Avtor: Stanislav Klep

Postoj na svetih tleh, moj brat,

in skupaj bova našla pot

iz teme labirinta zmot,

ko sam ne moreš najti vrat

do blagoslova sprave.

Za tvojega sina, ki živi,

za mojega tudi, ki ga ni.

Imaš oblast, a ne moči,

otrniti solzo iz oči,

ki ni je še posušil čas.

Za tvojega vnuka, ki živi,

za mojega tudi, ki ga ni.

In nikdar

ga ne bo.

A bolj kot to, duha teži

– kar vnuku ti povedati ni –

da mene tudi v grobu ni,

da jaz sem tam, kjer med smetmi

so z žico zvezane kosti.