Avtor: Stanko Majcen

1.
Kol,

ogoljen kol,

s krvjo osoljen kol, spran,

ožgan,

kot da od veka stoji

in ne more stran…

Trava

poležava

in ne raste več,

srna se tam ne pase več,

komaj tica seda nanj,

pa jo plaho podrobi drugam

in ne more pozabiti mesta,

kamor je sedla…

Steza in cesta:

a ogne se mu človek in volk.

Molk

kot da je tu razklan

– a krik,

rešni krik,

ne more nikamor.

Še krik,

rešni krik

krvavožareč krik navpik

kot kol zabit v zemljo

in ne more nikamor.

Kam sega ta kol?

V jetra

zemlje?

Do kod se je zabol?

V srce

nebes?

Ah, saj je le kol,

navaden kol,

neotesan in grob,

in le veter,

kadar tuli v svoj rog,

pa še nanj zapiska

ko na votel zob…

2.
Ko bi le vedela, kje je ta griček,

ko bi le znala, kaj mi zvoni,

ko pa je gluho jelenje rogovje,

volk tuli v noč in medved molči.

Ko bi le vedela, kje je ta griček…

vem le, da zvezda nad njim stoji,

vem le, da Mati božja brezjanska

Jezuščka nad njim drži.

3.
In zopet pomlad –

kaj nisem pomladi preklela?

Trdo se preživlja osat,

o, trje jaz sem živela!

In kaj mi hočeš, pomlad?

Na svetlo se zbira družina,

lej, oče, hči, mati in brat,

a jaz – brez edinega sina.

Razcvela se jablan bo rožna,

razsipala breskev svoj cvet,

objela bo misel pobožna

vsa srca, vse duše, ves svet.

A jaz jo kolnem, pomlad,

vso črno jo vidim in grozno

– iz kamenja srka svoj sok osat

in, če že cvete, cvete prepozno.

Epitaf

Bog moj, kaj naj vse pod zemljo spi,

hčere in sinovi, trpek rod:

kam pogled jim meri, v naše dni

ali tja, kjer vse je en sam pot?

Križem-kražem, sem in tja

bliskali smo ko bogovi

– zdaj, ko se majejo tla,

kam štrle čeljusti nam, rogovi?

Tu pa spi mladenič tih in plah,

čaka na vstajenje,

z roso je odet, postlan na mah,

misel – nič, samo še koprnenje…

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Črne rože Vlastja Simončič