Revija NSZ

Igra brez pravil

Sep 1, 1992 - 2 minute read -

Avtor: Neoznačeni avtor



Če se hočemo med seboj razumeti, se moramo držati določenih pravil, ki veljajo v vsakem komunikacijskem polju. Če se noben od udeležencev teh pravil ne drži, potem polnimo prostor z glasovi ali drugimi znaki, nihče pa ne ve, za kaj gre. To se zgodi tudi takrat, kadar se nekaj udeležencev ne podreja splošno sprejetim pravilom. Pravila pa so dveh vrst: ena zadevajo rabo splošno sprejetih znakov, druga pa urejajo prostor, v katerem se ti znaki izmenjujejo, skrbijo torej za njegov etični značaj.
Nazadnje gre za resnico. To pa spet pomeni dvoje. Najprej in predvsem ni dovoljeno zavestno potvarjati dejstev. Sem spada tudi hoteno neupoštevanje ugotovljenega in znanega stanja. To je nekaj osnovnega in temeljnega, a ne izključuje nečesa drugega: da se vsakdo bori za svojo stvar in jo, na podlagi dejstev, ki občinstvu niso znana, rešuje. Od nikogar ne smemo zahtevati, da pokleka, tudi če se njegovi stvari slabo piše. Zahtevati pa moramo, da se drži semantičnih in etičnih pravil.
V naslednjih sestavkih želimo pokazati na dva taka primera. S prvim zavračamo divjo hipotezo, da so zmagovalci morali pobiti vrnjeno domobransko vojsko, ker se na slovenskih tleh vojna še ni bila končala in bi domobranci predstavljali preveliko nevarnost. Ne glede na to, da se ujetnikov v nobenem primeru ne sme ubijati, so tu nekatera dejstva, ki jih šentjoška skupinica lepo kaže: število oboroženih domobrancev, ki so hoteli ali morali ostati, je bilo neznatno, poleg tega pa niso opravljali nobenih agresivnih dejanj.
Drugi primer je hujši. Zadeva namreč umetnost, ki ima v naši zavesti posebno mesto. Ko vstopimo v polje umetniškega, pričakujemo, da se bomo srečali z resnico. Sintagma zlagana umetnost je do sedaj pomenila, da ustvarjalec ni zadel globlje človekove resničnosti, in označuje umetnostni poraz in ne nemoralnega dejanja. Zlagana umetnost je sedaj dobila novo razsežnost: tu gre za potvarjanje znanih, recimo kar zgodovinskih dejstev v načinu, ki naj bi veljal za umetniškega. Tu gre za brutalen vdor v samo svetišče evropskega duha.