Avtor: Pavel Kogej

Poboj domobrancev, ki so jih dobili v roke partizani kot vojne ujetnike, in poboj drugih odkritih ali potencialnih antikomunistov iz civilnih vrst, je gotovo največji zločin nad slovenskim narodom v vsej njegovi zgodovini. Vseh skupaj je bilo pomorjenih v mesecih maju, juniju in juliju najmanj petnajst tisoč. Slovenski komunisti so se dobro zavedali, da je to nezaslišan zločin, prav zato so ga še in še prikrivali. Toda prehudo je bilo, da ne bi
vse skupaj prišlo na dan. Res je, da uradna zgodovina ni še kaj dosti povedala o vseh teh zločinih, toda resnica je tu. In zato so morilci začeli iskati vsa mogoča opravičila.
Eno prvih opravičil je bilo, da je bila v tistem negotovem času takoj ob koncu vojne likvidacija sovražne slovenske vojske nujna. Skupaj z bivšimi zavezniki so pomenili potencialno vojaško nevarnost. Pri tem opravičilu moramo takoj postaviti vprašanje, zakaj so v tem času prav tako zverinsko pobili na stotine civilistov, med njimi zelo veliko žensk in ne malo otrok. Pobili niso samo tistih, ki so se vrnili iz Vetrinja, ampak še mnogo, mnogo več tistih, ki niso nikamor bežali. Tu mislim na mnoge ugledne slovenske družine, katerih niso utegnili likvidirati že med vojno. Med opravičili slovenskih partizanskih veljakov so bile celo take izmišljotine, da domobranci niso bili pobiti kot vrnjeni ujetniki, temveč da so padli v zaključnih bojih za osvoboditev Slovenije.
V istem času se je pojavilo drugo opravičilo. Rekli so, da ti poboji niso bili načrtni, ampak so bili izraz splošne ljudske jeze. Postavljali so analogijo s poboji v Franciji, kjer so se ljudje znesli nad kolaboracionisti. Pri nas prav gotovo takih spontanih »ljudskih« pobojev ni bilo, ali pa so bili sila redki. Vse je potekalo strogo organizirano. Na poti skozi Celje v taborišče Teharje, ki je potekala zelo počasi in ponižujoče in na očeh vseh Celjanov, se ni zgodilo, da bi Celjani pobili enega ujetnika.

Opis slike: Molčanje gozdov

Opravičilo, ki ga poslušamo in beremo zadnje mesece, pa je, da vodstvo slovenskih partizanov in slovenska OZNA ni imela s temi pomori nič opraviti. Imeli so druge opravke, nekateri so bili sploh takrat nekje drugje in so za pomore zvedeli šele več let za tem. Za pomor je kriva neka jugoslovanska rdeča (ljudska) armada. Kakšno sprenevedanje! In to so si morilci izmislili šele sedaj, ko smo se z JLA razšli. To odrešujočo pogruntacijo ponavljajo sedaj vsi kot papagaji. V soboto, 25. julija tega leta, je kočevskim borcem ob njihovi obletnici govoril tovariš Kučan, predsednik slovenske države.
Med drugim je borcem povedal: »Povojnih dogajanj ni mogoče naprtiti slovenskim partizanom.« Če tako govori sam predsednik, bodo tej izmišljotini kmalu verjeli tisti Slovenci, ki tega niso doživljali, predvsem mislim na mlade generacije. Zato je nujno, da se čimprej pove vsa resnica o pobojih in tudi, kdo so bili glavni voditelji te morije.
Sam sem bil neposredna priča pobojev. Po čudežu sem preživel teharsko taborišče, ki so ga upravljali izključno slovenski partizani. Poveljnik taborišča je bil slovenski partizanski oficir Turnher. In vsi drugi, ki so v Teharje prihajali s svojimi »sugestijami«, so bili slovenski partizanski oficirji. Podobno je bilo tudi v Šentvidu, kot pripovedujejo preživeli. Dobro se spominjajo nekaterih oficirjev – selektorjev, ki so danes zelo znani aktivni univerzitetni profesorji brez kakršne koli starostne demence. Upam, da so tako pogumni, da se bodo sami oglasili in povedali resnico, zato jih sedaj z imeni ne izzivam.
Moje pričevanje pa je naslednje:
Večino domobrancev iz taborišča Vetrinje so Angleži kot vojne ujetnike vrnili partizanom v Slovenijo. En del je šel preko Jesenic, Kranja in Škofje Loke v Šentvid, drugi del pa preko Pliberka, Slovenj Gradca in Celja v Teharje (nekatere so vozili na ta cilj preko Dravograda in Maribora). Glavni zbirni taborišči sta bili Šentvid in Teharje. Vračanju se je izognil le manjši del domobrancev. Nekateri so se sami porazgubili iz vetrinjskega taborišča, ko so začeli sumiti, da je z vračanjem nekaj narobe. Prav tako pa se je rešil predaje zadnji transport, kajti takrat se je že nedvoumno izvedelo, kam jih peljejo. Toda glavnina je prišla v ujetništvo slovenske partizanske vojske.
Kaj z ujetniki? Maršal Tito je s svojim ožjim partijsko-partizanskim vodstvom odločil, naj se vse ujetnike »domačega porekla«, ki so se borili proti partizanom, enostavno fizično likvidira. Dopustil je le redke izjeme. Pri tem pa se je izkazal z »izjemno humano« gesto in naročil, naj se
pusti pri življenju mladoletnike – to je tiste, ki so mlajši od 18 let in ki niso zakrivili krvavih zločinov. S tako odločitvijo so se povsem strinjali tudi slovenski voditelji.
To povelje se je na videz res uresničevalo. Po prihodu zadnjega transporta v taborišče Teharje sta se začela popis in selekcija domobrancev. Pomikali smo se mimo barake, v kateri so za okni kot za šalterji tovarišice jemale podatke. Povedati si moral priimek in ime, datum rojstva in morda še kaj. Prav dosti jih ob tem prvem popisu ni zanimalo. Večina domobrancev je dobila oznako »C«, kar je pomenilo takojšen pomor. Fantje in možje takrat tega še niso vedeli. Mladoletniki z rojstnimi letnicami 1929, 1928 in delno 1927 so dobili oznako »A«. V začetku je bilo v tej skupini 400 do 500 fantov. Nekateri v to skupino niso hoteli. Niso se hoteli ločiti od svojih soborcev ali pa so hoteli ostati skupaj s svojimi starejšimi brati. Iz mojega domačega kraja Logatca se tako nista ločila brata Poženel. Mlajši Niko, ki bi verjetno pomor preživel, je hotel ostati skupaj s starejšim bratom Martinom in se je sam odločil za skupino »C«. Čeprav nisem imel bratov, sem se podobno odločal tudi sam. Imel sem se za odraslega fanta s trdo brado in za prekaljenega borca. Kaj naj bi vendar počel med mladoletniki? Toda tovarišica ob oknu mi je odločno zapovedala: »Kogej, ti greš v skupino A«. Ta gospa je verjetno še živa in iskreno hvaležen ji moram biti za svoje življenje. Toda naj povem, da sem se v nadaljnjih postopkih obnašal mnogo bolj modro.
V naslednjih dneh se je začelo čiščenje skupine »C«. Večer za večerom so v taborišče prihajali tovornjaki. Takrat je moralo celo taborišče popolnoma utihniti in vsi smo morali leči na tla. V tej tišini v mraku in v temi se je slišalo samo izklicevanje imen in odzivi poklicanih, ki so jih vezali z žico in nalagali na tovornjake. To doživetje je bilo nekaj posebnega, nekaj svetega. Še danes imam občutek, kot bi prisostvoval obredu mašniškega posvečenja. Nekako v dveh ali treh tednih je bil taboriščni prostor, kjer je trpelo več tisoč domobrancev, izpraznjen.
Po tem množičnem pomoru so slovenski partizanski rablji dobili več časa tudi za nas mladoletnike. Od nas so zahtevali več podatkov kot ob prvem popisu. Predvsem so hoteli vedeti za kraj rojstva, za zadnje stalno bivališče in kraj zadnje vojaške službe. Ti podatki so jim služili predvsem za to, da so pričeli s poizvedbami in iskanjem mnenj krajevnih partijskih oziroma ofarskih aktivistov, kaj naj s posameznikom ukrenejo oziroma ali ga lahko pustijo pri življenju. Ko so začeli prihajati odgovori, so posameznike začeli pošiljati na morišče. Toda tudi brez mnenj s terena so med nami iskali fante iz znanih protikomunističnih družin. Tako je bil na primer umorjen Basaj, sin predsednika narodnega sveta.
Po fante pa so prihajali iz posameznih krajev terenski aktivisti in domači partizani tudi osebno. Poveljstvo taborišča jih ni oviralo, da so fante odpeljali in večkrat na najbolj krut način pobili.
Najhujšo čistko so izvedli šentjernejski »vojvode«. Pripeljali so se z osebnim avtomobilom, se porokovali z oznovci v taborišču in se dogovorili, naj se skliče na kup vse mladoletnike iz šentjernejske doline. Fantje so se na ta poziv, razen ene ali dveh izjem, odzvali. Vsi so bili še isti dan, kot se reče po partizansko, likvidirani. Kdor ne ve za ta dogodek, se danes lahko čudi, kako da ravno v šentjernejski fari skoraj ni preživelih domobrancev. Preživelo jih je le nekaj, in to predvsem tistih, ki se niso umaknili na Koroško in se tudi na pozive v maju, naj se javijo novim oblastem, niso odzvali. Več mesecev so se skrivali in počakali čas, ko so likvidacije pojenjale.

Opis slike: Samotno znamenje

Vrste mladoletnikov pa so se redčile tudi po naravni poti. Sam sem dnevno sodeloval pri pokopih. Prijavil sem se za grobarja (čeprav je bilo to tvegano, kajti grobarje se na koncu likvidira), ko je umrl prvi moj sovaščan in prijatelj. To je bil dijak Franci Špacapan. Umrl je za posledicami pretepanja, ki smo ga bili deležni od celjskega kolodvora do taborišča Teharje. S puškinim kopitom je dobil tak udarec po glavi, da se mu je zmešalo. Pa tak nežen, do skrajnosti pošten in miroljuben fant! Prepričan sem bil, da bo kmalu prišel čas, ko bomo grobišče odprli in naše fante dostojno pokopali v blagoslovljeno zemljo. V čevlju pod desnim stopalom sem imel skrito drobno beležnico v tankih usnjenih platnicah. Tu sem si zapisoval in izrisal oznake, po katerih bi truplo kasneje spoznal. Umrle in pobite smo pokopavali v grapi tik pod taboriščem. V tej zaraščeni grapi je bil izkopan dolg, okrog dva metra globok jarek. Sem smo polagali mrtva telesa umrlih in pobitih enega poleg drugega in jih nato pokrili z malo zemlje. Ko je bila vrsta končana, smo nanjo začeli polagati novo. (Danes je na to grobišče nasutih nad deset tisoč kubikov odpadkov iz celjske cinkarne!). Fantom, ki sem jih dobro poznal, sem roke pri polaganju položil v tak poseben položaj, da bi bil to razpoznavni znak. Poleg tega sem vsakemu na določeno mesto pod obleko skril kak kamen. Grobarsko delo se je ponavljalo skoraj sleherni dan. Od mojih prijateljev sovaščanov je bil naslednji na vrsti Ivan Molk, prav tako dijak, ki je umrl od izčrpanosti in bolezni. Njegovo mučno hiranje so si zapomnili mnogi preživeli taboriščniki. V času mojega grobarstva smo imeli samo en primer samomora. Fant si je z britvico prerezal žile na roki in zjutraj smo ga našli mrtvega. V omenjeno beležnico sem si zapisal tudi osnutke teharskih sonetov. Nekaj let po tem dogajanju sem vse te dogodke skrbno obnovil in zapisal. Toda ta zapisnik je ob tajni preiskavi moje študentske sobe izginil. Morda ga na Udbi še hranijo! Med ohranjenimi zapiski je sonet »Pokop«:

Pokop

Mrliči živi z mrtvim na ramah
kot sence vlečejo se iz barak.
Pod truplom lahkim kleca jim korak,
duši jih v prsih ilovnati prah.
Oči v zemljo ima uprte vsak:
v njih davno ugasnil je tesnobni strah
pred mrtveci, ki znesli na rokah
so v jarek jih – brez križev in oznak.
Poslednja pesem čuje se lopat
in že pokrit z zemljo je mrtvi brat;
brez solze; v grlu je umolknil jok.
Stražar priganja in še zadnjikrat
zvali se v jamo prst iz težkih rok.
Mrtvaški mir spet leže naokrog.

Toda ravno umiranje od lakote je za nekatere potekalo prepočasi. Iz republike so k nam na oglede prihajali tudi visoki politično-vojaški (oznovski) obiski. Predstavljam si, da so ob enem takih obiskov tovariši, ki so vedeli za bližnjo amnestijo, ugotovili, da je te »belogardistične mularije« le preveč. Sklenili so, da se jih polovica enostavno likvidira. Katere naj izberejo za likvidacijo, so prepustili taboriščnemu vodstvu. Teharsko vodstvo (nasproti šentviškemu, kot bomo še videli) je ukrepalo še kar logično. Nekega popoldneva se med nami pojavi gizdalinski oznovski oficir Tomo z mapo v roki. Skliče nas v zbor in pove, da bodo nekatere izmed nas prestavili v drugo, delovno taborišče. V poštev pridejo starejši, predvsem tisti, ki so služili vojake že eno leto ali več. Rekel je še, da imen in podatkov ne bo iskal po popisih, ki jih ima, ampak naj se vsi tisti, ki spadajo v omenjeno skupino, zberejo na določeno mesto. Takrat sem videl, kaj za mnoge pomeni lakota in želja po preživetju. Mnogi so bili prepričani, da k prisilnemu delu spada tudi hrana. Tovariš Tomo ni imel z zbiranjem prostovoljcev nobenih problemov, kajti k iskani skupini so se priključevali tisti, ki so tja spadali in še mnogi drugi, ki so bili pri domobrancih le nekaj mesecev. Ko so ugotovili, da je skupina dovolj velika, so z zbiranjem prenehali. Vse so odpeljali v smrt. Tisti, ki bi morali iti v to skupino, pa se ji nismo priključili, smo bili drugi dan v skrbeh, da bodo spiske podrobno pregledali in nas odkrili. Toda nič od tega! Dovolj je bilo, da so skupino mladoletnikov prepolovili.
O prepolovitvi mladoletnih domobrancev v šentviškem taborišču pa preživeli gorenjski domobranec Vladimir Kern poroča takole:
»Zgodilo se je nekako dva tedna pred amnestijo, lahko pa tudi kak dan manj. Skupina partizanskih slovenskih oficirjev je sredi dopoldneva dokaj bučno prihrumela pred vhod v kapelo šentviškega zavoda, kjer smo bili zaprti mladoletniki z minimalnim stažem pri domobrancih. Moje mesto je sicer bilo bliže porušenemu oltarju, a prav tisti čas sem se zadrževal pri znancih, ki so imeli svoj prostor blizu vhoda. Iz zelo glasnega razgovora je bilo razumeti, da se oficirji prerekajo, kako odbrati polovico. Prav natančno in sveže imam v spominu, da je eden od njih predlagal: ‘Najbolj pravično bo po vojaško!’ Postrojili so nas na širokem hodniku pred kapelo. Za brezhiben red in disciplino je poskrbel znani, razvpiti pritlikavec iz Radovljice s svojim značilnim fijakarskim bičem, ki je tudi sicer deloval na tem hodniku. Prešteli smo se po vojaško, to se pravi: prvi, drugi, prvi, drugi in tako do konca. Ne spominjam se več, ali so bili nesrečniki prvi ali drugi. Komanda se je glasila ‘Vsi prvi (morda drugi) dva koraka naprej! – Na desno! – Marš!’ Druga polovica, ki smo ostali na hodniku, smo se razočarani vrnili v kapelo, kajti rečeno je bilo, da gredo odbrani ven na delo. Še isti dan pozno popoldne smo zvedeli, da jih vežejo po dva in dva z žico, nalagajo na kamione in odvažajo. Nekateri naši so to videli skozi okno, strahotne krike mučenih pa smo slišali vsi. Še ene podrobnosti se natančno spominjam. Eden od omenjenih oficirjev je bil zelo mlad, močan in škilast. Vem tudi to, da nismo nikoli za nikogar od odpeljanih slišali, da bi preživel. Iz nekaterih pokolov je komu le uspelo pobegniti, iz pokola mladoletnikov pa nikomur.
Naslednji dan so nas začeli obravnavati nekako popustljiveje. Bližala se je amnestija in izpust. Po moji oceni nas je dočakalo amnestijo manj kot 200 od prvotnih približno 600 mladoletnikov v Šentvidu. Najmanj tretjino so namreč že v prvem mesecu pomorili terenci, ki so prihajali v taborišče izbirat svoje žrtve. Pravijo, da so te posameznike pobijali kar v kleteh tega zloglasnega slovenskega taborišča.«
Po tej generalni čistki v taboriščih Teharje in Šentvid so se začele priprave na amnestijo, česar pa takrat jetniki nismo vedeli. Najprej so uprizorili nekako sodno farso. V Teharjah je to potekalo takole: Iz Celja so prišli nekaki sodniki in zapisnikarica. Namestili so se v baraki zunaj
žične ograje. Tja so nas potem kar v vrstah gonili naši partizanski stražarji.
Kaj so nas izpraševali, se niti dobro več ne spominjam, kajti vse skupaj je bilo silno neresno. Vem le, da sem bil obsojen na 18 mesecev prisilnega dela. To se mi je zdelo toliko kot nič nasproti dotedanjim množičnim pomorom. In vendar je ta obsodba prišla v sodni arhiv. To vem za gotovo, ker sem pred nekaj leti imel opravka s sodiščem kot obdolženec (šlo je za nepomembno zadevo). Takrat me je sodnik vprašal, če sem bil kdaj obsojen. Mirno sem odgovoril, da ne, ker sem takratno kazen imel za ničevo zaradi amnestije, od druge zaporne kazni, ki sem jo prejel od vojaškega sodišča in v celoti odsedel (oziroma oddelal), pa je minilo toliko let, da sem že lahko dobival potrdila o nekaznovanju. Vendar sodnik z mojim odgovorom ni bil zadovoljen. Iz mape na sodnijski mizi je izvlekel fotokopijo teharske obsodbe in mi očital, da ne govorim resnice. No, od takrat vem, da smo nekje še dobro »arhivirani«.

Opis slike: Deček sprašuje

Naslednji dogodek je bilo evidentiranje naših fizičnih osebnosti. To je moralo biti nekje v začetku avgusta. V taborišče je prišel fotograf in »strokovnjak« za prstne odtise. Vsakemu so pred slikanjem dali tablico s številko. Zapomnil si je nisem, ker sem bil z njo opremljen samo pri slikanju. Vsakega so fotografirali od spredaj in še v profilu. Nato pa so pobrali odtise vseh petih prstov. Na ta način so si uredili kartoteko političnih kriminalcev. Srčno si želim, da bi kdaj prišle na dan te fotografije, da bi slovenski narod videl, kaj so bili komunisti sposobni narediti v dobrih dveh mesecih z domobranskimi jetniki – mladoletniki. Bili smo živi okostnjaki. Če ne bi bili izpuščeni, je do popolnega pogina manjkalo največ dva tedna! Zase vem, da že nekaj dni pred izpustom nisem mogel použiti nobene hrane, če se tisto, kar smo dobili, sploh lahko hrana imenuje. Rešeni mladoletniki iz Ljubljane so nam kasneje pripovedovali, da so nekaj naših fotografij videli v izložbah Slavije, kjer je bila razstava dokumentov iz nemških koncentracijskih taborišč. Bile so več kot primerne za to, kajti še nacisti so svojim »klientom« dopuščali več mesecev preživetja!
Z amnestijo in odpustom iz taborišča meseca avgusta (moja skupina je odšla domov 17. avgusta) pa poboj mladoletnikov še ni bil končan. Na terenu se je začel lov na vračajoče se domobrance. Kar precej tistih, ki so imeli od železnice do doma še nekaj kilometrov poti, je na tej poti za vedno izginilo. Za nekatere se je zvedelo, kje ležijo pobiti, za druge pa nikoli. Šele ko bomo dobili iz arhiva sezname izpuščenih mladoletnikov (ti seznami obstajajo!), bomo lahko z gotovostjo vedeli, koliko in kateri so bili med potjo domov pomorjeni.
Tudi jaz sem bil med tistimi, ki jim preživetje ni bilo namenjeno. Mami so logaški terenci kmalu povedali, da mene domov ne bo. Toda vprašalnika zame Logatec nikoli ni videl, kajti nikoli nisem povedal, da sem tam doma. Nekaj dni po vrnitvi pa so me prišli iskat, da bi me likvidirali. Toda doma so našli negibnega, nezavestnega, na pol mrliča. Ni se jim zdelo vredno, da bi me zavlekli v bližnje brezno, kajti prepričani so bili, da bom brez tega izdihnil. Toda božje poti so nepredvidljive. Po dobrem mesecu ali dveh sem spet oživel. Takrat pa so se že bližale volitve in z likvidacijami brez obsodb so prenehali.
Naslednje leto smo si preživeli iz uničevalnih taborišč vsak po svoje lizali rane. Preživljali smo se z najbolj neuglednimi in težaškimi deli, da ne bi komu bili na poti. Toda še pri tem nismo imeli vselej miru. Toda v jeseni leta 1946 smo se brez dogovora skorajžili in kar velik del se nas je znašel v Ljubljani, kjer smo poskušali nadaljevati šolanje. Nekaj časa, dokler oznovska mašinerija ni začela delovati, so nas pustili pri miru. Toda kmalu so se začeli pozivi na ponovna zaslišanja. Bili smo neprestano pod raznimi pritiski. Ponovno so nas zapirali, pošiljali v delovna in druga taborišča in nas še na druge načine maltretirali. O teh zgodbah oziroma usodah posameznikov bi se dalo napisati knjige. Toda kljub temu, da smo zgubljali leta po zaporih in taboriščih, smo vztrajali. Ponovno smo se vračali k študiju.
Če beseda »zdesetkani« pomeni, da preživi vsak deseti, potem za domobranske ujetnike iz Teharja in Šentvida ta pojem ne velja! Kajti preživel ni niti vsak dvajseti. In vendar je danes med preživelimi več kot deset zdravnikov, prav toliko pravnikov, enako število inženirjev raznih strok in prav tako profesorjev in duhovnikov.
Še živim pobudnikom pobojev je danes žal, da so pristali na amnestijo, ki je bila le politična propagandna akcija za tujino in morda tudi za domače ljudi. Prepričani so, da bi bilo bolj pametno, če bi pobili vse. Toda motijo se! Popolnega zločina ni! Na koncu koncev spregovorijo tudi zasuta usta.