Avtor: Blaža Cedilnik

Bilo je davnega leta 1964, ko so v gledališču uprizorili Toplo gredo Marjana Rožanca. Šlo je za kritično obravnavo tedanje družbene ureditve, predvsem kmetijstva. Seveda je bilo v tistih časih kakršno koli kritiziranje milo rečeno neprimerno. Ker pa je bila v deželi »demokracija« in »vladavina ljudstva«, dela niso preprosto prepovedali, ampak so napolnili dvorano z delavci Kmetijske zadruge Grosuplje, ki so najprej z medklici motili predstavo, potem pa so jo zaradi neznosnega hrupa v dvorani prekinili in tako je zmagala volja »ljudstva«, ki ji dogajanje na odru ni bilo povšeči. Čez nekaj dni smo izvedeli, da bodo predstavo izvedli v študentskem naselju. Seveda smo bili vsi navdušeni in smo sklenili, da si predstavo ogledamo. Midva z možem sva takrat stanovala v Rožni dolini in ko sva se proti večeru vračala domov, sva morala iti mimo študentskega naselja. Na najino veliko začudenje sva skoraj v vseh stranskih ulicah opazila »marice« in veliko število policajev okoli njih. Na prostoru pred dvorano pa so, najbrž študentje, kurili ognje in peli puntarske pesmi. Ozračje je bilo naelektreno in sklenila sva, da v tej godlji ne bova sodelovala in sva odšla domov. Pozneje sva izvedela, da je bila predstava dokončno odpovedana. Medtem je izhajalo študentsko glasilo Tribuna in prinašalo različne komentarje na temo Tople grede. Večinoma so bile kozerije, pamfleti in zelo veliko epigramov na temo Tople grede in delavcev, ki so prekinili predstavo v gledališču. V spomin se mi je najbolj vtisnil tale epigram: »Slovenec bi se za pol litra vina podelal še na sredo Titove ceste, kaj se ne bi na sredo tople grede.« Tribuno smo redno prebirali po dolgem in počez in se pošteno nasmejali. Žal pa so kmalu zamenjali uredništvo in potem je postala dolgočasno, neužitno branje.
Velikokrat sem že napisala, da se stvari ponavljajo, ne v vseh podrobnostih, ampak v svojem bistvu. Kaj se je torej takega zgodilo, da se mi je v misli prikradla zgornja štorija? Najbrž ste že sami ugotovili, da je bil to sindikalni protest proti vladnim reformam. Ko sem gledala dogajanje po televiziji, sem takoj opazila podobnosti z dogodkom v gledališču. Vse te protestnike so pripeljali brezplačno v Ljubljano, jih odeli v sindikalne vetrovke, jih oskrbeli s hrano in pijačo, predvsem pa pošteno zmanipulirali. V glavo so jim vtepli, da se jim bodo zmanjšale plače in pokojnine in celo brezposelnim se bodo zmanjšale podpore. Za to so morali sindikati odšteti zajeten kupček denarja. Pa saj ga imajo. Posebej tako imenovani Svobodni sindikati, ki so poverbali vse premoženje, ki je bilo last sindikata v prejšnji državi in smo ga vsa leta vsi plačevali, saj so nam sindikalno članarino kar odtrgali od plače. Sama sem bila nekaj časa predsednica samostojnega sindikata v naši ustanovi in sem se borila za delež v tem sindikalnem premoženju, seveda brez uspeha. Svobodni sindikati pa so lepo oddajali prostore in iz tega naslova imeli denar, da so plačevali pravnike in celo vrsto uslužbencev, medtem ko smo mi delali v svojem prostem času brez kakršnega koli plačila ali nagrade.
Gotovo ste gledali na televiziji različne oddaje, kjer je bilo govora o vladnih reformah in so v njih nastopali tudi ali predvsem sindikalni voditelji. Največ je povedal odgovor na vprašanje o njihovih plačah. Na vse kriplje so si prizadevali, da bi jih obdržali v tajnosti in to jim je tudi uspelo. Nismo zvedeli, kolikšne plače imajo. Ker jih tako zelo skrivajo, pomeni, da so zelo visoke. In to na račun delavcev, ki s tisto mizerijo, ki jo dobijo vsak mesec (če jo sploh dobijo), komaj zvežejo konec s koncem. Vprašanje je, kako bi reagirali delavci, če bi izvedeli kako drago plačujejo svoje sindikalne voditelje. Spomnimo se samo Rdečega križa, Živalskega vrta in podobnih zadev, ki so nam razjedale jetra v zadnjih letih.
Zanimiva pa je vloga medijev in novinarjev ob teh dogodkih. Zakaj ni novinar, ko ni dobil odgovora na vprašanje o plačah sindikalnih voditeljev, ponovil vprašanja in insistiral, da dobi odgovor. Ali pa vsaj zaključil debato tako, da bi rekel, da mora biti njegova plača že zelo visoka, da jo tako skriva. Ali kaj podobnega. Sicer pa tako vidimo vsak dan, da novinarji in mediji napadajo vlado, kar je po svoje prav. Problem je le v tem (kar vsi prav dobro vemo), da so prej napadali opozicijo. Torej ne gre za napad na vlado, ampak za napad na določeno politično opcijo. Prav neverjetno je, kako se trudijo, da bi sprli Janšo in Bajuka. Upam, da jim ne bo uspelo. Joj, tega ne bi smela napisati. Še kadar sem kaj takega napisala, je bilo kaj narobe. Držimo pesti, da tokrat ne bo. Da bo prevladala pamet, da lahko samo združeni izpeljejo program, za katerega smo jim volivci podelili mandat.
Ob vsem tem je treba omeniti še to, da stranka LDS razpada. V opoziciji se ne znajde in izgleda, da imajo različne struje različne koncepte, kaj pravzaprav storiti in kako naprej, kaj ponuditi volivcem, da bi na naslednjih volitvah spet močno zmagala. LDS je stranka kapitala, v evropskem smislu desna stranka, čeprav se pri nas deklarira za sredinsko. Močna in enotna je bila tako dolgo, dokler je vladala in upravljala s kapitalom in seveda z veliko pomočjo medijev. Vladala je dolgo, predolgo. Upam, da bo sedanji vladi uspelo, da bo pretrgala mreže, ki jih je LDS stkala, da je povezala vse vzvode moči in se sama trdno zasidrala v vseh treh vejah oblasti in v medijih. Nova vlada trga te mreže, a tega je toliko, da zlepa ne bo vse delo opravljeno. Razen tega pa je še problem koalicije, ki ni enotna pri tem opravilu. Morda tej vladi ne bo uspelo tako, kot bi bilo treba. Morda bodo na naslednjih volitvah karte bolj ugodno premešane. Ali pa bomo padli nazaj pod komsomolsko vladavino in novo tkanje mrež in še bolj sofisticirano udbomafijo. Kakorkoli že. Ko pa bodo in če bodo te mreže preteklost, se nam bo pa zagotovo bolje pisalo. To bo velik korak v smeri pravne države in upam, da tudi v smeri transparentnosti dogajanj v vseh segmentih naše mlade države. Zares bom vesela, ko bom zagledala svetlobo na koncu tunela. Tako svetlobo, kot smo jo videli takrat, ko smo zaživeli v samostojni državi. Prepričana sem, da bo takrat resnica dobila svojo pravo veljavo in potem tudi sprava ne bo več daleč.