Avtor: Tine Velikonja

Kdor je pred leti spremljal zanimivo razpravo v Borcu 1985–1987 o tem, kako romansirano pisati zgodovino s posebnim ozirom na narodnoosvobodilni boj in revolucijo, je veliko izvedel. Milan Guček je zastopal skrajno stališče, da tako pisanje ne trpi »nobene resnične osebe, nobenega resničnega kraja«. Pri tem je grajal prakso Miška Kranjca in Janeza Vipotnika, ki so jima očitali tudi ostali, da v opise resničnih dogodkov in oseb vnašata vložke, skregane z resnico in zdravo pametjo. Po Gučku »Vipotnik postavi brod na Sotlo, če tako narekuje romaneskno vzdušje, zanemari pa pozitivistično širino in globino vodnega pretoka«.
Začuda veliko ljudi je sposobnih razvidno opisati dogodek, pri katerem so bili zraven, čeprav niso posebej šolani, se pa zapis ponesreči in izgubi sporočilno vrednost, čim se spustijo globlje in skušajo vnesti v pripoved umetniške prvine. Za zgled bi omenil rešence iz brezna v Kočevskem Rogu, kjer je najbolj pretresljiva pripoved Franceta Dejaka, s pravimi epskimi razsežnostmi, čeprav je povedana v najbolj preprosti govorici.
Skratka, pisanje o NOB se je znašlo v zagati. Velikega teksta ni hotelo biti, kar po vrsti so se ponesrečili tudi poskusi priznanih avtorjev, Miška Kranjca, Vladimirja Kavčiča in Toneta Svetine. Kranjec se je v romanu Za svetlimi obzorji enostavno izgubil in obstal na polovici, Kavčič je bil v Žrtvah preveč puščoben in ni vzbudil posebne pozornosti, Svetinova Ukana pa je mešanica indijanarice in pogrošne kriminalke. Vsi so se sklicevali na Šolohova, ki mu je uspelo napisati Tihi Don nekaj let po končani državljanski vojni, kar naj bi bil čudež, ki se lahko ponovi.
Pred pisce zgodovinskih romanov se postavljata dve zapreki: tankočutno prelivanje zgodovinske snovi v umetniško besedo in resnica.
Za večino je prva zapreka neobvladljiva in citiral bi Aleša Erjavca: »Umetnost v umetnosti je ravno preseganje dvojne narave besedila: preseganje prepada med tem, kar je faktografsko in izkustveno poznano kot ‘točno’ in med tem, kar nam umetniško delo na svoj način razkrije; to
preseganje pa mora biti tako, da prehodov med ravnema ne opazimo, da torej ne predstavljata teze in antiteze, marveč sintezo, ki je ne moremo ločiti na njena sestavna dela…«
Pokaže se torej, da citiram Gučka, »katera roka je vodila pero, umetnikova ali pisarjeva. Pokaže se, ali je delo navdihoval božanski dar genija ali znoj zapisovalca. Večina partizanskih piscev je obtičala že pri prvi zapreki, tudi Kranjec in Vipotnik, žal tudi večina tistih, ki so pisali o dogodkih med državljansko vojno kot glasniki protikomunistične strani. Uspeli so le redki, zlasti tisti, ki so se odmaknili od faktografske resnice in pisali iz sebe in lastne stiske; za zgled bi navedel Zorka Simčiča in Vitomila Zupana.
Pod drugo zapreko razumemo željo po resnici, profesionalno poštenost. Zapreka je na videz lahka, pa je trd oreh pri vseh piscih NOB. Večno tarnanje nad pomanjkanjem »zgodovinske razdalje« je samo izgovor za zavestno samoprevaro. Resnici se lahko izognemo tako, da dogodke izkrivljamo ali pa izpuščamo. Citiral bi Erjavca: »Upravičeni očitki pa se postavljajo, če protislovno spreminjamo dejanske dogodke in pri tem mešamo fikcijsko in veristično raven dogajanja.«
Vipotnikova Druga stran medalje iz leta 1988 je obljubljala obrat in presenečenje. Njen izid so napovedovali s podatki, da bo pokazala drugo stran medalje o dogajanjih ob koncu vojne in se ne bo izognila celo taki temi, kot je vračanje in pomor domobrancev. Radovednost je bila toliko večja zaradi govoric, da je sam naletel na reko vračajočih domobrancev nekje od Vetrinja do Teharij in Hrastniškega hriba. Nepreverjene priče so trdile, da je bilo to na celjskem kolodvoru, kjer naj bi bil pisatelj eden od oficirjev na konjih.
Nič takega se ni zgodilo. Vipotnik je zamudil edinstveno priložnost, da bi v času, ko so podrobnosti o takratnih dogodkih šele začele prihajati na dan, udaril s svojo resnico in jo po svojih zmožnostih umetniško obarval. Nobene druge strani medalje nam ni pokazal, obrnil se ni niti za stopinjo, še huje, zavestno je resnico po svoje prikrojil. Namesto, da bi njegovo pripovedovanje prišlo v literarno zgodovino kot mejnik, kako se da drugače gledati na državljansko vojno tudi s strani partizana, se je še bolj zakrknil in v neki samomorilski trmi vztrajal pri zastavljenem cilju. Razberemo ga lahko iz spremne besede na ovitku, ki jo je napisal Ivan Potrč: »Vedno bolj moramo čutiti, kako bo veličina naše ljudske revolucije do kraja pravično izpričana v pripovedovanjih, ki bodo znala in zmogla povedati vse o tem, kar je ljudstvo prestajalo in doživljalo, tudi v človeških zmotah in tragikah mora odsevati človeška veličina. «
Vipotniku bi očital še en greh, ki ga v njegovem Doktorju ni opaziti, lenobo in podcenjevanje bralca, ki je postal ob nedognani umetniški besedi še bolj očiten. Za zgled bi omenil scenografijo, ki je tako ohlapna, da bi se lahko zgodba odvijala kjerkoli, zlasti predaja domobrancev na Koroškem in dogajanje na Teharjah.

Opis slike: Družina Kukovica 1944 – V drugi vrsti stojijo: Jerca, Nada (+), Ciril (+), Ivan, Stane (+), Minka (+), Andrej; v prvi vrsti so: Marko, oče Jakob (+), marna Marija (+), Lenka

Predaja je bila izpeljana pri železniški postaji v Podgorju v Rožu. Vipotnika ni bilo zraven, čeprav je priča tudi komandant Jože, ki naj bi bil pisatelj sam. Pomagal si je izključno s pričevanjem dr. Franca Hočevarja (Borec 1976, 773 – 774). Niti toliko se ni potrudil, da bi si šel kraj ogledat, saj ne bi spregledal, da stoji postaja daleč nad vasjo. Železniška proga se od mosta čez Dravo pri Borovljah dvigne po vznožju Karavank proti predoru za 200 metrov in je postaja v Podgorju v sredini. Če bi hotel verno opisati tisti vroči dan v pozni pomladi, mu ne bi mogel uiti pogled na pisano pobočje in Dravo 100 metrov nižje, na nasprotni strani pa strme temne Gure. Gladko je tudi nasedel Hočevarju in piše o plakatih, ki naj bi jih domobranci lepili na vagone. Trenutek spoznanja, da so se znašli v pasti, ki je bil že tolikokrat opisan in povedan, bi zaslužil večjo resnost in napor.
Morda je moje pisanje predolg uvod v podrobnejšo obravnavo 9. poglavja knjige, kjer so opisana fantomska teharska sodišča in linč v Polju pri Ljubljani. Od vsega, kar je napisano, drži samo to, da je bila večina vrnjenih domobrancev pomorjena in zmetana v jame. Ob tako usodnem dogajanju pa ima umetniška svoboda določene meje in je prepuščanje goli domišljiji nevarno in sramotno.
Vipotnik se je zmotil v datumu; ni bilo 14 dni po koncu vojne v drugi polovici maja. Prvi domobranci so prišli v Teharje za Telovo, v četrtek, 31. maja. Taborišče je bilo čisto barakarsko naselje, le temelji in kleti so bili betonski, zato nobenih zidov, iz katerih bi odpadal omet, nobenih hlevov, odkoder bi vodili posameznike pred sodišče, le taborišče C, kjer se je gnetlo nekaj tisoč domobrancev, določenih za smrt, seveda tudi nobenega sodišča in kartoteke, ki naj bi odkrivali posamezno krivdo.
Teharsko sodišče omenja že Podbevškova v knjigi Sv. Urh (str. 590) in predstavil bi značilen odstavek, da vidimo, kako so leta 1966 pisali zgodovino: »Partizanske enote so ob osvoboditvi v bližini Celja zajele večje število domobrancev, zlasti iz dolenjskih postojank. Med njimi je bila večina urhovske posadke, ki je hotela skupaj z okupatorjem zbežati v Avstrijo. Vsi so bili kot vojni zločinci postavljeni pred vojaško sodišče. Po kratkem dokaznem postopku so bili med drugim obsojeni na smrt in takoj justificirani… naglo partizansko sodišče na Teharjih…«
Smisel tega spreminjanja resnice je v pojmu »justifikacija«. Hočejo dokazati, da ni šlo za pomor vojnih ujetnikov, vojni zločin, ampak za justifikacijo, izvršitev sodbe.
Da bi bil bolj prepričljiv, Vipotnik že takrat omenja skrivnost, da je padel po vojni v roke partizanom kompletni arhiv domobranske posadke v Velikih Laščah in dobesedno citira prošnjo Vinka Levstika za vojaško napredovanje, ki jo seveda pripiše drugemu.
Na nedavnem zaslišanju Ribičiča in Polaka smo izvedeli, da ni imela Ozna nobenega opravka pri poboju domobrancev, na drugi strani pa komandant KNOJ- a ni vedel, kaj počnejo enote, ki so pod njegovim vodstvom.
Vipotnik pa nas hoče prepričati, da so vpeljali za vsakega domobranca dokazni postopek: »Ozna jih je delala, v pogovorih z ljudmi po vsej slovenski zemlji, po vseh krajih, kjer so to lahko naredili. Te sezname smo delali mesece in mesece, celo leto, v njih so zapisani vsi belogardisti po imenih, marveč opisani tudi zločini, ki so jih naredili v tem času na Slovenskem.
Za pomorjene domobrance ni bilo nobenih sodišč, samo prebiranje po enostavnem receptu: v taborišče C je bil poslan in s tem že obsojen na smrt vsakdo, ki je povedal, da je starejši kot 18 let in da je vstopil v domobranske vrste pred 1. januarjem 1945. leta. V pritličju poveljniške barake so bila okenca, obrnjena proti taborišču, tri ali štiri, za njimi so sedela dekleta, ki so vpisovala podatke, sama ali s pomočjo vojaka; osebne podatke, datum vstopa v belo gardo (vaške straže, domobranci), morebitno dezerterstvo iz partizanske vojske, vojaške enote, v katerih si služil, spopadi s partizani itd. Na koncu so te napotili tja, kamor so sodili, da spadaš: A, B ali C.
Podatkov niso prever ali. Veliko jih je dajalo lažne podatke. Ce si bil dodeljen v skupino C, si postal nezanimiv, saj si postal zanje mrlič. Tako se niso potrudili niti toliko, da bi spoznali, da jim je padel v roke kompleten Rupnikov bataljon z 850 vojaki in celotna posadka z Urha. Na morišče so jih vozili po slučajnih seznamih, pomešane iz različnih enot, in svoj posel dokončali okrog 25. junija.
Šele kasneje so se pojavila nekaka sodišča, ki so sodila preživelim skupine A in B. Oproščenim niso bila vrata odprta, kot bi šlo za skavtski tabor. Taborišče je bilo hermetično zaprto. Pred 8. avgustom, ko je bila amnestija, so ga lahko zapustili samo tisti na tovornjakih, ki so vozili na morišče, ali umrli, ki so jih pokopavali v grapi zunaj glavne taboriščne ograje.
V Vipotnikovi zgodbi je pred namišljeno sodišče pripeljan tudi Jože Kukovica. Mišljen je Stane Kukovica, član urhovske posadke. Če boste vprašali ljudi, ki so ga bolje poznali, kakšen je bil, vam bodo povedali, da je bil »čuden«. S tem hočejo povedati, da je bil drugačen kot večina domobrancev na tej postojanki. Pripadal naj bi manjši skupini, ki je poravnavala bolne osebne račune in se šla neko pravico brez sodbe. Tako lahko vsaj nekaj umorov črne roke na urhovskem področju (Zalog, Polje, Dobrunje) pripišemo prav njemu in njegovi skupini.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Nasilje Vlastja Simončič

Teharsko sodišče ne najde v svojih spisih nič obremenilnega, sploh ga nima v evidenci, telefonirajo v Zalog, kjer pa ni glavnega, ki bi kaj vedel o njem. Oprostijo ga, mirno odkoraka skozi taboriščna vrata proti Celju, se povzpne na prvi vlak proti Ljubljani in izstopi v Polju. Prepozna ga eden od železničarjev, uslužbenci postaje in potniki ga obkolijo in kamenjajo.
Vipotnik si je privoščil umetniško svobodo, saj se je neke vrste linč zares zgodil, in to nad Stanetovim očetom, ko se je s tremi najmlajšimi otroki vračal iz Teharij.
V prvem tednu maja leta 1945 je bežalo vseh enajst članov Kukovčeve družine. 14-letni Andrej je bežal s skupino vajencev v Italijo, ostali na Koroško. V sredo, 30. maja, so se odločili, da gredo skupaj proti Italiji, kot so obljubljali Angleži. V Pliberku so spoznali prevaro. Spravili so jih v vagone tovornega vlaka, ki je peljal naravnost skozi Maribor do Celja, tako da so prišli v Teharje s prvo skupino, v kateri je bil tudi Rupnikov bataljon.
Najstarejši Ivan je kot domobranec pobegnil z vlaka nekje pri Dravogradu. Vrata vagona so bila razmajana in mu je uspelo, da je stegnil roko skozi špranjo in na slepo odrinil zapah. Tega je bil vajen, saj se je kot otrok veliko skrival ali lovil po zaloški tovorni postaji. Z njim sta pobegnila še dva Poljčana, Ivan Lovše in Milan Hlebš. Drugim v vagonu se je zdel beg nesmiseln: »Kaj bomo bežali nazaj k
Angležem, ki so nas izdali. Toliko nas je, da se nam ne more nič zgoditi. «
Stane in Ciril sta bila kot domobranca odrejena v skupino C in sta najverjetneje pokopana v sesutih jaških na Hrastniškem hribu. Nekam na isto morišče so odpeljali tudi mater Marijo s starejšima hčerkama Nado in Minko.
Že prve dni so tri najmlajše Jerco, Lenko in Marka vzeli staršem in jih odpeljali »Na griček«, na zahodno stran Celja nad desnim bregom Savinje. Staršem so morali otroke dobesedno trgati iz rok, vsesplošni jok in žalost pa so rodili zgodbo o »zloglasnem vozu na soncu z umirajočimi otroki«. Od teh otrok ni umrl nihče. V taborišču je ostal samo oče Jaka.
Drugi teden julija so v nekaj dneh izpustili vse preživele civiliste. Jaka Kukovica so napotili po otroke Na gričku. V Celju so se spravili na vlak in se odpeljali proti Ljubljani. Namenjeni so bili v Polje, vendar jih je že v Zalogu čakala nahujskana množica. Potegnili so jih z vagona. Najmlajša so napotili po progi proti domu, očeta s 13 letno Jerco pa gnali po cesti. Med potjo so ju ob vpitju tepli, vendar samo z rokami. V Polju so ju ločeno zaprli v neko hišo, naslednji dan pa pripeljali pred šolo oziroma cerkev v Polju in uprizorili miting ljudske jeze. Končal naj bi se z javnim linčem, vendar naj bi se spozabilo samo nekaj žensk. Jerco so spustili, očeta pa vlekli na Urh z zahtevo, naj odkoplje dva domačina, ki naj bi ju ubil. Baje je kopal na mestu, ki so mu ga določili, pa naletel na poginulo mulo. Od tam so ga peljali v zapor, kjer je životaril še tri mesece in decembra leta 1945 umrl. Otroke so že prej prevzeli bližnji sorodniki.
Vse skupaj se je dogajalo javno; ker se mučilci niso znali pravočasno ustaviti, je imelo vse skupaj nasprotni učinek. Žrtve so se večini prisotnih smilile.
Tak je bil v resnici Vipotnikov linč na zaloški postaji. Zaključil bi z Gučkom: »…če avtor tega ne uspe doseči, pomeni, da je njegovo delo umetniško slabo.« Žal Vipotnikova Druga stran medalje ni več kot pamflet.