Avtor: Janko Maček

Pred kratkim sem obiskal neko mater, ki je lansko leto izpolnila 90 let. Še vedno lahko hodi in sama zaliva cvetlice v lončkih na oknih. Sliši slabo, govori pa skoraj šepetaje, kot bi se bala, da jo bo kdo slišal. Vesela je obiska. Začneva pogovor o vsakdanjih zadevah, toda kmalu ga sama od sebe preusmeri v preteklost. Tedaj njene misli postanejo izredno jasne in nobena podrobnost ji ne dela težav.
Komaj petnajst let je živela z možem. V začetku se ji je tožilo po rojstnem domu, toda kmalu se je vživela v novo okolje.
Drug za drugim so prihajali otroci, deset jih je bilo. Za toliko lačnih ust je skromno posestvo komaj dalo dovolj kruha. Bili so težki časi. Ko se je začela revolucija, je večina vaščanov pristopila k Osvobodilni fronti. Mož je vedel, kaj je komunizem. Včasih je s kakim sosedom spregovoril o tem, največ se je pa mudil doma, saj je imel dovolj skrbi s številno družino. K vaški straži ni šel, čeprav so ga nekateri opozarjali, da doma ni varen. Kako bi mogel pustiti njo samo z otroki, ko sta bila najmlajša, dvojčka, rojena v začetku leta 1943.
Ob kapitulaciji Italije so se v vasi večkrat pojavili partizani. Sosedje so postali oblastni in zadirčni. Mož se je bal, toda vztrajal je doma. Nekega poznojesenskega dne je spet prišla večja skupina partizanov. Sredi vasi so začeli zbirati može in fante. Povedali so, da je mobilizacija. Tudi moža so odvedli na zborno mesto. Bili so grobi in neprijazni. Čez nekaj časa je krenila kolona skozi vas prav mimo njihove hiše in nato po poljski poti v gozd. Stala je pred hišo in čakala. Že od daleč je zagledala moža in videla, da je zvezan. Ko je prišel do nje, mu je zastal korak. Podoba je bilo, da želi nekaj povedati, pa iz njegovih ust ni bilo besede. Samo gledal jo je. Medtem ga je kolona že potegnila s seboj in kmalu so se izgubili v gozdu. Prav blizu moža je tedaj šel neki vaščan, ki ga niso mobilizirali. Ta je baje potem rekel partizanu, ki je spremljal moža: »Pritegni hudiča, da ne bo ušel!
Pred nekaj leti je ta človek umrl in imel krščanski pogreb. Mater so naprosili, da bi bila pri luči ob njegovem mrtvaškem odru. Upiralo se ji je, pa je vendar ustregla. »Gledala sem mrliča na odru, toda videla sem tisto kolono pri naši hiši in on je ponavljal: Pritegni hudiča, da ne bo ušel.
– Da, težko je odpustiti, pozabiti pa ni mogoče.«
Silno težko ji je bilo tedaj, ko so odpeljali moža. Čutila je, da ga ne bo nikoli več videla. Čutila je, da je sedaj skrb za kopico otrok prepuščena samo njej. Skušala jih je tolažiti in opogumljati, toda pri zemlji in tolikih otrocih je bilo to premalo. Zvedela je, da je nekaterim mobilizirancem uspelo pobegniti in da so povedali, kje so pokopani tisti, ki so jih pobili kmalu po prihodu v taborišče. Bilo je že po božiču 1943, ko so domobranci s pomočjo tamkajšnjih domačinov odkopali pobite, med katerimi je bil tudi njen mož. Pred pogrebom je ležal v mrtvašnici pri farni cerkvi. Tam ga je videla, toda bolečina je bila prevelika, da bi mogla gledati njegovo truplo. Vprašali so jo, če ga pozna. Odgovorila je, da ga pozna po obleki.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Grčave dlani poklanjaš Bogu Vlastja Simončič

Mnogi sovaščani niso kazali do nje in otrok nobenega sočutja, nasprotno, zaničevali so jih. Zgodilo se je, da je kdo zahteval, da mu starejši sin pride pomagat pri delu, pa mu ni nič dal za to. Bila je preveč preplašena, da bi se upala to komu povedati. Taki pozivi na tlako so se ponavljali tudi po maju 1945. Kdo bi verjel, da morejo biti tisti, ki so imeli polna usta boja proti izkoriščanju, sami najnizkotnejši izkoriščevalci.
Nekako en mesec po moževem pogrebu ji je bilo tako hudo, da bi skoraj obupala. Odšla je k bratu v sosednjo vas, da bi se vsaj pogovorila, saj doma o svojih težavah ni mogla tožiti. Brata in njegovo ženo je našla sama. Dolgo so se pogovarjali. Vedela je, da si je brat bolj natančno ogledal moževo truplo. Rada bi kaj zvedela o tem, toda brat je bil redkobeseden in ni hotel nič omeniti. Šele več let kasneje, brat je medtem že umrl, ji je njegova žena zaupala, da se je tedaj prepričal, da je bilo moževo truplo brez oči. Ko to pove, za nekaj časa utihne in nato doda: »V njegovih očeh je bil poseben ogenj, njegove oči so govorile, zato jih niso mogli prenašati.«
Novi oblastniki, katerim so njeni sinovi morali tlačaniti, so se odločili, da bodo uredili domače pokopališče. Poklicali so tudi njo in ji povedali, da bodo morali prestaviti grob njenega moža, ker je na tistem kraju prevelika gneča in ni dovolj prostora za spomenike. Stala je ob moževem grobu, okrog nje pa je bilo več sovaščanov. Nekaj časa jih je gledala, nato pa rekla: »Izkopljite ga, če hočete. Lahko ga pokopljete na bregu nad pokopališčem, da ne bo komu v napoto, toda vedite, da bom na grob postavila križ in tudi cvetje bom nosila tja. Naj se ve, kje je pokopan!«
Ko sedaj večinoma sameva v domači hiši, ko v dolgih nočeh brez spanja težko čaka jutra, znova in znova doživlja mimohod tiste kolone, znova čuti zadnji možev pogled, ki ji govori brez besed. Potem spremlja moža na njegovem zadnjem pohodu, na koncu katerega so mu vzeli oči, ker so preveč govorile. Spominja se vseh težav, ki jih je morala prestati v vasi skupaj s svojimi otroki. Toda kljub temu v njej ni zagrenjenosti, ni sovraštva, le modro ugotavlja: »Težko je odpustiti, pozabiti pa ne moreš!« Pozabila bo šele tedaj, ko bo spet združena z možem, ko ne bo več bolečine.