Avtor: Ivanka Kozlevčar

Letos je bila na obisku v Sloveniji gospa Ljudmila Drobnič, por. Rebozov, s svojim možem Brankom. Imela sem priložnost, da sem jo obiskala v njeni rojstni vasi Spodnji Slivnici pri Grosuplju. V tej vasi še nisem bila, čeprav živi v mojem spominu že od otroških let, ko smo poleti 1942 z našega hriba ob nemški okupacijski meji gledali, kako je gorela. Še se spominjam stavka: To bo Slivnica, Slivnica gori, in strahu, kaj bo, če se kaj takega zgodi nam, saj je v tistem času kar naprej gorela kaka vas. Želela sem zvedeti zgodbo gospe Ljudmile, ki je kljub nevarnostim pogumno šla ilegalno čez mejo za svojim fantom, česar si marsikatero dekle iz različnih razlogov ni upalo ali pa mu tak podvig ni uspel in je ostalo doma s svojo bolečino. Seveda pa sem na tihem mislila tudi na tisti požig, ki se ga spominjam. V Enciklopediji Slovenije nisem našla nikakršnih podatkov o Spodnji Slivnici, v Krajevnem leksikonu Slovenije II pa je na strani 149 podatek, da so Italijani 9. 6. 1942 ustrelili nekaj ljudi, 29. 6. 1942 pa vas požgali. V publikaciji Dogodki in ljudje, Spodnja Slivnica 2004, ki govori zlasti o gasilstvu v tem kraju, lahko zvemo samo to, da je bila vas med vojno požgana. V knjigi Pomniki NOB v občini Grosuplje, Grosuplje 1987, je na strani 166 fotografija spomenika padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja, navedeni pa so tudi naslednji podatki: da je bila na Slivnici in nato zaradi partizanskih napadov na Slivniškem hribu italijanska postojanka, da so jo junija partizani napadli in je bil pri tem ubit italijanski oficir in so zato ustrelili dva vaščana, da so konec julija napadli italijanske tovornjake, po napadu pa da so italijanski vojaki odpeljali moške na hrib, večino izpustili, enega ubili, nekaj pa jih poslali v internacijo, da so julija vas požgali in je bila potem nekaj mesecev skoraj prazna. Podobni so tudi podatki v publikaciji Ljudje in dogodki, Št. Jurij pri Grosupljem 1941–1942, Društvo za ureditev zamolčanih grobov 2000, str. 31. V prvem napadu na posadko v vasi naj bi bil ubit italijanski oficir in zato naj bi Italijani ubili dva domačina, po napadu na vozila pa naj bi ubili enega domačina in iz zaporov naj bi odbrali 4 talce. Na spomeniku v vasi sta med žrtvami fašističnega nasilja iz leta 1942 dve imeni, Franc Hribar in Albin Šeme. Ker so navedeni podatki neenotni, sem upala, da bom zvedela kaj več tudi o tem dogodku.
Gospa Ljudmila in njen mož sta me prijazno sprejela. Bila je pripravljena, da pove svojo zgodbo, in kar hitro je začela.
Rodila sem se v tej hiši leta 1927. Naša družina je imela 9 članov: oče, mati in sedem otrok: Vera, Ani, ki živi tukaj zraven, Milka (to sem jaz), Franc, ki si je naredil hišo pri gasilskem domu, zdaj že pokojni Roman, Marica in Rajko, ki je domačo hišo predelal v vikend, v katerem smo zdajle. Oče je bil kovač. Bil je zelo bister, iznajdljiv in kulturen in tudi občinski odbornik. Imel je majhno kmetijo, zemljo je dokupil, tako da smo redili dva prašiča in tri krave. Obrt je zaradi bolezni vrnil (Opomba. Samostojno obrt je opravljal od 1924 do 1933; po knjigi Dogodki in ljudje, ki so zaznamovali čas, Spodnja Slivnica 2004, str. 53.), zato smo morali za preživetje čim več iztisniti iz zemlje. Zelo smo delali in varčevali, tako da se brat spominja, da je bila skleda navadno kar prehitro prazna za lačna mlada usta in je mama prej nehala jesti, da je za otroke več ostalo.
Osnovno šolo sem obiskovala na Spodnji Slivnici. Šola stoji blizu naše hiše, samo čez cesto, bili smo si tako rekoč sosedje. Učila me je Nuška (Ana) Jakličeva, hči pisatelja Frana Jakliča. Bila je odlična učiteljica. O njej sem brala članek v Zavezi. (Opomba. O tej izjemni osebi, njeni krščanski, človeški in poklicni ozaveščenosti in drži govori Justin Stanovnik v članku Učiteljica Nuša Jaklič, Zaveza, št. 32, str. 30. Zanimivo, da v knjigi Dogodki in ljudje, Sp. Slivnica, do leta 2004 pri učiteljih ni navedena.) V njem je omenjen tudi moj oče, češ da je pobiral podpise, da bi jo premestili. Stvar je bila taka: moj oče je bil napreden človek in je hotel imeti za učitelja moškega, da bi zastopal vas. Ona je pa skrbela samo za šolo in cerkev, v vas se ni vtikala, to pa mojemu očetu ni bilo všeč. Seveda so bili naši starši verni; na Slivnici so bile mogoče tri hiše, kjer so bili drugačnih nazorov in so postali kasneje komunisti. Jedro vasi je bilo kmečko, nekaj je bilo pa tudi delavskih družin.Vsi smo šli vsako nedeljo k maši ali v Šentjurij ali na Kopanj, pa tudi na Grosuplje, ampak spadali smo pod Kopanj. S Kopanja nas je hodil župnik Kogovšek ob sredah učit verouk.
Na Slivnico sem hodila v šolo tri leta. Bila sem zelo uspešna, imela sem same petice, zato je učiteljica rekla, naj bi šla študirat. Oče je soglašal, zato sem šla v četrti razred na Grosuplje, ker se z naše šole ni dalo iti naprej, nato sem šla pa v Ljubljano; to je bilo 1938. leta.
V meščanski šoli sem bila najmlajša v razredu, ker so vsi drugi prišli po petem razredu. Vozila sem se z vlakom, zjutraj je šel z Grosupljega ob šestih. Vstala sem pred peto uro, pet pa četrt sem šla od doma peš do postaje. Bila sem zelo drobčkana in majhna in pozimi, ko je zapadel sneg, sem morala iti od doma še prej in včasih v cel sneg. Moški, ki so hodili delat, so šli kasneje, a jaz nisem mogla hoditi tako hitro kot oni. Ob sedmih smo prišli v Ljubljano in smo šli spet peš z Rakovnika v šolo pri Sv. Jakobu.
Tudi med vojno sem se v začetku vozila. Ob koncu četrtega letnika sem pa že stanovala v Ljubljani, saj je bila vožnja vse bolj tvegana. Junija 1942 sem zadnji razred že naredila in ostala mi je le še mala matura, ko sem konec meseca šla domov. O sv. Petru in Pavlu je namreč na Spodnji Slivnici žegnanje. Takoj po tem pa bi morala zaradi male mature nazaj v Ljubljano. Na praznik sv. Petra in Pavla (29.6.1942), ki je bil na nedeljo, je bil ubit italijanski vojak, ki je šel s kanglo po mleko k Bubenčevim. Za vogalom te hiše ga je pričakal partizan in ga ustrelil iz neposredne bližine. Zaradi tega so nekaj vaščanov aretirali in poslali v internacijo. Naslednjo nedeljo (6. 7.) pa se je zgodilo nekaj tako hudega, da je pretreslo vso vas in se tega ne morem spomniti, ne da bi jokala. Slivnica je bila porušena in požgana, ljudje pa so se za tri mesece in več razbežali. To pa se je zgodilo takole.
V Spodnji Slivnici je bila zaradi strateškega položaja že zelo zgodaj italijanska postojanka. Najprej je bila posadka nastanjena v gasilskem domu v vasi, vendar so jo tam partizani že zgodaj spomladi 1942 ponoči napadli in takrat je pogorel leseni stolp in sosednja stavba – Špančev pod. Uvideli so, da je lokacija sredi vasi med hišami težko ubranljiva. Po tem dogodku so se umaknili na Slivniški hrib, to je nekakšen pomol v smeri proti Grosuplju, ob katerem je speljana železniška proga proti Kočevju, ki je bila tedaj strateško pomembna. Ta svet je bil lepo obdelan in brez hiš, zato so si postavili barake in jih utrdili, hrano in vodo pa so posadki vsak dan vozili z Grosuplja skozi vas. Od tam so patruljirali po vasi, hodili pa so tudi po mleko in jajca. V nedeljo 6. 7. 1942 popoldne je prišla v vas manjša skupina partizanov. Opozorili so vaščane, naj gredo domov, ker bodo napadli vračajoči se vozili. Pri pokopališkem zidu in sosednjih hišah so naredili zasedo. Tovornjak s cisterno za vodo in džip s hrano in vojaki so spustili skozi vas, ob povratku pa jih napadli. Italijani so bili presenečeni in so se na napad slabo odzvali. Ubili so oficirja in enega vojaka, nekaj italijanskih vojakov je bilo pa ranjenih. Ob strelih so prihrumeli vojaki s Slivniškega hriba, pobrali svoja mrtva in ranjence, vozili pa spravili iz vasi. Iz bližnje hiše so iz kleti potegnili in ubili dvajsetletnega fanta Franca Gruma – Streškovega in težko ranili Alojza Zupančiča – Valentinovega, za katerega so mislili, da je mrtev. Ob napadu sta bila ranjena še Ivan Starin (lažje) in Francka Hribar. Ko so se umaknili iz vasi, so jo začeli obstreljevati z Grosuplja s topovi. Mi smo se zatekli v klet, samo oče je ostal v izbi, ker je bil pred tem na operaciji želodca. Z nami je bilo še kakih pet drugih ljudi, ki so se takrat mudili v bližini naše hiše, na travnikih pod hišo so sušili seno. Na hišo so padle tri granate, vendar nobena ni popolnoma prebila stropa, ena pa je s strani priletela v klet, prebila 45 cm debelo steno in eksplodirala. Na srečo smo se tiščali daleč stran za predelno steno, kjer je bil navadno krompir. Bil strašen pok, prah in dim. Dušili smo se, molili smo, molili in ostali živi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ljudmila Drobnič

Ko je bilo konec obstreljevanja, so prišli vojaki, kraljevi grenadirji (rdeče kravate smo jim rekli), nas nagnali ven in nas razvrstili pred hišo, moške posebej. Namerili so v nas strojnice. Ženske, moški in otroci, vsi smo klečali in prosili usmiljenja. Italijani so vpili: Tutti banditi. Prišel je oficir, nas nagnal v hišo in zaklenil. Bili smo v šoku. Bali smo se, da nas bodo zažgali ali pa nametali v hišo bombe, vendar se je vrnil in nas nagnal na sredo vasi, kjer je prej stala kapelica sv. Petra in Pavla, zdaj je bila pa popolnoma razrušena. Tudi lipa nasproti nje je bila okleščena. Od obstreljevanja so bile hiše zelo prizadete. Zagrozili so nam, da bodo vas požgali in ustrelili vsakogar, ki ga dobijo v vasi, ker podpiramo bandite. Mi smo hoteli prenočiti pri starem očetu v kleti, ker je imel hišo bolj sredi vasi in se nam je zdelo bolj varno. Ko se je stemnilo, je pričelo pokati. Vas je zagorela kot bakla, okrog 70 poslopij je gorelo, mi pa smo brez vsega zbežali v kilometer oddaljeni Zavrh, kjer je bila Lazarinijeva pristava. Gledali smo gorečo vas in poslušali mukanje živine. Grozno je bilo. Težko si predstavljate, dokler tega ne doživite.
Sama sem bila v hudi stiski. Drugi dan bi morala priti na malo maturo. Nisem imela izbire. Tekla sem z Zavrha skozi gozd in nato oprezno šla skozi požgano vas od hiše do hiše. Nikjer ni bilo žive duše, dim in smrad po ožganem, po dvoriščih so skakali osmojeni zajci in kure, mukala je prestrašena in lačna živina. Srečno sem prišla na Grosuplje na vlak in še pravočasno na maturo. Tako zelo se mi je zdela pomembna, da sem to zmogla. Naredila sem jo. Vidite, tako globoko je vse to v človeku zakopano, da ne morem, da ne bi jokala, ko se vsega tega spominjam.
Naši so se zatekli najprej k stari mami v Predole, kamor je prišla tudi stričeva družina. Za tri družine je bilo premalo prostora, zato so šli k drugim sorodnikom v Zagradec v hišo Jožeta Moharja, kjer so ostali kake tri mesece.
Sprva ni bilo varno domov. Hribarjev oče, ki je peljal ranjeno hčer in Zupančiča še pred požigom na Grosuplje in tam prespal, ni vedel za grožnjo, da bodo ubili vsakega, ki ga bodo dobili v vasi. Ko se je drugi dan vrnil domov, so ga Italijani, ki so prišli v patrulji, ustrelili. Ker je bila vas zapuščena, sta oba ubita, Hribar, oče sedmih otrok, in že prej ubiti mladi fant, dva dni ležala na vročem soncu. Mrtvih si niso upali pokopati. Po dveh dneh sta ju pokopala v skupni grob učiteljica Jakličeva in pater Pintarič, ki sta prišla iz Grosuplja. (Opomba. V zgoraj navedenem članku o Nuši Jakličevi Justin Stanovnik pravi, da je v družini Jakličevih bilo izročilo o tem njunem dejanju.) Ko sem prišla po maturi na počitnice, nisem vedela, kje bom dobila domače. Doma je bilo dosti ruševin in vse izropano. Brat mi je kasneje pripovedoval, kako ga je mama prosila in mu za nagrado dala košček kruha, da je skrivaj šel po kravo in nato še po drugo, da kravi ne bi od vsega hudega poginili in da bi imeli vsaj mleko. Od strahu sta bili čisto pohlevni. Eno so vzeli Italijani.
Domače sem našla v Zagradcu, kjer smo ostali kake tri mesece. Ko smo se vrnili, so hišo za silo popravili, živež pa sta oče in brat naprosila po okoliških vaseh. V pozni jeseni so se italijanski vojaki zopet naselili v vasi, v šoli in v hiši mojega strica Alojza Drobniča, ki se je moral preseliti. Zazidali so okna in se ogradili z bodečo žica, na dohode v vas pa postavili španske jezdece. V naši opuščeni kovačnici so imeli šest mul in včasih so kakšno balo sena dali tudi za naše krave. Bilo je malo več miru in imeli smo redno preskrbo na karte.
Po italijanski kapitulaciji so prišli partizani in velikokrat minirali progo pod našo vasjo, zato so vas obstreljevali z oklopnika, ki je vozil po progi. Cele noči so naši preždeli v kleti. Bili so zopet hudi časi. Ponoči so bili v vasi partizani, podnevi pa so prihajali domobranci in Nemci. Ker se je miniranje ponavljalo, so neko popoldne v začetku marca 1944 Nemci bombardirali Slivnico, Zagradec in Žalno. Spet smo se stiskali v kleti in molili. Bombardiranje se je naslednji dan ob sedmih zjutraj ponovilo. Ko so letala odletela, so naši zapregli kravi, naložili najnujnejše na voz in odpeljali na Malo Mlačevo k Šipeljnu, kjer so bili 3 tedne. Za silo obnovljena vas je bila ponovno porušena, več ljudi je bilo ranjenih, v Žalni pa sedem mrtvih. Vse te tegobe so se ponavljale do konca vojne.
Septembra nisem mogla v Ljubljano. Šla sem dva meseca pozneje peš, naredila izpite in bila sprejeta na učiteljišče. Domov se ne bi mogla več voziti, ker Dolenjska ni več imela redne povezave, zato sem stanovala v Ljubljani.
Ob osvoboditvi sem bila v tretjem letniku, ki sem ga tudi končala. Morali bi iti vsi delat, ker je primanjkovalo učiteljev, jaz pa se nisem hotela zaposliti. Med počitnicami sem privatno naredila zadnji letnik in dobila diplomo.
Na ministrstvu sem bila označena kot politično nezanesljiva. Noben naših ni bil pri domobrancih ali kaj takega, saj so bili na srečo vsi premladi, verjetno je tako mnenje prišlo z učiteljišča ali s terena. Naša družina je bila pobožna, morda je bil to vzrok. Res pa je tudi, da so nas partizanski poboji odvrnili od začetnega simpatiziranja s partizani, z lahkomiselnimi napadi pa so nam povzročili tudi dosti nepotrebnega trpljenja. Moram pa reči, da mi je bilo hudo, če so pripovedovali, da so Italijani ali Nemci pobili partizane. Bili so vendar Slovenci, mi pa smo bili narodno zelo zavedni.

Avtor slike: (Dogodki in ljudje, Sp. Slivnica 2004)

Opis slike: Kapelica, uničena ob italijanskem obstreljevanju 6. 7. 1942, zraven nekdanja Drobničeva in Hribarjeva hiša, v ozadju desno gasilski dom (Dogodki in ljudje, Sp. Slivnica 2004)

Moje prvo službeno mesto je bilo Videm v Dobrepolju. Ravnatelj je bil Ludvik Andolšek. Bili sta še dve drugi učiteljici, ki pa nista učili. Ena menda sploh ni hotela. (Opomba. O razmerah na tej šoli nekaj izvemo iz članka Justina Stanovnika Odločitev – Učiteljska zgodba iz leta 1945, Zaveza št. 23, str. 44, kjer navaja opombo v šolski kroniki, da sta učiteljici Ivana Pucelj in Karolina Križaj podali ostavko na državno službo 2. junija 1945 s tem, da nista hoteli izpolniti prijave za državno službo.) Zelo dobro smo se razumeli. Nadzornik me je ocenil zmeraj prav dobro, kakšnih drugih pritiskov pa nisem čutila. Takrat smo hodili še k maši v Videm. Križev v razredih ni bilo več in tudi pred poukom nismo več molili. Na Slivnici smo pri Jakličevi pred poukom molili pa tudi peli, npr. Slomškove pesmi Preljubo veselje pa še druge. Jakličeva je rada pela, kar mi je bilo pri njej zelo všeč. V Dobrem polju jaz najbrž nisem marsičesa vedela, bila sem zelo neizkušena. Kontrola je bila pa kar huda. Poštarica mi je povedala, da vsa moja pisma odprejo in preberejo. Pisal mi je moj fant, ki je bil domobranec in je šel 7. maja iz Ljubljane na Koroško, vendar so pisma prihajala preko Francije.
Drugo leto sem bila prestavljena v Karlovico pri Velikih Laščah na dvorazrednico kot politično nezanesljiva. Tu je živel z ženo in učil Vinko Guna. (Opomba. O njem piše v Zavezi št. 27, str. 24 J. Stanovnik v članku Učitelj Vinko Guna, kjer prikazuje moralno čistost in poglobljenost tega človeka.) Tam sem bila samo 14 dni. Ko sem se odločila, da grem za fantom, sem mu povedala, da mislim pobegniti čez mejo. On ni bil za komuniste, to sem vedela, ker smo imeli učiteljske sestanke, na katerih je bil tako označen. Drugi dan mi je rekel: Zakaj si mi povedala! Meni je bilo hudo, ker sem dojela, kako težko se bo zagovarjal, ker bo moral lagati, to pa ni bilo v njegovi naravi. Prosila sem ga za dopust, da bi šla k zdravniku v Ljubljano, in takrat sem mislila pobegniti. Bila sem mlada in premalo premišljena, pa sem ga obremenila. Laže je bilo mojemu očetu, ki ni nič vedel in se je tako tudi zagovarjal, doma sem namreč povedala samo najstarejši sestri Veri. Ona je kasneje povedala mami, ki jo je zelo skrbelo.
Glavni motiv za pobeg je bil ta, da sem imela svojega fanta rada in sem mu zaupala. Branko je bil na Grosupljem pri domobrancih. Prvič sva se opazila, ko je prišel 1944 na pogreb nekega domobranca (Opomba. Verjetno Ivana Bavdka) s Slivnice. Videla sem ga že prej na vlaku. Poizvedel je, čigava sem, in je prišel k nam na obisk. Sedel je na klopi pri peči. Takrat smo bili prvič tako skupaj. V Ljubljani sva šla po tem včasih v kino, a se nisva mogla dosti dobivati. Ko je odšel z domobranci v Vetrinj, se na srečo ni vrnil, ker je verjel svojemu prijatelju, ki je pobegnil s transporta, da jih vračajo v Jugoslavijo. S prijatelji je pobegnil v Italijo in začela sva si dopisovati preko Pariza, kjer je imel njegov prijatelj sorodnico. Branko je doma iz Sevnice, vendar je bil med vojno kot študent na Rakovniku, saj zaradi nemške okupacije ni mogel iti domov. Leta 1943 so dijake v počitnicah poslali v Kočevje delat na posestvo. Tam so ga zajeli partizani, parkrat je pobegnil, pa so ga spet dobili, potem pa je prišel do Ljubljane in se pridružil domobrancem. Maja je šel z domobranci na Koroško.
Ko sem bila na Karlovici, mi je pisal, da bodo šli v kratkem v Argentino. Morala bi priti k njemu, ker v Argentino sama ne bi mogla za njim, čez morje bi bilo veliko težje. V počitnicah sem govorila z učiteljico Gabrovo z Velikega Mlačeva. Njen mož je šel tudi čez mejo, hotela je za njim, pa so jo dobili, jo strašno pretepali in zaprli za dve leti. Kljub temu se nisem hotela vdati. Branko mi je pisal, da ima gospa (mama njegovega prijatelja), ki je imela sorodnike v Franciji, v Ratečah sorodnika, ki bi me morda lahko spravil čez mejo. Šla sem k tej gospe v Ljubljano. Iz Karlovice sem odšla zjutraj, zvečer sem prenočila pri njej. Spomnim se, da mi je za večerjo dala ocvrto jajce, ki ga nisem mogla jesti. Rekla mi je, da je na meji zelo strogo in da se njen brat ne upa početi česa takega. Drugo jutro sem kljub vsemu šla. Posodila mi je dežnik. Bilo je 27. septembra 1947, cel dan je deževalo. Do Rateč sem šla z vlakom. Na vlaku sem se slučajno srečala s stricem, ki je bil sprevodnik. Seveda mu nisem nič povedala, rekla sem mu, da grem obiskat kolegico. V Ratečah se mi res niso upali pomagati, zato sem mislila nazaj v Ljubljano in sem se že pripeljala do Jesenic. Pa mi ni dalo miru. Na Jesenicah sem izstopila in sem šla na drug vlak za Rateče. V Ratečah sem si na postaji dobro ogledala zemljevid, kako gresta cesta in železnica in v katero smer je sploh Italija. Šla sem po cesti, videla sem stražnico in rampe, potem sem se pa vrnila in vstopila v bližnji hotel pri postaji. Morala sem napisati na list svoje podatke, ki so bili pravi, samo priimek sem malo spremenila tako, da se je dal spremeniti tudi na osebni izkaznici. Potem sem šla pa v sobo v prvo nadstropje. Tista ura je bila zame zelo huda, ura dokončne odločitve. Ob devetih zvečer pa sem zapustila sobo. S stopnic se je videlo v kuhinjo in v jedilnico. Notri je bilo par miličnikov pri večerji. Sobo sem zaklenila, ključ pa pustila malo skrit, da me ne bi našli tako hitro, če bi me iskali. Odšla sem po stopnicah, počasi in potihoma. Prej sem si pa že ogledala pot. Morala sem čez travnik, potem čez železnico in potem v strm gozdnat hrib. V hrib sem šla na slepo, vedno z eno roko naprej, ker je bil dež, tema, pa smreke, da se ne bi v kaj zaletela, v drugi sem pa nosila kovček. Šla sem kar na čez, najprej navzgor, potem sem se pa obrnila proti meji. Ne vem, koliko sem šla navzgor, morda 100 metrov. Tema je bila popolna, lase sem imela pomešane s smrekovimi iglicami, smolnate in mokre od dežja. Od časa do časa sem slekla plašč, ga ovila pa spet oblekla. Roča na kovčku se mi je strgala od razmočenosti. Kovček sem zvezala z nogavicami, da sem ga lahko nosila. Od časa do časa sem padla, pa sem se podrsala navzdol, saj veste, kako je, če je strmo pa razmočeno, in sem se ustavila pri kakšnem štoru. Tam ob meji je bilo drevje posekano, jaz mislim, da je bila to meja. Smreke in veje so ležale kar tako navzkriž, tako da sem marsikdaj padla globoko med veje in sem komaj zlezla ven. Še ponoči sem na neki jasi zagledala luči, bila je razsvetljena stavba. Tako lahkomiselna sem bila, da sem šla do nje, v njej je igrala tiha muzika, drugače je bilo pa vse tiho. Potem me je pa nekaj obšlo in sem se hitro oddaljila. To je bila gotovo vojaška postojanka, ne vem pa, ali slovenska ali italijanska. Proti jutru je že bilo, ko sem od utrujenosti sedla pod dežnik in malo zaprla oči.
Zjutraj se je zjasnilo. Ko sem prišla s hriba in iz gozda v ravnino, je bila tam neka požgana hiša brez strehe, samo stene so stale. Tam sem se malo uredila. Zopet sem ovila plašč in si na rame podložila nekaj suhega. Potem sem šla proti Trbižu. Čez kake dve uri sta prišla dva karabinjerja in me ustavila. Povedala sem jima vse po pravici, kaj pa sem hotela. Prijazno sta me pustila naprej. Hodila sem skozi peš do Trbiža. Še vedno sem nosila kovček. V Trbižu sem šla v salon, da so mi umili glavo, saj se nisem mogla niti počesati, ker je bilo v laseh toliko smole in iglic. S seboj sem imela nekaj lir. V Trbižu sem eno noč prespala v hotelu v podstrešni sobici, ker sem bila zelo utrujena, in kupila sem si karto za vlak do Udin. Drugi dan sem šla na vlak proti Trstu. Malo za Udinami sta prišla sprevodnik in angleška policija. Ker nisem imela dovoljenja, sta me vzela s seboj v prvi vagon. V Trstu so me odpeljali na policijo in tam sem spet povedala vse po pravici. Poslali so me v internacionalni kamp v Trstu. Tam so bili tudi Slovenci. Drugi dan sem poslala domov telegram, ki ga niso nikoli dobili. Zelo lahkoverno. Iz tega kampa so me poslali v Balogne, kjer je bilo več Slovencev, in tam sem bila nekaj dni. Zaprosila sem za Senigallio. Tja pa so me peljali z džipom že Slovenci, ki so opravljali razna oskrbovalna dela. Ko sem prišla na vrata kampa, sem povedala, kdo sem in da iščem Branka, in tam sva se srečala. To je bilo 4. oktobra, 27. septembra sem pa zapustila Slovenijo. Sprva sem bila skupaj z Galetovimi z Grosuplja, tako nisem bila med tujimi. Prvega januarja 1948 sva se poročila; poročil naju je Brankov prijatelj gospod Snoj.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Proga proti Kočevju, v ozadju Slivnica, desno Slivniški hrib

Doma so medtem učiteljico Pucljevo v Dobrem Polju zaprli zaradi mene za en teden. Kako se je izgovoril moj ravnatelj na Karlovici, ne vem. Mojega očeta so tudi zaprli, pa so ga po enem tednu izpustili. Žal mi je, da so imeli težave.
Marca smo šli iz Senigallije v Bagnioli, to je blizu Napolija. Tam smo bili 3 tedne. Iz Bagniolija smo se marca 1948 peljali z vlakom v Bremenhaven. Tam smo bili spet tri tedne in šele tam smo šli na ladje. Naša ladja se je imenovala General Stewart. Bila je nova vojaška ladja, na prvi vožnji. Vse je bilo lepo. Moški so spali vsi skupaj kot vojaki, ženske smo bile pa v oficirskih kabinah. Hrana je bila dobra. Veliko jih je prvi dan zbolelo, ker so se preveč najedli. Hrana v taboriščih je bila zastonj, a slaba. Tudi na ladji sta bila prevoz in hrana zastonj. Vse stroške je plačala UNRA. Če kdo ni imel obleke, jo je dobil tudi zastonj.
Svojo 21-letnico sem praznovala prav na ekvatorju, to je bilo 14. maja 1948, 21. maja smo prišli pa v Argentino. Zavetje smo dobili v emigrantskem hotelu v Buenos Airesu. Sem so hodili iz mesta ljudje, ki so iskali delavce. Naju je najel neki Žid. Mož je delal v skladišču, jaz sem pa varovala njihovega otroka. Vzdržal je samo 14 dni, ker je bilo delo zelo naporno in vse se je moralo posipati z DDT. Nato sva iskala drugo delo po časopisih. Pri nekem Italijanu iz Udin sem varovala dva otroka, stanovanje je mož dobil v njihovi prazni hiši v mestu, da jo je varoval, službo pa je dobil na ministrstvu javnih del v pisarni. Živela sva šest mesecev narazen, mož v tisti hiši, jaz pa pri njih doma. Mož je iskal stanovanje, da bi živela skupaj. V neki ulici je od obupa jokal. Pa je zagledal ljudi, ki so govorili slovensko, bili so Primorci. Našli so hišico v San Isidro, pa niso imeli dovolj denarja za najemnino. Midva sva imela denar in smo šli skupaj stanovat v hišico. Dve sobici je imela pa dnevno sobo in smo živeli vsak v eni sobici. Za stanovanje smo morali dati pol plače. V tej hišici smo živeli 6 let. Potem je mož dobil službo v nekem filmskem podjetju. Delal je nadure in smo lahko kupili zemljo, hišico smo naredili s kreditom. Kasneje smo jo prodali in kupili večjo v bližini. Do 1972. leta sem bila doma. Imela sva majhne otroke, takrat so pa že toliko odrasli, da sem lahko odprla trgovino, butik, mož pa se je ukvarjal s trgovino z nepremičninami. Pri dveh dohodkih smo si gmotno opomogli. Hišo smo prezidali, da je zdaj dom za stare, ki ga vodi naša hči. Midva pa živiva v stanovanju in imava zelo lep pogled proti Srebrni reki.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Za pokopališkim zidom in okoliškimi stavbami je bila partizanska zaseda

Zadovoljni smo. Imamo štiri otroke: dve dekleti pa dva fanta. Vsi so že zdavnaj pri kruhu. Dva sta zdravnika, ena je psihologinja, eden pa ekonomist. Ekonomist pride vsako leto v Slovenijo, je znan v Argentini, znan in priznan pa tudi v drugih državah Južne Amerike. Dela načrte in svetuje, kako se spraviti iz krize, tako je delal npr. za Nikaraguo.
S svojo družino nimava problemov, otroci so v redu in tudi zdravi. Meni niti na misel ni nikoli prišlo, da bi se pokesala za svojo odločitev. Imam dobrega moža in urejeno življenje. Šele pozneje sem dojela, kako tvegana je bila. Bila sem mlada in zaljubljena in navajena trdega življenja, pa se je z nemalo sreče vse izšlo, hvala Bogu.
Domovino smo pogrešali. Jaz in moj mož se čutiva Slovenca, najino čutenje je slovensko, sin pa je rekel: Jaz se čutim pol Slovenca in pol Argentinca (solze). Dva otroka nista poročena, dva pa sta poročena z Argentinci. Moramo biti tam, kjer so naši otroci. Če bi bila sama, bi se takoj preselila sem. Vendar mi je več družina in ne bi mogla pustiti otrok.
Prisedel je še njen mož. Malo smo še poklepetali, zraven sem pogledovala na množico slik okoli, ki jih gospa slika v prostem času. Vidi se, da ne zapravlja časa, tako je bila pač navajena od mladosti. Nobene razvajenosti, nič samopomilovanja, zavest izpolnjenosti, veselje nad vsem lepim in pripravljenost na vsakršne težave. Dobro mi je dela njena vdanost družini, ki jo je pri nas vse manj, saj se ljudje vse bolj egoistično bojijo podariti malo sebe drugim, kot da ne bi vedeli, da je takšno življenje nerodovitno.
Pomirjena sem odhajala. Prav je, da bo zapisana zgodba tega pogumnega in nadarjenega dekleta, sem si mislila, naj bo vsaj katera, saj jih bo toliko ušlo spominu. Prav je tudi, da je vsaj malo posvetila v gorje vasi, ki je zaradi svojega strateškega položaja toliko pretrpela zaradi neznosne brezobzirnosti partizanskega draženja prav v vasi. To res ni bila taktika, da bi ljudi pridobili, je bila preveč nerazsodna, samo v obup so jih spravljali. Ko sem ponovno prebirala Poličevo Čudežno pomlad, Ambrožičevo Gubčevo brigado in drugo, da bi našla kaj podatkov o Slivnici, me je prav presenetilo, da o tem ni govora, vsaj jaz nisem našla nič. Je bilo preveč trpljenja ljudi morda? Na drugi strani pa me je prav prizadela površnost mišljenja. Nič skrbi za ljudi, samo kaj bi se dalo iz njih iztisniti za politične in vojaške cilje, ne glede na žrtve. Kaj pa je bilo lepega v tisti čudežni pomladi za navadne ljudi na tako imenovanem (pol)svobodnem ozemlju? Niso imeli nobene oskrbe, imeli so popolno kontrolo nad njihovimi dobrinami in vse so jim lahko pobrali, kadar so hoteli, moški so morali neoboroženi prisilno hoditi na tvegane akcije, kjer bi jih Italijani lahko pobili kot zajce. Če kdo iz kakšnih razlogov v kaki zadevi ni hotel sodelovati ali je premalo skrival svoje nezadovoljstvo, je bil lahko proglašen za izdajalca in likvidiran oziroma pospravljen, kot so umor začeli imenovati tudi ljudje. Na sestankih so jim vsiljevali svojo ideologijo in pričakovali, da bodo vsi nad njo navdušeni. Zraven pa še italijanske represalije, o katerih se je po pobotanju 1943 vse manj govorilo, kar je pri ljudeh vzbujalo začudenje in zgražanje. Vse je bilo odpuščeno v hipu, ko so jim pomagali streti odpor vaških straž, s katerimi pa ne bi pristali na nikakršen kompromis. Ko sem brala spomine Alberta Svetina, me je zelo presenetilo, da ni bil sposoben nobene misli in spoznanja, ko se je ob italijanski kapitulaciji srečal z italijansko-partizanskim sodelovanjem, čeprav je bil osveščen protifašist. Koliko slepote zaradi ideologije. V našem času pa spet novi nauki. Kako naj bi Slovenci obstali, če bi upoštevali nasvet univerzitetnega profesorja Cerkvi, naj vse proda, pa se bosta dve generaciji duhovnikov imeli dobro. Laični Slovenci praktično to že počno in bojimo se, da tudi država, brez misli, kaj bo potem. Morda je to tudi zato, ker nam manjka pametne in dobrotne ljubezni do cele družine Slovencev in skrbi za njeno bodočnost.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Senigallija, januar 1948 – Spredaj z leve: gospod Snoj, nevesta Ljudmila, ženin Branko, Marko Rot (župan v Laščah), pesnik Franc Papež