Avtor: Justin Stanovnik

Na godovni dan sv. Roka, 16. avgusta leta 1945 so se v eni od treh hiš v vasici Ščurki globoko pod Turjakom nenadoma odprla vrata. Sonce je bilo že zdavnaj zašlo za Kurešček in v ozki dolini se je somrak že umaknil temi. Na Visokem je odzvonilo avemarijo in v hiši so bili ravno pri večerji.
Bili so nemalo presenečeni, saj ni bilo nobenega znaka, da kdo prihaja, ne laježa psa ne trkanja. Samo vrata so se bila tiho odprla in pred njimi je v poltemi, ker ga luč od mize ni dosegla, stal mlad fant shujšanega obraza, brez kape ali torbe, v ponošenih čevljih in razdrapani vojaški bluzi. Potem pa so ga takoj spoznali. Planili so pokonci in mu poleteli naproti: »Tone, si prišel!« Skoraj hkrati so se ga tako razveselili in, kakor da bi se vsi nenadoma nečesa domislili, hkrati vsi takoj vprašali: »Kje pa je Jože?«
Fant ni takoj odgovoril. Ko je tako stal pred njimi, je pozabil na odgovore, ki jih je bil pripravil na poti. Ves čas, odkar so ga zjutraj izpustili iz Teharij, je vedel, da ga bo, ko pride domov, čakalo to vprašanje, pa ni vedel ne takrat pa tudi pozneje ne, ko je zavil s ceste na kolovoz proti domu, kaj bo nazadnje rekel. Celo pot se je mučil s tem. Zlasti potem, ko je šel peš od Polja, kjer je izstopil s celjskega vlaka, čez Orle, kjer so mu pri znani hiši dali jesti, pa potem, ko je pri Pijavi Gorici zavil v želimeljsko dolino in se bolj vlekel kot hodil proti domu. A sedaj je naposled bilo treba nekaj reči: »Nekje na poti se je izgubil, a bo prišel, tudi on bo prišel.«
Zdelo se je, da je domače odgovor potolažil. Ko so odslej dodajali ob večerih očenaše za razne potrebe, je bil eden vedno tudi za Jožeta, »da bi se nazadnje srečno vrnil«. Kako dolgo je to trajalo, pisec teh vrstic ne ve; tudi ne ve, kako se je Tone pri tem počutil in kako je vse to sploh lahko prenašal. Vedel je namreč, da Jožeta ne bo.
Kak mesec in pol pred tem se je v Teharjah zgodilo nekaj, kar je prebivalce tega kraja, čeprav so se v njem uveljavile razmere, v katerih si lahko pričakoval dobesedno karkoli, prizadelo tako hudo, da tega ni mogoče nikoli pozabiti. Smrt je namreč takrat stopila med nas na posebno brutalen način. Morda smo to tako občutili tudi zato, ker si je tokrat nadela masko grotesknega sodnega postopka.
Taborišče se je bilo tedaj že močno izpraznilo. Ostali smo v glavnem mlajši od osemnajst let in nekateri bejevci, starejši domobranci, ki so oblekli uniformo šele zadnje mesece pred koncem vojne. Zdi se mi tudi, da so že bili odpeljali tiste mladoletnike, ki so sicer bili mlajši od osemnajst let, a so bili pri domobrancih več kot eno leto. Ni nas torej bilo mnogo, gotovo manj kot petsto.
Od vseh težav, ki so mučile taboriščnike, je bila verjetno najhujša lakota, še bolj kot strah, kaj bo. Z lakoto je povezanih mnogo nenavadnih stvari, predvsem pa je popolnoma nemogoče, da bi jo človek kolikor toliko verodostojno podoživljal v spominu.

Opis slike: Deomobranec Jože Krampelj 1945

To sem doživel v nekem drugem taborišču pod komunistično upravo štiri leta pozneje. Tam smo bili zares zelo lačni, poleg tega pa smo morali še trdo delati, predhodniki sedanjih policistov so za to znali imenitno poskrbeti. Na dan smo morali nakopati in naložiti deset vagončkov gramoza. Lakota tu ni bila tako skrajna kot v Teharjih, vendar mi je učinkovito dokazala, kako nezanesljiv je v določenih stvareh človekov spomin. Nekega dne – enkrat samkrat se mi je to posrečilo – sem prišel med tiste, ki so šli s kamionom v Maribor po hrano. Tam je bilo zmeraj nekaj priložnosti, da si je človek kaj nabavil: med tem ko so se stvari nakladale, je bilo mogoče dati kaj v usta, nekaj si lahko vtaknil tudi v žep in, če si imel srečo na vhodu, si nazadnje kaj prinesel še v taborišče. Tista vožnja v Maribor je bila posebej srečna. Z mano se je namreč peljal tudi neki zapornik, sicer operni pevec. V enem od bolj zakotnih mariborskih dvorišč – ne vem, kje je to bilo in kaj smo tam počeli – je stopil na kamion in začel prepevati »Prijat’lji, rada šla bi z vami, a to mogoče ni nocoj«. Še danes ne vem, ali je to pesem ali arija, a učinek je bil sijajen. Petje je privabilo ljudi, zlasti ženske, miličnik si ni upal ali pa ni hotel intervenirati, opogumilo naju je občinstvo, ki ga je bilo vedno več, in med tem, ko je oni na kamionu prepeval, sem jaz polnil žepe s kruhom in cigaretami. Tudi »doma« je šlo vse po sreči, svoj del plena sem spravil v taborišče in ga razdelil med svoj ožji krog. Bilo je že pozno, ulegel sem se na pograd in se zalotil pri nezaslišani misli. Nista bili minili dve uri od takrat, ko sem bil lačen, kot so bili sedaj ljudje, ki so ležali po pogradih naokoli, a si že nisem mogel več predstavljati, kaj to v resnici pomeni, kako to je. Nisem jih mogel več razumeti.
To pripovedujem zato, da bi tako kot jaz moji bralci iz svoje site sedanjosti mogli razumeti nesrečne ljudi, o katerih pripoveduje ta zgodba.
Kot rečeno se je tedaj število taboriščnikov v Teharjah že zelo zmanjšalo. Nekega dne so nas po skupinah začeli voditi v kletne prostore barak, ki so spadale v komandni sklop. Ko smo bili prišli v taborišče, smo morali vse oddati, zlasti pa nahrbtnike, ki so jih potem spravili v tiste kleti pod barake. Sedaj je vsak od nas, ki smo še ostali, dobili po en nahrbtnik.
Kdo je bil nekdanji lastnik tistega, ki si ga dobil ti, se seveda ni vedelo, razen če ni bilo v njem kakega pisma ali fotografije ali kakega drugega znaka, po katerem se je dalo sklepati, kdo ga je bil nekoč nosil. Mene je doletela velika sreča. V nahrbtniku, ki so ga vrgli meni – le kdo je bil ta izbrani bralec – je bila drobna knjižica Balantičevih poezij. Mogoče bo kdo imel za pretirano, če pravim, da je čisto mogoče, da so mi tiste pesmi rešile življenje, a je vendar res, da se je od takrat svet okoli mene odmaknil v nekakšno neresničnost. V nekem važnem pomenu te besede je bilo tako, kot da ga ne bi bilo. Resnično resnične so bile samo tiste pesmi, ki sem jih bral in ponavljal, bral in ponavljal. Bile so, kakor sem pozneje skusil še večkrat, v taborišču in pri vojakih, otok notranje svobode.
V tistih nahrbtnikih pa so bile še druge reči: v zavitku je morda ostalo še malo piškotov, včasih je bila tam tudi konzerva, vse sami ostanki tistih stvari, ki so nam jih dali ob odhodu iz Vetrinja Angleži, da bi uspešneje zamaskirali svoje namene. Važno je pri tem to, da se je sedaj vedelo, da so v tistih kleteh stvari, od katerih je mogoče živeti, se pravi, živeti kak dan več. Razmere v taborišču so se medtem zelo zaostrile: uši je bilo toliko, da si jih moral pobijati nekaj ur na dan, da si za silo shajal; ponoči so s stropa začele padati stenice; prihajale in širile so se neznane, nam tuje bolezni. Predvsem pa je bila tu lakota. To danes, kot rečeno, ni dosti več kot beseda, a vsi, ki smo bili tam, se dobro spominjamo, da so bile travnate bilke, ki so rastle med peskom in kamenjem in jih je bilo mogoče doseči skozi žico, potrgane.
In tedaj enkrat se je zgodilo. Ali so se fantje opogumili in med tem, ko smo pred kotlom čakali na tisto vodo, na skrivaj skočili v eno od kleti; ali pa so jih določili, da so šli urejevat tiste nahrbtnike in so takrat kaj vzeli: na vsak način so jih dobili, vsakega z nečim: eden je imel zavitek prepečenca, drugi pašteto ali kaj podobnega. Vsega tega natančno ne vem več, spominjam pa se dogodkov, ki so sledili in v katere sem bil deloma tudi sam vpleten.

Opis slike: Žegnanje pri Sv. Ani 1992

Bila je nedelja – zakaj vem, da je bila nedelja, bom še povedal – ko se je nenadoma zaslišal znak za zbor. Zbralo se je vse taborišče. Bili smo, kot rečeno, skoraj sami mladoletniki. Med dvema barakama smo se morali postaviti v dve vrsti, tako da smo bili obrnjeni drug proti drugemu. Med vrstama je bilo precej prostora. Sledilo je napeto čakanje. Naenkrat se odprejo vrata komandne barake in prikažejo se partizani, med katerimi sta bila tudi eden ali dva s čini, za njimi pa pod stražo nekaj taboriščnikov z rokami, zvezanimi na hrbtu. Nekateri pravijo, da jih je bilo sedem. Čisto lahko, da jih je bilo več, a jaz se dobro spominjam samo treh.
Sedaj se bom potrudil in povedal samo to, kar si lahko sam pokličem pred oči. Pripeljali so tiste fante med nas, ki smo tam stali v dveh vrstah. Ko tako stojijo pred nami, v vrsti, drug za drugim, pride komandant taborišča in začne nekakšen govor. Ti, ki tu stojijo, so se hudo pregrešili zoper socialistično moralo in zoper lik novega človeka. Zato ne zaslužijo, da bi živeli v svetu, ki ga bomo zgradili. Potem je komandant povedal, s čim so se pregrešili: eden je vzel nekaj piškotov, drugi konzervo, tretji pašteto. Ali je dejal, da se je za razsodbo sestavila posebna komisija, ali pa je razsodil in odločil kar sam komandant, tega se ne spominjam več. Toda če imajo prav tisti, ki pravijo, da jih je bilo sedem, potem so sedaj sledile najprej oprostilne sodbe. A jaz, kot rečeno, vem samo za tri, pred mojimi očmi so vedno samo trije. Imena prvega se ne spomnim, tudi drugega se ne spominjam po imenu, vem pa, da je govoril srbsko ali hrvaško, ker je potem ko je zaslišal smrtno obsodbo, nekaj zavpil. Tudi je stal tam pokonci, zdelo se nam je, da niti trene ne. Nismo mogli, da ga ne bi občudovali, kolikor je bilo v nas še kaj te zmožnosti. Posebej pa se spominjam tretjega.
Tudi drugi se ga posebej spominjajo, jaz mogoče zaradi tega, ker je stal zelo blizu mene. Stal je tam, visok, močan; ljudje, ki so ga poznali še od doma, pripovedujejo, da je bil lep fant. A še bolj kot fantova, se mi je vtisnila v spomin zunanjost komandanta. Mogoče sicer sploh ni bil komandant, mogoče je bil komisar ali kaka druga važna oseba v taborišču. A to ni pomembno. Na vsak način smo ga večkrat videvali. Bil je malce ukrivljen – vsi partizani so se nam zdeli upognjenih postav, to je zato, smo rekli, ker so morali nositi težke nahrbtnike. Oblečen je bil v popolnoma novo uniformo iz debelega temnorjavega ali črnega blaga, na rami je imel brzostrelko, čeprav sem takrat mislil, da je to posebna pištola z domišljijsko izdelanim kopitom – partizani so takrat radi paradirali z vsem mogočim eksotičnim orožjem. Da je tisto, kar nosi, v resnici brzostrelka, sem videl malo pozneje. Temna uniforma, ukrivljena postava, izbrano orožje, vse ga je delalo nevarnega in nepredvidljivega.
In res smo kmalu zaslišali besede: »Jože Krampelj, obsojen na smrt z ustrelitvijo.« Takrat me ni obšla ta misel, pozneje pa, kadar je naneslo, da smo o tem dogodku govorili, ali pa ga je spomin po svojih zakonih poklical pred oči, sem, z vsakim letom bolj, vedno globlje razumeval stisko človeka pred smrtjo: najprej smo zaslišali krik, nato smo videli, kako se je zamajal in že je bil na tleh, kakor da bi omedlel. Takoj za tem pa je zavpil še nekdo. Vsi smo se obrnili. Krik je prihajal s konca naše vrste, kjer je stal Jožetov brat Tone. Videli smo, kako hoče naprej, da bi za božjo voljo kaj naredil za brata. Nič, tu se ni dalo nič narediti.
Medtem so Jožeta dvignili s tal in sedaj je tam stal zadnji med tremi, tih in miren. V tišino je onemelo tudi dvorišče med barakama, kakor da bi bila smrtna obsodba ne samo izrečena, ampak tudi izvršena. Potem pa se je komandant zganil, kakor da bi se nečesa domislil. Počasi, molče in zbrano je obšel najprej eno vrsto in potem drugo vrsto. Tako se je premikal v tisti nepremični tišini in naše oči so ga spremljale. Večkrat se je ustavil in se zagledal v obraz pred seboj. Nekajkrat je ob tem stegnil roko in pokazani je moral iz vrste. Ustavil se je tudi pred mano. Le kaj je videl na meni, ali strah ali odpor ali naveličanost ali pa je bilo vse le slučaj, zdi se mi, da sem pogledal v tla, a tiste roke, ki mi je ukazovala ven iz vrste, ni bilo mogoče ne videti.
Potem smo se postavili v vrsto: prvi je šel komandant, za njim trije obsojeni, potem spremstvo taboriščnikov, mislim, da nas je bilo deset, in nazadnje straža. Odpravili smo se proti grobu ali, bolje, proti grobišču. Najprej kakih sto metrov po cesti in potem na levo v dolinico potoka, ki je izviral nekje pod Sv. Ano in tekel pod taboriščem proti ravnini. Na oni strani potoka, na njegovem levem bregu, v strmini, ne več kot deset metrov nad njim, smo zagledali vzdolž dolinice izkopan dolg grob. Dolg je bil morda sto metrov, mogoče tudi več. Takoj se je videlo, da prostora v njem ni več veliko: zgornji del je bil že ves zasut, le v spodnjem delu je bilo še malo prostora.
Tam smo se ustavili, na robu, ki ni bil širši od dveh ali treh metrov. Pred nami se je pokazala rumena nasuta prst in tik pod nogami rumena praznina. Potem so obsojence postavili na rob, mi pa smo se morali postaviti v vrsto za njimi, tako da smo jih gledali v tilnik. Potem smo čakali. Sprva nismo vedeli zakaj, potem pa so od nekod pripeljali mladega partizana, ne dosti starejšega od teh, ki so stali zvezanih rok tam na robu. Takoj je bilo jasno vsem, da je pijan. Potem se je vse zgodilo zelo hitro. Partizan je potegnil revolver in šel od tilnika do tilnika…
Nato pa, ko so ti že ležali doli, drug na drugem, kot v viharju poležano žito, je partizan, ki je streljal, opazil, da ima eden na sebi še dobre škornje. Ukazal je enemu naših, naj se spusti dol in mu jih sezuje. Do sedaj še ni bil spregovoril, sedaj pa smo takoj vedeli, da je doma nekje v spodnjesavski dolini. Tisti, ki je moral dol k umrlemu po škornje, nam je pozneje pripovedoval, da je ležeči še imel toliko moči, da ga je med tem, ko ga je sezuval, zgrabil za roko. Bil je to tisti, ki smo ga prej slišali govoriti srbsko ali hrvaško. Mi tega nismo videli, ker smo bili dva ali tri metre proč, toda čisto lahko, da je bilo to res, ker je komandant, potem ko je bil oni s škornji spet na vrhu, snel orožje – sedaj smo videli, da ima brzostrelko – in prerešetal ležeče. Potem so od nekod prišli taboriščniki in začeli zasipati trupla.
Bila je to nedelja, ne dosti po enajstih. Da je bilo to res, me prepričuje okoliščina, ki se je dobro spominjam. Takrat in še dolgo za tem sem bil namreč prepričan, da je Krampelj doma iz Velikih Lašč. Ali je ime tega kraja omenil komandant, ko je bral obsodbo, ali pa je to šepnil kdo iz vrste, ne vem, živo pa se spominjam, katera misel me je obšla, ko smo šli dol h grobu. Nedelja je in ura je enajst, sem si rekel. V Laščah se je pravkar končala deseta maša in mati tega fanta, ki sedaj gre pred menoj, se mogoče prav sedaj vrača od maše in niti malo ne sluti, kaj se bo vsak čas zgodilo s sinom. Začutil sem, da moram nekaj narediti. Začel sem moliti Oče naš.
Nazaj smo šli po isti poti čez potok in nato v kratek breg, potem na cesto in v barako. Ne vem, ali je kdo, bodisi od naših bodisi od onih dveh, kaj rekel. Vse je trajalo malo manj kot uro, ker je kmalu za tem, ko sem sedel na prevrnjeno omaro, na kateri sem spal, pri Sv. Ani zazvonilo poldan.
Na prvi od teharskih barak, tisti ob cesti, je še dolgo za tem visel pritrjen list z obsodbo. Spodaj je bil podpis komandanta: težke in okorne, komaj čitljive črke. Danes ne živi več. Vse mine. Mine neznosna koncentracija časa in velika samota, ki jo je moral prenesti Jože Krampelj, doma iz vasi Ščurki pod Turjakom. Vse mine: Tito in Kardelj in vse drugo. Minejo tudi cinkovi odpadki, ki so jih celjski patrioti zvozili na Krampljev grob iz rumene ilovice. Ne mine samo milo povabilo iz pesmi: Fantič, le gor vstan… Viselo je to povabilo v revnih krošnjah redkih borov okoli groba, a slišal ga je samo Jože Krampelj.