Avtor: Justin Stanovnik

»Kaj pa če je zares božja šele tista družba, ki zna biti tudi brez Boga?« Tako je Delova kulturna urednica Ženja Leiler nedavno (20. februarja) zaključila eno svojih razmišljanj. Stavek je jasen, nekoliko človeka zamudi tisti »tudi«, dokler se ne odloči, da ima zgolj stilno vlogo – da vprašanje malce retardira in mu vzame značaj sugestije. Sicer pa je stavek ne samo jasen, ampak tudi razveseljiv, ker nas njegov domet nese tja, kamor običajno govorjenje o družbi brez Boga ne seže. Ponavadi si v svoji nedomišljenosti predstavljamo, da bo družba brez Boga čista odsotnost, čista humanistična nirvana, ki je ne vznemiri nobena referenca, ki bi se nanašala na kaj drugega razen nase. Sicer pa bo človek – človeška družba – v glavnem nekaj takega, kot ga pač poznamo iz zgodovine in izkušnje. Samo Boga ne bo. Stavek, ki smo ga navedli, pa nas opozori na neizpeljanost takih pričakovanj in napovedi. Bog bo sicer izginil, a tudi družba – človek – ne bo ostala ista, ampak se bo spremenila in postala božja, kar ne more pomeniti drugega kot to, da bo sama sebi postala bog. Čisto lahko, da v naglici, ki preganja novinarje, tudi avtorica ni šla za svojo mislijo do kraja, ampak je ostala tam, kjer ostaja večina ljudi, kadar se prepuščajo podobnim mislim: da Boga sicer ne bo več, človeštvo pa bo vseeno ostalo, kakor je bilo do sedaj; da bomo torej živeli v svetu, kakor ga je postavil Bog, ki je odšel.
Toda do take podmene nimamo nobene pravice in za njeno realizacijo nobenega jamstva. Prej se bo zgodilo nekaj drugega: novi bog bo nenadoma začel delovati kot bog. To pa najbrž pomeni – spričo tega, kako se je v zgodovini uresničeval in za kakršnega se je izkazal – da stare postavitve sveta ne bo rešpektiral, ampak jo bo kmalu začel spreminjati in postavljati novo in drugačno. Tudi ni nobenega jamstva, da bo Bog, potem ko se bo tako izselil ali ko ga bodo tako izgnali, še naprej – takorekoč par défaut – v odsotnosti – vzdrževal »osnovno in vsem skupno etično normo, da tega, česar nočemo, da bi ljudje nam delali, tudi mi njim ne smemo«. Novi bog bo delal vse novo. In potem, če se bomo znašli v tretji ali četrti kletni etaži katere od ustanov kot so NKVD, GESTAPO ali OZNA, se ne bomo imeli na kaj sklicevati, kar je zunaj teh ustanov, ker tam, in sploh nikjer, ničesar ne bo. Če pa bo Bog stvari, kot je zgoraj navedena norma, le še vzdrževal, bo to pomenilo, da ni povsem izginil in da je še tukaj. In kot se zmeraj dogaja, ga bodo ljudje začeli iskati. In družba že ne bo brez Boga.
Vse kaže, da je v trditvi, ki enači »družbo brez Boga« in »božjo družbo«, kar veliko nasprotje, mogoče pa celo majhno protislovje. To je tisti razlog, da avtorico kdaj zasačimo pri misli, da je mogoče sedeti na dveh stolih. Ko na primer govori o svobodi – na nekem drugem mestu istega članka – pravi, da svobode ljudem res ni treba s predpisi omejevati in določati, ker svoboda, kolikor ve sama zase – »kolikor je dejansko svoboda« – ve tudi, kaj je: da je odgovorna, moralna, etična in pravna. To pa je nezgrešljivo Platonov jezik, ki v celoti računa na Boga. »Božja družba« »brez Boga« nujnega zadevanja stvari na njihovo čisto formo enostavno ne more jamčiti. V »božji družbi« »brez Boga« je svoboda lahko karkoli. Tudi kaj zelo neprijetnega.
Gospe Ženji Leiler smo lahko hvaležni za formulacijo, za katero se je odločila v zaključku svojega sestavka. Z njo nas je opozorila – nehote, seveda – na filistrsko lahkotnost, s katero sedanji čas sprejema in ponuja svet »brez Boga«. Kakor da ne bi šlo za odločitev vseh odločitev. Kakor da bi šlo za vprašanje družbene kozmetike in ne za biti in nebiti.
To je tudi razlog, da Zaveza tak stavek opazi in z njim intonira svoj aktualni kulturnopolitični komentar. Ljudje, katerih spomin ohranjamo v tej reviji, so se nekoč odločili, da zastavijo svoje življenje za obstajanje v normalnosti, ki jim jo je zagotavljala civilizacija, v katero so se rodili. Tako zelo visoke – najvišje so bile stave, ki jih je izkliceval čas: ali živeti v svetu, ki bo temeljil na dejstvih, ki bodo zagotavljala človeku normalnost, ali pa živeti v svetu, ki normalnosti ne bo mogel jamčiti, ker ne bo vedel, kaj sploh je. Zato moramo, če smo že sprejeli v upravo njihovo duhovno dediščino, tudi mi sprejeti naporno prebivanje na razponu dileme, kakor se je oblikovala danes. Njena sedanja zgodovinska formulacija se glasi: krščanska Evropa, da ali ne.
A naj, še preden kaj več rečemo o tem, izrazimo svojo začudenost, da se je ta dilema, tako postavljena, pojavila prav v sedanji zgodovini. Predstava nekrščanske Evrope, ki je en krak te dileme, Evropa brez transcendence, ima na sebi znake nečesa še ne skušenega, radikalno novega, v bistvu tveganega. Ne glede na to, kako kritično so v preteklosti govorili o krščanstvu vplivni posamezniki, ne glede na to, koliko ljudi je že zajela nekrščanska praksa, vseeno velja, da je predstava o nekrščanski Evropi še zmeraj samo predstava in ne resničnost. To pa sta dve zelo različni stvari. Vemo nekoliko, kakšna je predstava, zelo malo ali nič pa ne vemo, kakšna bo resničnost. Čemur se čudimo, je to, da prestop iz skušenega v neskušeno povzroča tako malo pomislekov in rezerviranosti. Kakor da ne bi pravkar šli skozi katastrofe, v katere so nas pripeljali utopični duhovni in politični projekti. Kakor da ne bi imeli nobenih izkušenj, kaj pomeni prestop iz tega, kar človek je, v to, kar človek mogoče ni – kar si je domišljal, da je, pa ni. Nismo se še prav postavili na noge, že ne vemo, kakšna količina človeške opustošenosti se je razdivjala po zemlji, ko so se začela udejanjati besedila o vserešljivosti sveta. Komunistični manifest je lahko vsakdo prebral, ker je kratek, in vsakdo razumel, ker se je v njem vse izšlo. Ko pa so leninski inženirji po propozicijah tega spisa začeli graditi svet, so se njegovi prebivalci v naraščajoči grozi in nemoči začeli zavedati samo tega, kako so žaljeni.
Poleg tega bi lahko pomislili, da je iz opustošenosti, ki jo je povzročila ideologija, bilo mogoče najti izhod in pot za vrnitev, čisto mogoče pa je, da za civilizacijo, če bi se zgodovinsko odpovedala krščanstvu, ne bi bilo več poti nazaj. To je zato, ker bi to bila duhovna odločitev. Upor ali ponovitev davnega edenskega dejanja.
Ko pravimo civilizacija, se nazadnje pred nami izoblikuje pojem doma. Dom vključuje takšno duhovno in snovno oblikovanost kraja ali prostora, da človek v svoji enkratnosti z njim lahko vzpostavi naravno razmerje. V takem kraju ali prostoru ima človek občutek, da je doma. Da je lahko kak prostor dom, mora v njem, kakor pravi pesnik Yeats, vladati »obredje nedolžnosti«, kar pomeni, začetna kompatibilnost ali soobstojnost vseh reči. V prostoru, ki ga je človek sprejel za dom, obstaja vsezajemajoče počelo, ki naredi, da v njem najdejo svojo upravičenost vse bistvene človekove zadeve.
V evropski zgodovini je človeku tak dom postavilo krščanstvo. Duhovne in kulturne energije, ki so iz njega izhajale, so ustvarjale tak prostor, da so v njem obstajale vse prvine njegove enkratne narave, hkrati pa je vsaka od njih stopala v razsežnosti, ki so ji omogočile soobstajanje z drugimi. Seveda so tudi v krščanstvu med njimi nastajale napetosti in spori, a so se pod vplivom krščanskega kulturnega počela vedno znova vračale v izvorno ravnovesje. Vedno je bila možna vrnitev.
Eno od področij, s katerim lahko predočimo regulativni vpliv krščanstva, je narodnost – pripadanje kakemu narodu – ki je s svojimi duhovnimi, etičnimi, kulturnimi in političnimi dimenzijami eno od osnovnih določil modernega človeka. Kot osnovna sestavina njegove identitete, narodnost omogoča človeku biti v zgodovini, a ga hkrati, kot presežna sila, vleče stran od tega, kar je v svoji sredini. Narodnost je zaradi njenih nezavednih korenin vedno mogoče tudi izkoristiti.
V petdesetih letih preteklega stoletja se je v srednjeevropskih državah, ki so bile pod sovjetsko okupacijo, začel močan in organiziran odpor proti stalinističnemu komunizmu. V Nemški demokratični republiki je do upora prišlo junija 1953, na Poljskem in na Madžarskem pa jeseni 1956. Pozneje se je pojavilo vprašanje, zakaj upor ni izbruhnil istočasno tudi na Čehoslovaškem, ampak šele dobro desetletje pozneje. Zanimiv je odgovor, ki ga je dala francoska zgodovinarka Muriel Blaive v knjigi Manjkajoča destalinizacija. Prišla je do zaključka, da je Komunistična partija Čehoslovaške mogla izrabiti intenzivno narodno zavest Čehov, ki jo je postavila zgodovina tega naroda. Rodila se je v husitskih bojih sredi 15. stoletja, se krepila z naraščajočo liberalno miselnostjo 19. stoletja in z zamerami ob münchenski izdaji zapadnih zaveznikov septembra 1938. Spričo te zgodovine je narodna zavest zasedla tako odločilno mesto, da je mogla partija uspešno lansirati nacionalistično geslo »čehoslovaška pot v socializem« in tako pomiriti upornost ljudi. Poljska in madžarska partija take možnosti nista imeli.
Tudi slovenski liberalizem je s svojim izključevalnim poudarkom na narodnosti nazadnje pripeljal do odločitev, ki so dovolj jasno pokazale, da so ljudje, ki so se mu vdali, pozabili na vse, kar jih poleg nacionalnosti še postavlja za ljudi. Leta 1941 je prav pri liberalno nastrojenih množicah partiji uspelo s parolo o narodnoosvobodilnem boju. Nič jih potem ni premaknilo. Nobeni zločini, ki jih je partija uprizarjala, ljudi niso streznili. Nobene misli ni bilo v njih, ki bi jih opozorila, da gredo v pogubo. Zaman je bil boj dr. Antona Mahniča, ki se je v imenu krščanske uravnoteženosti – ki jo je potem v praksi obilo dokazoval s svojo politiko na Krku – bojeval proti podreditvi človeka principu, ki je bil eden od mnogih, a je s svojo silovitostjo grozil, da bo zatrl druge. Nič ni ljudi ganilo, ne skrb za duhovno, kulturno in politično svobodo, ne strah za civilno in gospodarsko samostojnost, ne zadeve prava in vere!

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zima odhaja Mirko Kambič

Nekaj podobnega se je zgodilo med vojno na Primorskem. Spričo zatiranja slovenskega jezika in slovenstva sploh s strani italijanskega fašizma, ki je zavzelo obseg genocida, se je občutek za narodno pripadnost pri ljudeh tako izostril, da so se, ko je partija med vojno tudi tam odela svoj revolucionarni načrt v plašč osvobodilnega boja, brez pomisleka pridružili in se tako bojevali proti enemu fašizmu za barve in v barvah drugega. Vemo, kako neoportuno je tako govoriti, a nekoč bodo vendar morali razložiti, zakaj so sprejeli scenarij te zavratne igre. Ta trenutek tu ne gre za to, a vseeno jih moramo spomniti nato na to, da smo Slovenci v osrednji Sloveniji dali dvajset tisoč življenj, da bi ohranili svobodo, za katero so se oni tako uspešno gnali, da nam je bila nazadnje vsem vzeta. Če človeka zadene nesreča, s tem še ni odvezan od upoštevanja, da ima razum. To je vse zelo res in vse zelo žalostno, a nas tu zanima predvsem naša tema: človek ostaja človek in deluje kot človek, če vse legitimne prvine njegove individualne in družbene biti ostajajo v naravnem sorazmerju in nobena ne izstopi in se polasti drugih. Velikost krščanstva je tudi v tem, da postavlja integralnega človeka.
Harmoničen nastop človeka, ki ga obvladuje krščanska misel, je ena stvar, druga pa je njegova človeška konzistentnost, ki je v tem, da se nobeno od njegovih prizadevanj duhovnih, kulturnih in političnih, ne razvije tako, da bi okrnila njegov človeški status.
Ustavimo se za trenutek pri tako človeški stvari, kot je usmiljenje. Krščansko usmiljenje je notranje dogajanje, hkrati pa tudi zunanja dejavnost. Popotnemu Samarijanu se ranjeni in zapuščeni človek ob poti »v srce zasmili«, hkrati pa že stopi z osliča, mu obveže rane in mu v krčmi plača oskrbo. Vsaka krščanska usmiljenost vključuje ti dve dejanji: dejanje srca in dejanje roke. A je to tudi vse. Zgodba o usmiljenem Samarijanu se, značilno, ne nadaljuje z meditacijo o nezadostnosti, nesrečnosti in bedi človeške ekzistence – z nekakšno tirado na temo svetobolja. Krščanstvo vzpodbuja k usmiljenju do konkretnega človeka v konkretni nesreči, a ne do človeka kot človeka. Nad človekom kot človekom vidi krščanstvo neskončne obljube.
Kaj se zgodi s človekom, ki ga ne vodi več krščanska misel, se vidi tudi v njegovem gledanjiu na vzgojo. Vsi vemo, kaj se je zgodilo 23. decembra lani pred diskoteko Lipa, kjer je množica mladostnikov do smrti pomendrala eno petnajstletno in dve sedemnajstletni dekleti. Nekaj dni za tem, je TV Slovenija priredila omizje, kjer so udeleženci povedali nekaj o dogodku – še več, kot ponavadi, pa o sebi. Izkazalo se je, da nimamo ljudi, ki bi državo konzistentno mislili in vodili. Ta oddaja nam je dala vedeti, kateri je tisti poglavitni problem, ki ne dovoljuje, da bi država delovala. To je kriza vodstva, ne samo vodstva na vrhu – prvenstveno to sploh ne – ampak odsotnost vodstvene miselnosti na vseh ravneh. A čeprav je to vprašanje, ki bi imelo posebno pravico, da dobi mesto v okviru, ki ga obravnavamo, mu tu ne bomo posvetili večje pozornosti.
Ustavili se bomo ob tem, kaj nam je oddaja povedala o vzgoji. Kaj lahko od nje danes pričakujemo. Za uvod nam je voditeljica Vida Petrovčič posredovala mnenje ministra za pravosodje dr. Lovra Šturma, ki so ga bili vprašali, v čem vidi razlog za to, kar se je zgodilo: »Pomanjkanje vzgoje v našem šolskem sistemu, ki smo mu priča že desetletja.« To je bil ključni stavek večera, kar se je izrazilo v tem, da je predstavnica pedagoške vede, profesorica na Filozofski fakulteti dr. Ljubica Marjanovič Umek, uporabila svoj nastop za polemiko s tem, brez dvoma krščanskim Šturmovim stavkom. Njen nastop bi se izplačalo objaviti v celoti, ker se iz njega vidi, kaj pomeni pajdeja, ena največjih besedi civilizacije, v očeh človeka, ki nastopa z avtoriteto stroke, kakor vidi samo sebe v postmoderni dobi.
V središču pogovora se je pojavilo vprašanje odgovornosti. Dr. Marjanovič je tu postavila dejstvo, da se mladostniki in mladostnice v tem obdobju pač »zabavajo«, odgovornost, ki jo pri tem prevzemajo zase in za druge, »pa še ni v celoti izoblikovana«. Konkretno se je izrazila takole: »Ker so bili tam prevladujoči mladostniki stari trinajst, štirinajst, petnajst let, je bilo njihovo predvidevanje, kaj se lahko zgodi, popolnoma drugačno, kot bi bilo pri starejših osebah.« Torej mladostniki niso bili odgovorni. Kaj pa drugi, ali je sploh bil kdo toliko odgovoren, da bi ga lahko imeli za krivega za nesrečo? Na izrecno inzistiranje voditeljice je profesorica odgovorila, da ni tistega, »ki bi bil sam po sebi odgovoren« in da »ne moremo s prstom pokazati na enega odgovornega, kot tudi ne na starše teh otrok, kot tudi ne na šolski sistem, kot tudi ne na vse tiste ostale udeležence, ki naj bi pomagali pri prerivanju.« Torej posameznega odgovornega ni bilo. Edina reč, ki bi lahko nosila odgovornost, je bil slučaj ali naključje, ampak to ne moremo imeti za odgovorno. Kaj pa starost, je vprašala voditeljica, pri kateri starosti starši odgovorno dovolijo otroku, da gre v diskoteko? Na to je dr. Marjanovič odgovorila, da s stališča »razvojne psihologije« take starosti ni, ker se odgovornost mladostnika razvija »skozi vrsto socialnih izkušenj in vlog, ki jih posamezniki sprejemajo. Razvija se postopoma, kar pomeni, da starši odgovarjajo samo do te mere, da omogočajo mladostniku in mladostnici, da si pridobi določene izkušnje. Ali si jih bo pridobil na najbolj primeren način ali ne, pa ne morejo odgovarjati. Starši s prepovedjo ne morejo doseči tega, da se ne bi, žal, tem istim mladostnikom dogodila enaka tragika čez dve, tri leta.«
Če to, kar je dr. Marjanovič povedala, malo premislimo, potem česa takega kot je vzgoja, sploh ni. To je nemalo čudno, če pomislimo, da je sporočilo prišlo od človeka, ki si služi kruh s poučevanjem mladih ljudi, kako je treba vzgajati druge mlade ljudi. To je približno tako, kakor da bi profesor na medicinski fakulteti govoril svojim slušateljem, da so se pač lotili področja, kjer se ne da nič narediti. Ljudje si bodo še naprej lomili kosti in dovoljevali, da se jim mašijo žile, in se izpostavljali ptičji gripi, ampak tu se ne da nič narediti – sploh pa ne obstaja noben ukrep, ki bi jih prepričal, da bi malo pazliveje živeli. Pri takem stanju stvari so starši v zelo nezavidljivem položaju. Njihova vloga je omejena na to, da »omogočajo mladostnikom in mladostnicam, da si pridobijo določene izkušnje. Ali si jih bodo pridobili na najbolj primeren način ali ne, pa ne morejo odgovarjati.« Njihova nemoč je res velika. Kako velika je možnost, da bo mlad človek v takem doživel karambol, ki ga bo zaznamoval za celo življenje, bomo razumeli, če razvijemo še drugo primero. Starokopitni in nepoboljšljivi starši še vedno pošiljajo mladostnike in mladostnice v šole za avtomobilske šoferje. Kako zmotno! Le kaj si domišljajo, da tako voluntaristično prestopajo meje svojih kompetenc?
Njihova stvar se konča s tem, da mladostnik dobi določene izkušnje: »Ali si jih bo pridobil na najbolj primeren način ali ne, pa ne morejo odgovarjati.« Njihova stvar je samo v tem, da mladostnik dobi avtomobil, in ko razbije enega, dobi še drugega. In tako dalje. In ko jih bo razbil deset, si bo mogoče že pridobil toliko izkušenj, da bo lahko vozil. Če bo še živ ali pa če avtomobila sploh ne bo potreboval, ker bo na vozičku. (Veliko mladih ljudi mora zaradi stvari, ki so se jim dogodile zato, ker so bili v celoti prepuščeni učnemu procesu, ki ga ni uravnavalo nič razen »razvojne psihologije«, celo življenje preživeti na invalidskem vozičku – v prenesenem pomenu besede. Najhujše pa doživljajo tisti, ki se učijo tako – ki si tako pridobivajo »določene izkušnje« – da kot Geisterfahrer – ne vem, ali v slovenščini že obstaja izraz za to – vozijo po napačni strani avtoceste. Veliko mladih ljudi v Sloveniji danes vozi po napačni strani avtoceste. Kakšne so posledice, lahko le v strahu domnevamo, ker šolski minister še ni ukazal, da stanje preiščejo in registrirajo.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Kažipot v pomlad Mirko Kambič

(Tu tudi ne morem, da ne bi omenil nekih spominov na precej davne dni. Pisec tega komentarja je svoje življenje preživel kot učitelj in med stvarmi, ki so tam prišle na vrsto, se posebno dobro spomni tega, kakšen preplah je vsakič, ko so učitelji v časopisu prebrali, da je kdo doktoriral na pedagogiki, zajel šolsko zbornico. Vedeli so, kaj to pomeni: da to pomeni, da bo nekaj spet padlo po njih – da bodo zaradi nekih novosti, ki jih je domislil novi pedagog, spet manj učitelji.)
Na koncu televizijske oddaje nas je dr. Marjanovič še enkrat zaposlila. Izpostavila je neko stališče, ki smo ga občutili kot razkorak z mislimi, ki jih je sicer razgrinjala pred nami. Ozrla se je na svet odraslih in se – samo po sebi upravičeno – razhudila nad tem »da odrasle osebe nočejo prevzeti odgovornosti«. Spomnila je na neko opazko, ki je padla med oddajo, da so ljudje iz območja diskoteke Lipa že večkrat opozarjali, »da je nekaj močno narobe«, pri tem pa vedno dodajali, naj »za božjo voljo ne pripovedujejo naprej, kdo jim je to povedal«. Zdelo se ji je »zelo nezrelo«, da se nekateri »znotraj socialnega prostora« tako vedejo. Zdi se, da gospa profesor ni pomislila – zelo se temu čudimo – na dve stvari: da se ljudje, prvič, celo življenje učimo in da se učni proces ne konča ob koncu mladostne dobe in da si pridobivamo »določene izkušnje« celo življenje; in, drugič, da smo komaj nedavno končali dolg zgodovinski učni proces, med katerim so ljudje sicer vedeli, da so nekatere reči »močno narobe«, a so že prav kmalu dobili dovolj izkušenj, da je treba o tem molčati. Da je treba o tem molčati, sicer bo tudi z njimi kaj »močno narobe«. Kot rečeno, prav čudili smo se, da tega učena vzgojiteljica ni opazila. Prav do konca smo upali, da bo nekaj tako očitnega kot je ta naša slovenska izkušnja, ki nam preprečuje, da bi postali pravi državljani, povzela z besedo in nam zagotovila, da bo svoj učiteljski čas investirala tudi v to, da bo pred mladimi – ki so, kot se reče, naša prihodnost – obračunala z žalostnimi posledicami tega petdesetletnega učnega procesa. A nič. Moramo pa reči, da se je uvodni Šturmov stavek, ki je ves čas visel izpisan na ozadju, na koncu prav zasvetil.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Butare Mirko Kambič

O krščanstvu je mogoče reči take in drugačne reči, a ob vsem in po vsem vedno ostane na mizi dejstvo, da je omogočilo tak način človekovega obstajanja, ki mu pravimo civilizacija. Da je moglo to doseči, je moralo najprej postaviti človeka v njegovi normalnosti. Del te normalnosti je, kot smo videli, tudi védenje ali prepričanje ali vera, da je človeka mogoče vzgojiti. Eden od nadaljnjih vidikov človekove normalnosti je tudi ta, da vidi razliko med velikimi in majhnimi rečmi, posebno pa to, da opazi, če je kaka stvar zelo velika.
Taka zelo velika stvar je bil čas, ki je tekel od 1941 do 1945 in potem, v nadaljevanju, še do leta 1990. Izkazalo se je, da je govorjenje o tem času, njegova kvaliteta, odvisno od tega, ali kdo vidi njegovo velikost ali ne. Če smo namreč zagledali njegovo velikost, tudi že vemo, kako zelo natančni in odgovorni moramo biti – in spoštljivi.
Eno od tez za razpravo Problemi slovenskega zgodovinopisja v 20. stoletju, ki jo je organiziral Institut za novejšo zgodovino v Ljubljani 26. oktobra 1999, je prispeval tudi zgodovinar dr. Peter Vodopivec. Nas bo zanimal samo en vidik: ali je avtorja dojmila velikost tega časa? Zdi se, da ne. Ena od njegovih trditev, ki meri v to smer, je naslednja: »Zato vsaj po mojem mnenju nikakor ni točno, kar se večkrat sliši celo iz naših zgodovinarskih vrst: da je treba slovensko zgodovino 20. stoletja napisati na novo.« Če bi ga prevzela – morda bi morali reči, presunila – velikost tega časa, tega ne bi tako postavil. Ne bi tako komplacentno govoril o Mikuževem Pregledu in ne bi aktivistično ponavljal trditve, da se je nova zgodovina začela pisati že v »osemdesetih letih«, ne bi odpravil tematike, ki je bila v tem času absolutno prepovedana z izrazom »neobvarovana in politično nezaželena vprašanja«. Dr. Peter Vodopivec morda pozna angleški izraz redeeming the time, a ne kaže, da bi videl vso njegovo zahtevnost: poklicati čas nazaj, ga znova v celoti razmisliti in tako odrešiti. Če te je velikost časa tako presunila, da si praviš, da ga moraš odrešiti, lahko to pomeni samo eno reč: da ga moraš razumeti. Odrešiti čas pomeni čas razumeti. To pa hkrati pomeni premagati neznansko razdaljo med vedeti in razumeti.

Druga Vodopivčeva trditev je različica prve: »Če se želimo resnično odpreti in odkrito soočiti s slovenskim življenjem v 20. stoletju, se moramo najprej osvoboditi bremena najrazličnejših sodobnih političnih pritiskov in z njimi občutka, da delamo neke vrste popravni izpit.« Z »občutkom, da delamo neke vrste popravni izpit«, je Vodopivec dovolj jasno povedal, na katere »politične pritiske« misli. Strinjamo se, da je ta »pritisk« strašen, a ni »političen« – to je denunciacija – ampak moralen.
Krščanstvo je že zdavnaj postalo svetovna vera, a vedno pogosteje govorimo o njem v zvezi z Evropo. Zdi se namreč, da vera, za katero imamo utemeljene razloge, da ji pravimo evropska, prav tu preživlja krizo. Podoba je, kakor da evropski ljudje krščanstva – morda tudi vere sploh, kakor nakazuje Ženja Leiler – ne potrebujejo več. Od nekod – v resnici izvor te miselnosti vseeno ni tako neznan – se je vanje vselila zavest, da si zadostujejo takšni, kakršni so po sebi, in da ne potrebujejo ničesar, kar bi jih presegalo. Taki odsotnosti nadnaravne odrešilne misli in nadnaravnih odrešilnih dejanj pravimo sekularizacija. Za Evropo torej velja, da je stopila na pot sekularizacije, a je to hkrati pot, ki je speljana po terenu, ki mu ne manjka nasprotij.
Na ta nasprotja je ponovno pokazal Jürgen Habermas v komaj izišli knjigi Med naturalizmom in religijo. Stanje, ki je nastalo, lahko povzamemo z vrsto njegovih trditev. Najprej: »V dobi od konca druge svetovne vojne je vse evropske dežele, z izjemo Poljske in Irske, zajel val sekularizacije, ki sovpada s procesom družbene modernizacije.« Združene države Amerike pa, nasprotno, kažejo drugačno sliko: »Za ZDA vse ankete kažejo, da zadnjih šest desetletij že tako razmeroma visok delež vernih in versko aktivnih državljanov ostaja konstanten.« K temu pisatelj pripominja: »Še važnejša pa je okoliščina, da današnja religiozna desnica v ZDA ni nobeno tradicionalistično gibanje. Prav dejstvo, da sprošča spontane prebudniške energije, povzroča pri sekularnih nasprotnikih onemoglo jezo.« (Str. ¹²⁰⁄₁₂₁) Na katero pot se je torej podala Evropa? Pisatelj pravi: »Zdi se, da države Evrope sedaj same hodijo naprej po poti, na katero so po ustavnih revolucijah poznega 18. stoletja stopile skupaj z Ameriko.« (Str. 121) Dvesto let po skupnem začetku je torej stanje naslednje: »V tem horizontu je razcepljenost Zapada pokazala, da je Evropa ostala izolirana od ostalega sveta. Svetovnozgodovinsko gledano, je okcidentalni racionalizem, ki ga je videl nastopiti Max Weber, postal zgolj neka posebna pot.«

Čeprav Habermas ostaja na ravni politike in družboslovja, se včasih dotika tudi momentov, ki zadevajo razmislek o evropskem duhovnem stanju. Iz njegove analize sledi na primer, da je evropska pot morda tudi slepa ulica. Da po njej ni mogoče naprej, izhaja (str. 147) iz dejstva, da sekularni naturalizem ne jemlje vrednosti samo religioznim stavkom, ampak tudi vsem stavkom, ki jih ni mogoče utemeljiti z izkustvenim opazovanjem in vzročnim razlaganjem, torej tudi moralnim, pravnim in drugim vrednostnim trditvam. Kar se bo v prihodnosti brez dvoma zahtevalo, bo ponovni razmislek o moderni – o »njenem sekularistično okostenelem in ekskluzivnem samorazumetju«.
Mi pa bi radi v nadaljevanju nakazali nekaj vprašanj v smeri raziskave, zakaj je prišlo do »revitalizacije religije ravno v ZDA, v deželi, v kateri se je dinamika modernizacije najuspešneje razvila« in zakaj je Evropa pred tristo ali štiristo leti stopila na neko pot – na katero pot? – ki jo je pripeljala do tja, kjer do te obnove ne more priti. Radi bi poskusili z neko razlago.
To kar dela Evropo različno od Amerike, je predvsem nastanek, razvoj in samoumevanje njenih intelektualcev. Ameriški intelektualec je moderen pojav, kakor je tudi evropski intelektualec moderen pojav. Toda evropski intelektualec ni sam od sebe, ampak ima predhodnika, v pomenu, v katerem ga ameriški nima. Moderni evropski intelektualec je končni štadij dolgega razvoja tistega izbranega stanu, katerega predstavniki so v krščanskem srednjem veku nosili ime kleriki – dobesedno izbrani ljudje – ne samo za opravljanje duhovniških dejanj, ampak tudi ljudje, ki znajo, ki vedo, ki so posebej izučeni za opravljanje zahtevnih opravil, ki jih neuki ljudje – laiki, dobesedno ljudje iz ljudstva – ne obvladujejo. Ko pa je z naraščanjem pomena, ki ga je z novim vekom vedno bolj pridobivala posvetna stran življenja, dobival vedno večji pomen tudi človek, ki se je na to življenje spoznal – človek misli, razuma, intelekta – človek, ki je deloval na področju, ki pretežno ni bilo kleriško, je prišlo do usodnega prestopa: intelektualec se ni zadovoljil z mestom, ki ga je tako legitimno imel, ampak je hotel biti, v nekem smislu, tudi klerik – lastnik in nadaljevalec dvojne dediščine nekdanjega klerika. Toda za razliko od nekdanjega duhovnika ali klerika, ki je bil bistveno vezan človek – vezan na začetna in ustanovna besedila vere, ki se ji je zapisal in ji služil – novi klerik – človek misli, razuma in intelekta – ni bil vezan na nič razen nase, na svoj razum in na svoj uvid. A ker je, kakor nekoč klerik, hotel tudi »prerokovati«, je prišlo do spora v celotni civilizaciji – »spor med starimi in modernimi«. Do tega spora je prišlo samo v Evropi, ne pa v Ameriki, ki te specifične zgodovine ni imela. Moderna Evropa ni bila iz sebe, ampak je imela za sabo antiko in krščanski srednji vek, Amerika tudi, a ji je, ker se je postavila v kolonialni ločenosti, deplacentiranost od zgodovine omogočila, da se je postavila na novih temeljih.
Sodobna Evropa pa je v odločilni meri odvisna od intelektualcev, od njihove geneze in njihovega samorazumetja. Tudi Evropa je seveda zgodba o »prestolih in gospodstvih«, a je hkrati, bolj kot katerikoli drug del Zemlje, zgodba misli, ki jo oblikuje. Da o usodi Evrope odločata misel in duh, je tako danes kot je bilo nekoč, razlog njene slave – če se le ve, komu pripada, da prerokuje in komu pripada, da misli. Kaj pa se zgodi, če tisti, ki bi morali misliti, začnejo »prerokovati«, obilno dokazuje naše »tragično stoletje, ki je videlo mnogo milijonov nedolžnih življenj, ki so bila žrtvovana v miselnih izumih, ki so hoteli izboljšati usodo človeštva«. (Paul Johnson, Intellectuals, Phoenix 2005)
K sreči – ali pa tudi na žalost – v Sloveniji ne bi bili v zadregi, če bi želeli izpostaviti ilustrativen primer za to, v kakšni vlogi in s kakšnimi prerogativi opremljen se vidi moderni intelektualec. Za tak primer je poskrbel akademik dr. Tine Hribar v Delovi sobotni prilogi 11. februarja. Kot že nekajkrat, se je pred nami pojavil v izdaji, ki ga kaže v osnovni dvojnosti: na eni strani se podreja ukazom misli, ki so v njem, na drugi strani pa ne more, da se ne bi predajal vzgonu po »prerokovanju«, ki je tudi v njem. Tako je pred nas spet stopil kot intelektualec in kot klerik (v izvornem pomenu te besede). Dvojen je tudi njegov odnos do institucij duhovnega okolja: akademos je njegova ustanova, zato ga, kljub pomanjkljivostim, ki so v njem, sprejema, Cerkev pa ni njegova institucija, ampak nekakšna konkurenca – ker je dr. Tine Hribar mlajši kot Cerkev, bi morali pravzaprav reči, da je on njena konkurenca – zato jo opremi s hudimi sumi. Ti so toliko težji, ker so v njem ambicije izrekovalca. To se vidi iz tega, kako so postavljene njegove besede: dokončno, sentenčno, apodiktično. Ravno odsotnost skepse – pravzaprav že rezerviranosti, kot intelektualne akademske igre – kaže na njegov kleriški instinkt.
Očitno je, da dr. Hribar s Cerkvijo ne ravna kot s predmetom raziskave, ampak kot z nasprotnico. Iz načina, kako to dela, izhaja, da tak njegov odnos ni posledica, za katero bi stal kak vzrok, splošen ali konkreten, ampak nekaj začetnega. Samo v ničemer osnovana začetnost lahko tudi razloži silovitost njegovega napada. Če bi bilo tisto, kar Cerkev nosi, res »last in oblast«, potem je v moralnem smislu sploh ne bi bilo. Na izpraznjeno mesto bi potem stopil intelektualec – klerik in začel funkcionirati. Nastala bi tako nova družba, »brez Boga«, a »božja«, tako kakor jo je tentativno prognozirala Ženja Leiler.
Tine Hribar najprej pravi, da je Cerkev »desetletja in stoletja postavljala religijo nad narod«. To je začetna formulacija, prava beseda, ki je »klerikalizem«, še sledi. A najprej nekaj o »postavljanju religije nad narod«. S to trditvijo je Hribar zašel v rahle težave. Stvar se zdi namreč ta, da je formativno načelo vedno nad tistim, kar želi formirati. Če ne bi bilo tako, sploh ne bi moglo opravljati svoje naloge. Zdravilska veda je nad učenci, ki hodijo v šolo za zdravilstvo. Če je Cerkev hotela preko religije narod vzgojiti, ni mogla, da ne bi iz religije izhajala in jo tako v nekem smislu »postavljala nad narod«. Počela je to zato, da je mogla doseči, da so vzgojene energije religije prešle na narod in ga vzgojile in opremile za življenje. Tudi boljševiška Partija je svojo ideologijo »postavljala nad narod«, a zanjo dr. Hribar ne more reči, kakor je na nekem mestu citiranega spisa z nekoliko stisnjenimi zobmi priznal Cerkvi, da je »veliko naredila za vzgojo naroda«. Da je Cerkev mogla počenjati to reč – postavljati religijo nad narod – »stoletja«, Partiji pa je že po nekaj »desetletjih« bilo zaukazano, da zapusti oder (kar bi dr. Hribar moral nekoliko bolje vedeti, kot mi), izhaja iz tega, da je religija nekaj naravnega, Partija pa nekaj umetnega, iz »preroških« moči intelektualca – klerika postavljenega.
A prava beseda je, kot smo rekli, »klerikalizem«. S to besedo pa smo že prestopili meje misli in stopili v prostor politike. Ko so stvari v Sloveniji po letu 90 začele dajati znake, da se utegnejo normalizirati, so se neki ljudje ustrašili. Kateri ljudje? Dr. Hribar je nedoločen in skrivnosten: »ljudje iz Demosa«. Kateri ljudje iz Demosa bi to utegnili biti, natanko tudi ne vemo, a nam je dr. Hribar pustil neke sledi, ki kažejo v določeno smer. Pravi namreč da so »neki ljudje v Demosu začeli opozarjati na prebujanje klerikalizma in leta 1992 preventivno izročili oblast liberalnim demokratom«. To gesto, lastno suverenu, dr. Hribar potem še eksplicira: »Niso je osvojili na volitvah, predali smo jim jo ljudje iz Demosa.« V Demosu je bila torej neka skupina, ki je imela to v sebi, da je svojevoljno – na način klike – posegla v demokratski proces. To pa so mogli imeti v sebi samo tisti »ljudje iz Demosa«, ki jim je ob strani stala izučenost, ki so si jo pridobili v dolgih letih prebivanja v Partiji. Nekoliko torej vemo, kdo so bili ljudje, ki so preprečili demokratično dozorevanje tranzicijskega procesa – ki ni imel drugega namena kot je restavracija demokracije in človekovih pravic.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Butare Mirko Kambič

Kdo so ti »ljudje iz Demosa« bili, sledi tudi iz jezika, ki se tu oglaša: da je v 90-ih letih v Sloveniji šlo za »duhovno nadoblast«, za to, kdo bo zavzel izpraznjeno mesto Partije«, za »kulturni boj«, za prebujanje klerikalizma«. So pa še pomembnejše reči, o katerih moramo nujno spregovoriti. Znano je, da je leta 1990 Demos zmagal z zelo pičlo večino. Ko ne bi bilo katoličanov, ki so zaradi svojega specifičnega položaja v totalitarizmu, bistveno pripomogli k zmagi Demosa, te zmage ne bi bilo. Državni udar, ki so ga izvedli »ljudje iz Demosa«, torej ni bil samo protiustaven – leta 1992 smo Slovenci že imeli ustavo – ampak tudi umazana politična intriga. Kadar premišljam o tedanjih razmerah in o neki slovenski dolini, se z ganjenostjo spomnim treh preprostih kmetov, katoliških ljudi, ki so sami od sebe hodili od hiše do hiše in vzpodbujali ljudi, naj volijo Demos. Bolje je, da ne vedo, kako so z njihovim trudom ravnali »neki ljudje iz Demosa«.
Kako malo dr. Hribar razume, kaj je Cerkev, izhaja tudi iz tega, da jo enači s Partijo. Moment, s katerim izpelje enačitev, je pojem »Gospodarja«: pravi, da v sedanjosti ne obstaja več nevarnost »klerikalizma«, ker ljudje »niso več pripravljeni zamenjati enega Gospodarja z drugim, Cerkve s Partijo«. (Najbrž je gospod akademik hotel reči »Partije s Cerkvijo, ampak ker slutimo, v kakšnem razpoloženju je bil, mu ta lapsus oprostimo.) Vseeno pa je, spričo zgodovine, kakršna je bila, tako o Cerkvi govoriti na parketu, po katerem plešejo intelektualci, nedovoljeno. Takšno pomanjkanje bontona, takšno odpoved osnovni vzgojenosti, moremo razumeti samo z upoštevanjem sindroma evropskega intelektualca, ki mu ni priznan status klerika in v njegovem »razvidu del in nalog« ni »prerokovanja«.
Med Cerkvijo in partijo – ali pa med katoličani in boljševiki – je izključujoče razmerje. Ko bi gospodu akademiku ideologija dovolila, da bi se bolj izročal vrednostnemu ambientu navadnega jezika, bi to že od vsega začetka vedel. Med dvema stavkoma: »Želim, da bi Slovenija imela Katoliško cerkev, ki bi iskreno uveljavljala načela svoje duhovne, moralne in kulturne konstitucije« in stavkom: »Želim, da bi Slovenija imela boljševiško komunistično Partijo, ki bi iskreno uveljavljala načela svoje duhovne, moralne in kulturne konstitucije«, je razlika ta, da je danes enega mogoče izreči drugega pa ne – drugega pa absolutno ne.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Cvetna nedelja na deželi Mirko Kambič

Dr. Tine Hribar pravi tudi (Delo, 11. februar), da se »Evropa ni uspela vzpostaviti kot samostojna svetovna sila«. Razlog za to nesposobnost vidi v tem, da se ni politično konsolidirala: da ni sprejela evropske ustavne pogodbe in da ni oblikovala Združenih držav Evrope. Kaj pa misli s svojim obžalovanjem, da Evropa ni začela z »drugo renesanso«, pa ni jasno. Lahko bi Hribar s tem mislil duhovno konsolidacijo v smislu »vrednot svetovnega etosa«, ki so lastne »tudi krščanstvu«. A so te povezave skrajno negotove, ker Tine Hribar zavrača »klerikalno nasilje pri njihovem uveljavljanju«. Ker pa se zdi, da je Cerkev v Hribarjevih očeh takšna, kakršna se je v civilizaciji oblikovala, že po sebi »klerikalna«, ji posebne vloge pri konsolidaciji ne pripisuje. Vsa teža obnovitvenega napora bo zato na ramah vrhovnega duhovnega agenta civilizacije: intelektualca – klerika. (Iz pojmovne stiske, v katero se je zamotal, bi se lahko rešil tako, da bi razločil – s temeljitim premislekom – silo od nasilja. V tem primeru bi se izza »klerikalizma«, ki so mu nadeli ideološko masko, pokazalo nekaj, kar bi utegnilo biti sprejemljivo tudi zanj.)


Evropa je v krizi. Politična faktura te krize se kaže v uničujočih stanjih, v katera se je Evropa zapletla, a jih sama ni mogla rešiti. To je bila prva svetovna vojna, zlasti pa druga svetovna vojna s tremi totalitarizmi, ki so smrtno ogrozili civilizacijo. V obeh primerih je zagatni položaj morala reševati ameriška intervencija. Torej nekdo od zunaj. Zapletla se je tudi v duhovno krizo. Kakor pravi papež Benedikt XVI. v besedilu Evropa in njena nasprotja (First Things, januar 2006), ki bo še letos izšlo v knjigi njegovih esejev Brez korenin, je sekularna država, proizvod moderne evropske politične kulture, prekinila zvezo z Bogom, tako da je zavrgla božje jamstvo in legitimnost. Javno življenje je postalo področje zgolj razuma. Religija in vera v Boga sta bili potisnjeni v domeno čustev. »Bog in njegova volja sta prenehali biti relevantni za javno življenje.« Pojavila se je nova shizma: med vero in nevero teče meja – duhovni limes, podoben tistemu, ki je bil ob koncu antike zgrajen med civilizacijo in barbarstvom.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Cvetna nedelja v mestu Mirko Kambič

Kar mora Evropa storiti, je samosprejetje. Evropa mora sprejeti samo sebe. Ko gre za Biblijo, Koran in Islam, je vse to sveto. »Toda ko pride do Jezusa Kristusa, do tega, kar je kristjanom sveto, je nenadoma najvišje dobro svoboda govora.« Papež se sprašuje: »Ali obstaja evropska identiteta, ki ima prihodnost in na katero lahko stavimo iz polnega srca?« Ta indentiteta, odgovarja, je dostojanstvo človekovih vrednot, ki so pred vsako jurisdikcijo.« Obstoj vrednot, ki jih noben ne more spremeniti, je resnično jamstvo človekove svobode in človekove veličine. V tem dejstvu vidi krščanska vera skrivnost Stvarnika in pogoj človeka, ki je bil narejen po božji podobi.«
Prostora, ki je v reviji odmerjen za aktualni kulturnopolitični komentar, počasi zmanjkuje. V njem smo sledili kulturnemu impulzu, ki nas je končno pripeljal do spoznanja, da je dosedanja zgodovina tako tekla, da je danes krščanstvo prvo evropsko vprašanje. To vprašanje je zato tako važno, ker se za Evropo, če bo ostala krščanska, nekoliko ve, kaj bo, če pa ne bo več krščanska, tega sploh ne vemo. Zato bi to vprašanje morali vsi, ki se jih je dotaknila »hevristika strahu«, o kateri je govoril Jonas, sprejeti tako, kakor da bi ga zagledali »v svežini prvega jutra«. Tisti pa, ki ne mislijo tako, pa naj nam vsaj povedo, pred katera vrata naj položimo pritožna pisma, ko se bomo zavedli, da ne moremo več živeti.