Avtor: Anton Drobnič

Po koncu druge svetovne vojne in zmagi revolucije so partizanska sodišča v Sloveniji v revolucionarnih kazenskih postopkih obsodila tisoče Slovencev, nasprotnikov boljševiškega terorja, na stroge kazni, mnoge tudi na smrt, ki jih je vedno spremljala tudi kazen zaplembe premoženja, včasih tudi premoženja drugih oseb in ne samo premoženja obsojencev. Tako so bili nekateri predstojniki redovnih skupnosti obsojeni tudi na zaplembo premoženja, ki je pripadalo redovni skupnosti ali neki drugi osebi in ne obsojenemu predstojniku. Predstojnik jezuitov v Ljubljani je bil obsojen na zaplembo jezuitskega samostana in tudi cerkve sv. Jožefa v Ljubljani, čeprav ta ni bila last niti obsojenca niti jezuitskega reda, ampak je bila last ljubljanske škofije.
Eden najvišjih voditeljev OZNE – komunistične tajne politične policije major Mitja Ribičič - Ciril, ki je bil podpisnik številnih ovadb, na podlagi katerih so nato javni tožilci pisali skonstruirane obtožnice in sodniki krivične sodbe, se je pred leti izgovarjal in zatrjeval, da je delal v skladu s tedaj veljavnimi zakoni. V resnici je bilo povsem drugače. Tedanji revolucionarni zakoni so bili že sami po sebi v nasprotju z ustavo, z mednarodnimi konvencijami in s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, torej barbarski in hudo krivični. Zato po takšnih zakonih sploh ne bi smeli delati.
Revolucionarna policija in komunistično pravosodje pa je hudo kršilo tudi svoje lastne zakone in tedanje ovadbe, obtožnice in sodbe so bile čisti konstrukti partizanske propagande in povsem političnega pravosodja. OZNA je ovadbe pisala po revolucionarnih potrebah in ne glede na zakone, javni tožilci so politične ovadbe prepisovali v obtožnice in sodniki v sodbe. Pravih obrazložitev sodbe sploh niso imele. Tako je v sodbi, s katero je bilo po polurnem postopku brez izvedbe kakršnega koli dokaza obsojenih 17 obdolžencev, ki so bili brez zagovornikov, na dolge zaporne kazni in zaplembo premoženja, eden celo na smrtno kazen, nekaj vrstic obrazložitve samo za obsodbo na smrt. Za obsodbo drugih 16 obdolžencev ni nobene obrazložitve. V sodbi, s katero so bili trije obdolženci obsojeni na smrt in trije na dolge zaporne kazni, vsi pa na zaplembo premoženja, je izrek tako hudih kazni »obrazložen« z enim samim stavkom: »Izrečena kazen je primerna njihovi krivdi.« Toliko je bilo tedaj vredno človeško življenje!
Po padcu komunizma in osamosvojitvi Slovenije je Vrhovno sodišče RS na zahtevo državnega tožilstva v postopku za varstvo zakonitosti obravnavalo in preizkusilo čez tisoč nekdanjih revolucionarnih sodb. Čeprav ni bilo nobene lustracije in so v sodišču ostali prejšnji vrhovni sodniki, med njimi tudi nekdanji komunisti in pristaši totalitarnega sistema, niti ti niso mogli mimo kričečih zlorab kazenskega prava in pravosodja. Vsaj 90 % izpodbijanih sodb iz revolucionarnega obdobja so spoznali za nezakonite in krivične. Ugotovili so, da so neštete sodbe bile v nasprotju tudi z revolucionarnimi zakoni, na katere so se sklicevale. Zato so jih morali spremeniti ali razveljaviti. Trditev Mitje Ribičiča, da OZNA ni delala nezakonito, ampak v skladu s tedanjimi zakoni, je torej dokazano neresnična: Mitja Ribičič in njegovi tovariši na policiji, tožilstvih in sodiščih niso delali niti po tedaj veljavnih krivičnih zakonih. Delali so povsem samovoljno in zgolj po marksističnem načelu, da je resnično in pravično samo tisto, kar koristi komunistični pariji. Tako smo dobili gore krivičnih sodb in tisoče krivično obsojenih, kar komunistični prvaki še danes opravičujejo s smešno trditvijo o več resnicah.
Po slovenski osamosvojitvi je krivične sodbe pri Vrhovnem sodišču RS z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe, lahko izpodbijalo samo vrhovno državno tožilstvo. Prvo tako zahtevo je vložilo prvi dan samostojnosti, kar je bil tudi prvi uradni akt samostojnega državnega tožilstva na področju, ki je bilo do tedaj v pristojnosti zveznega tožilstva v Beogradu. Kasneje je tožilstvo vložilo zahteve za varstvo zakonitosti še zoper številne krivične sodbe.
Rehabilitacija in razveljavitev krivične sodbe po slovenski ustavi spada med človekove pravice. Zato je novi zakon o kazenskem postopku iz leta 1994 (ZKP) določil, da smejo poleg državnega tožilca zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno kazensko sodbo v treh mesecih vložiti tudi sam obsojenec, njegov zagovornik in njegovi sorodniki v ravni vrsti ter bratje in sestre. Takšna določba pa je uporabna samo za nove sodbe in ne za nazaj. Zato je zakon v prehodnih določbah takšno pravico obsojencem in sorodnikom podelil tudi za nazaj (559. člen ZKP), vendar jo je bilo mogoče uveljaviti samo v roku dveh let po uveljavitvi zakona, t.j. od 1. 1. 1995 do 31. 12. 1996.
Kasneje je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je dveletni rok prekratek in ni v skladu z ustavo. Državnemu zboru je naročilo, naj podaljša rok za vložitev zahteve. Če pa bi vrhovno sodišče pred podaljšanjem roka kakšno zahtevo zavrnilo kot prepozno, bo ustavno sodišče zadevo obravnavalo v postopku ustavne pritožbe. Vrhovno sodišče je več zahtev zavrnilo kot prepozne, vloženih je bilo nekaj ustavnih pritožb, ni pa znano, da bi ustavno sodišče katero že obravnavalo in o njej odločilo. Po letu 1996 so bili zato krivično obsojeni zopet odvisni od volje vrhovnega državnega tožilstva, ki pa jim pod novim vodstvom ni bilo več naklonjeno in številni obsojenci niso mogli uresničiti ustavne pravice do rehabilitacije.
Zato je državni zbor v novi sestavi konec oktobra sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP-G, Ur. l. RS št. ¹⁰¹⁄₀₅), ki je začel veljati 26. novembra. S tem zakonom je zakonodajalec izpolnil naročilo ustavnega sodišča in v 20. členu določil, da obsojenec ali njegovi sorodniki zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vložijo do 31. 12. 2008. V primerjavi s prejšnjim dveletnim rokom pa je v zakonu nekaj pomembnih razlik tako v korist kot v škodo krivično obsojenih.
V prejšnjem dveletnem roku je bilo zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zoper vse kazenske sodbe, ki so postale pravnomočne pred 1.1.1995, ne glede na to, za kakšno kaznivo dejanje je bil kdo obsojen. V novem triletnem roku se zahteva lahko vloži samo zoper sodbo zaradi kaznivih dejanj iz Uredbe o vojaških sodiščih, Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije …, Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine …, Zakona o kaznivih dejanjih zoper splošno ljudsko premoženje …, Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper narodno čast, Zakona o konfiskaciji imovine …, Zakona o zaplembi premoženja … in zaradi nekaterih posebej navedenih kaznivih dejanj iz kasnejših kazenskih predpisov vse do leta 1990.
V novem zakonu je tudi določeno, da po smrti obsojenca zahtevo lahko vložijo tudi sorodniki v stranski vrsti do tretjega kolena (nečaki in nečakinje), zoper obsodbe duhovnikov in redovnikov ali redovnic pa tudi zakoniti zastopniki registriranih verskih skupnosti. Zahtevo lahko ponovno vložijo tudi obsojenci, katerim je bila prva zahteva zavržena kot prepozna zaradi izteka roka iz 559. člena ZKP.
Zahteva za varstvo zakonitosti se po zakonu lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ali zaradi zmotne uporabe kazenskega zakona, skratka zaradi kršitve zakona. Zoper sodbo, v kateri so navedena neresnična dejstva, v kateri je zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa – razen izjemoma – ni zahteve za varstvo zakonitosti, ampak je možna samo obnova kazenskega postopka. Za obnovo pa so potrebna zlasti nova dejstva ali novi dokazi, ki v prvem postopku sodišču niso bili znani. Po smrti obsojenca tudi obnovo lahko zahtevajo sorodniki v ravni vrsti ter bratje in sestre. Za obnovo ni predpisan noben rok in jo je mogoče tudi sedaj predlagati zoper povojne revolucionarne sodbe.
Varstvo zakonitosti ali obnovo postopka je pred slovenskimi sodišči mogoče zahtevati zoper sodbe sodišč v Sloveniji. Zoper sodbo vojaškega sodišča pa lahko slovenski državljan vloži zahtevo za varstvo zakonitosti ali za obnovo postopka ne glede na to, kje in katero vojaško sodišče jo je izreklo. Zoper sodbo vojaškega sodišča v Sloveniji se zahteva vloži pri sodišču, ki bi bilo sedaj pristojno za sojenje, zoper sodbe drugih vojaških sodišč pa je treba zahtevo vložiti pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.
Nekatere krivične kazenske sodbe je mogoče do 31.12.2007 izpodbijati tudi z revizijo po Zakonu o popravi krivic (ZPKri-UPB2, Ur. l. RS ⁷⁰⁄₀₅). V zakonu je določeno proti katerim sodbam se lahko vloži revizija, iz katerih razlogov se sme vložiti, kakšen je postopek revizije in kakšne posledice ima sprememba sodbe v revizijskem postopku.
Mnogi so bili na zaplembo premoženja »obsojeni« tudi brez kazenskega postopka in sodbe. Po določbi 28. člena Zakona o zaplembi in izvajanju zaplembe (ZZIZ) je bilo namreč treba premoženje zapleniti vsakemu, ki so ga partizani umorili ali je pred njimi pobegnil. Vsak, ki so ga partizani umorili ali je pred njimi pobegnil, je po zakonu veljal za obsojenega vojnega zločinca. Gre za sprevrženo boljševiško miselnost partizanskih oblastnikov. V pravu civiliziranih narodov velja, da sodišče ugotovi zločin, zločinca obsodi in izvrši izrečeno kazen. Partizani so ljudi najprej umorili, nato pa ubite z zakonom določili za zločince, ki jim je treba zapleniti premoženje. Zaplembo premoženja so določali krajevni ljudski odbori brez kakršnega koli postopka. Odločitve ljudskega odbora ni bilo mogoče izpodbijati, tudi sodišče je ni smelo preizkusiti, ampak jo je moralo samo izvršiti.
Ustavno sodišče RS je določbo 28. člena ZZIZ spoznalo za nasprotno temeljnim pravnim načelom, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Odločilo je, da je zaplembo premoženja na podlagi barbarske določbe 28. člena ZZIZ mogoče izpodbijati z zahtevo za spremembo pravnomočne sodne odločbe po 416. člena ZKP, kakor velja za kazensko sodbo zaradi vojnega zločina. Sodišča takšne zahteve rešujejo zelo hitro in preprosto, kot je treba, saj gre samo za formalno odločbo, sodišče v Kranju pa je iz tega naredilo celo »znanost« in stvari zaradi nerazumevanja prignalo do absurda. Zahteva za razveljavitev odločbe po 416. členu ZKP ni vezana na noben rok in zato časovno ni omejena.
Krivične kazenske sodbe in njihove nadomestke je torej mogoče razveljaviti v različnih postopkih. Obnova postopka in zahteva po 416. členu ZKP nista časovno omejeni, revizijo po Zakonu o popravi krivic je mogoče vložiti do 31.12.2007, zahtevo za varstvo zakonitosti pa do 31.12.2008. Treba je torej pohiteti. Državno tožilstvo pa lahko vlaga zahteve za varstvo zakonitosti brez časovne omejitve.
Prav bi bilo, da bi razveljavitev krivičnih sodb zahtevali vsi obsojenci oziroma njihovi svojci in bi bila ta sramota slovenskega naroda in pravosodja čimbolj in čimprej odpravljena.