Avtor: Neoznačeni avtor

»…seveda, zdaj razumem…

šele zdaj…

Vse od takrat, ko ustvaril si nebo

in zemljo,

si nas imel skoz tisočletja

– daleč je že raj –

tam sredi svojih kašč, pšenična zrna.

Si nas vsejal v zemljo,

ko je prišel ta maj.

Kdo je vesel, da je sejavec,

kdo, da je žanjec,

kdo, da je mesivec kruha

in kdo, da gospodar,

ki reže ga, deli ga svojim…

Jaz srečen sem,

da smel sem biti

vsejano zrno.«