristašev socialistične stranke

Zelo nas bodo presenetili umori treh tovarniških delavcev na Javorniku, pristašev socialistične stranke: v spominu vseh, ki so jih poznali, ostajajo še danes veliki poštenjaki, pridni in dobri fantje in možje.
Rudolf Brelih (1907) s Slovenskega Javornika je bil visok, lep mlad mož in oče sinčka Rudija, delavec in pristaš socialistične stranke. Vsi na Javorniku so poznali postavne Brelihove fante, saj je Rudolf imel še tri brate: Francija, Štefana, Tončka in sestro Jerico.
Rudolf je bil zaposlen v tovarni in bil delavski zaupnik. Sodeloval je z gošarji in ker je bil izučen tapetnik, je izdeloval za ranjence nosila. »Ta pa ne bo dolgo sodeloval z njimi, je preveč pošten, ga bodo kmalu ubili,« je prerokoval o njem posestnik z Bele Anton Lipovec. Nekega septembrskega večera 1942. so ga prišli iskat. Prestrašeno ženo je tolažil: »Za božič pa pridem.« Pa ni prišel nikoli več. Nekateri partizanski ujetniki so sami zaupno šepetali, da so Breliha odpeljali v karavanško pogorje in ga v Medjem dolu nad Koroško Belo zakopali do vratu v zemljo, mučili in ga nato ubili. Ali so taka pričevanja resnična, saj so preveč srhljiva, da bi jim lahko verjeli, čeprav vemo, da se je v Rusiji to dogajalo?
Sin Rudi (1940) se spominja, da je srhljiva novica o mučenju in umoru prišla tudi do njegove mame. »Vendar ji do smrti ni bilo razumljivo, zakaj je moral oče umreti in vrh vsega na tako grozovit način. Saj je gošarjem vedno pomagal. Celo po smrti je nekaj od njih prišlo po nosila, ki jih je oče skrival nekje nad svinjakom. Edina možna krivda, ki jo je mama lahko iztuhtala, je bila morda ta, da je šel oče prosit na gestapo na Jesenice za svojo sestro Jerico, por. Noč, ki so jo Nemci skupaj z možem zaprli v begunjskih zaporih.«
Jeričin mož Anton Noč je bil podžupan Koroške Bele in pristaš komunistične stranke. Ker pa je bil preveč pošten, so ga komunisti sami ovadili gestapu in oba z ženo sta se znašla v zaporu. Njega so Nemci ustrelili kot talca v Dragi. Kaj bo z ženo Jerico, materjo dveh majhnih dečkov, ali bosta ostala še brez matere?
Rudi se spominja, kaj mu je mama o tem pripovedovala. Za oba Jeričina fantka je skrbela stara mama, toda kaj bo z Jerico? Vztrajno je prosila sina, Rudijevega očeta, naj se je usmili in gre prosit zanjo Druschkeja. »Oče se je tega grozno otepal, od skrbi ni jedel in spal, smilila se mu je stara mama, smilila sestra Jerica, ni pa mu šlo v račun, da bi šel prosjačit na gestapo.« »Raje bi šel po kolenih na Brezje kot do Druschkeja,« je govoril. Končno se je vdal in odšel na gestapo. Kaj bo rodilo njegovo posredovanje, si ni predstavljal niti v sanjah. Komunisti so ga obtožili izdajalstva, da bi se poštenjaka znebili. Kmalu zatem so ga odpeljali, Jerica pa je bila naslednje dni izpuščena iz zapora. Za umor Rudolfa Breliha so na gestapu zvedeli takoj. Kako drugače, če ne tako, da so komunisti z Nemci najtesneje sodelovali. Jeseničani in okoličani so bili zgroženi, ker so nekateri na gestapu na Bledu videli, da je tamkajšnja uslužbenka Mihela Jelenc, sestra Aleša Jelenca, komandanta Prve jeseniške čete. Pa ne le njo, tudi prvo ženo znanega komunista Osvalda, ki je bil po vojni sojen na dahavskem procesu.
Po Koroški Beli se je o zločinu nad Rudijem Brelihom pričelo takoj šepetati. Lipovčevim je srhljivo novico zašepetala Jerica, ki je skupaj z mamo hodila na dnino k Lipovčevim. Jerica je celo vedela povedati, da je bil ubijalec Franc Konobelj. Če pa je njeno pričevanje neresnično in pričevanja nekaterih drugih, ki jih bomo danes omenili, naj končno že spregovori tov. Konobelj sam, ovrže govorice in izpriča resnico! Svojci ubitih bi mu bili zelo hvaležni. »Tudi govorice o tem, kam so zagrebli očeta, so prišle do mame,« pravi sin. Fotograf Adi Smolej z Jesenic je večkrat omenil, da bi ‘mogoče’, ‘približno’, ‘verjetno’ vedel, kje je očetov grob, pa ga ni nikoli pokazal.
Po vojni ni materi nihče rekel dobre besede. Povsod so ji delali same težave. Pokojnine po očetu ni dobila, saj je bila vendar žena izdajalca. V železarni so ji leta 1947 ponudili službo žerjavovodja enega največjih žerjavov. Kaj je hotela, treba je živeti. Naredila je tečaj za žerjavovodje, vsak dan splezala na žerjav, osem ur premikala ročice in obvladovala železnega velikana. Tako je žena narodnega izdajalca gradila petletko v jeseniški železarni in bila nekega 8. marca celo pohvaljena na televiziji. Pripadala ji je živilska karta ‘težka dodatna’ ali A karta. Joj, kako so ji bili zdaj vsi nevoščljivi! Izšolala me je in zaposlil sem se na Špediciji, kakšnih posebnih težav mi niso delali.«
Drugi iz te trojice je bil mladi Franjo Tominec, tudi proletarec. Na Koroško Belo je prišel iz Kranja, ker je na Beli podedoval hišo. Na Beli nima nobenega sorodnika in danes nihče več ne ve zanj, še manj za letnico njegovega rojstva in smrti. Zaposlil se je v tovarni in postal član komunistične partije, ker je mislil, da bo komunizem izboljšal položaj delavstva. V svojem mladostnem zanosu je nasedel idejam in obljubam revolucionarjev in se jim je pridružil v hosti. Ko pa je zvedel za smrt svojega prijatelja in sodelavca Rudija, je bil ogorčen in glasno povedal, da gošarji niso ravnali prav. Tudi Rudijevi sestri Jerici je povedal isto. Na vsem lepem je izginil. Okoliščine Franjeve smrti bi podobno kot Rudijeve za vedno ostale skrivnostne, če jih ne bi bilo razkrilo golo naključje. Vendar so dolga leta ostale v največji tajnosti, ker se nihče ni upal spregovoriti.
Predel ob Savi, še nižje, kjer sta danes jeklarna in valjarna na Javorniku, se je pred vojno imenoval Struge. Bile so lep naravni park ob bregovih in rokavih Save. Tu so imeli Belani in Javorčani kopališče in strelišče, v okolici se je pasla živina. Mrtvi rokavi reke so jim dajali obilico gline, ki ji na Gorenjskem pravijo glena.
Nekoč sta jo prišla tovorit tudi Lukanov Filip in Smolejev Anton, po domače Čopov. Toda tisti dan sta skupaj z gleno natovorila težko spoznanje, ki ju je zaznamovalo za vse življenje. V zmehčani zemlji med grmičevjem in vrbami so jima lopate zadele v slabo zakopano truplo Franja Tominca. Kaj zdaj, onemita v grozi. V hipu sta bila rešena vseh ugibanj. Kot bi zrasel iz tal, se pred njima pojavi vsem Belanom znani Konobelj. Otrpla od strahu sta od njega sprejela še svojo smrtno obsodbo: »Oba bom ubil in vse vaše domače, če ‘o tem’ komu zineta besedo!« In nista odprla ust, dokler niso pomrli vsi, ki bi jih lahko pobila Konobljeva sovražna maščevalnost. Šele po letu 1956. je eden od njiju pred svojo smrtjo izdal skrivnost.
Konobelj, v svesti si svoje moči in oblasti, je lahko po vojni mirne duše napisal, da je Franjo padel nekje v Dolomitih. Tudi ta njegova trditev bo še naprej ostala zgodovinsko dejstvo, ki je ne bo mogel ovreči noben zgodovinar. Ime Franja Tominca, brez letnic rojstva in smrti, se je zato znašlo celo na spomeniku padlim v borbi in žrtvam fašizma na Slovenskem Javorniku s posvetilom: V spomin trpljenja težkih dni,/ ko je v potokih tekla kri./ V letih poznih pomnil bo zemljan,/ da priboril je svobodo partizan.
Truplo Franja Tominca, ki naj bi trohnelo nekje v Dolomitih, v resnici počiva pod ‘srebrnimi vrbami’ in ‘dehtečim borovjem’ nekje v Strugah, kot jih je opisal Pavle Zidar: »Največji savski meander pa so bile Struge, kjer je bil niz bajarjev, povezanih med sabo z mrzlo nitjo pronicajoče reke, ki je presihala skozi propustni prod. Tod je raslo tudi dehteče borovje na nekaj hektarih, potem jelše in celo gabri. Vrb pa je bilo nepopisno mnogo, kar zasrebrilo se je, ko je potegnila sapa prek njih. Kako so Struge nastale, pravzaprav kdaj, o tem so redki karkoli pomnili. Da so bile deloma prečiščena Sava in deloma lastni izviri, ki so prihajali z dna Stolovega pobočja, ni dvoma, ker sem hodil ta čista vrela pit. Bila so zelena kakor sredica ledu, pa tudi mrzlejša od ledu. Gladina pa se je zgibavala od nenehnega priliva kakor živ hrbet pasoče se živali« (P. Zidar, Okupacija Javornika). Res, čudovite kulise za skriven uboj in grob mladega človeka, ki je ljubil življenje in obsojal nasilno smrt.
Tretji iz te prijateljske druščine poštenjakov in pridnih delavcev je bil Viktor Svetina po domače Mostarjev z Javornika (26. 2. 1908), sin očeta Mihaela in matere Ivanke. Viktor je bil po poklicu ključavničar in vodovodni inštalater, ročen, iznajdljiv in zelo delaven. Zaposlen je bil v tovarni, doma pa je imel majhno ključavničarsko delavnico in Belanom popravljal najrazličnejše stvari, gošarjem pa puške. Med ljudmi je bil priljubljen, tudi zato, ker je bil družaben, rad je igral kitaro in planinaril. Starši in obe mlajši sestri Ljudmila, por. Rinaldo in Ivanka, por. Šoberl so bili zelo navezani nanj. Z zaročenko Radico Bratušek, po rodu iz Tržiča, med vojno pa je živela na Vojniku, se je nameraval poročiti v bližnji prihodnosti. Bil je član delavskega društva Svoboda, partizanom se pa ni nameraval pridružiti, ker je podobno kot prijatelja Rudi in Franjo obsojal pobijanje in krajo. Domači so vedeli, da je hodil na javke v Zabukovje nad Belo in gošarjem nosil nahrbtnike s hrano in z volnenimi nogavicami, kapami, rokavicami in šali. Obe sestri sta pridno pletli in Metka, ena od Viktorjevih nečakinj, se dobro spominja nahrbtnikov ki jih je mama tolikokrat pripravljala za brata Viktorja, da jih odnese na javko.
Metkini najlepši spomini iz otroštva so povezani s Svetinovim domom na Javorniku, s toplo kmečko pečjo v izbi in s srčno dobro staro mamo, ki bi svojim otrokom in vnukom vse razdala, vsem pomagala. Njen plemeniti značaj je v marsičem podedoval njen edini sin Viktor. Nečakinje z njim niso imele veliko stikov, ker je bil vedno pri delu, če ne v delavnici, pa v hlevu ali na njivi. Mostarjeva hišica ob cesti je bila majhna, z ograjenim vrtičkom pred njo, s klopco in vodnjakom. Tudi gospodarsko poslopje za hišo ni bilo veliko.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Viktor Svetina z Javornika

Nečakinje, v vojnih letih majhne deklice, hranijo v najlepšem spominu tudi prijazno in prisrčno Radico, ki se je z njimi šalila in igrala, za Miklavža pa jih obdarovala s kakšno knjigo.
Na dan pred svetim večerom leta 1943 se je Viktor kot vsako jutro odpravil v tovarno. Ni še stopil na cesto, ko je v temi planil izza hiše neznanec, ga ustrelil v hrbet in zbežal. To pa je tudi vse, kar domači še danes vedo o njegovi smrti. Radica je na dan pogreba, ko se je oblekla v črnino, poklonila Svetinovim v spomin svojo fotografijo, ki jo Viktorjeva nečakinja še danes hrani.
Ali je bil Viktor žrtev spletkarske zarote med komunističnimi gošarji, ki se jim v svoji poštenosti ni hotel pridružiti, in med črno roko, ki je obsojala njegove zveze z gošarji in pomoč gošarjem? Tega danes nihče ne ve, razen morda Konoblja.
Ena od Viktorjevih sester je slišala govorice, da so nekateri za umor krivili Herija Krena, češ da je pripadnik črne roke. V resnici so Krena očrnili komunisti, ker je bil poročen s hčerko bana Natlačena in sta se z ženo morala vso vojno skrivati, po vojni pa sta bežala. Druga sestra pa je takoj po umoru slišala za Rudolfa Sokliča, ki naj bi bil morilec njenega brata Viktorja in je bil na Bitenčevem procesu, ki so ga po vojni poslušali po radiu, tega umora tudi obtožen. Nekateri Belani in Javorčani še danes obtožujejo Sokliča, da je delal na obe strani, s komunisti in z Nemci, podobno kot je že pred vojno bil podnevi pri sokolih, ponoči pri komunistih. »Niti las se mu ni skrivil med vojno. Samo taki so jo poceni odnesli, medtem ko so nezaščitene pobijali ali Nemci ali komunisti. Sprehajal se je po Javorniku in Beli, kot se sprehajamo danes, v mirnem času,« zaključi svojo sodbo o njem nekdanja Belanka Marica Lukan roj. Lipovec.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Viktor Svetina s sestrama: stoji Ljudmila, sedi Ivanka

Žalostno in sramotno, da še po šestdesetih letih zgodovinska dejstva pobojev temeljijo zgolj na govoricah ljudi, na njihovih čustvenih nagnjenjih in političnih opredelitvah. Vse zato, ker smo še vedno ukleti v zarotniški molk in ostaja to poglavje naše zgodovine še vedno nerazčiščeno. Nihče še nikoli ni zaslišal Franca Konoblja, domačina s Koroške Bele in borca Cankarjeve čete pod Stolom od 5. avgusta 1941. dalje. Z njegovim pričevanjem bi se med drugim lahko razkrilo tudi v molk zavito delovanje črne roke. Poveljnik jeseniškega gestapa Druschke je ob nemotenem odhodu z Jesenic pustil na policiji vso dokumentacijo. Kdo pa je to prevzel? Ali bi morda kaj o tem vedel povedati Konobelj? – Tudi ime Viktorja Svetine je vklesano na partizanskem spomeniku na Javorniku, »v spomin trpljenja težkih dni,/ ko je v potokih tekla kri.«
Zakaj so v Vodičarjevem klancu pod železniško postajo na Javorniku nekega januarskega jutra l. 1944 ustrelili tovarniškega delavca in družinskega očeta Alojzija Cafa (1902)? Kdo je likvidator? Po čigavem naročilu je streljal? Značilno za komunistične likvidacije na javnih mestih je bilo, da so morilci trupla svojih žrtev pustili in zbežali. Tudi Cafovo truplo so ljudje našli na cesti, zjutraj, ko se je vračal z nočnega dela v tovarni. Pritekli so k ženi in edinemu sinu zakoncev Caf Rafaelu (1930): »Vaš ležijo na klancu mrtev,« so jima hiteli govoriti. Žena ni odšla nikamor. Rafko je sam in kar bos pritekel do mrtvega očeta …
Alojzij Caf ni bil nič manjši poštenjak in priden delavec kot druge žrtve. Skrbel je za dom in sina, nikamor ni zahajal, z nobenim se družil. Za zimo si je prislužil drva tako, da je kmetu Lipovcu z Bele očistil gmajno, nasekal zase drva, za Lipovca pa naredil butare. Z delom sta bila oba zadovoljna, Lipovec pa vesel lepo oskrbovanega gozda.
Zakaj pa je moral Caf umreti? Mar zato, ker pravijo, da je bil pri Werkschutzu, katerega člani so imeli nalogo, da so stražili tovarniška poslopja in dvorišča? Kdo ga je ustrelil? To sta žena in sin zvedela šele l. 1946, ko je žena zaprosila za pokojnino. Prošnjo so ji zavrnili, češ da so moža ubili partizani. Na srečo je bila šivilja, da sta s sinom preživela, on pa se je že s šestnajstimi leti zaposlil v tovarni in se kasneje izšolal za varilca.
Z mamo nista nikoli spraševala po morilcu, verjetno pa likvidator sam ne bi vedel, od koga prihaja povelje za umor. Tisti, ki vedo, pa nočejo povedati, trdi sin. Nekateri z Javornika so mu zatrjevali, da ima domačin Leon Šmid kar veliko likvidacij na vesti, zelo verjetno tudi Cafovo. Verjetno … Gotovo pa je eno, da likvidatorjev in naročilcev likvidacij ni manjkalo.

Žrtev na Hitlerjev rojstni dan

Ne le mladi delavci, padali so tudi kmečki sinovi. V zaselku Potoki, na poti proti Žirovnici je bila Olipova kmetija, pisali so s Krevlič. Bili so edini na Potokih, ki se niso strinjali s komunističnim nasiljem, in edini, ki niso nasedali obljubam gošarjev, da se bo po vojni vse delilo. Zato niso bili tako razočarani kot komunistično usmerjeni prevarani kmetje, ko so morali po vojni svoja posestva podariti zadrugi.
Bodoči Olipov gospodar Andrej Krevlič (21. 11. 1919) sin očeta Andreja (1871) in matere Apolonije (1882) je bil edini sin. Imel je še starejši sestri Justino (1913) in Francko (1918) ter mlajšo Ivanko (1922), ki je bila med vojno še neporočena doma. Posestvo je bilo lepo in veliko, s polji in travniki vse do Save in z gozdovi v karavanškem pogorju.
Andrej je bil že mlad fantič zelo priden. Na Beli se ga spominjajo, kako je vozil pesek s Kresa nad vasjo. Obetal je, da postane dober gospodar, če ne bi bilo vojne. Kot šest drugih mladih fantov s Potokov je bil vpoklican v nemško vojsko; precej jih je obležalo na frontah. Andrej je bil iz Leobna poslan v Francijo. 28. marca 1944, prav na dvajseti rojstni dan svojega dekleta Ivice Vengar s Potokov, je prišel domov na dopust. Težka odločitev je visela nad njim. »Ne grem nazaj na fronto, če že padem, naj doma,« je bil Andrej odločen. Toda doma ni bil varen pred nočnimi obiski gošarjev, v glavnem domačinov, zato se jim je pridružil, čeprav zelo nerad. Oče in mama sta se bala za sina in bi raje videla, da se vrne na fronto. Ali sta gojila večje upanje, da preživi na fronti kot v hosti med gošarji? Andrej je velikokrat prenočeval doma, ker so ga iz gozda pošiljali po hrano. Tudi zvečer pred 20. aprilom je prišel. Z njim je bil partizan domačin Franc Ličof, po domače Ramovšov. Toda on ni prihajal po hrano, doma je bila revščina.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Radica Bratušek ob smrti svojega zaročenca Viktorja Svetine

Andrej je zvečer obiskal Ivico. Danes se spominja, kako je bil obupan: »Spet sem moral priti po hrano,« ji je potožil, »mi gošarji ne dajo miru. Doma pa samo vekajo: vse jim boš znosil.«
Ko se je zjutraj, 20. aprila 1944, vračal v hosto, po vojni v tako opevano »varno zavetje gozdov«, je nenadoma počil strel nekaj metrov od domače hiše, pred grabnom z vodo, ki ga je Andrej ravno hotel preskočiti. Ivanka je takoj planila iz hiše, zagledala brata na travi pod hruško in stekla k njemu. »Kdo te je?« je dahnila vanj. »Čebrov,« je bil odgovor. Čez nekaj trenutkov je bil Andrej mrtev.
Sestra je morala prijaviti na gestapo bratovo smrt. Delala se je čisto nevedno. »Ali ga je morda ubila nemška patrulja?« je spraševala na policiji. Pod zaselkom je bila železniška proga s čuvajnico in nemško patruljo. »Morda pa so bili banditi?« so jo spraševali Nemci. »Ne vem, kako naj vem,« jim je zatrjevala sestra ubitega. Končno je dobila zagotovilo, da ga Nemci niso ubili, zato ga lahko pokopljejo na pokopališču na Koroški Beli. Pred tem so ga prišli domov kropit tudi gošarji. Zbrana je bila vsa soseska. Ozračje se je naelektrilo. Kaj niso bili zapleteni v umor prav gošarji, ki ga zdaj kropijo! Dvema treznima domačinoma Bertlu Lukiču in Tonetu Gerdeju se je posrečilo, da sta umirila prepir. Na dan pogreba je partizan Ličofov Franc spraševal Ivico: »Kdo ga je?« – »Ne vem,« je podobno kot Andrejeva sestra zatrjevala Ivica. Ali mu je bilo ukazano, da prisluhne govoricam na vasi?
Tik pred koncem vojne je moral domačin Berti Lukičev po ukazu partizanov odstranjevati mine v okolici in pri tem ga je razneslo. Zakaj so izbrali prav njega?
Kdo je torej ustrelil Andreja? Pričelo se je šušljati o partizanu, domačinu Ivanu, po domače Čebrovem. Na drugi strani ceste je bil njegov dom. Bil je nezakonski sin matere, ki mu je pri petih letih umrla, očeta ni poznal. Zato ga je vzel k sebi materin sorodnik Jože Kosmač, po domače Čebrov s Potokov. Fant je bil za vse domačine Ivan Koselj (1920), po domače Čebrov. Ko je bil mlajši, so mu otroci nagajali z žaljivko ‘stari Lah’, kar ga je vselej raztogotilo. Ko je odrastel, se je mladim prikupil z radijskim aparatom, da so ga vsi lahko poslušali. Prislužil si ga je na kmetiji v Avstriji, kjer je nekaj časa kot mlad fant delal.
Ob pričetku vojne je takoj prisluhnil propagandi gošarjev, kako se bo po vojni delilo: jemalo posestva tistim, ki imajo preveč, in dajalo onim, ki nimajo. Ivan pa dejansko ni imel nič. Kosmač ga ni niti posvojil, o tem, da bi lahko nasledil njegovo posestvo, je Ivan lahko le sanjal.
Gledal je za Olipovo Ivanko in ji dvoril, ona pa se zanj ni zmenila. Pa ne zato, ker je bil Ivan nezakonski in brez imetja, ampak vse, karkoli je spregovoril, se ji je zdela neumnost ali opolzkost. Sčasoma je uvidel, da ne ostaja le brez imetja, ampak da se mu k Olipovim ne bo mogoče priženiti.
Nič čudnega torej, da ga je komunistična propaganda zaslepila in gošarji osvojili. Pridružil se jim je in na sestankih še naprej poslušal o pravični delitvi po vojni in obljubah, kako bo po zmagi revolucije gospodar na svojem posestvu. Morda celo na Olipovem, toda znebiti se bo treba najprej bodočega gospodarja Andreja …

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Družina Krevljič, po domače Olipovi, ob očetu stoji Andrej, ob materi Ivanka, za njo Justina in Francka

Ivan Koselj je 10. marca 1944 postal partizanski intendant. Toda lahko se povzpne še višje. Bliža se Hitlerjev rojstni dan, 20. april. Vsi Hitlerjevi vojaki so sovražniki domovine, izdajalci naroda, tudi Olipov Andrej, ki je služil v Hitlerjevi vojski.
Naj torej umre za pravično stvar, na Hitlerjev rojstni dan. Ali je bil Andrejev umor cena, ki jo je plačal Ivan za svoje napredovanje? Kmalu je bil poslan v Škofjeloško brigado v Selško dolino in tam napredoval. Domačini iz Selške doline vedo povedati, da je bil Ivan Koselj po vojni likvidator v Škofji Loki. Tudi za ta podatek se moramo opirati na domačine, ker so verodostojne priče še vedno uklete v molk. Ko se je Ivan Koselj vrnil na Potoke, stari Čeber nanj ni prepisal posestva, ampak je počakal, da se je Ivanu rodil sin. Se mu je zameril s svojo partizanščino?
Pa se Ivan Koselj danes še spominja Olipovega Andreja iz Potokov? Kako se ga ne bi! »Bil je najboljši fant, kar jih je kdaj bilo!« mi je prostodušno zatrdil, ko sem ga obiskala. Zakaj pa so ga ustrelili? »Zakaj, zakaj, zmeraj ta zakaj?« Postane nemiren, živčen, umika se iz kuhinje, prepira se sam s seboj, z menoj, z vsem svetom. Iz veže gre na dvorišče. Zakaj? Kdaj? »Za Hitlerjev rojstni dan vendar, 20. aprila 1944. je bil ustreljen. Dosti je bilo že govorjenja, preveč nadležnih vprašanj, kako naj človek po vsem tem še trpi ob sebi drugega!« Ostajata samo še mrkost in nemir, sad mučno zatajevane resnice, nikoli izpovedanega priznanja krivde. Mnoge življenjske tragedije nekdanjih partizanov in likvidatorjev so visoka cena za povojno zmago komunizma in dolgoletnega totalitarizma.

Tudi dekletom ni bilo prizaneseno

Že v mnogih člankih smo videli, da fantje ali možje zlahka pobijajo celo dekleta, žene, matere. Na Javorniku in Beli še danes živi spomin na Jožico Kunstelj. Tudi med tistimi, ki je niso poznali. Njeno ime je bilo napisano na spominski plošči, ki je vsa povojna leta bodla v oči s pročelja hiše nekdanjega trgovca, ‘izdajalca’ Rudolfa Planinška in njegove žene (o njima smo pisali v Zavezi št. 51). Na plošči je bilo zapisano, da je bila Jožica mučena in zverinsko ubita v kleti njune hiše. Ta ‘mučilniški bunker’ naj bi imel debela železna vrata, ki so v resnici varovala trgovčevo skladišče. Iz pisanja Franca Konoblja zvemo, da so Jožico mučili in ubili v bunkerju te hiše pripadniki črne roke. Koliko je bil F. Konobelj zapleten v delovanje črne roke, pa verjetno ne bomo zvedeli nikoli.
Ali si lahko predstavljamo, kako prizadeta je bila mama Jožice Kunstelj, ki je morala desetletja po vojni hoditi mimo hiše te zloglasne mučilnice svoje hčerke. Šolarčki so ‘romali’ k tej spominski plošči, polagali cvetje, prižigali svečke in častili spomin na laž. Še danes pa se mnogi spominjajo le groze in strahu, ki jih je navdajala ob razkazovanju ‘mučilniškega bunkerja’ v kleti.
Jožičina mama pa je dobro vedela, kdo je pognal hčerko v smrt, vedela za pritiske, ki so jih komunisti izvajali nad hčerko, in za njene stiske. Vendar je tudi mamo komunistični teror obsodil na dosmrtni molk v javnosti. Ni pa skrivala resnice pred svojimi zaupnimi prijatelji. Vsi so ji verjeli, poznali so mamo in hčer; Kunstljeva mama pa je veljala za enkratno žensko.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Andrej Krevljič – Olipov pred odhodom v nemško vojsko

Jožica Kunstelj (1922) je bila izobraženo dekle lepe zunanjosti, ki so jo še poudarjala njena izbrana in okusna oblačila. Pred vojno je bila članica prosvetnega društva in sodelovala pri različnih prireditvah. V službi je bila na občini na Beli. S pričetkom vojne je bila občina ukinjena, zato so jo premestili na občino na Jesenicah. Bila je v vsakodnevnem stiku z županom, ki je bil seveda Nemec.
Z njenim položajem so se pričeli komunisti okoriščati in jo vedno bolj izrabljali za svoje nepoštene posle. Izdajati bi jim morala npr. nakaznice za čevlje in oblačila, tudi takrat, kadar jim to ni pripadalo. Ustregla jim je, če je le mogla, saj je tako kot večina čutila odpor do Nemcev in hotela pomagati svojim ljudem. Njena sestra Marica, por. Dolinar je bila v partizanih.
Toda nekoč so komunistični gošarji od Jožice zahtevali preveč, očitno goljufati pa ni mogla in ni hotela. Gošarjem se je zamerila, postala jim je nekoristna, zato so se je hoteli znebiti. Nekega večera v februarju 1944 so prišli ponjo domov in jo odpeljali. Z izgovorom, da se bo kmalu vrnila, kot so imeli navado reči likdivatorji. Gotovo jo bodo odpeljali v hosto, kjer je že sestra, je pomislila mama in šla v shrambo, da ji odreže kruh. Tedaj šele vidi skozi okno shrambe, da hišo stražijo temne sence črnih mož. V enem prepozna visoko Konobljevo postavo. Čez nekaj dni so našli Jožičino truplo na travniku ob Savi na Potokih, zadavljeno z bakreno žico okrog vratu.
Tudi ime Jožice Kunstelj se je znašlo na spomeniku žrtvam fašističnega nasilja, da »v letih poznih pomnil bo zemljan/, da priboril je svobodo partizan.«
Vzroke in okoliščine Jožičine smrti bi lahko osvetlil in dopolnil edino Konobelj, da ne bi bili odvisni samo od ugibanj. Njena mama ni bila vredna, da bi jo obvestili o hčerini smrti. Pustili so truplo ležati, bo že zvedela … Toda resnice o smrti ni zvedela nikoli. Vedela je le, da je napis na spominski plošči laž.
Plošča je bila na zahtevo Planinškovega sina odstranjena, ko je bila hiša denacionalizirana. Še vedno pa ostajajo grenki spomini in strah, zasejan v srca mnogih povojnih otrok.

Sosedova tajnost

Poglejmo še na nasprotni breg Save, na Blejsko Dobravo, k Dimitriju Kalčiču, pravijo mu Mitja (28. 5. 1942), leto dni mlajša sestra Santina (1943) je že pokojna. Mitja očeta ni poznal, ker še ni imel dveh let, ko so ga komunisti ubili. Njegov oče Bruno Kalčič (1910) se je rodil in odraščal na Reki, družina njegovega očeta pa izhaja z Notranjskega. Postal je zelo uspešen lesni trgovec in izvažal les v Italijo. Na službeni poti po Kozjanskem, imel je tudi svoj avto, je v Podsredi srečal svojo bodočo ženo Tončko Kunšič, ki je bila tam učiteljica. Tončka je bila doma z velike Koničeve kmetije na zgornjem delu Blejske Dobrave. Leta 1935 sta se poročila. Na Blejski Dobravi sta si sezidala lepo in prostorno hišo po načrtih gradbenega mojstra Regovca z Jesenic, za predvojne čase najmodernejšo na Dobravi. Do pričetka vojne so posli Kalčiču cveteli, bil je delaven in podjeten, z vojno se je trgovina z lesom prenehala in Kalčič se je zaposlil v jeseniški železarni. Iz nekdanjega ‘kapitalista’ je postal proletarec, toda za komunistične sosede – brate Kersnik z Dobrave – je bil še vedno kapitalist. Vsi trije bratje Jože, Lado in Stane so že zgodaj ostali brez očeta, zato jih je izšolal župnik, toda v svojem poklicu se ni nihče uveljavil. Njihov vzpon se je pričel šele po zmagi revolucije; Staneta je postavila na položaj upravnika zaporov na Povšetovi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Lesni trgovec Bruno Kalčič pred vojsko

Val komunističnih pobojev, ki je l. 1944 zajel Gorenjsko, je odnesel tudi Bruna Kalčiča. Zjutraj, 16. februarja 1944, je šel na železniško postajo, da se z vlakom odpelje v službo. Domov se ni nikoli več vrnil. Žena je šla poizvedovat na gestapo na Bled, če so ga morda odpeljali Nemci. Povedali so ji, da bi v roku štiriindvajsetih ur izvedela, če bi ga Nemci odpeljali. »Če niste dobili nobenega sporočila, vprašajte vaše,« so pojasnili ženi. Koga le? Ali naj gre na Hom, kjer so se sprehajali tisti, ki so se imeli za partizane, med njimi tudi Jože Kersnik? In kaj naj jih vpraša? Ali so ga oni odpeljali na silo, če se jim mož ni hotel pridružiti prostovoljno? Da bi ga kar tako brez vzroka ubili, si ni mogla predstavljati.
V mučni negotovosti je dočakala konec vojne. Morda pa se bo zdaj vrnil? Toda moža ni bilo. Pričela je pisati na najrazličnejše urade, tudi na Zvezo borcev, spraševala povsod, kamor so jo napotili, spraševala vsakogar, če je le zaslutila, da bi utegnil kaj vedeti. Če so ga odpeljali partizani, zakaj se ni vrnil? Toda nihče ni nič vedel, od nikoder nobenega pojasnila. Sin Mitja ne ve, kdaj je mama dokončno sprevidela, da se mož ne bo nikoli vrnil. To spoznanje je bilo edino, kar je zvedela do svoje smrti leta 1974, psihično in telesno uničena zaradi notranjega trpljenja, kot je potrdil zdravnik internist v jeseniški bolnici.
Ženo Bruna Kalčiča je bilo treba mučiti še na druge načine, ne le z negotovostjo o moževi smrti, so dobro vedeli na UDBI. Kar naprej so jo klicali in zasliševali. Ni bila le žena narodnega izdajalca, ampak še vedno učiteljica; na njej niso mogli najti nobene krivde, da bi jo odpustili iz službe. Če ne bo pohlevna, ubogljiva, predvsem pa, če ne bo otrok poučevala v duhu revolucionarnih idej, naj ve, da bo vržena s šole brez pokojnine, brez vsakršnih sredstev, da živi otroka. In tako je tudi Tončka Kalčič postala ena od stotisočih sužnjev povojnega ustrahovalnega režima. Če je kdo od njenih učencev hodil k maši, so krivili njo in spet je bila klicana na UDBO. Še predobro je vedela, kaj bi sledilo, če bi njo kdo videl pri maši. Postajala je nezaupljiva in zagrenjena. Družila se je samo še s sorodniki.
Hiša je bila napol porušena od nemškega bombardiranja, tako da nekaj časa niso stanovali v njej. Otroka sta živela pri Koničevih, pri teti in stricu. Toda povsod pričujoča UDBA je izvohala, da Mitja ministrira. Stric je moral prepričati teto, naj Mitju prepove ministriranje, češ: »Če Tončko vržejo iz službe, ali boš ti skrbela za otroka?«
Ko je bila hiša obnovljena, so vzeli na stanovanje domačina Franca Grilca, bivšega partizana, a bil je pošten človek in tudi on je spoznal, da je žena narodnega izdajalca Kalčiča zelo v redu ženska. Od takrat naprej je namreč niso nikoli več klicali na UDBO.
Mitja se je v vajenski šoli na Jesenicah izučil za livarja in zaposlil v železarni. Toda raje je vozil po Jesenicah avtobus, ko se mu je za to ponudila priložnost. Med šoferji je naletel na Filipa Pančurja, bivšega partizana, vendar Mitju ni nikoli omenil očeta.
Mitja je z leti postajal zaradi očetove izgube in materinega trpljenja zelo ranljiv. Že v vajenski šoli je začutil, če je kakšen učitelj delal razlike med partizanskimi sinovi in drugimi vajenci. Na srečo takih učiteljev ni bilo veliko. Prvi večji udarec, ki mu je skoraj spodnesel tla pod nogami, je doživel pri vojakih na letališču v Zemunu. Služil je v gasilski četi, ker je bil že od otroških let pri gasilcih na Dobravi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Bruno Kalčič z ženo Tončko

Bilo je nekega dne v avgustu, leta 1963, ko je komandant poklical k sebi Mitja in mu povedal, da je dobil njegovo karakteristiko z oceno, da je sin protidržavnega elementa. To je bilo prvikrat, da je nekdo silovito dregnil v Mitjevo bolečo notranjost. Zagovarjal se je, da očeta sploh ni poznal; da je celo tov. Tito izjavil, da otroci ne odgovarjajo za krivdo staršev, in končno, doma ima le nekaj kilometrov do meje in bi bil lahko že zdavnaj pobegnil. Po teh zagotovilih mu je rana, ki je še nihče ni skušal celiti, ampak samo odpirati, ponovno zakrvavela in izbruhnil je: »Ubit ču se, ubit!« Komandant, ki je videl njegovo razburjenje, ga je povabil k sebi v ‘kancelarijo’. Sedla sta za mizo in komandant je spregovoril v čisti slovenščini. Povedal mu je, da je pilot, po rodu iz Maribora, vojni kapetan. V prijateljskem pogovoru z njim je Mitja spoznal, da skuša razumeti njegovo bolečino. Odslej mu ni bilo treba nikoli več na stražo. Približno čez tri mesece ga je komandant ponovno poklical k sebi. Pošten, kot je bil, se ni hotel z mladim človekom igrati nobenih skrivalnic. Povedal je, da je pod karakteristiko podpisan Jože Kersnik. Zabičal pa mu je, da to ostane njuna skrivnost in se zunaj pisarne obnašata, kot da se ne poznata. Mitja mu je za to zaupanje in poštenje še danes hvaležen.
Ime Jožeta Kersnika zanj ni bilo nobeno presenečenje. Ko sta s sestro odraščala, jima je mama kdaj omenila govorice, ki so ji slučajno ali po njenih poizvedovanjih skrajno zaupljivo prišle do ušes. Povedala jima je, da jih je bilo več, ki so odpeljali očeta. Prepričana je bila, da sta imela glavno besedo Jože in Lado Kersnik. Vseh skrivnosti pa jima ni hotela povedati. Šele po njeni smrti so našli med njenimi stvarmi listek s skopim sporočilom: Tovarišica Kalčič Tončka. Važga moža je odpeljal Ambrožič Ludvik po domače Perečnikov. Njega vprašajte. Podpis je zbrisan.
Žena Tončka je po vojni spraševala mnoge ljudi, če kaj vedo o možu. Videli so njeno trpljenje in ji prigovarjali, naj se ne ubija s tem poizvedovanjem. Ko bi le vedeli, da jo ubija prav to, da o očetovi smrti nikoli ni nič zvedela. Pa je spet od nekoga slišala: »Zakaj hodiš okrog? Vprašaj svojo sestrično Kejžarjevo Francko!«
Nekateri očetovi prijatelji so pripovedovali mami, da so po vojni videli nekoga, ki je nosil očetovo omikron uro, in drugega, ki je imel oblečen očetov površnik, ki je bil podložen s pravim krznom.
Mitju se je mama zelo smilila, a trpel je tudi on. Velikokrat se je srečeval z Jožetom Kersnikom, saj je njihov sosed in po isti cesti sta hodila na železniško postajo, se vozila na Jesenice v železarno in vračala domov. Jože je vedno mrko gledal v tla, pozdravljali se niso. Vedeli so, da s seboj nosi pištolo.
»Bilo je ravno na vernih duš dan leta 1965. Zjutraj sem šel na vlak. V cerkvi je zvonilo k molitvi. Dohitel sem Kersnika. Roke sem držal v žepih bunde: ‘Jože, povej, ali ti veš, kje je moj ata pokopan? Mu bom še jaz nesel svečo in rože na grob.’ Brez besed me je z vso silo udaril po ustih, jaz pa sem tako sunkovito potegnil roke iz žepov, da sta se oba strgala. Iz bližnjega plota sem izpulil kol, da bi ga mahnil, toda njega ni bilo nikjer več, tako hitro je stekel naprej. Še pravočasno je ujel vlak, meni pa je ušel. Od takrat ga nisem nikoli več spraševal.
Čez pol leta sem dobil poziv na sodnijo zaradi žaljenja časti tov. Joža Kersnika. Advokata sploh nisem najel, ker so mi vsi pravili, da obtožnica ne bo imela nobenih posledic, ker sem Kersnika samo vprašal. Upoštevali so moja verska čustva, so zapisali, ker je takrat v cerkvi ravno zvonilo. Pogojno sem bil obsojen na tri mesece za dobo pet let, denarna kazen pa je bila velika. Računal sem, kaj vse bi lahko kupil za tisti denar.«
Ko so po mamini smrti našli že omenjeni listek, je bil Ambrožičev Lado Mitjev zadnji up, da končno izve, kje je ata pokopan. Če že mama pred smrtjo tega ni izvedela, bo morda vsaj on. Ambrožič je bil direktor podjetja Cokla na Blejski Dobravi, v lepi novozgrajeni stavbi ob cesti naprej od železniške postaje. V njej je tudi stanoval in se skozi odprto okno velikokrat razgledoval okrog.
Mitja se lepega dne odpravi k njemu. Da ne bi izgubljal besed, mu pomoli listek. Ambrožič ga nekaj časa gleda in molči. Prvi spregovori Mitja: »Nekaj bi te vprašal. Samo to mi povej, kje je ata pokopan. Če mi poveš, bova še naprej ostala kolega. In, zakaj ste ga?« Ambrožič počasi seže v žep srajce po škatlico cigaret in roka se mu trese. Prižge si jo in še vedno molči. Potem vpraša: »In če ne povem?« Mitja grozeče dvigne glas: »Samo enkrat bom po tebi udaril. Drugič mi ne bo treba!« Zdaj zagrozi še Ambrožič: »Jaz imam pištolo!« »Jaz pa kamen!« se Mitja ne ustraši.
Ostalo je samo pri grožnjah. Mitja je sprevidel, da bo moral še naprej živeti v soseščini z ubijalci svojega očeta, od katerih nikoli ne bo zvedel resnice. Svarili so ga, naj jim da mir. »Tebe bodo enkrat ubili,« so mu pravili. Mitja pa danes ugotavlja: »Nje je bolj strah kot mene. Kadar sem šel mimo Cokle in je Ambrožič gledal skozi okno, je v trenutku, ko me je zagledal, zaprl okno in spustil rolete. Dokler je bil živ. Jože Kersnik je vedno hodil po cesti s pištolo. Zdaj je že ves bolan, pa ne more umreti. Vsako noč mu gori luč. In kaj mu pomaga visoka ograja okrog hiše? Saj mu nobeden nič noče. Bela žena pa pride tudi čez najvišjo ograjo. Vsako leto na obletnico atove smrti 16. februarja sem mu poslal atovo fotografijo, tudi Ambrožiču, in zapisal na hrbtno stran: Memento mori.«
Mar je tako ravnanje maščevalnost ali nezmožnost odpuščanja? Ali pa le znamenje še vedno razbolele notranjosti odraslega človeka, ki so ga z umorom očeta prizadeli za vse življenje in je poleg svojega trpljenja gledal še materinega?
Pa mi kdo reče: mar je danes ‘to’ sploh še kaj važno? – Res je vseeno, kam kdo zagrebe svojega poginulega psa, ne more pa biti vseeno, če je to truplo očeta, moža.
Ko so po naši osamosvojitvi ljudje le upali vsaj nekoliko spregovoriti, je sorodnik Mitjeve žene povedal, da mu je njegov oče pred smrtjo zaupal skrivnost, da so Bruna Kalčiča zagrebli v Kocjanovem rovtu na Humu, češ da mu je ta kraj pokazal neki lovec, ki je moral truplo zakopati. Sorodnik Mitjeve žene je približno označil kraj, ki je bil po petdesetih letih sicer zaraščen, vendar lahko poskusijo kopati na površini velikosti njihove bivalne kuhinje. Brez oklevanja se je Mitja lotil kopanja, pomagal mu je tudi prijatelj, vendar nista našla nobenega okostja.

Umori po vojni

Breg pri Žirovnici je danes naselje novih hiš, tako da si človek težko predstavlja, da je bil pred vojno in še nekaj časa po njej majhno, zanemarjeno delavsko-kmečko naselje z nekaj hišami, vrtovi, njivicami in štalami s kakšno glavo živine. Lepo obnovljena starinska cerkvica sv. Radegunde pričuje, da je bil kraj naseljen že zelo zgodaj.
Cerkev se prvič omenja l. 1468, temelji polkrožne romanske apside pa dokazujejo, da je stala že v 12. ali 13. stoletju. Kraj je bil naseljen že v pozni antiki. V neposredni bližini cerkve so bili odkriti ostanki bivališča – polzemljanke iz 6. stoletja.
Največja dragocenost cerkve so freske iz začetka 15. stoletja slikarja, poimenovanega Mojster Žiganje vasi (pri Tržiču). Na freskah sta upodobljena tudi sv. Radegunda in sv. Lovrenc. Glavni, zlati oltar je datiran iz 17. stoletja. Slika Marije dobrega sveta v atiki je nastala po vzoru baročnega slikarja Fortunata Berganta.
Po legendi naj bi bila sv. Radegunda in sv. Lovrenc, ki mu je posvečena cerkvica na Skali nad Žirovnico, sestra in brat. V lepih poletnih nočeh sta si pošiljala pozdrave in takrat so se utrinjale zvezde na nebesnem svodu iznad ene cerkvice do druge.
V julijski noči 1946 se za lepoto zvezdnega neba ni menil nihče. V spokojnost poletne noči je počil strel. Pet fantov iz vasi je sodelovalo pri umoru svojega rojaka Oskarja Maleca z Brega.
Oskarjevi starši so se po prvi svetovni vojni priselili na Breg verjetno s Primorskega in kupili hišo z nekaj zemlje za vrt. Oskar Malec (1919) je bil edini fant v kraju, ki je maturiral na gimnaziji v Kranju. Zaposlil se je v laboratoriju jeseniške tovarne. V prostem času je bil predan ljudskemu odru: bil je režiser, igralec, pevec in organizator veselic. Družabni in lepi fant je bil zelo priljubljen med mladimi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Oskar Malec

Vojna vihra je zaigrala drugačen ples. Vendar ga ni zanesla v hosto, ker se mu je partizanski način ‘bojevanja’ upiral. Raje se je umaknil v Avstrijo, najprej v Judenburg, zatem v Knittelfeld in tam našel zaposlitev.
Po končani vojni se je z veseljem vrnil domov, se javil v službo, a so ga takoj zaprli za osem mesecev. Niso mu mogli dokazati nobene krivde in izpustili so ga. Takoj se je zaposlil v Železarni Jesenice. Njegova največja želja je bila, da ponovno oživi kulturno življenje na vasi. Ljudje, ki jim vojna ni uničila srčne kulture in so si delali utvare, da bodo skupaj z Oskarjem uspeli, so želeli, da postane predsednik njihovega kulturnega društva. Verjetno zagnanemu Oskarju niti ni bilo povsem jasno, da sme organizirati svoja društva samo Titova ‘omladina’ z drugačnimi idejami, kot so bile njegove, in da smejo biti predsedniki novodobnih organizacij le mladinci drugačnega kova, kot je bil Oskar. Iz nekih ženskih ust so takrat padle besede, ki so ponovno zarezale ločnico med predvojno in povojno kulturo na Bregu: »Take svinje je treba vse pobit!« Takrat se je pisalo leto l946.
Medvojni konspirativni duh je takoj oživel. Tajno se je sestalo pet mladih fantov – domačinov in napravili so načrt umora. Izbrali so 28. julij, ko se je Oskar po popoldanski izmeni v tovarni pred enajsto zvečer vračal domov.
Na različnih mestih ga je pričakovalo pet domačih fantov. Prvi, ki ga je zagledal na samotni poti mimo travnikov in njiv daleč od vasi, je Oskarjev prihod sporočil naprej: likvidator, skrit nekje v bližini Oskarjeve domače hiše, mora biti pravočasno pripravljen na strel. Ko je Oskar prišel do doma, ga je pred hišo ustrelil.
V grozo staršev in Oskarjevega brata Borisa pade povelje zločincev, da morajo domači nemudoma zapustiti Breg, drugače bodo na mestu pobili še nje. Popolnoma brez vsega zbežijo od doma, kam, ne vedo, kar ob železniški progi do Vrbe. Nikoli več se niso vrnili domov. Njihov dom so poselili domačini, kar nekaj se jih je izmenjalo.
Štefka Slivnik z Brega, domači so ji pravili kar Anka, se je med vojno preselila na Jesenice in se poročila. Njena znanka pravi, da je bila na Bregu ena najbolj poštenih, pridnih in delavnih deklet. Pa tudi lepa in postavna. Pred vojno je rodila Oskarju sinčka Edija (1940). Dvajsetletni Oskar je očetovstvo priznal, s Štefko pa se ni poročil.
Štefka se še danes spominja nenavadnega videnja, ki ga je imela tisto julijsko noč, ko so umorili Ediju očeta in njej dragega človeka. Zadremala je že, ko se ji nenadoma prikaže s čudovito svetlobo ožarjeno okno, na spodnjem koncu pa je bilo vse polno krvavo rdečih rož. V hipu je bila budna. »Pa ne da se je zgodila kakšna nesreča,« so jo obdale zle slutnje. Takrat so ljudje še vedno živeli pod vtisom vojnih grozot. Že kmalu dopoldne jo je obiskala neka gospa in ji povedala: »Sinoči so ubili vašega ljubčka.« Brez olike, brez sočutja, brez zgroženosti nad nasilno smrtjo.
Takoj sta šla z Edijem kropit. Edi očeta ni poznal, v srcu pa je čutil, da ima svojega očeta rad. Hudobni ljudje so ga ustrelili, mu mati ni prikrivala resnice. »Ali ga je kaj bolelo?« je šestletni deček spraševal mamo. »Ko bom velik, bom vse pobil,« je Edi še naprej pletel svoje misli. Edi se tega pogovora z mamo ne spominja. Verjetno pa je bil to prvi in zadnji pogovor o očetu med Edijem in mamo.
Ko sta prišla na Breg, so jo ženske hitro obvestile o vsem, saj se je v tako majhnem naselju takoj vse zvedelo, tudi poimensko za udeležence umora in likvidatorja. »Če bi tista mati, ki je umivala Oskarja, vedela, da je svojega sina žrtev umivala, ne vem, kako bi ji bilo pri srcu,« so govorile Štefki. Mnogo let kasneje je Slivnikova hotela govoriti z likvidatorjem, ki še danes živi na Bregu, pa je ni hotel poslušati. V odgovor je le nekaj momljal v slušalko. Eden od peterice je sam končal svoje duševno trpljenje in se obesil. Tako kot mnoge ga niso mogli pomiriti niti judeževi zlatniki, ki prenekaterim zločincem še vedno v obilju padajo v malhe. A z njimi si srčnega miru ne morejo kupiti.
Očetova smrt v Ediju ni pretrgala hrepenenja po očetu. Nasprotno, čim bolj je odraščal, tem bolj ga je pogrešal. Če bi oče še živel, bi ga sam poiskal in obiskal na Bregu in verjetno bi postala prijatelja. Tako pa sta mu ostala le materin molk in očimove grobosti. Očim ni bil zrel za zakon z nezakonsko materjo in njenim sinom. Trpela sta oba: ona se je v vsem podredila možu, da je ohranila zakon; svojo materinsko ljubezen do Edija je omejila le na zapovedi, prepovedi in zahteve. Edi je bil le nemočen, a vedno bolj uporen otrok, ki ga nikoli ni potrepljala očetova roka, ki mu očetovska bližina nikoli ni dajala varnosti in zavetja, ki ga pogovor z očetom ni nikoli hrabril. Kaj pomeni biti oče, je lahko spoznaval v drugačnem odnosu očima do njegovega rodnega sina, Edijevega polbrata. Ob tem spoznanju se je počutil še večja sirota.
Vedel je, da nekje v bližini Celja živijo njegovi stari starši in Boris, brat njegovega očeta. Z mamo jih nista nikoli obiskala. Ko je Edi študiral v Mariboru, jih je poiskal sam in navezal stike. Še vedno je iskal izgubljeno očetovo ljubezen in oporo, morda mu bo očeta nekoliko nadomestila ljubezen starih staršev in strica. Žal se njegova pričakovanja niso izpolnila.
Ko so stari starši umrli, je bil poleg strica Borisa – Edi edini zakoniti naslednik njihovega premoženja. Povabili so ga k zapuščinski razpravi. Edi je začutil, da mu nobeno premoženje ne more nadomestiti očetove ljubezni, noben denar zaceliti njegovih ran. Bolj kot denarja bi bil vesel ljubezni in razumevanja starih staršev in strica. Zapuščini po očetu se je zato odrekel.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Feliks Kropivnik z ženo Tončko in hčerkico Judito

Ko se je zaposlil, se je poročil, imel sina in zgradil hišo. Zakon pa mu je razpadel, ker ga je ženin odnos silil v podrejenost, ki jo je v otroštvu in mladosti boleče izkušal ob materi.
Poročil se je drugič in v zakonu so se mu rodili štirje sinovi. Plemenita in ljubeča Edijeva žena si prizadeva, da so z ženo, sinom in vnukom iz prvega zakona povezani kot v eni družini. Tako lahko Edi bolj v polnosti živi svoje očetovstvo. Za vsakogar, ki ni v otroštvu in mladosti izkusil, kaj pomeni imeti dobrega očeta, je to napor, toliko večji za Edija, ki mu je očeta nadomeščal strogi in neljubeči očim.
Žena mu tudi prigovarja, naj ponovno naveže stike s svojim stricem, če je še živ, naj pokaže večje razumevanje za svojo ostarelo mamo. Morda bi mu to približevanje pomagalo zdraviti še vedno nezaceljene rane.
Spet dokaz več, da žrtve komunističnih krvnikov niso bili le pomorjeni, ampak tudi njihovi otroci, žene, matere.

Še ena žrtev povojnih pobojev

S podobno življenjsko tragedijo kot Edi se je morala spopasti tudi Judita Kropivnik, por. Treven (1934) in njena sestra Jožica (1942). Z očetom Feliksom (1905) in materjo Antonijo, roj. Bizjan so živeli na Koroški Beli. Oče je bil tovarniški uslužbenec na Javorniku.
Ko sem zvedela za izginotje njunega očeta po vojni – v mrliškem listu piše le, da je pogrešan, datum smrti je neznan – sem vprašala Judito, kaj ve o tem. Odkritosrčno mi je odgovorila: »To pa vprašajte Konoblja. On bo najbolje vedel. O atovi smrti ne vem prav ničesar. Tudi mama ni nikoli nič zvedela.«
Očetov prijatelj Tonček Arnež z Javornika, dober in plemenit človek, je odraščajoči Juditi nekoč obljubil, da ji bo kaj več povedal, ko bo odrasla, zdaj še ne bi razumela. Zapomni pa naj si, da je bil oče preveč pošten za komuniste in je o njih preveč vedel. Zato je moral umreti. Ta očetov prijatelj je odnesel s seboj v grob neizpolnjeno obljubo in v skrivnost ovito smrt Juditinega in Jožičinega očeta. Veseli sta bili vsaj drobnih žarkov, ki so osvetljevali podobo njunega ata. »Naš Felče je bil preveč dober, zato je tako drago plačal,« je njegovima hčerkama večkrat povedala teta, atova sestra.
Naivno je mislil, da partizani v gozdu bijejo narodnoosvobodilni boj, zato se jim je pridružil. Judita se spominja atovih ozeblin, modrega in zabuhlega obraza, rok in nog, ko se je nekega zimskega večera zatekel domov. V hosto se ni hotel več vrniti. Ozeblo mu je tudi srce, ki se ni več navduševalo za to, kar je videl, slišal in izkusil v hosti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Orkester Škofijske klasične gimnazije – V prvi vrsti drugi z leve Tone Klinar, četrti z leve Janko Klinar – Peti z desne v drugi vrsti Alojzij Šuštar

Če bi bil ostal doma, bi bili prišli ponj partizani in ga ubili, kot so to naredili z drugimi. Zato je Feliks odšel na delo v Avstrijo. Doma brez sredstev ne bi bili preživeli, zato se je za možem odpravila tudi mama z obema deklicama. Jožica je bila skoraj še dojenček in Judita se spominja, kako so ji z žličko v usta vlivali mleko in jo silili, da je požrla grižljaj hrane, deklica pa se je davila.
Še pred koncem vojne so se vrnili. Če bi bili izseljeni, bi se bili vrnili šele ob koncu vojne kot vsi izseljenci. Jožico so vzeli v oskrbo sorodniki na Dolenjskem, da so doma laže preživeli. Judita se ne spominja, kje je bil medtem ata. Takoj ob koncu vojne so ga aretirali in zaprli, a po nekaj dneh izpustili. Preden je zapustil poslopje zapora, je pri vratih naletel na Konoblja: »Kaj pa ti tukaj? Kam pa greš?« se Konobelj ne more načuditi. »Ti pa kar nazaj!« je atu izrekel smrtno obsodbo. 15. maja 1945 so ga zadnjikrat videli v zaporu. Tako je vedela povedati atova sestra in to danes hčerki vesta o atovi smrti.
Gotovo ni Konobelj edini, ki ve za atovo smrt. Ivan Vovk - Živan, poveljnik VOS-a, se je dobro spominjal svojih žrtev. Po vojni je bil vsa leta sekretar partije v Železarni in imel nadzor nad ljudmi in dogajanji. Ves čas je tudi oprezoval, kako se sorodniki umorjenih žrtev obnašajo do njega. Ko je postala v Železarni uslužbenka še Jožica, ji je nekoč izrekel ‘priznanje’: »Ti pa si do mene bolj prijazna, kot je bila tvoja sestra Judita. Videl sem, da me ne mara.«
Kmalu po vojni se je za mamo in deklici pričelo novo, še večje trpljenje. Bolj se ga spominjata in podoživljata kot medvojnega. Mama se je 1947 poročila z več kot deset let mlajšim Primorcem, ki se je zaposlil v Železarni. Kasneje je svoji prijateljici Lipovčevi mami zaupala: »Moj Feliks je bil tako dober, zato sem mislila, da bo tudi bodoči mož tak.« Pa se je bridko zmotila. Prevaral jih je. Ni jih maral. Bil je pijanec in je deklici pretepal. Kolikokrat je zvečer trinajstletna Judita v sami kombinežici trepetajoča stala pred njim in čakala na udarce, če ni prej pobegnila v drvarnico in tam prespala. Celo njegovi pivski kolegi, ki so se vračali z njim domov – v njihov dom, ki jim ga je ustvaril oče – so prosili zanju, naj ju pusti pri miru, saj mu nista nič storili.
Nazadnje je Judita pobegnila zdoma in živela pri različnih ljudeh na Beli in Javorniku. Pazila je otroke, pomagala pri gospodinjskih delih in tako zaslužila večerjo in prenočišče. Trinajstletna se je zaposlila kot vajenka v trgovini. Drobna in majhna deklica je komaj videla izza pulta. Zaslužila ni kaj več kot za kruh. Srečala je tudi dobre ljudi, ki so ji omogočili, da se je sčasoma izšolala in se zaposlila v knjigovodstvu Železarne.
Tudi življenje njene matere je bilo eno samo trpljenje. Zakaj le je moral njen dobri Feliks umreti?

Vzornika iz Škofijskih zavodov

Brata Janez (1919) in Tone Klinar (1921) s Slovenskega Javornika sta bila dijaka Škofijske klasične gimnazije v Št. Vidu. Mnogi dijaki, ne le njuni sošolci, se strinjajo, da sta bila vzornika skoraj vseh tedanjih dijakov gimnazije. Oba sta igrala v šolskem orkestru, Janez prvo violino, Tonček violo. Orkester je vodil Vojteh Hybašek, nato prof. Venčeslav Snoj.
V spominu pa jim najbolj ostaja Janez, ker je bil odličen atlet. Pravijo, da je bil tudi po postavi lik klasičnega grškega metalca diska. Leta 1939 je postal celo balkanski juniorski prvak v deseteroboju. Od leta 1937 je bil član športnega društva Planina, ki so ga leta 1935 ustanovili nekdanji vodilni člani prisilno razpuščene telovadne organizacije Orel. Tone pa se je raje ukvarjal z mladci, saj je bil član gimnazijske Katoliške akcije.
V razredu so se zelo dobro razumeli in so vedno ‘držali skupaj’, tudi če so se ideološko razhajali. Ko so se sošolci po vojni ponovno zbrali na obletnici mature, jih je od tridesetih maturantov prišlo samo petnajst. Nekaj jih je emigriralo, nekaj je bilo že mrtvih. Tudi Janez in Tone.
Še danes ugibajo, kje in kako se je končala njuna življenjska pot. Znano je, da je Janez do pričetka vojne obiskoval fakulteto za fizkulturo v Beogradu, ko se je pričela vojna, se je vrnil domov in se zaposlil v tovarni. Tone je na Dunaju študiral medicino. V zadnjem pogovoru z njim leta 1942 ali 1943 je sošolec zaupal Tonetu, da gre raje v hosto kot v nemško vojsko. Pa ga je Tone vprašal, ali mar ne ve, da imajo v hosti vse komunisti v rokah. Sošolec se je kljub temu odločil za hosto, Tone pa za domobrance. Po vojni se je skupaj z njimi umaknil na Koroško. Tudi Janezu ni preostalo drugega, saj je v letih vojne lahko spoznal, kaj prinaša komunizem. Do Ljubelja ga je spremljala mama, tam je omagala in se vrnila domov.
Sinova se nista vrnila. Zaman je poizvedovala za njima. Kdaj in kako je zvedela, da sta bila oba ubita verjetno v Kočevskem Rogu, ni znano. Na prvi obletnici mature po vojni sta bila ob tej novici pretresena tudi dva sošolca, zdravnika, bivša partizana. Obžalovala sta, da za njuno smrt nista vedela. Morda bi Janeza in Toneta lahko pravočasno rešila?
Enemu od gimnazijcev in občudovalcev obeh bratov je mnogo let kasneje prišla v roke Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora, ki jo je izdal Tabor v ZDA leta 1985; v njej so zapisana imena vseh, ki so jih Angleži vrnili s Koroškega. Tam se je lahko na lastne oči prepričal, da sta bila med gorenjskimi domobranci vrnjena tudi brata Janez in Anton Klinar z Javornika pri Jesenicah.
Sprehodili smo se po majhnem delčku Gorenjske, pa smo se tako rekoč spotikali ob trupla, ki so bili nekomu mož, oče, sin, hčerka. Kako dolgo še, da bodo njihova imena napisana na spomenikih žrtev komunističnega nasilja?