Avtor: Janko Maček

Pred nami je zadnja številka Zaveze v letu 2005, ko se je ves svet spominjal konca druge svetovne vojne. Na nekaterih slovesnostih, ki so jih organizirali v ta namen, na primer v Auschwitzu in v Moskvi, so se zbrali državniki z vsega sveta. Posebna pozornost je bila namenjena nekdanjim zapornikom, ki so preživeli holokavst in dočakali tudi 60-letnico konca svojih rabljev.
Pri nas smo se teh slovesnosti ob 60-letnici spominjali z grenkim priokusom, da je bilo prav leto 1945 leto množičnih pobojev, da se je tedaj namesto obljubljene svobode in demokracije začela skoraj polstoletna doba komunističnega totalitarizma. Marsikatera slovenska fara in občina je tedaj izgubila desetine in stotine najboljših sinov in hčera, ki so izginili v raznih breznih in drugih grobiščih širom Slovenije. O tem je zgovorno pričala razstava o prikritih grobiščih v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, ki so jo pred kratkim zaprli. Več kot 400 takih grobišč je do sedaj uradno evidentiranih, pa menda še niso vsa, na primer med njimi ni Blažetove jame nad vasjo Sava pri Litiji. Šestdeset let po koncu vojne še nismo pokopali mrtvih. Dosegli smo osamosvojitev in lastno državo, kot narod pa ostali razdvojeni. Kako bomo ohranili svojo samobitnost v pisani množici Evrope – pod neusmiljenimi pritiski globalizacije?
Kako je z našo spravo? Če smo si nekako edini v tem, da so bili povojni poboji zločin, se razhajamo že ob vprašanju, zakaj je do njih prišlo. Ob spominu na konec druge svetovne vojne se revolucionarna stran ponaša s protifašistično koalicijo in s prstom kaže na kolaboracijo druge strani. Pravijo, da je dejstvo, da so domobranci kolaborirali z okupatorjem in da so povojni poboji tudi dejstvo, ki se ga ne da spremeniti in ne izbrisati. Ker nam je potrebna narodna sprava, je najbolje, da na vse to pozabimo in skrbimo za bodočnost. O revoluciji govore samo protirevolucionarji, ki bi radi opravičili svoje sodelovanje z okupatorjem. Sredi Ljubljane stoji mogočen spomenik revolucije, v arhivih in knjižnicah ležijo kupi dokumentov in knjig o socialistični oziroma ljudski revoluciji na Slovenskem, njeni še živi izvajalci pa so »prepričani«, da je bilo med vojno le nekaj pobojev, toda to so bile pravične kazni za kolaboracioniste ali pa napake nekaterih preveč zagretih borcev za svobodo.
Če je vse to res, zakaj potem tak strah pred revolucionarnim terorjem, zakaj stotine beguncev že med vojno in tisoči ob koncu vojne, ki so se potem razselili na vse strani sveta. O tem nasilju in strahu zaradi njega bi radi nekaj povedali v današnjem Kako se je začelo. Kdor tega ni doživel sam, težko razume težo tistega časa. Zakaj tak strah in groza? Vprašanje ni enostavno, vendar bomo skušali nanj dati vsaj skromen odgovor.

Že v začetku je bilo nasilje

Leta in leta smo praznovali 27. april kot dan ustanovitve OF, čeprav je bila tedaj ustanovljena Protiimperialistična fronta. Sovjetska zveza je namreč tedaj še imela prijateljske zveze s Hitlerjem, zato je Kominterna svojim članom prepovedala kakršnokoli protinacistično udejstvovanje. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno fronto. Do tedaj so Nemci na Gorenjskem in Štajerskem že preselili precej Slovencev in nobena skrivnost ni, da so jim pri tem asistirali tudi komunisti. Toda Slovenski poročevalec je 11. julija 1941 objavil Kidričev članek K dejanjem, kjer je med drugim rečeno: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki ji je dala pobudo Komunistična partija Slovenije in ki se ji je na temelju popolne enakopravnosti pridružilo vse, kar misli in čuti odkritosrčno slovensko, je zavzela tak razmah, da jo smemo po vsej pravici imenovati edinega slovenskega predstavitelja … Kdor pa bi kakorkoli želel razrušiti sveto in nedotakljivo enotnost Osvobodilne fronte, ta bi se s samim takim dejanjem uvrstil med izdajalske pomočnike fašistovskih zločincev.« Konec avgusta 1941 je Delo prineslo Kidričev članek Izdajstvo reakcionarne buržuazije nad lastnim narodom, kjer ponavlja: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda je vzpostavljena in je danes edini upravičeni narodov predstavnik … Pojem Osvobodilne fronte in pojem slovenskega naroda postajata istovetna. Kdorkoli danes kakorkoli napada Komunistično partijo, vrši protinarodno delo, ta se je znašel na isti liniji z nemškimi in italijanskimi fašisti.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Divji svet Brezove Rebri

15. avgusta 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Varnostno–obveščevalna služba VOS, slovenska čeka, ki je bila podrejena neposredno centralnemu komiteju partije. Na čelu obveščevalne službe je bila Zdenka Kidrič, na čelu varnostne likvidatorske službe pa Franc Ravbar – Vitez. Konec marca 1942, ko so ljubljanski vosovci imeli na vesti že nekaj desetin žrtev, se Kardelj v pismu Titu pohvali, da je OF v Ljubljani postala prava oblast in da »se je vsi bojijo, zlasti po ustrelitvi Praprotnika, največjega slovenskega kapitalista. Vse to bi bilo nerazumljivo brez tako imenovane Varnostne in obveščevalne službe OF in Narodne zaščite. Predvsem je Varnostna služba OF. Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole. Vodstvo je enotno in je sestavljeno iz sekretarjev obeh delov in voditelja celotne službe, ki je direktno vezan na CK. Eksekucijski aparat sestoji iz okrog 50 mož, oboroženih z revolverji in bombami, ki so se dobro izvežbali. Ti fantje delajo vse mogoče stvari … Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg Narodne zaščite in partizanov – OF značaj resnične oblasti … Slovenci smo menda edini narod v Evropi, ki ima svoje belo emigracijo že v času, ko je sama na oblasti. Iz Ljubljane namreč vedno pogosteje bežijo v Italijo belogardistični izdajalci itd. Varnostna služba je prišla namreč na tako dober glas, da se tisti, ki ga je vzela na muho, ne more rešiti, zato bežijo, zato se jih je polastila prava panika.« (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji I, stran 323)

Tako iz prve roke o tem, kakšna združba je bila VOS in kako je delovala. V času, ko je Kardelj o tem pisal, so se tudi na podeželju že začeli poboji, politični umori. Ker tam VOS v glavnem ni bila organizirana, so to nalogo prevzele kar partizanske enote, v nekaterih slučajih tudi krajevna Narodna zaščita – terenci. Okupatorji so skrajno slabo skrbeli za varnost prebivalstva na zasedenem področju, zato so vosovci in druge teroristične skupine v začetku imeli dokaj lahko delo. Njihove žrtve niso imele nobenega pravega zatočišča. Kdo bi mogel vedeti, kateri od pešcev na ulici je organiziran morilec, ali da duhovnik, ki zvoni pri vratih – Natlačenov umor – ni duhovnik, ampak oborožen izvrševalec komunistične obsodbe. Kaj je mogel storiti kmečki gospodar, ko so sredi noči potrkali na vrata in ga ustrelili kar na hišnem pragu ali pa odpeljali s seboj? Ni čudno, če so se ljudje bali, kot je zapisal Kardelj. Bežali so pa v resnici le redki, saj za to niso imeli možnosti pa tudi ne potrebe, ker se niso počutili krive.
Organizatorji VOS so poskrbeli tudi za njeno »zakonsko utemeljitev«. Ko se je Vrhovni plenum OF 16. septembra 1941 preimenoval v Slovenski narodno osvobodilni odbor, je nemudoma izdal nekaj važnih odlokov, med njimi tistega o zaščiti naroda, ki že določa smrtno kazen za izdajalce. Vsako organiziranje in delovanje izven okvira OF je tako postalo narodno izdajstvo in zanj je bila zagrožena smrt. V odloku je bilo tudi določeno, da osebno zaslišanje obtožencev ni potrebno, da pritožba proti razsodbi posebnega sodišča ni možna. Tako je partija »legalizirala« poboje političnih nasprotnikov, ki jih je začela že prej in se lotila boja za prevzem oblasti. Angela Vode je o tem zapisala, da »je šlo za prevzem oblasti, kjer ne sme biti komunistom nihče na poti, ki bi mislil s svojo glavo, pa tudi korita niso hoteli z nikomer deliti«. (Skriti spomin …, str. 71) Komunisti so tudi poskrbeli, da so svoje žrtve pred pobojem in po njem čimbolj oblatili in tako pred ljudmi opravičili svoje dejanje. Največkrat so jim naprtili sodelovanje z okupatorjem in organiziranje državljanske vojne. Ko so 4. decembra 1941 na Vodnikovi cesti v Ljubljani ustrelili inženirja Emmerja, ga je Slovenski poročevalec označil za voditelja bele garde. Ko na drugi strani še nihče ni mislil na kako obliko oboroženega protirevolucionarnega boja, so že na veliko govorili in pisali o beli gardi in o državljanski vojni.

Zakaj so se ljudje začeli bati VOS-a in partizanov

Kardelj v omenjenem pismu izraža zadovoljstvo, da se ljudje VOS-a boje in da pred njim celo beže v Italijo. Po njegovem je to dokaz, da je OF oziroma partija že postala oblast. Kaj pa pravzaprav pomeni bati se nekoga, kakšen je bil strah, ki smo ga med vojno občutili pred partizani in po vojni pred oznovci in udbo. Naslednja primerjava morda ni čisto dobra, vendar naj jo zapišemo. Na podeželju smo bili otroci nekoč v poletnih mesecih skoraj vedno bosi. Celo v šolo smo šli bosi in učitelji se zaradi tega niso razburjali. Tudi v gozd smo tekli brez čevljev in nobena posebnost ni bila, če smo kdaj videli kačo, ki bi lahko bila strupena. Odrasli so nas vedno opozarjali, da so kače nevarne in naj se jim izogibamo. Zdi se, da so se ta opozorila vsidrala tako globoko v našo zavest, da so se spremenila v strah, da smo se bali tudi slepca na travniku, čeprav smo vedeli, da sploh ni nevaren.
Znani igralec Boris Kralj je leta 1994 izdal knjigo Bežanja, beganja in iskanja, kjer je popisal spomine na svoje življenje. Že na prvih straneh te knjige opisuje, kako je njegova družina 6. aprila 1941, ko se je zvedelo za začetek vojne, bežala v vasico Beč nad Begunjami. Boris je imel tedaj 12 let, brat Marjan pa 9. Pri Jurentovih v Beču, kjer so Kraljevi preživeli tistih nekaj dni begunstva, so tudi imeli dva nekoliko starejša fanta. Nekega popoldneva so potem vsi štirje odšli do Krimske jame oziroma do previsnih sten, od koder so opazovali Ljubljansko barje, Borovnico in »slavni borovniški most«. Ko so se naveličali pogleda na čudovito pokrajino, so odšli k jami in domačina sta začela vanjo metati kamenje. Borisa je bilo strah in šele po daljšem prigovarjanju se je odločil, da tudi sam vrže kamen. Dolgo je bilo vse tiho, končno so pa le zaslišali zvoke kamna, ki je udarjal ob stene. Kralj pravi, da so vse to počeli z zbranostjo pa tudi z grozo. Ne ve, ali zaradi teme v jami ali zaradi zvoka, ki se je vedno bolj oddaljeval in končno utihnil, ali pa zaradi nečesa četrtega – nepojasnjenega. Otroci z Beča, Župenega in drugih krajev tam blizu so Krimsko jamo poznali, saj so na gozdnih jasah okoli nje pasli živino. Včasih so tudi v nedeljo popoldne pritekli do Strmca. Še jeseni 1941 so tu pasli in se zabavali in prav nič jih ni skrbelo, da bi srečali četnike, o katerih so slišali govoriti odrasle. Niso si predstavljali, da bo čez nekaj mesecev tu zraslo taborišče, kjer bo delovalo revolucijsko sodišče, in da bodo namesto kamenja metali v jamo ljudi, da bo jama nenadoma postala kraj groze in smrti.
Le nekaj mesecev spomladi in poleti 1942 je Krimska jama služila revolucijskemu terorju. Nikoli ne bomo natančno vedeli, koliko žrtev je pogoltnila njena globina, koliko je bilo med njimi rešencev z vlaka, ki so ga partizani v noči na 29. junij 1942 ustavili pri Verdu in proti pričakovanju na njem našli internirance. Kako so pa ljudje teh krajev zvedeli, kaj se dogaja pri Krimski jami? Na Župenem so videli, kako je nekoč patrola vodila proti taborišču več begunjskih deklet. Ko so nekaj dni kasneje vprašali partizana Matizlja, kaj je z njimi, je čudno odgovoril, da so že tri dni tam notri pa se še vedno sliši njihovo javskanje. Družina, ki je zaradi strahu pred partizani prespala noč pri sosedu, je zjutraj doma našla listek s sporočilom: »Nocoj ste pobegnili, toda kmalu se boste znašli v Krimski jami.« Od tedaj so se večkrat pojavile grožnje: »Vedite, da je še dovolj prostora v Krimski jami.«
Ni čudno, če je med ljudmi zavladal strah. Seveda pa je bil pri Krimski jami opravljen le en del nasilja, ki je v tistem času pritisnilo na ljudi teh krajev. V Vidovski fari so 23. aprila na njihovih domovih umorili župana Tekavca, občinskega tajnika Strleta in odbornika Valentina Strleta. V begunjski fari so odpeljali Mira Koširja, nato pa v viharni noči 27. julija na dvorišču domače hiše ustrelili 22-letnega Janeza Hitija, njegovega mlajšega brata Franceta pa odpeljali s seboj in vrgli v Mihcovo brezno. Seveda nismo navedli vseh imen. Vidovskega župnika Žužka so partizani ustrelili malo izven vasi, ko se je z njihovo dovolilnico – tedaj je namreč cela planota spadala k osvobojenemu ozemlju – odpravil v Cerknico. Potem so razširili vest, da so ga morali ustaviti, ker je hotel odnesti Italijanom seznam sodelavcev OF. Ko so se kasneje približali Italijani, so partizani oddali proti njim nekaj strelov in se umaknili. Okupatorska vojska se je strašno znesla nad nič krivimi domačini. 21. julija so v kamnolomu za vasjo ustrelili 20 moških, 14. avgusta pa na Blokah še 12 moških, ki so se jim sami prišli javit. Tudi za Otavčane so bile posledice osvobojenega ozemlja strašne. Italijani so odpeljali vse može in fante, jih postrelili in pustili ležati ob poti proti Stražišču. Prišlo je nekaj Župencev, da so jih pobrali in pokopali na domačem pokopališču. Zvečer po pogrebu pa so prišli partizani in odpeljali 16-letno Pavlo Knap ter njeno mater, češ da sta krivi za pokol mož in fantov, ter ju vrgli v Mihcovo brezno. Kdo bi mogel razumeti to čudno prepletenost dogodkov in ga ob vsem tem ne bi postalo strah!
Če bi kdo pomislil, da je bilo tako hudo samo na Notranjskem, bi se motil. Poglejmo torej na drugi konec Slovenije, v Belo krajino, kjer so partizani 14. maja 1942 odpeljali profesorja in znanega narodnoobrambnega delavca Antona Ovna. O njem smo pisali v 20. številki Zaveze, vendar bomo tu na hitro ponovili njegovo zgodbo. Bil je doma v kmečki družini v Stranski vasi pri Semiču. Študiral je slavistiko v Ljubljani in v Pragi. Leta 1930 je diplomiral in takoj nastopil službo na državi klasični gimnaziji v Mariboru. V začetku šolskega leta ¹⁹³⁵⁄₃₆ je bil prestavljen v Ljubljano. Začel je izdajati nacionalistični listič Mrtva straža, ki ga je sam pisal, urejal in financiral. Pričakovali bi, da ga bodo tudi zato pustili v Ljubljani, toda kmalu je bil spet premeščen v Maribor. Odkar se je vrnil iz Prage, ni več redno hodil v cerkev pa tudi sicer ni skrival naprednih idej, zato so ga nekateri imeli za komunista. Zamerili so mu tudi, da je vztrajal pri razvezi oziroma razveljaviti svoje neuspešne in kratkotrajne zakonske zveze. Aprila 1941 je bil Oven profesor na gimnaziji v Ptuju. V vojsko ni bil vpoklican, ker zaradi rahlega zdravja sploh ni služil vojakov. Vedel je, da ga imajo Nemci na posebnem seznamu in da ga bodo iskali, zato se je kmalu odpravil v svoj rojstni kraj in se nastanil v hiši brata Franceta in njegove žene Slave.
Profesor Oven se je hitro vključil v vsakodnevno življenje v Stranski vasi. Veliko časa je posvetil branju in študiju. V Ljubljano ga ni vleklo, ker je zvedel, da so ga na tamkajšnjem stanovanju iskali gestapovci. Od časa do časa ga je obiskal kdo od učiteljev iz Semiča pa tudi zdravnik dr. Alojz Mihelčič; ta in njegov brat Jože sta bila že pred vojno člana komunistične partije. V začetku septembra 1941 je bil v Ovnovi gostilni ustanovni sestanek OF. Vodil ga je Tone Šušteršič, partijski inštruktor za Belo krajino. Po hudem porazu prve belokranjske čete pri Lazah v začetku novembra 1941 je bil Šušteršič odpoklican in na njegovo mesto v Belo krajino je prišel Ivan Novak – Očka, čevljar po poklicu in preizkušen komunist, znan po veliki brezobzirnosti ne samo do resničnih ali domnevnih nasprotnikov ampak tudi do podrejenih komunistov.
12. aprila 1942 je Očka pri Vražjem kamnu vodil sestanek belokranjskega okrožnega odbora OF, na katerem so kot posebno točko obravnavali Antona Ovna. S čim se je profesor tako zameril Očku in belokranjski partiji? Diagnozo njegove »bolezni« je lahko postavil dr. Mihelčič, saj sta se večkrat pogovarjala. Verjetno je poznal njegovo predvojno delo v Ljubljani in tudi list Mrtva straža ter vedel za njegova občasna potovanja v Ljubljano. Oven je bil namreč še vedno povezan s skupino narodno zavednih študentov, ki so sodelovali z Jugoslovansko vojsko v domovini, verjetno pa je imel stike tudi z dr. Črtomirom Novakom in Staro pravdo. Ko se je 5. januarja 1942 vrnil z nekajdnevnega obiska v Ljubljani, je svakinja opazila, da je vznemirjen. Povedal ji je, da bo pripravil nekaj razglednic z naslovi. Če bi se njemu kaj zgodilo, naj na vsako napiše: Paket odposlan in jih odda na pošto. Res ji je čez nekaj dni izročil več razglednic z naslovi. Zapomnila si je ime pisatelja Matičiča in učiteljice Angele Vode. V knjigi Bela krajina joka, ki je leta 1970 izšla v Buenos Airesu, je objavljeno pričevanje, da je bil spomladi 1942 v okviru Slovenske zaveze ustanovljen protikomunistični odbor, ki so ga sestavljali: profesor Oven, postajenačelnik Derganc in železniški uradnik Bitenc. Profesorjev dnevnik pa o tem ne pove nič oprijemljivega. Naj dodamo, da tudi če je tak odbor res bil, njegov cilj ni bil samo protikomunizem, ampak predvsem združevanje vseh demokratičnih sil za kasnejši nastop proti okupatorju. Seveda so komunisti vsako politično združevanje izven svoje organizacije takoj obsodili kot izdajstvo domovine. To pa je bilo v direktnem nasprotju z načelom, ki ga je Oven zapisal že v 1. številki Mrtve straže: »Monopola na narodno vodstvo ne priznamo nikomur.« Ni dvoma, da je temu načelu ostal zvest do konca. V njegovi beležnici najdemo razne telegrafske notice. Tako je 13. aprila 1942 zapisal: »Komunisti mi groze. Veliki petek. Vodje prvi.« Kljub suhoparnim stavkom začutimo, kako je napetost iz dneva v dan rasla in pritiskala nanj. Nehote se vprašamo, ali je kdaj pomislil, da bi se umaknil. Kam bi se sploh mogel umakniti? Bil je vedno odločen nasprotnik okupatorja. Kako naj bi se sedaj k njemu zatekel po zaščito pred domačimi ljudmi? Morda je še računal na nekakšen sporazum z OF, saj je vendar šlo za temeljna vprašanja slovenskega naroda. Vedel je, da je mrtva straža vedno izpostavljena nevarnosti in ostal je na mrtvi straži.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poroka Ivanke Škrabec in Franca Novaka – Zadaj dr. Lambert Ehrlich

Takoj po veliki noči 1942 se je začela zbirati nova belokranjska partizanska enota. Po prvem maju je že štela preko trideset mož. Taborišče so si uredili v gozdu pri Dragomlji vasi. O njihovi prvi akciji piše Radko Polič v knjigi Belokranjski odred takole: »Obiskal jih je zdravnik dr. Mihelčič in jim prinesel naročilo okrožnega komiteja za akcijo. Šlo je za aretacijo profesorja Ovna v Stranski vasi, enega pomembnejših belogardističnih zaupnikov v Beli krajini, ki se je doslej vešče prikrival s hlinjenjem pristaštva Osvobodilni fronti, in dveh okupatorskih ovaduhov.« In kako se je te aretacije spominjala njegova sedaj že pokojna svakinja? Na praznik vnebohoda, 14. maja 1942, je profesor po večerji v svoji sobi še poslušal radio. Bila je lepa majska noč. Okrog polnoči je potrkalo na hišna vrata. Svakinja, ki je še pospravljala v gostilni, je šla v vežo. »Odprite, vojska je tukaj!« Ko je odprla, sta vstopila dva partizana in eden je rekel: »Hočemo profesorja Ovna!« Stopila je po stopnicah in ga poklicala. Kmalu je prišel v vežo. »Komanda zahteva, da pridete na teren. Vzemite samo nujne osebne stvari!« Še enkrat je šel v svojo sobo in se hitro vrnil z majhno torbico, daljnogledom in fotoaparatom. Nato so odšli. Domači so že naslednji dan vedeli, da profesorja ni več med živimi. Po hišah v bližini taborišča so tisto noč slišali čudno vpitje, kar bi lahko pomenilo, da so ga pred smrtjo mučili. Prej kot en mesec po smrti so zvedeli tudi za njegov grob, vendar je vaška straža šele 21. decembra šla po njegovo truplo in ga prepeljala v Semič. Ležal je v kapelici sv. Terezije pri farni cerkvi in potem so ga pokopali na pokopališču pri cerkvi sv. Duha. Ljudje so bili pretreseni, marsikdo se je pa bal iti na pogreb. Ženo iz Sodjega vrha, ki je grob v gozdu odkrila, so partizani obtožili vohunstva in obsodili na smrt.
Dr. Tine Debeljak je leta 1954 v Argentini v Koledarju svobodne Slovenije objavil daljši sestavek S spominom na mrtve slovenske pisatelje, kjer je o profesorju Ovnu zapisal sledeče: »Ena prvih, najbolj mučenih žrtev komunizma v Beli krajini je bil profesor Tone Oven, urednik nacionalistične revije Mrtva straža, ki jo je sam pisal in sam izdajal samo iz narodoljubnega navdušenja z veliki osebnimi stroški. Bil je moj slavistični kolega in sodelavec v Jugoslovansko-češki ligi. Po svojem prihodu iz Prage je bil navdušen masarykovec, demokrat in hipernacionalist, ki je videl nemško nevarnost s severa in proti njej postavljal ‘velikoslovanske zahteve’, ne samo etnografske. Ni se priključil komunistom, zato je bil silno mučen. Strli so mu roke in noge, kakor je pokazalo truplo, šele nato so ga ubili. Nekaj tednov pred smrtjo me je še obiskal v uredništvu Slovenca.« – Poglejmo še, kaj je o Antonu Ovnu zapisala Angela Vode, ena tistih, ki so kmalu po njegovi smrti dobili »šifrirano« sporočilo iz Stranske vasi. Takole piše: »Upirale so se mi komunistične metode proti drugače mislečim, pa tudi proti lastnim sopotnikom, ki so si upali misliti po svoje. Vse je bilo preračunano na absolutno oblast komunistov, ki naj postane totalitarna že med okupacijo, da bo potem delo tem lažje. Posebno likvidacije ljudi kar po ulicah so bile odbijajoče, zlasti ker so bile često povsem nepremišljene. Potem so pa rekli: pomota – pa je bilo opravljeno. Navadno pa je bil vzrok: izdajstvo lastnih ljudi okupatorju. Zelo me je pretresla vest, na kako grozovit način so umorili profesorja Toneta Ovna iz Bele krajine. Poznala sem ga kot skrajno poštenega človeka, politično pa preveč naivnega. Rekel je, da se ni vključil v OF, ker ga ni nihče povabil, češ da je njegov okraj že domena drugega, dr. Mihelčiča. Toda Oven je bil preveč priljubljen pri ljudeh svojega kraja, zato sem mu svetovala, naj se umakne v Ljubljano, če misli delati v nacionalni smeri, kajti komunist ga ne bo trpel poleg sebe. Ali z njimi ali proti njim! Omenila sem mu, da se igra z glavo, če ostane doli, on pa je začudeno rekel: »Meni da bi kdo storil kaj žalega? Z vsemi se dobro razumem, s komunisti živim v prijateljstvu, samo to jim pravim, da nisem internacionalec! ‘Opozarjam vas, vi, anima candida, da jih ne poznate! ‘Čudim se, da vi tako govorite!
Ni se znašel in je plačal z življenjem.« (Živi spomin…, str. 81)
Zdi se, da so s profesorjem Ovnom hoteli dati opozorilo vsem Belokranjcem. Ko so pa ugotovili, da ljudje še niso dovolj prestrašeni, so z opozorili nadaljevali. Po ustanovitvi belokranjskega bataljona se je njegova prva četa utaborila na pobočju Peščenika pri Brezovi Rebri, druga četa pa je odšla na Mavrlen nad Črnomljem. Kasneje so ustanovili še tretjo ali kleško četo, ki je dobila ime po vasici Kleč pod Planino nad Semičem. Ob vseh teh taboriščih so nastala tudi morišča in grobišča.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Anton Oven z Mrtvaško stražo

Z Brezove Rebri so hodili na pohode tja do Metlike in Radovice na eni in do Semiča na drugi strani. V taborišče so se vračali mimo Malin ali mimo Osojnika. Na povratku so s seboj vodili živino, večkrat pa tudi kakega moškega ali žensko. Začelo se je šušljati, da tiste ljudi pobijajo in imena Brezova Reber se je kmalu prijela groza. 27. maja so prišli na Vinomer po Antona Starca, znanega kmetijskega strokovnjaka in organizatorja Kmečke zveze. Bil je upravitelj tamkajšnjega banovinskega posestva, zato je tam tudi stanoval z ženo in dvema sinovoma, tretji pa je bil rojen po njegovi smrti. – 9. junija ponoči se je patrola z Brezove Rebri pojavila na Krvavčjem Vrhu. Odpeljali so duhovnika Jožeta Kofalta in 41-letnega kmečkega gospodarja Jožeta Pluta ter njegovo ženo Frančiško. Kofalta so Nemci pregnali iz Leskovca pri Krškem, kjer je od nove maše leta 1934 opravljal službo kaplana. Zatekel se je v rojstni kraj in živel v mali hišici pri materi in teti. Kdo bi pričakoval, da bo tu na poti domačim ljudem in da bo prvi belokranjski duhovnik, ki ga bodo umorili. 23-letno Karolino Jakša s Pribišja so prijeli v gozdu, ko je grabila listje, in jo odpeljali v taborišče. Njen greh je bil v tem, da je bila v Ljubljani, kjer je bila zaposlena kot gospodinjska pomočnica, članica Katolišče akcije. Ivana Klobčarja iz Drašičev so odpeljali 22. junija. V svojem kraju in okolici je bil znan kot dober gospodar, zato je bil pred vojno izvoljen za poslanca. Hkrati z gospodarjem so vzeli tudi več glav živine in domačijo izropali. Njemu so naložili težak tovor in ga tako mučili že na poti proti Brezovi Rebri. – Na Osojniku so videli, kako so 21. julija 1942 popoldne tam mimo peljali suhorskega župnika Janeza Raztresena in njegovo kravico. Njegovo smrt je pretresljivo opisal Jože Javoršek v knjigi Spomini na Slovence III. Po znanih pričevanjih so na Brezovi Rebri hudo mučili tudi kmeta Jožeta Lončariča iz Rosalnic, ki so ga ustavili na cesti, ko je peljal pesek za gradnjo hiše. Odgnali so njega in vole. Nekaj tednov kasneje so prišli v Rosalnice in sredi poletnega popoldneva na njivi pri žetvi ustrelili njegovo ženo Marijo in hčerko Anico, druga hčerka Terezija pa je pobegnila. Lahko bi še naštevali, toda naj bo dovolj. Podobno kot Krimska jama je Brezova Reber delovala le nekaj mesecev v letu 1942, vendar je bilo dovolj, da se je za vedno zapisala med kraje groze in smrti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Suhorski župnik Janez Raztresen

Pa poglejmo nekoliko še na Mavrlen – v taborišče 2. čete belokranjskega bataljona. Omenili bomo dva dogodka, ki sta poleti 1942 močno zaznamovala ta kraj. V noči na 7. julij so se oboroženci z Mavrlena nenadoma pojavili v Dragatušu. Spravili so se nad župnišče, ga temeljito izropali, župnika Omahna in kaplana Škerlavaja pa zvezali in odpeljali s seboj. Preden so odšli iz vasi, so h kapelici na hitro segnali nekaj vaščanov. Da bi pred njimi pokazali svojo moč, so za voz privezanega župnika silili, naj vpije: Smrt fašizmu, svoboda narodu, on je pa zaklical: Živel Kristus kralj. Isto noč so izropali tudi Šimčevo domačijo v Podlogu pri Dragatušu in odpeljali gospodarja Matija Šimca ter njegovega 22-letnega sina Franca. Le kaplan Škerlavaj se je čez nekaj časa vrnil, vse ostale so pomorili. Priče so povedale, da so župnika hudo mučili. – V nedeljo 19. julija zgodaj zjutraj je mavrlenska četa obkolila romsko naselje v Kanižarici pri Črnomlju. Prebivalce so izgnali iz hiš, naselje pa zažgali. Nekaj Romov je tedaj pobegnilo, večino pa so odgnali s seboj na Mavrlen. Vse odpeljane so nekaj dni kasneje pobili v bližini taborišča. Njihovo število ne bo nikoli natančno znano. Med njimi je bilo veliko žena in otrok, celo dojenčkov. Poročila o njihovem številu se razlikujejo – od najmanj 60 do okrog 100. Razna pričevanja govorijo, da jih niso pokončali s strelnim orožjem, ampak na druge načine. Ljudje z Dobličke gore, ki so v tistem deževnem jutru videli sprevod prestrašenih, utrujenih in mokrih jetnikov, pravijo, da je bil že ta pogled dovolj pretresljiv. Kaj bi šele rekli, če bi videli njihov genocidni pomor!
Kot spomin na 3. belokranjsko četo so ostali grobovi na Kleču pod Mirno goro. Po imenu bomo omenili samo Marico Nartnik, učiteljico in upraviteljico šole v Rožnem Dolu pri Semiču. Nartnikova ni bila samo učiteljica rožendolskih otrok, skrbela je tudi za bolnike v svojem okolišu, pomagala pri urejanju podružnične cerkve, vodila Dekliški krožek itd. Bila je članica Katoliške akcije za učiteljice, nazadnje tudi voditeljica novomeške skupine. To je menda bil glavni greh, s katerim se je zamerila partizanom, ki so tedaj v Katoliški akciji že videli belo gardo. Na kresni večer, 23. junija 1942, so jo odpeljali na Kleč in obsodili na smrt. Tako sta bili Karolina Jakša in Marica Nartnikova med prvimi belokranjskimi dekleti in ženami, ki so jim »osvoboditelji« nasilno vzeli življenje. Kasneje – v drugi polovici leta 1942, zlasti pa v letu 1943 – je bilo takih primerov še več.

Pred strahom in nasiljem nihče ni bil več varen

Ko se spominjamo učiteljice Nartnikove, ne moremo mimo dveh drugih učiteljic, ki sta že nekaj tednov pred njo postali žrtvi komunistične revolucije. Prva je bila na vrsti Darinka Čebulj, šolska upraviteljica v Hinjah. Odpeljali so jo 29. maja 1942 zgodaj zjutraj – hkrati s kaplanom Henrikom Novakom. Baje sta bila nekaj dni zaprta v samotnem skednju pod Polomom. Za točen kraj in datum njune smrti se ni nikoli zvedelo, čeprav se je o njunem mučenju veliko govorilo. Po pripovedovanju so se kaplanovi kriki tisto noč slišali daleč naokrog. Franc Smrke – Jošt, kronist NOB v Suhi krajini, je v poročilu o kaplanu Novaku in učiteljici Čebuljevi zapisal, da je imel Novak v cerkvenem zvoniku radijsko oddajno postajo in bil tako v stalni zvezi z Ljubljano, Novim mestom pa tudi z bližnjimi italijanskimi postojankami. Dnevno je obveščal o vsem, kar se je zgodilo v Hinjah in okolici. V svojo mrežo je pritegnil tudi Čebuljevo. Bila je dobra sodelavka, ker zaradi prejšnje liberalne usmerjenosti ni bila nikomur sumljiva. Komentar o tej nenavadni laži menda ni potreben, vendar bomo omenili Kocbekove zapiske v Tovarišiji. 11. junija 1942 je Kocbek zabeležil v svoj dnevnik, da je prebral zapisnik o zaslišanju kaplana in učiteljice iz Hinj, ki sta bila »justificirana«. Bil je tedaj nekje v bližini z osrednjim vodstvom partije in OF. Že 27. maja je zvedel za smrt dr. Lamberta Ehrlicha, ki ga je sicer vznemirila, vendar uboja ni obsodil. V nedeljo 31. maja je bil Kocbek v Hinjah. Nekaj dni prej je OF izdala odlok o prevzemu oblasti na osvobojenem ozemlju in o volitvah v narodnoosvobodilne odbore in v zvezi s tem naj bi Hinjcem po maši spregovoril pred cerkvijo. Kmetje niso pokazali navdušenja, ampak so govornika gledali zelo nezaupno. O tem je zapisal sledeče: »Poleg naravne in zgodovinske nezaupljivosti, ki je kmetom že tako dana, se v današnjih mojih poslušalcih kažejo tudi sledovi podtalnega dela domačega kaplana in učiteljice.« (Tovarišija, str. 30) O teh vprašanjih je tiste dni nekajkrat debatiral s Kidričem. Izgleda, da je verjel, da sta kaplan in učiteljica kriva in da je njuno podtalno delo pripomoglo k nezaupnosti kmetov. Kaj pa strah in žalost, ker so ju vzeli in kruto umorili, strah za lastno eksistenco?
28. maja 1942 v jutranjih urah so Italijani v Sodražici nenadoma pobrali svoje stvari in se umaknili v Ribnico. Kmalu po njihovem odhodu so prišli partizani. Vodil jih je Daki, ki je »osvoboditev« Sodražice kasneje opisal v knjigi Najboljši so padli. Sodražica je tako postala del osvobojenega ozemlja. Še tisto popoldne je bilo na trgu zborovanje, na katerem je govoril Janez Hribar, partijski sekretar tega področja. Dobršen del zborovanja je bil namenjen javnemu zaslišanju učiteljice Ivanke Novak. Postavili so jo pred zbrano množico in spraševali, kje je mož France, zakaj sta nasprotovala OF in podobno. Vmes so jo zmerjali in sramotili. Po zborovanju so jo izpustili, naročili pa so, da mora ostati doma, dokler je spet ne pokličejo. Nihče od zborovalcev se ni upal postaviti za učiteljico, ki je v Sodražici naredila veliko dobrega in je bila v zadnjem mesecu nosečnosti.
Naslednji dan so prebivalci Zapotoka in Zamosteca videli, kako so partizani spremljali dva voza Romov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali od Ribnice. Najbrž niso vedeli za osvobojeno ozemlje. Zaslišali so jih in sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem postrelili. Menda jih je bilo šestnajst, večina žensk in otrok. Sodba je bila enaka za vse brez izjeme, tudi za žene, dekleta in dojenčke. Istega dne popoldne je partizanska patrola prišla v Zapotok h Kozinovim. Aretirali so 33-letnega sina Franceta. Tudi njega je »sodišče« v Sodražici obsodilo na smrt in še isto noč so ga odpeljali pod Boncar in ustrelili.
Po učiteljico Ivanko so prišli v noči na 4. junij. Preden so jo odpeljali, so temeljito preiskali in razmetali njeno stanovanje, njo pa medtem zasramovali in pretepali. V gozdu nad Jagerbirtom pri Zamostecu si je morala sama skopati grob. Nič niso zalegle njene prošnje, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bi rodila otroka. Pobili so jo brez strela, zvalili v plitvo jamo in tako površno zagrebli, da je rob plašča še gledal iz zemlje. Nehote se vprašamo, zakaj taka krutost do matere in njenega nerojenega otroka. Morda zato, ker jim je njen mož France Novak uspel pobegniti? Bil je eden vidnih članov Ehrlichovih stražarjev, kar je bilo že več kot dovolj za njegovo obsodbo. Sodraške republike je bilo kmalu konec in tedaj so prišle iz Hrovače pri Ribnici – učiteljica Ivanka je bila namreč Škrabčeva, njen oče Janez je bil nečak znanega frančiškana in jezikoslovca Stanislava Škrabca – Ivankina mama, sestra in soseda. Odkopali so njene posmrtne ostanke, jih prepeljali v Hrovačo in 8. septembra 1942 pokopali v družinski grob Škrabčevih. O tem in o življenju Ivanke Škrabec - Novak so tedaj poročali tudi časopisi.
Ig pri Ljubljani je bil prvič »osvobojen« že 16. oziroma 17. maja 1942. 16. maja so partizani napadli karabinjersko in financarsko postajo na Igu. Niso je zavzeli, ker so Italijani dobili pomoč iz Ljubljane in se nato skupaj z njo umaknili. 17. maja je bila nedelja in na Igu so nameravali imeti birmo, toda namesto sprevoda birmancev so dopoldne skozi vas korakali partizani z rdečo zastavo. Prvi njihov ukrep je bil prepoved zvonjenja. Takoj so prijeli župana Janeza Mrkuna in trgovca Valentina Jenka in ju obsodili na smrt. Ostrigli so več deklet, ki so se menda družila z Italijani. Hudo so se znesli nad Romi. Župnik Klemenčič je o tem zapisal sledeče: »Pod Krimom se je zadrževala večja družba ciganov. Te so 17. maja vse prignali v Iško. Silno vpitje se je slišalo, ko so jih gnali. Na Benkovem travniku so postrelili vse: otroke, mlade, stare, moške in ženske. V skupnem grobu jih leži 43. Smrkavci so se na njih učili streljati s strojnico.« (J. Klemenčič, Revolucija pod Krimom, str. 79) Dr. Ferdo Gestrin omenja ta dogodek v svoji knjigi Svet pod Krimom z dvema stavkoma: »Kot potencialne ovaduhe, kar je kdo med njimi tudi res bil, so v tem času poslali v smrt družine ciganov iz Vrbljen in Podpeči. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtile okoli 70 Romov.« (Svet pod Krimom, str.60) Štab Šercerjevega bataljona, ki je v imenu OF prevzel oblast v podkrimskih vaseh, je 19. maja izdal razglas. Podpisala sta ga Tone Vidmar – Luka in Fric Novak. V njem je poudarjeno, da imata edino oblast na osvobojenem ozemlju partizansko poveljstvo in OF oziroma njeni terenski odbori. Razveljavili so vse okupatorske zakone in predpise, hkrati pa razpustili občinsko upravo na Igu in v Tomišlju. Na koncu razglasa je bilo še opozorilo, da bodo vsi prestopki kaznovani po odloku SNOO o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za združitev in osvoboditev, po partizanskem zakonu in po posebnem postopku, ki bo določen od primera do primera. (M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, II. knjiga, str. 10) Torej razglas, ki je naknadno »legaliziral« poboje v Iški. Koga bi ne bilo strah pred njegovimi izvajalci.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Šenčurski župan Anton Umnik

V Grosuplje je že maja 1941 prišel inštruktor centralnega partijskega komiteja Adolf Jakhel. Bil je študent slavistike, vendar je večino svojega časa namenil komunistični organizaciji, katere član je bil od leta 1933. Njegova prva naloga v Grosuplju je bila organizacija partijskih celic. Konec oktobra 1941 je bila ustanovljena grosupeljska partizanska četa, ki je v začetku štela devet mož in sta jo vodila Jakhel kot poveljnik in Rado Polič kot politkomisar. Le dober teden po ustanovitvi, to je 10. novembra 1941, so v tovarni Motvoz ubili vratarja Antona Kneza. Njegov greh je bil v tem, da ni skrival, da ne odobrava vsega, kar se je v tistih mesecih dogajalo v tovarni. Nekaj časa so v Motvozu celo razmnoževali Slovenskega poročevalca in delavci so ga hkrati z drugimi obvestili raznašali v okoliške vasi, od koder so bili doma. Povedati je treba, da do Knezove smrti karabinjerji v tovarni niso delali nobenih težav, kar pomeni, da Knez ni ničesar izdal. Ustrelil ga je sodelavec, ki je bil tedaj že pri partizanih. Vsa tovarna se je udeležila pogreba, uboja pa mnogi niso obsojali.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Osiroteli Bradeškovi otroci s teto Mici pred razvalinami domače hiše

Vzdušje v tovarni je ostalo napeto. Kolikor bliže je bila pomlad, toliko bolj pogoste so bile novice, da bo kmalu prišlo do odločilnega spopada in potem bo vojne konec. Agitacija za OF se je začela tudi po vaseh. Ustanavljali so enote Narodne zaščite in jih zaprisegali. Prekopali in zasekali so več cest. Prebudili pa so se tudi Italijani. 16. aprila so iz Št. Jurija in okolice odpeljali okrog 40 moških. OF je nato razširila glas, da bo roka pravice kmalu udarila. In res so 21. aprila ponoči prišli partizani v Ponovo vas in pobili šest članov Jakopinove družine: očeta Jožeta in mamo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana. Novica o tem grozljivem dogodku se je v kratkem razširila po vsej okolici in hudo pritisnila na že tako prestrašene ljudi. Mnogi so se spraševali, kaj so zagrešili 44-letni oče Jakopin, njegova 39-letna žena in štirje otroci, ki so bili pravzaprav begunci pred Italijani, saj sta oče in mati z malim sinom leta 1925 pribežala z Unca pri Rakeku. Mar vse to zaradi 15-letnega sina Ivana, ki je nekaj dni pred pokolom šel k Italijanom in se je že govorilo, da je izdajalec? »Ljudje se nas morajo bati. Tudi če je samo en član družine proti našim postavam, je treba likvidirati celo družino.« Sicer pa Jakopinovi niso bili edine žrtve, ki jih je leta 1942 v tej okolici povzročil komunistični terorizem. Naj omenimo vsaj nekatere: Marijo Debelak in organista Antona Kraljiča so ustrelili doma v Št. Juriju, Alojza Šemeta, ki je bil tajnik občine Žalna – Slivnica, na travniku pri sušenju sena, Zofijo Globokar iz Žalne in Ludvika Rosija z Velikega Mlačeva so odpeljali v gozd in se nista vrnila. Prav tako so naredili z Janezom Zavrženom iz Luč in z očetom štirih otrok Janezom Šemetom z Lobčka.
Večkrat slišimo trditve, da so bile medvojne in povojne razprtije med Slovenci samo v Ljubljanski pokrajini, drugod pa so bili ljudje enotni in so sledili OF v boju proti okupatorju. Kako je bilo s tem na Gorenjskem, kjer so Nemci že leta 1941 postrelili okrog 150 talcev? Novica o Dražgošah se je hitro razširila – delno zaradi bitke, še bolj pa zaradi strašne nemške represalije: 41 vaščanov so ustrelili kot talce, poseben minerski vod pa je tako temeljito porušil vas, da res ni ostal kamen na kamnu. Vendar so na Gorenjskem tudi partizani zelo zgodaj začeli s poboji Slovencev. Kot uvod v gorenjsko vstajo so v noči med 1. in 2. decembrom 1941 pobili 10 Slovencev, ki so jih obsodili zaradi tolmačenja in izdajanja. Selški župan Franc Benedik se je januarja 1942 zelo trudil, da bi Nemce prepričal, da vaščani Dražgoš niso nič krivi, naj jim prizanesejo. Kljub temu so ga partizani obtožili kot nemčurja in izdajalca. 23. avgusta 1942 so ga ustrelili iz zasede. Njegova zadnja želja je bila, naj Nemci zaradi njega ne bi streljali talcev. Približno ob istem času so ustrelili še štiri može iz bližnje okolice, češ da so bili županovi sodelavci. Pravi pokol so pa naredili 27. januarja 1943, ko so na Benedikovi žagi v Dolenji vasi ustrelili županovo ženo Ano Benedik, sina Franca, delavca Franca Podreko, gostilničarja Jurija Berganta in Franca Vebra.
2. septembra 1942 je bil blizu Dupelj pri Križah ustreljen kranjski veterinar Vinko Bedenk. Ustrelil ga je partizanski komandir Perko, ki je bil ranjen in ga je Bedenk hodil prevezovat ter mu nosil zdravila, obenem pa v pogovoru z njim izražal odkrit dvom o smiselnosti odpora, ki zahteva toliko žrtev. Naslednji dan, 3. septembra, so Umnikovi, po domače Makovčevi iz Šenčurja, v gozdu pripravljali steljo. Oče Anton Umnik je bil v času znanih šenčurskih dogodkov leta 1932 župan občine Šenčur. Potem je bil deset mesecev zaprt v Beogradu in Sremski Mitrovici skupaj z Janezom Brodarjem in drugimi slovenskimi »republikanci«. Pri volitvah leta 1936 je bil ponovno izvoljen za šenčurskega župana in je na tem položaju ostal do aprila 1941, ko so ga Nemci odstavili in postavili svojega komisarja. Sedaj so ga pri delu v gozdu aretirali partizani kot belogardista in okupatorskega sodelavca. Kar skozi gozd in preko polja so ga odpeljali v približno eno uro oddaljeno Hrastje na dom bivšega poslanca in predsednika Kmečke zveze Janeza Brodarja. Brodarjevi so jih pravočasno opazili, da sta se oče Janez in starejši sin Ivan še lahko skrila. Niso ju našli, čeprav so preiskali celo domačijo. Med preiskavo so seveda pridno polnili nahrbtnike. Umnika in nekaj članov Brodarjeve družine so ves čas stražili v hiši. Ko so se sredi noči pripravljali k odhodu, je poveljnik poklical 18-letnega partizana iz Šenčurja in mu dal kratek ukaz. Fant je pristopil k svojemu nekdanjemu županu in ga hladnokrvno ustrelil. Ni težko uganiti, kaj bi se zgodilo z Janezom Brodarjem in morda tudi s sinom, če bi ju našli. Že naslednje jutro se je Brodar odpravil na Koroško in se več kot dve leti ni vrnil.
V Olševku pri Šenčurju sta na Martinkovi domačiji gospodarila Janez Ferjan in njegova žena Marija, rojena Jagodic. Janez se je posebej ukvarjal z mlekarstvom, zato je bil znan po vsej okolici. Veliko je pomagal pri delu zadruge, pri gradnji prosvetnega doma in vodovoda v Olševku, pri skrbi za olševsko podružnično cerkev. Oba z ženo sta bila navdušena prosvetarja, in ker nista imela otrok, sta se temu konjičku lahko še bolj posvečala. V začetku avgusta 1942 so se pri Martinkovih oglasili »gošarji« in Janezu grozili zaradi bele garde. Ker je dobro poznal veterinarja Bedenka, se je s še nekaj prijatelji kljub nevarnosti udeležil njegovega pogreba v Kranju. Na povratku domov so se ustavili v Šenčurju in kropili Antona Umnika. 5. septembra zvečer so se partizani ponovno pojavili pri Martinkovih. Od Janeza so zahtevali, da jim izroči skrito orožje. Zaman sta jih z ženo prepričevala, da nimata nobenega orožja in da za belo gardo še nikoli nista slišala. Kot nekaj dni prej v Hrastju je poveljnik čez nekaj časa tudi tu dal znak mlademu Beleharju iz Šenčurja in Janez je zadet od dveh strelov omahnil v ženine roke. Ko so napolnili še nahrbtnike, so odšli v noč. Sosed, ki je slišal dva strela, je pomislil, da so z enim pokončali Janeza, z drugim pa ženo Marijo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Križ v Iški, kjer ležijo pobiti Cigani

21. maja 1941 se je v Hrašah pred hišo smledniškega župana Jožeta Burgarja ustavil črn gestapovski avto. Burgarja so aretirali in odpeljali v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Od županstva so ga odstavili že prej. Hkrati z njim so odpeljali smledniškega učitelja, župnika Platišo so pa zaprli že prej. Po nekako petih tednih zapora se je Burgar vrnil domov in se spet vključil v delo, ki ga na veliki kmetiji nikoli ni zmanjkalo. Včasih je šel v Kranj na Kmetijsko zadrugo, s katero je tudi v času okupacije ostal povezan. Ob taki priliki se je sredi poletja 1942 ustavil v Hrastju pri Janezu Brodarju in prvič slišal za seznam za »likvidacijo«, na katerem naj bi bil tudi sam. Novica o smrti Antona Umnika in begu prijatelja Brodarja ga je vznemirila, vendar niti tedaj ni pomislil, da bi se umaknil. Res se še skoraj eno leto ni nič zgodilo, toda 5. avgusta 1943 so ga partizani odpeljali v gozd, ki se vleče od Hraš proti Smledniku. Čeprav se je takoj govorilo, da so ga že po poti mučili, so domači še upali na njegov povratek. 11. septembra so pa zvedeli za njegov grob. Skoraj hkrati s to novico je prišla med ljudi še druga, ki je zvenela kot ukaz. Njeno sporočilo je bilo, da je bil Burgar kaznovan zaradi sodelovanja z okupatorjem, zato naj ne hodijo na njegov pogreb. Kljub temu je veliko ljudi prišlo v Hraše kropit – pa tudi k pogrebu v Smlednik. Še bi lahko naštevali, toda ali ne govorijo že ti primeri dovolj o terorju in strahu, ki so ga komunisti povzročili tudi na Gorenjskem.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Skupina dolenjskih Ciganov – Čez sto takšnih žena in otrok so partizani pomorili 1942

Strah in groza do konca življenja

Ostanimo še malo pri komunističnem terorju in strahu zaradi njega. Čeprav smo nanizali kar nekaj primerov, jih je še mnogo ostalo neomenjenih in bi bilo treba za popolnejši mozaik tistega časa dodati še marsikateri kamen in kamenček.
Leta 1941 in v prvi polovici 1942, ko se dogaja večina naših primerov, so z orožjem nastopali samo okupatorji in partizani oziroma vosovci. Zakaj so Nemci leta 1941 začeli streljati talce? Če bi zelo preprosto odgovorili na to vprašanje, bi rekli: da bi prestrašili ljudi in s tem odvrnili upornike od ponovnih napadov. Dejstvo pa je, da so Nemci že pred tem začeli izvajati načrt ponemčevanja in da so represalije zaradi partizanskih akcij prilagodili temu načrtu, z drugo besedo, dobrodošel jim je bil vsak izgovor za uničevanje slovenskih življenj in premoženja. Na drugi strani pa komunisti zaradi tega niso bili zaskrbljeni, kajti njihov glavni cilj je bil priti na oblast. Ljudje, ki so bili v strahu pred Nemci ali Italijani, so bili bolj naklonjeni sodelovanju s partizani. Za okupatorje je bilo le malo Slovencev, niso pa bili redki, ki se prav tako niso strinjali s komunisti; bili bi za rezistenco, toda ne pod vodstvom komunistov. Take je bilo treba prestrašiti ali celo odstraniti. Tako so začeli moriti župane, duhovnike, učiteljice in druge, za katere ni bilo upanja, da bi stopili na njihovo stran, še druge manj pomembne pa zato, da bi med množico vzbudili strah. Že v začetku je bilo jasno, da vzpon na oblast ne bo mogoč brez odstranitve političnih nasprotnikov in za ta namen so bile vojne razmere naravnost idealne.
Kaj pa mučenje? Nekateri menijo, da partizani svojih žrtev med vojno praviloma niso mučili, da so razni opisi o tem plod nasprotne propagande. Če bi bilo to res, zakaj sta potem o mučenju pisala Kardelj in Kidrič, da ne govorimo o Jožetu Javoršku, ki je na primer opisal muke suhorskega župnika Janeza Raztresena. Boris Kidrič je v poročilu centralnemu komiteju KPJ sredi decembra 1942 zapisal sledeče: »Naši pretiravajo glede likvidacij in predvsem glede načina likvidacij. To se je dogajalo posebno v partizanskih enotah, kjer se je uporabljalo tudi mučenje sumljivih civilistov. Stvari so prišle v javnost in so precej pomagale resnični beli gardi.« (Tone Ferenc, Ljudska oblast.., str.. 367) In kdo so bili sumljivi civilisti? V Beli krajini Anton Oven, Karolina Jakša, Ivan Klobčar, Romi iz Kanižarice in drugi; v Suhi krajini kaplan Novak in učiteljica Čebuljeva, v Sodražici učiteljica Novakova, Franc Kozina in tako dalje. Skratka, vsak, ki ni bil za partijo, je bil lahko sumljiv. – Dušan Pirjevec – Ahac je bil poleti 1942 med belokranjskimi partizani, menda na Mavrlenu, kjer so sredi julija poleg drugega imeli opraviti z Romi iz Kanižarice. Bogve zakaj se je Kardelj v nekem pogovoru z Vladimirom Dedijerom spomnil ravno njega, ko sta se pogovarjala o napakah partizanskih funkcionarjev. Rekel je sledeče: »Tudi pri nas ni manjkalo takih strahot. Pirjevca smo poslali pred partizansko sodišče zaradi sadističnega mučenja ljudi – na žerjavici jih je pekel. On je sicer bil potem oproščen, nekateri drugi pa so bili zaradi takih zločinov ustreljeni.« (Tone Ferenc, Ljudska oblast.., str. 374- 375) Vse skupaj je nekoliko čudno, mar ne, toda jasna je potrditev, da je mučenje bilo. Zdi se, da Angela Vode, ki je dobro poznala marsikaterega funkcionarja partije in OF, ni dvomila, da so profesorja Ovna zares mučili. S tem pa še nimamo odgovora na vprašanje, zakaj mučenje. Mar res zaradi sadističnih nagnjenj posameznikov, kot je razlagal Kardelj svojemu sogovorniku, ali pa tudi in predvsem zaradi vzbujanja strahu pri nasprotnikih in tudi pri svojih.
14. junija 1942 so v Horjulu ubili župana Bastiča in njegovo ženo. Ljudje niso bili prestrašeni le zaradi dejstva, da so ju ubili, ampak predvsem zaradi krutosti tega uboja. Koga ne bi pretresel pokol Jakopinove družine v Ponovi vasi pri Grosuplju! V Šentjoštu nad Horjulom se je pravi terorizem začel po neuspelem napadu na postojanko vaške straže, ki je bila ustanovljena 17. julija 1942. Čeprav je bila ta zgodba že nekajkrat povedana, jo bomo tu delno ponovili in skušali opisati grozo, ki so jo doživeli Bradeškovi otroci ob poboju njihovih staršev.
Bradeškovi so živeli na mali kmetiji približno pol ure hoda od Šentjošta. Njihova skromna domačija je bila na lepem, razglednem kraju, toda tistih nekaj njivic in senožeti je bilo položenih v tako strmino, da je bilo obdelovanje težko. Kljub temu sta oče Franc in mati Ivana z marljivim delom, bolje rečeno garanjem, na njih pridelala dovolj hrane zase in za otroke. Oče je bil med prvo svetovno vojno ujet v Rusiji in je imel priliko v živo videti revolucijo. Ker je bil zgovoren mož, je o tem rad pripovedoval in ni skrival strahu, kaj bo, če se bo tudi pri nas začelo kaj podobnega. To je tudi bila edina »napaka«, ki bi mu jo mogli domači revolucionarji očitati, kajti skrb za družino in domačijo mu ni dovoljevala, da bi se vtikal v kake javne zadeve. Bil je skromen in veren človek, vedno zadovoljen in vesel. Mati Ivana mu je pomagala pri težkem kmečkem delu, predvsem pa skrbela za otroke: najmlajši je bil rojen 15. junija 1942, najstarejši je izpolnil osem let, vmes so pa bile še tri hčere; šestletna Marija, štiriletna Terezija in dveletna Francka.
31. julija zvečer so se Bradeškovi ob običajni uri spravili k počitku. Otroci so kmalu pospali, oče in mati pa sta kljub utrujenosti še bedela. Zlasti oče je bil zaskrbljen. Od napada na Šentjošt je vsako noč prisluškoval pasjemu laježu. Šlo je na polnoč, ko se je v oknih pojavil sij požara. Oče je hitro ugotovil, da gori pri Štantu, približno en kilometer oddaljenem sosedu. Takoj je poklical ženo in skupaj sta dvignila otroke ter poskrbela, da so se za silo oblekli. Mati je nagovarjala očeta, da bi zbežali v gozd. Toda on je okleval: »Zakaj bi se skrival, saj nikomur nisem nič naredil.« Nenadoma je zagorelo še pri bližnjem sosedu Jesenovcu in tudi na strehi domačega kozolca so se pojavili ognjeni zublji. Mati je tedaj držala v eni roki komaj pet tednov starega dojenčka, v drugi pa hlebec kruha. Silovito je zaropotalo in mala vhodna vrata so zletela s tečajev. Več oborožencev se je zrinilo v vežo. Medtem ko se jih je nekaj spravilo nad družino, so drugi hiteli netit ogenj. Pa naj pripoveduje Marija, ki je bila tedaj stara šest let: »Nas otroke so dobesedno zmetali skozi velika vrata. Ko sem se tako znašla zunaj, je oče že ležal blizu praga. Ni čudno, da je bil potem precej ožgan od ognja. Zaslišala sem strel in videla mamo, kako je nekaj korakov od vrat padla na tla in iz rok spustila najmlajšega. Naenkrat sem bila čisto sama. Nič nisem vedela za druge otroke. Ne vem, ali sem videla, da je ‘kuhinjca’ ostala cela, ali zakaj mi je prišlo na pamet, da bi se zatekla tja. (To je bila majhna uta, kjer je oče kuhal žganje.) Ko sem se približala, sem pri vratih zagledala tri partizane in eden se je zadrl: »Izgini, če ne bomo še tebe.« Spet je počilo in v joku sem se premaknila k vodnjaku. Tam sem našla brata Pavleta, ki je neutolažljivo jokal. Bila sva istega mnenja, da je treba bežati. Jaz sem silila k spodnjemu sosedu, kjer je bila naša teta Mici. Spustila sva se kar po strmem bregu, da bi prišla do poti, ki je vodila tja. Ko sva opazila, da po poti gre nekaj partizanov z našimi kravami, sva spremenila smer in kar povprek tekla k drugemu bolj oddaljenemu sosedu. Držala sva se za roke, se spotikala in jokala, da sva bila že kar obnemogla. Ob prihodu v gozd, skozi katerega sva morala iti, sva zagledala pred seboj dve beli postavi. Nisva se jih bala in sva šla za njima. Na koncu gozda, od koder ni bilo več daleč do soseda Pilevca, sta postavi izginili. Pohitela sva do hiše in precej dolgo klicala, da so nama odprli.«
Po opravljenem delu se »osvoboditelji« niso več zadrževali pri Bradeškovih. Že Marija in Pavle sta videla skupino odhajajočih in zato spremenila smer svojega bega. Ob mrtvih starših in gorečem domu so ostali samo mlajši trije: štiriletna Terezija, dveletna Francka in Lojze. Njega je že mati zavila v dekico, sestrici sta ga pa pokrili še z njeno okrvavljeno ruto. Tereziji se je vtisnilo v spomin, kako je Francka ves čas jokala in klicala mamo. Vse prizadevanje, da bi jo potolažila, ni nič pomagalo. – Zgodaj zjutraj so prišli vaški stražarji iz Šentjošta. Med njimi je bil tudi Franc Zorec, ki še živi v Argentini. Ko je bil letos spomladi v domovini, je obiskal Bradeškove in z njimi obudil spomin na žalostno jutro 1. avgusta 1942. Še vedno ima pred očmi sliko, kako se je mala deklica stiskala k mrtvi mami, ki je imela veliko vrezno rano na vratu. Na podoben prizor so naleteli pri Jesenovčevih: nedaleč od požganega doma sta ležala mrtva oče in mati, šestletni Ludvik in štiriletna Julči sta prestrašena ihtela poleg njiju, nekaj ostankov dveletne Milene so pa našli na pogorišču. – Bradeškova Marija se ne spomni, kdaj in kako sta potem z bratom prišla v Šentjošt. Od pogreba staršev, ki se ga spomni zelo medlo, ji je ostala predstava, da so bile krste zbite iz grobih desk in brez okraskov.
Glavno skrb za Bradeškove otroke je prevzela teta Mici. Ni bilo lahko. Na več vrat je morala potrkati in marsikatero grenko požreti, preden je vseh pet sirot končno dobilo zasilen dom. In kako so se počutili otroci? Čeprav so imeli streho nad glavo in niso bili ravno lačni, so pogrešali dom in starše. Noben še tako dober sosed ali sorodnik jim ni mogel nadomestiti materine ljubezni in očetove skrbnosti. Groza tiste zanje tako usodne noči jim je pa za vedno ostala v spominu. Sicer pa so za ohranitev groze poskrbeli tudi drugi. Bilo je že po koncu vojne, menda se je pisalo leto 1947. Marija in Pavle sta hodila v šolo v Šentjošt. Osnovnošolski otroci so bili tedaj razdeljeni na pionirje, ki so bili nekaj več, in vse ostale. Onadva sta seveda spadala k ostalim. Večkrat je prišel v šolo bivši partizan – domačin in jim kaj povedal. Ob nekem takem obisku je poklical Marijo in Pavleta na stran, da drugi ne bi slišali, in jima začel dopovedovati, da so njune starše ubili Italijani. Začudeno sta ga gledala. Ko ju je kasneje spet iskal, sta že vnaprej vedela, kaj bo. Vedno znova pa sta ob tem doživela dogodke tiste noči: smrt staršev, beg po strmem, temnem bregu, grozo in strah. Preveč živi in boleči so bili ti spomini, da bi jih mogla zatajiti. Tudi danes se Bradeškovi – Pavle že več let počiva na pokopališču v Polhovem Gradcu – spominjajo dogodkov izpred več kot šestdeset let in še vedno te spomine spremljata groza in bolečina. Pravijo, da rojstnega doma, ki ima sedaj drugega lastnika, prav zato ne obiskujejo.
S to zgodbo zaključujemo sestavek o terorju in strahu. Ali bi bil veliki ideolog revolucije danes še ponosen na svoj VOS, na svoja navodila za vzbujanje strahu. Morda pa bi tudi njega postalo groza, ko bi videl, kako hude so posledice še po šestdesetih letih?