Avtor: Karel Mauser

Karel Mauser (roj. 1918) je bil pisatelj izgnanec. V tem je bila njegova pot podobna usodi, ki so je bili deležni nekateri največji: Teognis, Dante, Thomas Mann, Solženicin, Brodski. Za slovenskega pisatelja je to nekaj redkega. Izgnanec je bil Trubar, potem pa štiristo let nobeden. Za slovensko literaturo je izgnanstvo moderen pojav in postavlja dvoje: vprašanje, kaj je napredek, in spoznanje o izjemnosti sistema, ki je na silo osvojil Slovenijo, a smo ga tudi klicali. Med drugimi so ga klicali tudi pesniki in pisatelji.
Mauser je dosegal domovino z ljubeznijo in besedami. V resnici so ga slišali le redki, a tisti, ki smo ujeli katerega od njegovih glasov, smo to ljubezen takoj videli. Zakaj smo jo takoj videli in vanjo verjeli, vemo šele danes: bila je skušana v trpljenju in je bila izkazovana v žrtvi. Eden njegovih švicarskih prijateljev piše takole: »Predstavimo si visokošolca, katerega je usoda iztrgala iz njegovega poklica in njegove domovine ter ga pognala v vagonaste lesene barake begunskega taborišča. V noči brli sveča na za-
boju, ki velja tudi za pisalno mizo. Kot veter hiti svinčnik od vrste do vrste grobega zavrženega papirja. Ko je stran polna, pade na tla. Čas je drag in kazalec na uri je pokazal že polnoč in čez. Tako dela Mauser noč na noč, in ko po kratkem spanju zasije jutro, vzame Mauser na ramo orodje cestnega ali gozdnega delavca, da zasluži dnino za preživljanje sebe in svoje družine.« Ko dobi dovoljenje, se leta 1950 naseli v Clevelandu, kjer najde službo delavca v tovarni svedrov. Tri leta pozneje piše prijatelju Tinetu Debeljaku: »Prišel je čas, ko je treba zastonj pisati in tudi papir moraš sam kupiti. Tako jaz delam… Treba pa je nujno, da mi vozimo naprej in da se vsak po svoje mučimo, da obdržimo, kar se največ da. Perspektive torej niso najlepše. Jaz delam v tovarni vsak dan po osem ur in v soboto pet. Pa je že dovolj. Za pisanje pa so noči in redke proste ure…«
Pisal je romane, od katerih je najbolj znan duhovniški roman Kaplan Klemen, ki je bil preveden v nemščino in španščino. Trilogija Pod bičem naj bi bilo njegovo veliko delo in govori o življenju v povojni Sloveniji. Pisal je pesmi, s katerimi je polnil zdomske časopise in revije. Pisal je tudi novele in črtice iz slovenskega življenja v predvojni domovini in povojnih taboriščih. V teh kratkih besedilih se kaže njegova največja izpovedna moč. Predvsem pa je živel svoje življenje tako, da moč, ki je iz njega izhajala, ni bila manjša od moči njegove umetnosti. Bil je delavec in pisatelj in v resnici dosegel to, kar je bilo za pisatelja v proletarski Sloveniji samo prazna beseda.
Tu priobčujemo del njegovega predavanja v Baragovem domu v Clevelandu 6. februarja 1966.

Dragi prijatelji!
Že lani smo imeli vrsto predavanj, ki so se izkazala za potrebna, da ne rečem nujna. Vse predolgo smo v slovenski skupnosti odlašali z iskrenim odkrivanjem preteklosti, premalo je bilo resnega izpraševanja vesti in premalo načrtnega zgrajevanja sebe. Brez neke vrste duhovnih vaj človek duhovno otopi, idealizem se osuši in človeku ostane samo golo zunanje ogrodje. Stara gesla se obrabijo, naj so bila nekoč še tako nova, čas se spreminja, prinaša odkritja, nove tokove, nove
misli, ki so sicer nadaljevanje starih, pa vendar nove z dodatki, ki jih nekoč nismo poznali. So ljudje na svetu, ki se krčevito drže vsega starega, kakor da je v novem vse narobe in vse napačno. Ni v novem vse narobe, kakor v starem ni bilo vse prav. Te resnice se mi ljudje tako težko naučimo in še bolj težko jo izvajamo. Nekam sram nas je in nerodno nam je, če recimo v starem, v katerem smo živeli in delovali, najdemo napako. Nočemo je priznati, hočemo jo pokriti in potisniti v stran in pri tem na vsa usta hvalimo samo dobro. In vendar v srcu tako dobro vemo, da na svetu ni popolnega dejanja, da je vsakemu našemu delu primešan kanec sebičnosti, pričakovanje povrnitve dobrega z dobrim in poleg tega še delež naše nepopolnosti, ker smo pač ljudje in bomo taki do smrtne ure.
Tudi v našem javnem življenju ni drugače. Tudi v njem smo bili ljudje in smo ljudje. Vodniki narodov ostanejo ljudje, odborniki po organizacijah ostanejo ljudje, kulturni delavci ostanejo ljudje, državniki in politiki ostanejo ljudje. To se pravi: povsod so bile in bodo napake, ker so naš delež, ker nihče od nas ni prerok, temveč vsak izmed nas ugiba o prihodnosti, iz takih in podobnih slučajev sklepa na tak in tak konec in na tak in tak uspeh. Neumno je torej govoriti takole: če bi takrat naredili takole, bi imela stvar tak konec. Morda bi ga v resnici imela, toda še vedno tudi v javnem življenju velja preprost kmečki rek: ko bi bil vedež, ne bi bil revež.
Gledati iz sedanjosti v preteklost, je lahko. Gledati iz sedanjosti v prihodnost, je pa posel, ki ga more vsak človek opraviti samo po človeško, to se pravi z dobro voljo sicer, pa z napakami, pomanjkljivostmi in nerodnostmi. Marsikdo bo torej rekel: potem pa pustimo preteklost na miru, pokopljimo jo in glejmo v prihodnost. Lepo je slišati ta stavek, morda bi bilo celo manj vrenja v naši skupnosti, če bi se ga oprijeli. Toda stavek sam v sebi hrani nasprotje. Če pokoplješ mrtvo in ne veš, zakaj je umrlo, kako se boš v prihodnosti varoval nove, podobne smrti. Prihodnost mora poznati sovražnike, ki ji strežejo po življenju, da ne ponovi preteklosti. Naredila bo sicer nove napake, toda starih ne bo ponavljala. Boljša bo torej, bolj zdrava, ker bo imela kopico napak manj.
Ta naša predavanja, ki smo jih lani pričeli in jih letos nadaljujemo, imajo samo ta namen, učiti se. Učiti se, da pridemo izza starinskega obzidja strahu, ki največkrat temelji v naši sebičnosti, in da se pomerimo s svojimi slabostmi iz preteklosti na ravnem. Samo ta način je zdrav, samo s tem načinom bomo prišli do tega, da bomo začeli uvidevati, da ni delal napak samo naš sovražnik, da smo delali napake tudi mi. Ne moremo namreč biti vedno otroci, ki vale krivdo za napake drug na drugega. Svetnikov na tej zemlji je malo in, kar jih je, jih imamo za bedake. Še vedno se nam namreč zdi, da je glavna obramba resnice vihtenje meča, vpitje in pretiravanje. Moč resnice pa je v tihem prodiranju, v iskanju in razrivanju po sebi, v priznanju svoje majhnosti, v poudarjanju dobre volje, ki jo imamo, in v ponižnem kesu nad napakami, ki smo jih tudi mi napravili. Tako so delali svetniki in tako delajo svetniki in zato jih imamo za bedake, za bojazljivce in za ljudi, ki življenja ne poznajo. In vendar ga bolj kakor mi vsi skupaj, ker ga gledajo pri izvoru, namreč pri sebi. Mi ga gledamo pri drugih, pri sosedovih napakah, pri sosedovi polomiji, pri sovražniku, povsod, samo pri sebi ne. Vse, kar je dobrega, pripisujemo sebi, vse, kar je slabega, obesimo nasprotniku.
Vzemimo samo zmago komunizma pri nas. Krivcev zanjo imamo že celo rajdo. Verjetno so vsi pravi, sebe pa med krivce nikoli ne postavimo. Postavim: živel je katoliški človek. Dajal je desetino od vsega, kar je dobil, pa je imel zaprto srce za siromaka, zaprto srce za delavca. Ni čutil, da so v zraku velike socialne spremembe, da bi moral pri svojem delavcu gledati ne samo na par rok, temveč tudi na tiste, ki jih ta par rok mora živiti. Govoril je milo o svoji družini, na družino svojega delavca pa ni mislil. Ali je bil brez krivde? Mar ni bil sokriv, da je ta delavec prisluhnil nečemu, kar je bilo lepo slišati: o volji proletarcev, o volji delavca, ki bo posekal visokost delodajalcev?
Bodimo zelo odkriti s seboj! Nismo brez krivde, da je rdeče seme uspevalo. Socialni prepad je bil prevelik in vse premalo je bilo truda, da bi se premostil, čeprav smo skoraj vse papeške enciklike o delavskem vprašanju znali skoraj na pamet. Mnogo, mnogo smo predebatirali o teoriji, v praksi pa je bilo tako malo poizkusov med katoliškimi industrijalci. Ne rečem, da niso bili; bili so, toda za katoliški narod, za kar smo se imeli, premalo, mnogo premalo. In vendar nikoli ne vijemo rok nad seboj, vedno nad drugimi: ta je kriv, oni je kriv, liberalizem je kriv, samo mi ne nikoli. To isto se ponavlja po veliki tragediji komunistične revolucije v Sloveniji, to isto se ponavlja za vrnjenimi in pobitimi protikomunističnimi borci. V naravi nam je iskati krivca in ga najti v tistem, ki nam ni ljub. Iskati skupnega krivca, iskati ga tudi v nas samih, tega nismo zmožni. Lovili smo se in se še bomo, kakor kaže, na stavkih, ki smo jih in jih bomo začenjali: Če bi ne bilo takrat tako… če bi takrat bilo tako… če bi tisti človek storil tako… Pa niti ne vemo, če bi res tako prišlo, če bi tisto le bilo ali ono ne bilo.
Vse, kar se je nekoč v naši domovini upiralo Nemcem, Italijanom in Madžarom, so bili ljudje, ki niso hoteli živeti na kolenih. Vsi tisti, ki so se pozneje upirali komunizmu, so bile prav iste volje: ne živeti na kolenih samo zato, da bi živeli. Vsi, ki so zapustili domovino in odšli v prostovoljno pregnanstvo, so odšli tedaj zavoljo tega. Vsi tisti, ki so ostali doma in romali po zaporih, so to rajši vzeli nase, kot da bi živeli na kolenih. In tisti, ki so bili vrnjeni, so umrli rajši stoje, kakor da bi kleče živeli. Upor proti krivici ima med mnogimi postavkami prvo postavko: smrt. Vsak je to vedel. Ima pa upor proti krivici še drugo stran: zavest, da si želel dobro doseči. Posrečen upor doseže dobro, neposrečen upor pa prinese tisto, kar smo v iskreni želji, doseči dobro, vzeli v zakup. Ni uporov in ne vojske brez rizika in brez tveganj. V iskanju krivcev na ta moment čisto pozabljamo. In vendar je najbolj osnoven. Hočemo zmanjševati vrednost žrtev naših mrtvih s tem, da govorimo, da se zanje ni nič storilo? Bili so vsaj povečini kakor preprosti Indijanec Emilio Zapata; niso hoteli živeti na kolenih. Niso šli v boj proti zlu, ker jih je nekdo s silo v boj pognal. Šli so vanj, ker so čutili, da pod komunizmom ni življenja razen z zaprtimi usti na kolenih kleče.
Še vedno protikomunistično borbo gledamo z očmi, pripetimi samo na puško in na število mrtvih na tej in na oni strani. Še vedno se ponavlja stara zgodba, ki nam je vsem nekam v krvi: generali pobirajo medalje, vojak pa zmaguje. Še danes ne moremo doumeti, da je zmaga v borbi zmaga neke ideje, lahko tudi napačne in slabe. Mislimo na fašizem, na nacizem in zlasti na komunizem. Zmaga je namreč v tem, da ideja zna prevzeti množice tako daleč, da so zanjo pripravljeni umreti. Če je bilo namreč naše bojevanje proti ideji samo vojaško, potem smo danes v emigraciji opleli in mislim, da je zaletelost v to smer eden glavnih vzrokov za spore. Idejno šibkost v emigraciji skušamo reševati z velikimi in »čudovitimi« odkritji. Iščemo krivce! V miru in komodnosti človek naredi največ napak. Za idejno šibkost namreč ni nadomestila. Zavoljo nje pritikamo naši borbi v preteklosti še posebne, sekundarne pomene, ki jih takrat ni bilo. Vzdevamo posameznim osebnostim atribute, ki niso resnični. Naše sedanje mišljenje, naše želje, mogoče in nemogoče ambicije, postavljamo v preteklost, kakor da so tam resnično bile. Če tako podaljšujemo preteklost v sedanjost in ji skušamo celo dati obraz sedanjosti, izkrivljamo dejstva iz preteklosti. Dejstva v preteklosti moramo gledati kot dejstva v preteklosti in jih kot taka brez začimb sedanjosti dati v predale, kamor spadajo. Popravkov ni mogoče delati. Delati moremo samo zaključke, ki pa morajo biti, če hočemo, da bodo v zgodovini veljali, dosledni, trezni, brez strupenosti in zapisani z željo, da bodo dobo pravično sodili, tudi če v tem ali onem v našo škodo. Zgodovine po naročilu ne trajajo dolgo.
Težko je v emigraciji ustvariti kaj stalnega in močnega, če ideja, ki jo je polnila prva leta, postane kalna. Če namreč delo, ki ga opravljamo, ni zgrajeno na ideji, če iz nje ne izvira, potem vsako naše delo ostane samo zunanje opravilo. Zgubi dušo in z njo vpliv na množico. Z veliko propagando in z vpitjem moremo sicer vsako delo predstaviti za veliko, toda osebno sem prepričan, da je res nekaj vredno samo tisto delo, ki v nas pusti občutje: prišlo nam je iz duše. Tega dela je zdaj premalo v emigraciji in zato na vseh koncih naglo nazadovanje in upadanje. Prišli smo v čas, v katerem mrtvi volja, v katerem ideali izgubljajo svoj blesk, v dobo, v katero pride vsaka emigracija. Nastajajo spremembe v rodu doma in nastajajo spremembe med nami. Nekateri sprememb nočejo priznati. Nekateri jih vidijo in priznajo, pa so zagrenjeni, ker ne morejo ničesar storiti. Nekateri pa jih hvalijo, tudi če so slabe, češ staro je treba pozabiti, siti smo tega večnega ponavljanja in obnavljanja starega.
Vsi vemo, da je naš delež pozabljenje, toda pozabljenje je dvojne sorte. Prvo je nehoteno in ga prinese čas. Drugo pa je hoteno in ga navadno povzroče zveze, ki jih imamo vsi ljudje. Z nehotenim pozabljenjem preidemo trpljenja, smrti sorodnikov in prijateljev. V to pozabljenje se ne silimo, prihaja počasi in ga mirno lahko krstimo za vdanost. Nekaj drugega pa je hoteno pozabljenje, ki v tem času vdira v našo emigracijo. Dokler smo bili po taboriščih v Avstriji, Italiji in Nemčiji je naša emigracija imela enoten izraz, bili smo vsi eno v trpljenju, v razočaranju in po šibkem upanju, da se drugo leto vse preloži. Z razhodom iz taborišč pa se je mnogo spremenilo.
Če naj porabim nove izraze v slovenskem jeziku, je z razhodom nastala dvojna emigracija: zamejska in zdomska. Zamejska, ki je ostala tesno blizu domovine, in zdomska, ki se je raztekla čez ocean. Takoj prva leta ni bilo velikih razlik med eno in drugo. Z leti pa so se razlike pokazale in se kažejo čedalje bolj.
Zamejska emigracija je tako rekoč dan za dnevom gledala domov in od onstran so začeli prihajati svirači, ki so znali ubirati prave strune. Domotožje zamejske emigracije je bilo hujše od našega, zakaj v naravi nam je, da bolj hrepenimo po tistem, kar upamo doseči, kakor po tem, kar se nam zdi nedosegljivo. In za nas, ki smo bili daleč od domovine, je bila že misel na velike stroške mrzel poliv. Iz zamejske emigracije se je odtrgal prvi in šel, in drugi in tretji. Dokler je hodil samo preprost človek, škoda ni bila velika.
Preprost človek je hotel videti samo svoje ljudi. Ko je začela odhajati inteligenca, pa se je pričelo novo razdobje. Iz majhnih brvi v začetku so začeli rasti mostovi. Pričeli so vstajati glasovi, zakaj emigracija ne neha z napadi na režim doma, zakaj bi se ne iskalo kulturnih stikov, počemu sploh še pogrevati stare zgodbe. Drug čas je. Še papež je dal kolajno nekemu jugoslovanskemu diplomatu.
Še Cerkev išče neke znosne odnose do komunističnih režimov. Mi pa kar z glavo skozi zid!

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: -Kaplje Vlastja Simončič

In kar nam je postalo najbolj nevarno, to mišljenje je pričelo vdirati v literaturo, ki vedno postane prva revolucionarna. Tako se je začel razkroj slovenske katoliške skupnosti leta 1936 z nastopom pesnika Kocbeka ob španski revoluciji in tako se čez trideset let ob istem imenu pričenja nova razklanost, ki je trenutno najbolj vidna v novih kulturnih teženjih v zamejski emigraciji, pa vdira od tam tudi med nas. Gotovo je nevarno znamenje, če se komu ne zdi prav, da smo imeli na primer lani Velikonjevo literarno nagrado. Ime pisatelja Velikonje, ki so ga rdeči ustrelili, naj bi se ne vleklo na dan, ker nekaterim vzbuja slabe občutke. Pri ubitem pesniku Hribovšku bi ne bilo treba poudarjati, da je bil domobranec. Take in podobne glose, ki so prišle iz vrst naše emigracije, so gotovo znak, da se je v emigracijo zagrizlo hoteno pozabljenje, da bi nekateri radi položili mostove preko pokritega in zakopanega trpljenja v preteklosti in odprli med nami neko novo pot, ki naj bi bila za moža visoko ograjena z zidom, čez katerega bi ne videli umazanega, krivičnega in zatiralskega, kar v domovini še vedno živi.
Če so pesnika Kocbeka doma odrezali pa ga istočasno puščajo, da onstran meje prodaja svojo filozofijo, je gotovo nekaj narobe. Še bolj narobe pa mora biti z ljudmi, ki mislijo, da bo preko mostov, ki jih nekateri gradijo, prihajalo k nam čisto kulturno bogastvo. Blago namreč, ki naj bi ga mi pošiljali preko tega mostu v domovino, bo stokrat prerešetano. Kar naj bi mi sprejeli, naj bi se niti ne odvilo, temveč samo prodajalo. Ta želja po gradnji mostov je posebno živa v Trstu in Rimu. Ne bo nas pokopala trenutna razdvojenost, ki jo sicer bridko občutimo. Pa je po eni strani dvignila marsikoga, ki je do danes le bedel ali celo že spal. Če nas bo kaj pokopalo, bo hoteno pozabljenje, ki prinaša med nas krhanje nekdaj trdnega idejnega stališča, prinaša beg od preteklosti in resignacijo.
Da ideja polaganja mostov med nami sploh žanje kak uspeh, je več razlogov. Prvi je gotovo tih obup, da se skoraj nič od tega, kar smo pričakovali in želeli, ni uresničilo. Drugi je domotožje. Staramo se in s starostjo domotožje raste. Tretji razlog in tragičen razlog pa je: marsikaj bi lahko dosegli, če bi se pogovarjali in iskali zveze. To geslo postaja čedalje bolj zapeljivo in se nekajkrat meša in ozira v spremembe v Cerkvi, ki jih nekateri tolmačijo po svoje. Časopisi so na dolgo in na široko pisali, kako je papež Janez XXIII. sprejel urednika moskovske Pravde, kako se Pavel VI. trudi za sporazum z madžarsko vlado, kako daleč je že konkordat z Jugoslavijo. Skoraj nikjer ali pa z nekaj besedami pa povedo, kaj je rekel papež Pavel o komunizmu in o načelnem stališču do njega. Poudarjanje ene strani pa mižanje ob drugi je povzročilo že marsikako nejasnost.
Med nami samimi protikomunistična dejavnost trpi zaradi nedoslednosti in zavoljo napačne razlage, kaj protikomunistična borba sploh je. V zadnjem času ostaja omejena na izjave pravih in nepravih vojaških strokovnjakov, tako da je vrednost idejne borbe proti komunizmu prišla že v staro šaro. Pogrevajo se samo še stare vojaške zgodbe in delajo veliki načrti za bodočnost. Za sedanjost, v kateri pa živimo, nimamo smisla, razen za prepire. Ničesar ni mogoče napraviti skupno, po pameti in trezni presoji, in mnogo sklepov se naredi samo zaradi tega, da bi prehiteli nasprotnike. Jasno, da so taki sklepi včasih naravnost otročji in največkrat na papir zapisane besede. Napisane zato, da so bile pač napisane. Če ne bo to, kar želimo zgraditi, rastlo iz sedanjosti, če problemov, ki jih imamo, ne bomo znali z dobro voljo rešiti v sedanjosti, potem bomo v bodočnost prenesli samo razklanost in bomo v bodočnosti na istem, kakor smo danes.
Veliki angleški državnik Benjamin Disraeli je med mnogimi besedami zapisal tudi tele: »Mnogokrat smo razočarani in vznemirjeni zavoljo majhnih stvari, ki bi jih morali odriniti in pozabiti. Nekdo se je izkazal nehvaležnega, nekdo, ki smo ga imeli za prijatelja, je slabo govoril o nas, zavrnjeno nam je bilo priznanje za delo, ki smo ga dobro opravili. Čutimo se razočarane in potrte. Počemu? Na tej zemlji živimo nekaj desetletij, pa zapravljamo čas, ki ga ni mogoče nadomestiti, z žalovanjem nad stvarmi, ki jih bomo skoraj pozabili mi in vsak drug. Posvetimo svoje življenje dejanjem, ki so res vredna; dajmo prostora velikim mislim in velikim občutjem. Prekratko je namreč naše življenje, da bi smelo biti majhno.« Zelo lepe besede so to. Ne samo naše osebno življenje, tudi življenje tako majhne emigracije, kakor je naša, je kratko. Nekaj desetletij našega osebnega življenja, ki ga položimo v rod, v katerem živimo, ni dolgo. Ob najboljših močeh in z najboljšo voljo ne moremo veliko narediti. Če pa niti tega ni, če ni niti dobre in iskrene volje, ne resničnega poskušanja, če vlagamo v svoj rod samo svoje nerganje in svoj oportunizem, kaj naj sploh še čakamo od prihodnosti?
Naj končam! Prekratko je naše življenje, da bi smeli biti majhni. Trudimo se vsi po svojih močeh, da bi bilo večje, kakor je, lepše, kakor je, in skupnejše, kakor je.