Avtor: Tine Velikonja
Danes bo lepo vreme. Res je, da dež, ki pokvari še tako pripravljeno gasilsko veselico, našim obletnim slovesnostim ne pride do živega. Teharje so celo bolj trpežne kot Kočevski Rog. Na obeh slovesnostih leta 1990 julija in oktobra je bilo nebo jasno in je sonce žgalo, za kasneje pa smo računali, da je vedno ne bomo odnesli tako gladko. Vemo, koliko zaleže moliti za dež in kaj pomeni zvoniti po toči, prej ali slej nas bo doletelo, lilo bo kot iz škafa in kot žabe bomo čofotali po lužah. Za letos smo prosili nebo, naj nam bo naklonjeno, in bili uslišani.
Posebne načrte imamo, jubilejno leto je, 60 let od takrat in celo dojenčki, ki so jih spravili v dečji dom, in drugi otroci, ki so jih naselili pri Petričku, so stari najmanj toliko. Za mladoletne domobrance pa velja, da smo 76-letniki pravi mladeniči. Če bo deževalo, se bomo posvetili mrtvim, če pa bo lepo vreme, se bomo razživeli tudi preživeli. Nova Slovenska zaveza je pripravila protokol, po katerem bodo podeljevali priznanja, ne toliko zato, ker smo šli skozi trnje in šibje, ampak ker smo ostali zvesti. Dela smo se lotili z zamudo in zato seznam ljudi ni popoln. Zaškripalo bo, prav bojim se, da bo vsega zmanjkalo. Če bi se odločili za značko, bi bilo najbolj preprosto, a značka je ena figa. Si jo boš zataknil za klobuk ali kaj? Če že, naj bo plaketa, okrogla, velika, pozlačena, s slovensko zastavo, ki so jo nosili domobranci, in napisom TEHARJE 1945-2005. Članov Nove Slovenske zaveze je med nekdanjimi taboriščniki Teharij največ šestdeset, vseh skupaj jih ne more biti več kot sto, na slovesnost itak ne bodo prišli vsi. Stroški bodo, z denarjem pa še nikoli nismo bili tako na tesnem. Kočevski križ nam je pobral zadnje fičnike. Ameriški mecen, ki nam je obljubljal polovico denarja, nas je zadnji hip pustil na cedilu. Sto plaket bo moralo biti dovolj, listin pa lahko naštancamo, kolikor se nam bo zljubilo. Danes pa smo v zadregi, saj se je pokazalo, da smo se uračunali. Zvečer smo zadnjikrat preverili seznam in črtali vse, ki nam niso naknadno potrdili, da bodo prišli na Teharje. Danes smo v hudi zadregi, saj se je pokazalo, da smo se ušteli. Morda bodo celo tisti, ki bodo prisotni, ostali praznih rok.
Da se slovesnost ne bi preveč zavlekla, smo sklenili, da slavnostna podelitev ne bo po maši, ampak bomo plakete in diplome izročali pri kapelici na vhodu v slavnostni prostor že ob prihodu. Drobničeva Mateja suvereno obvladuje skupino petnajstih mladih, ki skrbijo za hitri potek. Z Justinom sva nekje spredaj, ker sotrpine najbolje poznava. Iz množice, ki se zliva proti spomeniku, jih pobirava in usmerjava k mizi, na kateri imamo razstavljena priznanja. Izmenjamo nekaj besed in že k naslednjemu. Sošolcu ing. Francetu Hočevarju se mudi, ker bo pomagal pri maši. Edini še živi ministrant starega kova je in brez njega ni nobenega berila. Ing. Jože Gorjup nikoli ne manjka, pa naj gre za naše svečanosti in izlete ali razpošiljanje Zaveze. Marija Verbič iz vasi Pako pri Borovnici, takrat stara 16 let, je vodila postavitev farne plošče v Borovnici. Brez nje bi bili še danes brez, podobno kot v Podlipi ali Grahovem. Fani Božič iz Bizovika in njen mož Stane, zdaj iz Škofje Loke, sta čuden par. Fani krhka, da skoznjo vidiš, Stane pokončen in krepak, le zadnje čase ga vleče navzdol in se opira na palico. Bil je prisilni mobiliziranec v nemško vojsko in se po čudnem spletu okoliščin znašel v teharskem taborišču. On je bil tisti, ki nam je nalival rjavkasto tekočino za zajtrk in čorbo z lističi pesinega perja za kosilo. Zadnja od treh gracij je Francka Vreg, zdaj Ljubljančanka, sicer pa Komidarjeva iz Nadleska v Loški dolini. Sedemnajstletno sestro Megico so za Silvestra 1944 sredi vasi skupaj s še dvema dekletoma iz Podcerkve kot talko ustrelili partizani. V taborišče je prišla z dvema bratoma, domov pa odšla sama. Kar pet bratov Mivšek iz Hlevnega Vrha pri Sv. Treh Kraljih se je 1. junija 1945 znašlo na Teharjah, domov pa se je vrnil samo Jakob. Vsako leto prihaja in se jih spomni, tudi letos nanje ni pozabil. Oba Jožeta iz Radeljskega polja pri Grosupljem, tako Podržajev kot Palčarjev, nista več tako urna, še vedno pa zgovorna. Podržaju, mojemu sošolcu iz škofijske gimnazije, so vrnili vseh 50 hektarjev gozda, poleg živahnih hčera in sina roji okrog njega kar 21 vnukov, pa sploh še ni izrekel zadnje besede, bo še! Ko se je vrnil iz taborišča, ga je čakala izropana domačija in teta kot skrbnica. Adijo šola! Daljni sosed Franc Doblekar iz Št. Jurija pri Grosupljem se je podobno kot Jože rešil, oba pa sta izgubila po dva brata, Jože enega na Turjaku in drugega na Teharjah, France oba na Turjaku. Anton Kavčič, Anton Koščak, Anton Meden in Alojz Švigelj, vsi z Menišije, Ivan Ileršič z Rakeka, Janez Korošec iz Jeršanovega in Franc Ravšelj z Viševka pri Starem trgu, nekdanji vojaki Rupnikovega bataljona, so kerlci, ki nič ne kažejo, da bi jih načenjala rja. Pogrešamo Fani Bonač - Žarnič, ki je tudi iz Notranjske in nikoli ne manjka. Marija Ladiha, tudi taboriščnica, nam pove, da je zbolela, vendar Fanči upa, da ne bo ostala praznih rok. O vraga, tole pa je Zdešarjev Janez, najslavnejši teharski taboriščnik, eden štirih, ki jim je 21. junija 1945 posrečilo pobegniti iz taborišča! Odkod se je le vzel! Presneta Marina, njegova sestra, zatrjevala nam je, da ga ne bo. Pa smo ga črtali s seznama. Ivan Korošec, ki je z Zdešarjem pobegnil iz taborišča, se drži resno in mu ni do klepeta. Alojz Tekavec, sin leta 1942 umorjenega vidovskega župana, z nasmejanimi usti in sijem v očeh krepko stisne roko, da boli. Pozna se mu, da ima grunt trdno v rokah. Ludvik Srnel, ki je tudi od tam, je resen in kot vedno, tudi danes tih. Anton Urbas z Blok je zgovoren in šegav, podobno kot meni se tudi njemu pozna, da ga je srknil kozarček ali dva. Pri Alojzu Strletu iz Gradeža pri Turjaku sploh ni videti, da je preživel oboje, Turjak in Teharje, penzion pa si prislužil s trdim delom na železnici. Čeprav je doma komaj pet minut od turjaškega gradu, se je tja vrnil šele zaradi svečanosti ob 50-letnici njegovega padca. Ing. Nace Miklavčič prihaja s Prevalj na Koroškem, pa pride vedno zraven, kot da mu je treba samo skočiti čez cesto. Sošolec iz gimnazije ing. Franc Čandek, za katerega sploh nisem vedel, da je bil moj sotrpin, prihaja iz Postojne, dr. med. Lojze Boh, moj stanovski kolega, iz Novega mesta. Če želite vedeti kaj več o gobah, se spomnite nanj! Marjan Bone je doktor za dvigala, trdi, da ni v najboljši formi. V taborišču smo bili v isti sobi. Spominjam se, da je imel vnetje grla in ga je hotelo zadušiti. Potem je teden dni pljuval kri in gnoj ter zadihal. Stanko Gorenc z Rake pri Krškem in njegovih pet velikanov zakriva sonce. Kadar me vprašujejo, kakšne ljudi so ubijali v povojnih pobojih, pokažem nanj in na njegovo spremstvo: »Takele, poglejte! Če bi jih pustili živeti, bi bilo Slovencev dovolj!« Izseljenski škof Janez Pucelj pelje na invalidskem vozičku svojo mater, 90-letno Pavlo Pucelj iz Goriče vasi pri Ribnici. Že leta 1945 je na Teharjah spadala med stare, od takrat pa je minilo 60 let. Prof. in akademski slikar Marijan Tršar se je prav s teharskimi risbami zapisal med nesmrtnike. Šentjernejčana Stanko Jurečič in Polde Švalj sta imela vražjo srečo, da sta ostala živa; po svoje smo jo imeli vsi, a tadva prav posebej. Stanko se ni odzval, ko so popisovali mladoletne Šentjernejčane. Te so še istega dne pobili, pri tem sploh niso bili izbirčni, saj so pobrali prav vse, ki so bili doma iz naselij med Novim mestom in Brežicami. Ker je bil Stanko iz Velikega Mraševa, ta pa spada pod Sv. Križ, se ni javil in se tako rešil. Poldeta pa so dobili v pest, ko se je vračal domov iz taborišča in ga že peljali na morišče. Večine drugih po imenu ne poznam, samo po obrazu.
Avtor slike: Tine Velikonja
Opis slike: Teharje 2005 Tine Velikonja
Za koga bi rekel, da ga pogrešam. Predvsem Vinka Udovča, ki se že nekaj let otepa namišljenih in pravih bolezni, ki niso ne tič ne miš, dr. Jožeta Marolta, mojega zdravniškega kolega, pravnika Marjana Lavriča. Praznina je pred nekaj leti zazijala s smrtjo Jožeta Grdadolnika, našega sobnega starešine. Z lekarniško natančnostjo in horjulsko poštenostjo nam je rezal vsakdanji kruh, tistih 60 gramov, ki so nas ohranjali pri življenju. Silvestrsko noč ob vstopu v leto 2000 smo preživeli skupaj; z vasi Koreno nad Horjulom smo pričakali tretji milenij: Horjul pod nami je pošiljal rakete skoraj do nas, Vrhnika je zagorela, kot da jo oblegajo Turki, z ljubljanske strani se je za hribi bliskalo kot ob hudi uri. Takrat še čil, čez pol leta ob blagoslovitvi križa na Vranjih pečinah pri Zaplani pa je že lovil sapo. Srce! Vrhovčev Janez, njegov sosed, zdravnik v Celju, je umrl lani. Rak na pljučih, kajenje. Edini greh, za katerega nam ne bo treba delati pokore, zanj smo kaznovani že na tem svetu. Ne morem pozabiti sošolcev, vseh starih okrog 16 let, Aljoše Basaja, Lojzeta Lesarja in Francija Jakliča, ki so prav na tem kraju pustili mlada življenja.
Slavljence prevzemajo mladi; z iskanjem listin ni težav, plakete pa so tako ali tako enake. Priznanja podeljuje predsednik Nove Slovenske zaveze, Anton Drobnič. Vse poteka slovesno, kot da smo na avdienci pri papežu. Stisk roke, predaja listine in plakete, nekaj besed. Vsak želi govoriti z njim, ga kaj vprašati ali mu povedati, kar je več kot pol stoletja nosil v sebi. Vrsta se daljša in tako ne bomo prišli nikamor. Posežem vmes in zahtevam red. Samo nekaj besed in naprej! Vsak čas se bo začela maša, mi smo pa komaj na polovici.
Avtor slike: Tine Velikonja
Opis slike: Mojca Velikonja bere imena prejemnikov Teharskega znaka Tine Velikonja
Pustim vse skupaj in se odpravim proti oltarju. Ljudstvo se je zgrnilo preblizu oltarja, nekateri so zasedli sedeže, prihranjene za slavljence. Predsednik državnega zbora dr. France Cukjati in minister ing. Janez Drobnič iščeta, kje bi bilo zanju še kaj prostora, pa nič. Pošljemo ju pod oltar, tam bosta pač stala, kaj hočemo. Če ni, še vojska ne vzame, in stolov ni!
Mašo vodi mariborski pomožni škof dr. Anton Stres. Pojejo celjski cerkveni zbori. Povzpnem se na smetišče nad spomenikom in poslušam pridigo.
Pridiga-anton stres
Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora, spoštovani gospod minister, spoštovane gospe in gospodje poslanke in poslanci Državnega zbora, gospod župan, spoštovani nekdanji taboriščniki, dragi svojci in sorodniki vseh tistih, ki so tukaj ali od tukaj naprej izgubili svoje življenje, dragi sobratje, spoštovani gospod opat, spoštovani gospod vojaški vikar, dragi sobratje duhovniki, drage sestre in dragi bratje!
Že nekaj let se vsako prvo nedeljo v oktobru zberemo na tem kraju žalostnega spomina, kjer nam vedno znova zastaja dih. Letos še posebej, saj je poteklo natanko 60 let, odkar se je tod na poseben način ponavljala zgodba o Kajnu in Abelu, ki smo jo slišali v prvem berilu in pred čimer nas še posebej svari apostol v drugem berilu. Tukaj se je o življenju in smrti soljudi odločalo na osnovi sovraštva, maščevalnosti, laži in ideološke zaslepljenosti. Nad zemljo, na kateri se take stvari dogajajo, visi prekletstvo, smo slišali v prvem berilu. Naša molitev, združena z molitvijo tistih, ki so tukaj molili pred odhodom v smrt, naj to prekletstvo spremeni v spravo in odpuščanje.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
Zgroženi smo ob vedno novih poročilih, kako so zmagovalci surovo in množično pobijali vse, kar so dosegli na strani poražencev: ne samo vojake, temveč tudi žene, otroke in ostarele, ker so po srcu in mišljenju pripadali poraženi strani. O ničemer drugem se tukaj ni spraševalo, nobeno drugo dejstvo ni štelo. Resnično je šlo za genocid, za množično pobijanje ljudi samo zato, ker so pripadali skupini ljudi, ki jo je bilo treba uničiti in iztrebiti.
Vse to nas napolnjuje z žalostjo in sramoto. Z žalostjo nad neizmernim trpljenjem in krivico, s sramoto zaradi brezmejne surovosti in zločina, ki so ga tukaj zagrešili ljudje, ki so bili ljudje, kakor smo mi vsi. To taborišče tukaj in na stotine morišč na naših tleh nas soočajo z grozljivostjo naše preteklosti. Toda velik del naših ljudi in naše javnosti – tako se vsaj zdi – še vedno ni prav doumel, kako grozljivo in nesprejemljivo je vse to, kar se je dogajalo. Pričakovali bi več skupne in nedeljene politične volje, da izrečemo nedvoumno besedo o obdobju revolucije in o žrtvah, ki jih ima ona na vesti; vsem žrtvam na ozemlju naše domovine pa je treba dovoliti, da bodo pokopane tako, kot zahteva njihovo človeško dostojanstvo. Nimamo pravice vsega tega potisniti v pozabo, še manj pa ima kdo pravico iskanje resnice o vsem tem podcenjevalno označiti kot nepotrebno »preštevanje kosti«.
Tega, kar se je pred 60 leti dogajalo po moriščih naše domovine, niso delale tuje zločinske tolpe. To so delali ljudje, ki jih z njihovimi žrtvami ni povezoval samo skupen materni jezik, ampak tudi skupna vzgoja v šoli, največkrat celo podobna verska vzgoja po domačih družinah in pri verouku. Eni in drugi, rablji in njihove žrtve, so prebirali istega Gregorčiča in Cankarja, prepevali in znali iste pesmi, pogosto hodili k istim mašam, poznali isto svetopisemsko zgodbo o Kajnu in Abelu, znali na pamet iste stihe iz Prešernovega Krsta pri Savici – »Slovenec že mori Slovenca brata, kako strašna slepota je človeka«. Ljudje, ki so to počeli, so imeli doma žene in otroke in so jih imeli radi, so za božič postavili božično drevo in mogoče celo jaslice pod njim. Po kulturi bi storilce in žrtve v večini primerov komaj razlikovali, še manj po barvi kože ali po potezah obrazov. Bojna črta med dobrim in zlom je takrat potekala po sredi našega ljudstva, velikokrat celo po sredi sosesk in družin.
Koliko je bilo med njimi ljudi, ki bi se bili zlahka znašli tudi na drugi strani! Kako malo je včasih treba, da se človek znajde tam, kjer ne bi nikoli mislil, da se bo. Človek navadno krene na napačno pot zločina s komaj opaznimi koraki. Ko danes ponovno zgroženi stojimo na tem nesrečnem kraju, se še bolj zavedamo lastne in splošne človeške slabosti in moralne krhkosti. Kako malo je včasih potrebno, da nas zmedejo čustva, da nas omreži strast, da nas zasvoji sovraštvo, da nas prepriča lažniva propaganda. Kako močno je zlo in kako šibek je človek v odporu proti njemu! Kako hitro lahko odpade od Boga Ljubezni in Življenja! Že jutri bi se lahko vse to, nad čimer smo danes zgroženi, spet ponovilo v komaj kaj drugačni preobleki.
Zato naše vsakoletno bogoslužje na tem kraju pomeni, da se ne vdajamo brezbrižnosti do teh dejanj in si ne prikrivamo več zgodovine, tudi tiste ne, na katero ne moremo biti ponosni. Kajti na pozabo so vedno računali vsi veliki zločinci. Znano je, da je Hitler moralne dvome o svojem uničevalnem pohodu proti Judom in slovanskim narodom odstranil z besedami: »Kdo se pa še danes spominja Armencev?« Mislil je na armensko tragedijo v letih 1915–1916, ko so Turki pobili milijon in pol Armencev. Menil je, da je ta genocid že prerasel mah pozabe. Iz navidezne pozabe in brezbrižnosti svetovne javnosti so poznejše diktature – tudi komunistična – izvajale strašen sklep, da je mogoče ljudi množično pobijati, ker se da vse skriti in zamolčati. Vse prizadevanje po drugi svetovni vojni je šlo pri nas v tej smeri. Toda ravno danes je po 90 letih genocid nad Armenci spet v ospredju evropske pozornosti, po 60 letih genocida, ki je potekal v Sloveniji, pa so prav tako obsojeni na neuspeh vsi poskusi, da bi našo pozornost od njega odvrnili, in tiste, ki so zanj odgovorni, zaščitili pred javno in pravnomočno obsodbo. Človeški zakonodajalec sicer lahko določi, da bo kakšen zakonski prestopek po določenem času zastaral, Bog in človeška moralna vest pa ne dopuščata, da bi kdaj zločin nehal biti zločin.
Ko smo soočeni z velikimi zločini in grozotami, ki so jih zagrešili ljudje, smo navadno ogorčeni. Ta ogorčenost je razumljiva in upravičena, ne sme pa se sprevreči v sovraštvo in maščevalnost. Tudi zahteva po jasni obsodbi zločincev ne izhaja iz sovraštva ali maščevalnosti, temveč samo iz potrebe po tem, da se moralni in pravni pravični red, ki je bil z zločinom poteptan, zopet vzpostavi in da zopet dobijo vso svojo veljavo sveta moralna načela pravičnosti, človekovega dostojanstva in človekoljubja.
Zgroženi smo in ogorčeni nad zločinom, sočutni z žrtvami, pa tudi zgroženi in žalostni ob spoznanju, kaj lahko ljudje postanemo in kakšnih grozodejstev smo zmožni. Kot pravi Khalil Gibran v svojem Preroku: »Kot se svetnik in pravičnik ne moreta dvigniti nad to, kar je najbolj vzvišenega v vsakem izmed vas, tako zlobnež in slabič ne moreta pasti niže od tega, kar je najnižjega v vas … In ko pade eden izmed vas, pade za te, ki stopajo za njim, in jih opozarja na kamen spotike.« Ko pomislimo na to, kako malo je včasih treba, da človek zaide zelo daleč in se pogrezne v hud zločin, nas to pretrese in zamaje v naših navideznih gotovostih. Zato je apostol Pavel lepo opozoril: »Kdor misli, da stoji, naj gleda, da ne pade.« Jezus pa nas uči, naj bo sestavni del vsake naše molitve tudi prošnja: »Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.« Potrebna nam je Božja pomoč, nase se ne moremo zanesti.
Tudi to je smisel naših spominskih slovesnosti. Mrtvih, ki so od tukaj odhajali v krivično in prerano smrt, ne moremo več priklicati nazaj v življenje. Prepuščamo jih Božji Ljubezni in njegovemu neizmernemu sočutju. Zato smo danes zbrani pri tej sveti maši, ki jo darujemo za vse rajne, rajne, katerih pot v smrt se je začela tukaj, za vse rajne v drugi svetovni vojni in po njej. Bog, ki ničesar ne pozabi in pri katerem ni nič izgubljeno, nobena solza in nobeno trpljenje, jih je v svoji zvestobi bogato odškodoval. Pač pa lahko in tudi moramo okrepiti v sebi zavzetost in pripadnost človekoljubnosti, pravičnosti in ljubezni in našo prošnjo Bogu, naj nas varuje. Znan je rek starih modrijanov – ki so ga povzeli tudi krščanski misleci – da ni najbolj nesrečen tisti, ki krivico trpi, temveč tisti, ki krivico dela. Tudi zločinec je predvsem nesrečnik. To je sočutno spoznanje, kakor ga ima Bog do nas grešnikov. To sočutje seveda ni potuha in nima nič opraviti s kakim omalovaževanjem človeške krivde. Če bi Bog našo človeško krivdo omalovaževal, nas ne bi prišel od nje odrešit za tako ceno: za ceno smrti svojega Sina na križu. Toda Bog ima z nami grešniki sočutje. Zato se nas usmili in nam odpušča. Njegov Sin je postal človek in se uvrstil med grešnike, ki so se spokorjeni in s priznavanjem svoje krivde dajali krstiti Janezu Krstniku v Jordanu. Šel je končno v našo spravo na križ namesto nas vseh. To je Božje sočutje z nami in to sočutje obhajamo pri vsaki sveti maši, tudi danes tukaj. Našim mrtvim naj prinese mir in srečo pri Bogu, nam vsem pa odpuščanje, spravo in odrešenje. Amen.
V kulturnem delu po nastopu pevskega zbora zapoje Marko Fink pesem »Mati svetle bolečine«. Od prvega dne bi obiskovalci teharskega taborišča želeli Sočutno, Marijo z mrtvim Jezusom v naročju, pa je zaenkrat nismo dočakali. Vsi prisluhnemo, pesem je posvečena mrtvim sestram in bratom. Na vrsti je naša Mojca. Brala bo imena. Vadila sva in skrbno si je zapisala poudarke, denimo, da je pri Velike, Veliki, Veliko naglašen prvi zlog, i pa se skoraj ne izgovori, pri Štepanji vasi naglas na e, da se Begunje izgovorijo Begnje z naglasom na e, Pustnice imajo naglas na u, Ponikve na i, Petkovec na o, Volčje se izgovarjajo Voučje, Andolšek na o, Jurečič na u, Bone na e, Homovec na prvi o, Komidar na i, Koščak na a, Ladiha na i, Lovše na e, Ponikvar na o, Tivadar na i, Franc Čandek je treba izgovoriti tako, da se c in č slišita vsak zase in tako dalje:
1. Marija Andolšek, Velike Lašče
2. Ivan Anžlovar, Ivančna Gorica
3. Rezka Anžlovar, Ljubljana
4. Alojz Boh, Novo mesto
5. Marjan Bone, Domžale
6. Fani Božič, Škofja Loka
7. Stane Božič, Škofja Loka
8. Franc Čandek, Postojna
9. Jožefa Dežman, Ljubljana-Štepanja vas
10. Franc Doblekar, Št. Jurij pri Grosupljem
11. Stanko Gorenc, Raka pri Krškem
12. Jože Gorjup, Ljubljana
13. Janez Habe, Laško
14. Franc Hiti, Unec
15. Franc Hočevar, Log pri Brezovici
16. Mirko Homovec, Ljubljana
17. Stane Hren, Ponikve, Dobrepolje
18. Ivan Ileršič, Rakek
19. Franc Jurca, Petkovec, Rovte
20. Stanko Jurečič, Veliko Mraševo, Sv. Križ-Podbočje
21. Anton Kavčič, Begunje pri Cerknici
22. Marija Kavčič, Grosuplje
23. Francka Klinc - Sever, Videm-Dobrepolje
24. Franc Kocjančič, Ljubljana-Polje
25. Anton Kočevar, Lož
26. Bogomir Komidar, Nadlesk, Stari trg pri Ložu
27. Alojz Korošec, Jeršanovo, Sv. Trojica na Blokah
28. Ivan Korošec, Ljubljana
29. Nada Korošec, Begunje pri Cerknici
30. Peter Kostelec, Gabrje, Ivančna Gorica
31. Anton Koščak, Begunje pri Cerknici
32. Ivan Kovačič, Št. Vid pri Stični
33. Lado Kovačič, Velike Lašče
34. Franc Koželj, Reva na Dobrniški planoti
35. Bernard Kraševec, Postojna
36. Janez Kraševec, Jeršanovo, Sv. Trojica na Blokah
37. Marija Ladiha, Ljubljana
38. Andrej Loštrek, Rovte
39. Janez Lovše, Ljubljana
40. Jože Lukančič, Rovtarske Žibrše
41. Jože Marolt, Ljubljana
42. Jože Marolt, Veliki Vrh, Nova vas na Blokah
43. Anton Meden, Kržišče, Cerknica
44. Jože Meden, Begunje pri Cerknici
45. France Merzel, Novo mesto
46. Ignac Miklavčič, Prevalje na Koroškem
47. Jakob Mivšek, Hlevni vrh, Vrh pri Sv. Treh kraljih
48. Marjan Močnik, Mengeš
49. Viktor Mulec, Stari trg pri Ložu
50. Marija Nadlišek, Vrhnika
51. Stane Novak, Grosuplje
52. Vida Oberstar, Prigorica pri Ribnici
53. Jože Palčar, Velika Račna pri Kopanju
54. Ciril Papež, Podtiskavec, Struge
55. Anton Pečjak, Cvibelj pri Žužemberku
56. Ciril Petan, Muljava
57. Jože Podržaj, Čušperk pri Kopanju
58. Angela Ponikvar, Nova vas na Blokah
59. Anton Potokar, Luče pri Grosupljem
60. Pavla Pucelj, Goriča vas pri Ribnici
61. Valči Pušlar, Ljubljana
62. Franc Ravšelj, Viševek, Stari trg pri Ložu
63. Terezija Rožanc, Begunje pri Cerknici
64. Vinko Rupnik, Rovte
65. Franc Rus, Dob, Ivančna Gorica
66. Cvetka Rusec, Velike Lašče
67. Ludvik Sernel, Sv. Vid na Vidovski planoti
68. Tone Skušek, Bistrica, Šentrupert
69. Franc Skvarča, Ljubljana
70. Pavle Slabe, Žažar pri Horjulu
71. Franc Slana, Ljubljana
72. Stane Smolič, Ljubljana
73. Alojz Stanonik, Pustnice pri Vodicah
74. Justin Stanovnik, Ljubljana
75. Kristina Sterle, Stari trg pri Ložu
76. Alojz Strle, Gradež pri Turjaku
77. Anton Štrus, Dob, Šentvid pri Stični
78. Franc Šuštar, Zagorica, Videm-Dobrepolje
79. Stanko Šušteršič, Ljubljana
80. Leopold Švalj, Šentjernej
81. Alojz Švigelj, Begunje pri Cerknici
82. Alojz Tekavec, Tavžlje na Vidovski planoti
83. Francka Tivadar, Ljubljana
84. Jože Treven, Rovte
85. Ludvik Treven, Radovljica
86. Ludvik Treven, Rovte
87. Marijan Tršar, Ljubljana
88. Ana Turšič, Kožljek, Begunje pri Cerknici
89. Anton Urbas, Volčje, Nova vas na Blokah
90. Tine Velikonja, Ljubljana
91. Marija Verbič, Pako pri Borovnici
92. Miro Vratarič, Topol, Nova vas na Blokah
93. Francka Vreg, Ljubljana
94. Franc Zakrajšek, Hudi Vrh, Nova vas na Blokah
95. Anton Zalar, Župeno, Begunje pri Cerknici
96. Ciril Zavodnik, Trebnja Gorica, Krka
97. Andrej Zrnec, Orle, Škofljica
98. Fanči Žarnič, Ljubljana
99. Viktor Žnidaršič, Ljubljana-Črnuče
100. Leopold Žust, Vrh pri Sv. Treh kraljih
Šlo je kot namazano. Kljub vsemu pa smo nerodni. Vsaj tiste bi še lahko dali na seznam, ki so prisotni, tako pa smo izpustili celo Zdešarja, čeprav je somaševal. Kaj moremo, mislimo, da ne kažemo let, a takole se pokaže, da smo trdi v glavo. Vsi pričakujemo, kaj bo povedal Justin Stanovnik.
Avtor slike: Tine Velikonja
Opis slike: Prejemniki Teharskega znaka Tine Velikonja
Avtor justin
Dragi prijatelji!
Čutim, da moram tako reči vsem, ki ste na to nedeljo prišli na ta kraj. Nihče vas ni k temu silil, nobenega dobička ne boste imeli od tega. Neka misel nas je vse pripeljala in zaradi te misli, ki je v vsakem od nas, si pravimo med sabo in jaz sedaj pravim vam: dragi prijatelji. Posebej pozdravljam seveda tiste, ki so dobili priznanje in listino, v kateri piše, zakaj jim to priznanje pripada. Poglavitno je to, kar velja za vse. Vsi smo prišli na ta kraj zato, ker vemo, kaj pomeni.
Letos je minilo šestdeset let od takrat, ko so Teharje dobile pomen, ki ga bodo imele v slovenski zgodovini. Šestdeset let je dolga doba in marsikaj se je zgubilo, a poglavitne reči so ostale.
Zgornji del tega taborišča, prve tri barake od tu, kjer smo sedaj, se je napolnil v dveh dneh, zadnji dan maja in prvi dan junija 1945. Napolnili so ga domobranci, vojaki slovenske narodne vojske, in civilisti, ki so se v Vetrinju odločili, da gredo z njimi. Vseh je bilo 4.500 ali nekaj več, zato je bil prostor natlačen. Prvega dne, ko je prišel del II. polka z Rupnikovim bataljonom, še ne, drugega dne, ko so prišli še nekateri bataljoni III, IV. in zvečer I. polka, pa so bile barake in dvorišča med njimi tako polna, da se ni dalo več premikati. V petek, 1. junija, so jih tudi že začeli voziti na morišče. Janez Zdešar, ki mu je treba verjeti, ker je svoje spomine, edini, pisal že leto za temi dogodki, pravi, da se je to potem dogajalo vsako noč dvakrat, enkrat ob 11h in potem še enkrat ob 2h. Domobrance iz moje doline so odpeljali v nedeljo, 3. junija, ob 11h zvečer. Vsakič je prišlo šest do osem tovornjakov, vse do 9. junija, ko so jih potrebovali drugod. Vmes so dvakrat odpeljali tudi dekleta in žene, enkrat so jih na slepo ločili petdeset od neke večje skupine, drugič pa so jih, spet petdeset, odbirali na različne načine, tudi tako, da so jih klicali po imenu. Tistih šeststo domobrancev, ki so ostali po prekinitvi 9. junija in ves čas ležali na gramozu med barakama dve in tri, pa so zvozili na morišče po velikem begu v noči med 20. in 21. junijem. Potem so odpeljavali še dvakrat: konec julija so odpeljali 150 domobrancev, ki še niso dopolnili osemnajst let, a so nosili uniforme eno leto ali več, potem pa, že po amnestiji, še 50 mladoletnih domobrancev, v glavnem tistih, ki so nekoliko več hodili v šolo. V taborišču samem, odnosno v njegovi okolici, pa so umorili še tri petnajstletne domobrance. Ker je to bila izjema, jih poznam po imenu: France Jaklič, Aljoša Basaj, Lojz Lesar. Kakor ste videli, smo morali pogosto rabiti okrogle številke, ker so partizani uničili arhive. Hoteli so, da bi bil zločin, ki so ga naredili, popoln.
V tistih treh mesecih leta 1945, maja, junija in julija, so bili v Teharjih dvoji ljudje: eni so ubijali, drugi so bili ubijani. Med njimi je tekla črta, ki je nobeden ni mogel in ne hotel prestopiti. Oboji, tisti na eni kot tisti na drugi strani, so imeli za sabo neko pot, ki se je tukaj končala in jih za zmerom naredila takšne, kakršni bodo v zgodovini tega naroda, dokler bo obstajal.
Avtor slike: Henrik Krnec – Justin Stanovnik
Opis slike: Teharska listina Henrik Krnec – Justin Stanovnik
Avtor slike: Henrik Krnec – Erik Brinar
Opis slike: Teharski znak Henrik Krnec – Erik Brinar
Najprej nekaj o tistih, ki so tukaj rutinsko, slepo in predano morili. Kakšno pot so prehodili in kakšno Slovenijo so postavili? Pot, ki so jo prehodili, je bila takšna, da po takšni nobeni slovenski ljudje še nikoli niso hodili; in Slovenija, ki so jo postavili, je bila takšna, da v takšni Slovenci še nikoli niso živeli. Do tega časa najprej nismo vedeli, kaj je politični umor. Sedaj pa nas je takorekoč preplavil. Ni čudno, da so se koordinate sveta porušile. S političnim umorom je prihajal teror. Bilo je tako, da je vsaka noč prinesla nov strah. To je bil fizični strah, s katerim je operirala revolucija. Ko pa so komunistični gverilci ustanovili partijsko državo, je fizični strah začel preraščati v političnega. Tako je prišlo do tega, da smo se Slovenci prvič v zgodovini bali. Nikoli prej ni bilo tako z nami. Vse do leta 1990 smo se tako bali, da smo se bali še potem, ko se nam ne bi bilo več treba.
Druga reč, ki so nam jo prinesli ti ljudje, je bila ta, da nismo bili več lastniki. Kaj to pomeni, se nam počasi odkriva, ko nas kdaj zaloti slutnja, da ne znamo prav postaviti države. Tedaj pomislimo, da je morda to zato, ker smo se, razlaščenci, odvadili biti politični ljudje. Ti ljudje so uvedli tudi to novost, da je deset tisoč ljudi moralo hoditi na policijo ovajat. Še nikoli nismo videli kaj takega. Kar so s tem uničili, je bilo prijateljstvo in zaupanje, ki delata življenje varno in zanesljivo. Takšen svet so postavili tisti, ki so delovali tukaj pred šestdesetimi leti. Tu so polagali zadnje izpite. Tu so se zavezovali na način, ki ni dajal nobenih možnosti, da bi se spet razvezali in rešili. Ali poznate koga, ki je spregovoril? Ali ni to čudno? Kako zelo so se morali zavezati!
Ali naj se letos, ko je okroglih šestdeset let po tem, dotaknemo še tega, kako jim je to uspelo? To jim je uspelo zato, ker so se zapisali ideologiji, ki je delovala po načelu totalne manipulacije. Večina od nas, ki danes tukaj stojimo, smo doživeli, kaj je to manipulacija. Manipulirati pomeni investirati ljudi v svoje namene na način trika. Preletimo na hitrico ta del kariere boljševiške partije.
Do sedaj smo doživeli štiri njene manipulativne postopke: dva med vojno in dva po letu 1990. Ko je boljševiška komunistična partija sklenila, da bo vojno izkoristila za revolucijo, je vedela, da jo mora ogrniti v plašč rezistence, upora proti okupatorju, boja za narodovo svobodo ali enobeja. In ljudje so zagrabili. Tako moč so imele te besede, da se jim niso mogli upirati. To je bila ena stvar. Druga reč pa je bilo tako imenovano načelo bojevanja. Boljševiki so vedeli, da morajo rezistenco, ki so se je polastili, tako pilotirati, da bodo sprejeti od Zaveznikov. Gverilsko vojno so, ne meneč se za trpljenje ljudi in izgubo življenja, spremenili v frontno vojno. Tudi s tem manevrom so, s pomočjo mednarodnih komunističnih zvez, uspeli. To je bilo med vojno.
Leta 1990, ko je spet šlo za obstoj, pa so komunisti ponovili to, kar so naredili med vojno: izumili so scenarij za dve novi veliki manipulaciji. Prva je bila prevzem vodstva prehoda iz totalitarizma v demokracijo. Komunisti so že kmalu po začetku osemdesetih let spoznali, da njihov sistem ne more več nositi življenja, in da bo slej ali prej konec totalitarne igre. In ker so videli, da je prehod nujen, so naredili genialno potezo. Odločili so se, da ga bodo vzeli v roke in ga izpeljali sami. Sedaj ne morem govoriti o tem, kako so to naredili, opozoril bi le na to, da je v tem razlog, da imamo demokracijo, kakršno imamo.
Drugi manipulativni poseg komunistov v slovenske zadeve pa spada v naš živi sedanji čas. Okoli leta 2000 ali pa že kako leto prej, jih je prešinilo drugo temeljno spoznanje. Uvideli so, da genocidnega krvavega nasilja nad svojim narodom ne bo mogoče prikrivati večno. Spoznali so predvsem to, da bo veliki povojni umor prej ali slej, ali pa že prav kmalu, postal velika slovenska tema. Odločili so se, da bodo partijsko revolucionarno nasilje, predvsem pa, kot smo rekli, genocidni umor slovenske narodne vojske, raziskali sami. To pa se pravi: predstavili, interpretirali, raztolmačili, tako da ga bomo razumeli in vedeli, zakaj je do njega moralo priti. Zato iz tega, kar je začel policist Pavle Jamnik ni bilo nič in nikoli ne bo nič; zato iz tega, kar je začel dr. Mitja Ferenc, ni bilo nič in nikoli ne bo nič; zato iz Slovenske Bistrice ni bilo nič. Povsod bo tako, da se bo zdelo, kakor da nekaj je, v resnici pa ne bo nič. Spomnite se samo tega, kako je organizacija partizanskih veteranov po Slovenski Bistrici izrazila popolno zaupanje v policijske in pravosodne organe in kako zlovešče je zato zvenelo zaupanje, ki ga je ista organizacija izrazila v policijo in sodstvo po Mitju Ribičiču. Zato tudi iz tega ne bo nič. Če kdo tej analizi ne verjame, naj se seznani z govorom, ki ga je imela dr. Hribarjeva ob ljubljanski otvoritvi celjske razstave prikritih partizanskih zločinov. Storila je to tako, da je obsodila domobrance in Cerkev – dve veliki žrtvi nasilja – in pozvala k razumevanju tistega, ki je to nasilje izvrševal. Situacija je pokala od absurda. Bilo je tako, kakor da bi iz advokatske pisarne, ki zagovarja zločinca, poslali nekoga, da bi imel govor na grobu njegove žrtve. Iz vsega je sledilo, da taka in podobna izkopavanja odslej ne bodo smela prestopiti okvira običajne arheologije. Vse to je bilo zunaj razuma, a vendar ni bilo nikogar, ki bi hotel to opaziti. V Ljubljani, v središču Slovenije, skoraj ne mine teden, da ne bi nagrajevali ljudi tenke vesti, finega duha, ostre in prodorne misli; v Sloveniji nekaj sto ljudi prejema odebeljene pokojnine, ki naj bi bile oddolžitev za dela, s katerimi so v življenju izostrovali občutljivost nacionalne kulture. Kako to, da se ta kultura ne odzove, ko se v njej dogajajo stvari, ki jo arogantno izzivajo? To je zato, ker je ta kultura takega duha, da se odzove samo v dveh primerih: kadar gre za sindikalni interes njenih nosilcev ali kadar so ogroženi interesi finančne oligarhije, v katero je permutirala nekdanja avantgarda proletariata. Če boste to nekoliko premislili, boste rekli: Res, to ni politika, to je teater absurda.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
In sedaj, kako to, da je vse to mogoče? Spomnil vas bom na dva dogodka. Ko je duhovnik Ignacij Nadrah na Žalah 31. maja 1942 pokopaval Lamberta Ehrlicha, je rekel, da polovica Ljubljane, morda dve tretjini, govorita, da je njegova smrt – navajam dobesedno: »zaslužena kazen«. In druga stvar. Ko sta si aprila 1990 stala nasproti predsedniška kandidata Milan Kučan in Jože Pučnik, je partija vrgla parolo, da Pučnik ne more biti predsednik, ker je bil zaprt. Tedaj so ljudje ponavljali: »Če je bil zaprt, se ve, da ne more biti predsednik.« In ni bil. Kučan, ki ni bil zaprt, je dobil 59 %, Pučnik, ki pa je bil zaprt, jih je dobil 41 %. Tako, vidite, grejo stvari v Sloveniji. To je razlog, ki daje, kot pravi Hamlet, »polomiji tako dolgo življenje«. Razlog, ki se na koncu izteče v neusmiljeno vprašanje: Ali smo sploh političen narod?
Ljudje, ki so jih pred šestdesetimi leti od tod s tovornjaki vozili na morišča, pa so imeli to posebnost, da so bili politični ljudje – bili so politična substanca naroda. Partija je zato iz narodovega telesa morala izrezati tkivo, ki je nosilo avtentično politično misel, in narediti prostor za svojo ideologijo – se pravi: za samo sebe.
Da pa so mogli ubijati dan za dnem, da so mogli voziti na morišče dan za dnem, da so mogli z leščerbami razsvetljevati nočne orgije noč za nočjo – za tem je moralo biti nekaj drugega. Tega ne bi mogli početi, če jih za to ne bi izučevali, v teoriji in praksi, štiri leta. Nekatere pa so že prej poslali na prakso v inozemstvo – v Španijo. Ti, nad katerimi so sedaj udejanjali svojo mrko umetelnost, pa so dokazali svojo politično polnoletnost s tem, da so predvideli, kaj čaka Slovenijo, če bo zmagala ideologija, ki je povzročila smrt, kot je izračunal Stephane Courtois, sto milijonov človeških življenj.
Neminljiva slava ljudi, ki so jih, zvezane in nemočne, tu morili, je v tem, da so v nekem poblaznelem času ohranili normalnost, ki je človekova večna mera, ki pravi, da človek nekaj je in ima to v sebi, da tega, kar je, ne sme zatajiti. To je normalnost. Zato hodimo sem, od koder so jih vozili v zunanjo temo, da bi občudovali njihovo normalnost in se je naučili sami. Pa tudi zato, ker so svojo duhovno in politično prisebnost morali tako drago plačati. Tudi v tem so pred nami kot zgled: da mora biti človek pripravljen, da svojo človeško vrednost plača, pa naj bo cena na trgu še tako visoka.
Ob takih priložnostih kot je tale sedaj, govorniki radi vzklikajo: »Da se nikoli ne bi ponovilo!« To ni dovolj. Gre pa za nekaj drugega. Prav sedajle – prav sedajle, ko to govorimo – se lahko nekje koti misel, ki ni nič podobna tej, ki je pripeljala do tega tu, a bo požrla še neprimerno več ljudi tudi tako, da jim bo vzela dušo. Kaj pravite, koliko člankov je v tednu, ki je pravkar minil, bilo nehote – pa tudi hote – napisanih tako, da bi človeku vzeli dušo? Ali ste se že kdaj vprašali, koliko pa mora biti takih člankov, da se bo to končno zgodilo? Pa tudi: kako bomo živeli, ko bomo ugotovili, da duše nimamo več. V Evropi, v globaliziranem svetu, da se omejim samo na to, moramo biti prisebni in ne neumni. Danes smo nekdanji prebivalci tega kraja dobili spominska priznanja. Izročila nam jih je Nova Slovenska zaveza, da bi nam dala priznanje za to, da smo šestdeset let bili zvesti spominu na to, kar smo tukaj videli.
A se mora vseeno vsak vprašati, kako je stal. Življenje, ki nam je bilo tukaj ponovno dano, nam ni bilo dano, da bi ga imeli samo zase. In na kar tu naravno mislimo, je ravno življenje. Če pomislimo na razuzdane orgije, v katerih so tu življenje uničevali, se zasveti pred nami v svoji skrivnostni lepoti in sijaju. V Homerjevi Iliadi, ki stoji na začetku evropske literature, tri tisoč let stare, se desetkrat in desetkrat ponavlja: »In vzel mu je ljubo življenje.« Ko tu rečemo življenje, tega ne moremo storiti brez ganjenosti in usmiljenja. To lahko naredimo samo v strahospoštovanju. V povprečju so bili stari 22 ali 23 let, fantje in dekleta. In bilo jih je nekaj tisoč in še nekaj sto.
Zato se nam zdi ne samo naravno, ampak tudi kot nekakšna spopolnitev, da ste se dekleta in fantje odločili, da boste stali za nami, ko bomo sprejemali ta priznanja. Pred nekaj tedni sem govoril z dekletom, ki je končalo pogovor samozavestno: »Mi smo nova generacija.« Povzemamo to besedo in jo spreminjamo v naročilo: »Bodite nova generacija!« Pred vami se že izpisuje veliki ukaz prihodnosti: Postavite Slovenijo! In če hočete postaviti Slovenijo, novo Slovenijo, morate biti nova generacija. Zavestno morate to biti.
Sedaj pa predvsem zahvaljeni, da ste prišli in da ste bili tukaj. Zahvaljeni tudi vsi drugi in Bog vas živi!
Andreja Zakonjšek zapoje »Pojdem v Rute«, nato pa skupaj z Markom »Nocoj pa, oh nocoj!«. Slovenske vojaške pesmi so vse po vrsti žalostne. Z vojaško službo Slovenci nismo imeli lepih izkušenj. Edino »Delaj delaj, dekle pušeljc!«, vse druge pa pojejo o krogli in ranah, smrti, mrtvaškem odru, črnem gvantu, o pokopu, o dolgih sedmih letih. Na Rogu in Teharjah zvenijo prav posebej. Čeprav so pesmi žalostne, mi v srcu igra, tako čista in tako bogata glasova; kakšen čudež je tak glas, samo ubogi glasilki, nekaj tkivnih vlaken v grlu, pa takšna moč. Hvala Andreja, hvala Marko!
Na koncu nam Šentjernejčani pod vodstvom Poldeta Švala zapojejo Mojo domovino. Celjski zbor se je odločil, da bo pel samo cerkvene pesmi, ne pa državnih in ne vojaških himen. Zato za slovo nastopijo Šentjernejčani in zapojejo »Mojo domovino«. Ne gremo še domov. Sonce je začelo greti, polni smo notranjega ognja, nekdanji taboriščniki si podajamo roke in se trepljamo po ramenih. Skupinska fotografija.
Vsi so že odšli, duhovniki s škofom, nekdanji taboriščniki in člani izvršilnega odbora NSZ pa še ostajamo pri spomeniku in se nam nikamor ne mudi. Arhitekt Marko Mušič stoji ob strani in pri priči se spravim nanj. Blaža Cedilnik mi asistira. Spomenik je lep, ni mu kaj reči, vendar ljudje pogrešajo križ. Tisti križec nad kostnico ni nič, mora biti križ s Kristusom, velik, da ga bo daleč videti. Morda nekaj podobnega, kot je njegov križ na Novih Žalah, posvečen padlim za Slovenijo. Ni treba, da je čisto zraven oltarja, spet pa ne more bi zgubljen nekje pri zemeljski pregradi. Arhitekt se strinja in obljubi, da nas bo ubogal. Minister Drobnič je že odšel, drugače bi ga takoj popadli. Obljubil je spominski park, podrtje ograje in združitev sedanjega prostora z igriščem za golf. Na križ ne bomo smeli pozabiti in ne na Sočutno. Potem bomo potešeni in srečni.
Kosilo za nastopajoče in sodelavce naj bi bilo pri Štormanu v Šempetru, a tam vse polno. Pokaže se gospodar in potožimo mu o naši stiski. Tleskne s prsti in v četrt ure se prikaže Mizica pogrni se in petnajst stolov. Naročimo eno od pripravljenih kosil in pijačo. Zame seveda terapevtsko dozo belega. Marija Zgonc se končno ogreje in sveti z očmi, tudi Mojčini prsti niso več tako ledeni. France Ložar z ženo je imel dobro prodajo in je zadovoljen. Žena Iga odide med čakanjem na hrano na obisk h gospodarjevi ženi Milici, s katero sta bili sošolki. Vezana je na posteljo zaradi komplikacije po operaciji kile. Kako krhko je naše življenje. Končno smo nasičeni in napojeni. Kar obsedeli bi in govorili po sv. Pismu stare zaveze: »Tukaj nam je dobro biti, postavimo si tri šotore!«. Marko bi nam odpel še nekaj opernih arij, zaključili pa bi vsi z »Oj zdaj gremo!«. Res bo treba domov. Še račun, 36 jurjev; zaslužili so jih. »Vzamete kartico?«. Šmentani župnik, tudi letos nam je pobral ves denar od nabirke. Moja žena se bo spet jezila, na srečo ne samo name, ampak tudi nanj; pa nič zato, ne bo ne prvič in ne zadnjič.