Avtor: Neoznačeni avtor

Zgodovinarki dr. Tamari Griesser-Pečar je bila za njeno delo za avstrijsko-slovensko sodelovanje in posebej za njeno knjigo »Das zerrissene Volk. Slowenien 1941–1946. Okkupation, Kollaboration, Bürgerkrieg, Revolution« podeljena nagrada Antona Gindelyja za kulturo in zgodovino Srednje, Vzhodne in Jugovzhodne Evrope. Dr. Tamara Griesser-Pečar je prva obsežno predstavila to raziskovalno področje. Knjiga je izšla leta 2003 v nemščini in bila kasneje prevedena v slovenščino.
Nagrado je dne 30. 1. 2006 ob 17. uri v slavnostni dvorani dunajske Diplomatske akademije podelil bivši podkancler dr. Erhard Busek, predsednik Inštituta za Podonavje in Srednjo Evropo. Lavdacijo v čast nagrajenki je govoril prof. dr. Arnold Suppan z Inštituta za vzhodnoevropsko zgodovino dunajske univerze. Podelitev je sledila zasedanju »Slovenija in Avstrija kot partnerja za Zahodni Balkan«, ki je bilo ob 9.30 odprto na Diplomatski akademiji.
Nagrado Antona Gindelyja v višini 7.200 EUR prispeva Zvezno ministrstvo za šolstvo, znanost in kulturo in jo Inštitut za Podonavje in Srednjo Evropo vsako leto podeljuje osebnostim, ki s svojim znanstvenim delom pomembno prispevajo k meje presegajočemu kulturnemu in zgodovinskemu sporazumevanju v jezikovni, narodnostni in verski raznolikosti prostora in s tem k razumevanju korenin »nove Evrope«.
Nagrajence izbira žirija pod predsedstvom univ. prof. dr. Ernsta Bruckmüllerja.
Nagrada je poimenovana po zgodovinarju Antonu Gindelyju (1829–1892), sinu nemško-madžarskega očeta in češke matere, ki je bil od l. 1867 ordinarij Karlove univerze v Pragi, član Akademije znanosti na Dunaju in učitelj zgodovine prestolonaslednika Rudolfa. Zaradi svoje nadnacionalne, spravljive drže je bil žrtev napadov iz nasprotujočih si nacionalšovinističnih taborov.

Potem ko je zgodovinar dr. Arnold Suppan orisal znanstveno pot nagrajenke, je posebej spregovoril o njeni knjigi Das zerrissene Volk, ki je leta 2003 izšla v Avstriji, leto pozneje pa v Ljubljani kot Razdvojeni narod.

Aprila 1941 sta malo deželo Slovenijo v severozahodnem delu kraljevine Jugoslavije vojaško napadli nacistična Nemčija ter fašistična Italija in si jo po enajstih dnevih vojne tudi takoj razdelili. Berlin je zasedel Spodnjo Štajersko in Gorenjsko, Rim Dolenjsko z Ljubljano, Notranjsko in Belo krajino, Madžarska pa si je vzela Prekmurje. Brutalna zasedbena politika treh okupatorjev z množičnimi deportacijami, streljanjem talcev in iztrebljanjem celih vasi je na slovenski strani kmalu sprožila dolgotrajen upor, katerega nosilec je sicer bila vedno bolj po komunistih vodena Osvobodilna fronta – OF, dejavne pa so bile tudi druge uporniške skupine, večinoma meščanskega in katoliškega izvora. V celoti je odpor terjal v Sloveniji več kot 40.000 žrtev.
Seveda pa je prišla pri Slovencih v teh letih okupacije in v prvem povojnem letu do izraza tudi tragična razdvojenost, ki traja v mnogih medčloveških odnosih in tudi v političnih razpravah vse do danes. Na osnovi obsežnih raziskav predvsem v ljubljanskih arhivih se je avtorici posrečilo, da je presegla dosedanja črno-bela gledanja in predsodke ter popravila podobo enostranskega komunističnega zgodovinopisja. Kaže nam, da so bile razmere med morečo okupacijsko dobo mnogo bolj zapletene in da jih je bistveno težje presojati, kot so bili vse do danes pripravljeni uvideti mnogi zgodovinarji in publicisti, ki so takratnim tradicionalnim strankam, meščanskim organizacijam, krščanskim gibanjem in rimskokatoliški cerkvi preveč zlahka pritisnili pečat kolaboracije.
Tamara Griesser-Pečar razločno kaže, kako je v tistih letih nacistične in fašistične zasedbe ravnino boja proti okupatorjem prekrila ravnina drugega boja, namreč boja za kasnejšo družbeno in državno ureditev. Tako je prišlo do državljanske vojne Slovencev proti Slovencem, ki se je pričela v trenutku, ko so komunisti monopolizirali odpor proti okuptorjem pod geslom: Kdor se ne podredi tako imenovani Osvobodilni fronti, je izdajalec ljudstva. Znotraj te sheme za ljudi z drugačnim svetovnim nazorom, ki so iskali druge poti v bodočnost in pogosto hoteli po drugi poti odpora, ni bilo nobenega prostora. Teh pa je bilo, kot pokaže avtorica, veliko. Komunistično obvladovani narodnoosvobodilni odbori so jih brutalno preganjali – med vojno deloma s skrivnimi procesi in divjimi likvidacijami brez sodbe, po vojni na montiranih procesih s številnimi hudimi kaznimi v taboriščih za prisilno delo in eksekucijami.
Avtorica obravnava najrazličnejše tokove, motive, pobude, organizacije in posamezne vidne osebe tistega časa ter oriše bistvo, cilje, potek in prakso različnih družbenih in političnih sil v Sloveniji. Večina meščanskih strank – Slovenska ljudska stranka in liberalci, pa tudi mnogi socialdemokrati – je zastopala legalistično stališče, tj., priznavale so kontinuiteto kraljevine Jugoslavije in begunsko vlado v Londonu. Po njihovem programu naj bi po osvoboditvi države od okupatorjev ljudstvo samo določilo svojo vlado. Na drugi strani je nastala Osvobodilna fronta, ki so jo obvladovali komunisti in je neposredni boj proti okupatorjem povezovala z bojem za revolucijo in novi (komunistični) državni in družbeni red. Razvilo se je večje število ilegalnih organizacij, ki so naštete v knjigi, tako v taboru, ki so ga obvladovali komunisti, kot v meščanskem in kralju zvestem taboru. Do združitve različnih gibanje ni prišlo, ker je že 16. septembra 1941 najvišji organ OF, Slovenski narodnoosvobodilni odbor, izdal sklepe, ki so onemogočali sodelovanje. Vsak odpor, ki ni v skladu z njegovimi lastnimi odredbami, je razglasil za »škodljiv ljudstvu« – s tem je postal izdajalec tudi tisti, ki je deloval proti okupatorju zunaj OF in partizanske vojske.
Komunistična partija je konec avgusta 1941 ustanovila varnostnoobveščevalno službo VOS, ki je bila odgovorna izključno partiji in katere naloga je bila, izvrševati kazni, ki jih je predvidevala »varnostna odredba«. Tako imenovani izdajalci so bili »likvidirani« brez sodnega postopka. V resnici je šlo pri žrtvah največkrat za narodno zavedne Slovence, ki so bili prepričani protikomunisti. Ljudje, ki se niso mogli navdušiti za OF, pogosto tudi taki, ki so bili čisto nepolitični in so hoteli živeti samo v relativnem miru, so bili pod hudim pritiskom od dveh strani. Po eni strani so prihajali partizani, rekvirirali živež in živino, se maščevali nad posamezniki, deloma pa tudi nad celimi družinami, ki so jih imeli za sovražnike ali pa vsaj za ne dovolj aktivne proti okupacijskim silam, po drugi strani pa so nemški in italijanski okupatorji iste vasi podvrgli svojemu nasilju, ker naj bi podpirale partizane ali pa jih vsaj niso izdajale. Cele vasi so bile požgane, mnogi so bili deportirani v taborišča ali na mestu umorjeni.
V posebno problematičen položaj je prišlo vodstvo Katoliške cerkve. Njena osrednja osebnost je bil škof dr. Gregorij Rožman, ki je bil kasneje – v odsotnosti – obsojen na 18 let prisilnega dela. Rožman nikakor ni bil pristaš fašistov ali nacistov – pričujoča raziskava to v mnogočem dokazuje. Bil pa je prepričan, da je oborožen odpor za tako majhen narod, kot je slovenski, nesmiseln in brezupen. Ko pa je izbruhnilo odkrito nasilje na cesti in so morali umreti mnogi Slovenci, velikokrat kot domnevni »izdajalci«, je škof zmeraj glasneje obsojal te zločine.
Proti pričakovanju meščanske strani se zahodni zavezniki spomladi 1944 niso izkrcali na Balkanu, še celo ne v Istri ali Dalmaciji. Ob napredovanju partizanov sta se v začetku maja 1945 slovenska narodna vlada in slovensko domobranstvo v velikem delu v umaknila v britansko zasedbeno cono na Koroškem, kjer se je moštvo nastanilo v taborišču Vetrinj pri Celovcu. Tja je z domobranci odšlo tudi mnogo civilistov. Britanci so po dogovoru z jugoslovansko stranjo večino slovenskih vojakov pa tudi mnoge civiliste izročili Titovim četam. Večina od več kot 15.000 izročenih je končala, dobesedno poklana, v slovenskih kraških breznih.
Po »osvoboditvi« izpod nacizma in fašizma se je pričel obračun komunistov z nasprotniki in z vsemi potencialnimi nevarnostmi za nove oblastnike. Ključno vlogo pri udejanjanju »revolucionarnega« nasilja je imela tajna služba OZNA oz. UDBA. Sodstvo je v skladu s celotnim strateškim konceptom postalo orodje politike. Sledili so montirani procesi, pri katerih so bili posebno hudo prizadeti zastopniki Cerkve. Po agrarni reformi, uvedeni leta 1945, so bila vsa veleposestva proglašena za »ljudsko premoženje«, prav tako zemljiška posest bank, podjetij, delniških družb, ustanov, cerkva in samostanov. Komunistična partija Slovenije je iz druge svetovne vojne izšla kot edina omembe vredna politična sila.
Kar najgloblje zasnovana in skrajno vestno dokumentirana monografija Griesser-Pečarjeve brez dvoma zapolnjuje veliko vrzel v zgodovini Slovencev med drugo svetovno vojno. Sedaj ni več dokumentirana samo zgodovina notranjepolitične »zmagovalne strani«, ampak tudi »poražene strani«; osvetljena je tudi »temna stran meseca« (Drago Jančar).

Avtor slike: Manica Ferenc

Opis slike: Dr. Erhard Busek izroča visoko nagrado dr. Tamari Griesser-Pečar Manica Ferenc

Nagrajenka se je za visoko priznanje in predstavitev takole zahvalila:
Spoštovani gospod dr. Busek, spoštovani gospod profesor Bruckmüller, spoštovani gospod profesor Suppan, cenjene gospe in gospodje z Inštituta za Podonavje in Srednjo Evropo, ekscelence, drage kolegice in kolegi, spoštovani gostje!
Z velikim veseljem sem pravkar smela sprejeti nagrado Antona Gindelyja za leto 2005, ki mi jo je podelil Inštitut za Podonavje in Srednjo Evropo. Zame kot Slovenko, Avstrijko, zgodovinarko in avtorico je to seveda velika čast in nagrada je po mojem mnenju tudi spodbuda za vse, ki so me pri mojem delu v mnogih ozirih podpirali. Dovolite mi, da na tem mestu najprej imenujem gospoda dr. Jožeta Bernika in gospo dr. Marijo Bernik, ki sta mi prva dala idejo za zasnovo moje knjige. Predvsem njuna nesebična podpora je sploh omogočila raziskave za knjigo Razdeljeni narod in za mednarodnopravno študijo (ki dopolnjuje to knjigo) Okupacija in revolucija v Sloveniji profesorja dr. Dietra Blumenwitza iz Würzburga (ki je pred nekaj meseci žal nenadoma umrl). V nagradi vidim hkrati tudi spodbudo za vse, ki si prizadevajo za stalno poglabljanje razumevanja med našimi sosednjimi narodi – v tem primeru še posebej med Avstrijo in Slovenijo. Iz srca se zahvaljujem gospem in gospodom iz žirije, predvsem gospodu predsedniku dr. Ernstu Bruckmüllerju kot tudi gospodu profesorju dr. Arnoldu Suppanu, ki je v svoji lavdaciji povedal tako pohvalne besede, da so me spravile tudi nekoliko v zadrego. Zahvaljujem se vseavstrijskemu Zveznemu ministrstvu za šolstvo, znanost in kulturo, ki je to nagrado omogočilo.
Gospe in gospodje, vedno večje zbliževanje med našimi deželami in narodi – po eni strani zaradi napredujoče globalizacije sploh, po drugi strani pa tudi zaradi vedno tesnejšega zraščanja evropskih dežel po desetletjih, polnih trpljenja – se na mnogih področjih odvija z naglico, ki je razveseljiva, ki ji pa resnično notranje medsebojno razumevanje ne more zmeraj slediti. Zato mi dovolite, da na kratko povzamem nekaj misli. To neskladje med vedno večjo medsebojno odvisnostjo na eni strani in med na mnogih mestih še vedno obstoječim nerazumevanjem in tudi čustveno zadržanostjo na drugi strani je popolnoma razumljivo, vendar pa lahko miroljubni proces prepreči ali ga celo ogrozi, če se množijo samo zunanji stiki in povezovanja, brez hkratnega notranjega razumevanja med ljudmi. K sreči je napredek zelo dober in ravno ustanove, kot je Inštitut za Podonavje in Srednjo Evropo, so s svojim informativnim in raziskovalnim delom mnogo stvari zelo zaslužno pospešile.
V tem krogu ni potrebno posebej poudarjati, da pritiče zgodovinski znanosti pri nalogi zbliževanja naših sosednjih dežel še posebno velik pomen. Toda zgodovinar ni politik. Zgodovinar je zavezan edino zgodovinski resnici, resničnosti, ki jo odkrije, njenemu kar najbolj objektivnemu razumevanju in resni, nestrankarski vključitvi v sedanjost, ne pa katerimkoli drugim političnim ali siceršnjim namenom, ki so usmerjeni v aktualno orientacijo moči ali interesov. Zgodovinarjevo delo ni neposredno usmerjeno v neki politični razvoj v bližnji prihodnosti, pa naj bo ta še tako razveseljiv, kot je npr. izboljšanje mednarodnih odnosov. Je pa nujna PREDPOSTAVKA za tako izboljšanje odnosov in za izboljšano medsebojno razumevanje. In tukaj pri mnogih znanstvenikih, ki delajo v zgodovinski stroki, pravnikih in novinarjih, še naletimo na težave in nesporazume, ki pa bodo – o tem sem prepričana – korak za korakom premagani. Prav v Podonavju namreč, kjer se zbliževanje ljudi in dežel v znamenju nove Evrope dogaja na stičiščh, kjer so še do pred kratkim zijali globoki prepadi med popolnoma različnimi sistemi, s popolnoma nasprotnimi svetovnimi nazori, družbenimi in gospodarskimi ureditvami, je danes še posebej važno, a obenem tudi izjemno težko združevati se v skupnem duhu na osnovi enakih osnovnih vrednot.
Mnenja sem, da mora biti zgodovinska znanost v svojih izjavah jasna, neprizanesljiva, pa čeprav se ima to še vedno prepogosto za neprimerno strogost in trmo, da, celo za radikalnost. Tu je dostikrat potreben pogum, večkrat pa tudi samo pripravljenost, da ne bomo vsem všeč. Politiki lahko taktizirajo, to celo morajo. Morajo sklepati kompromise, morajo znati tudi tu in tam včasih kaj spregledati in včasih kaj opustiti. Toda zgodovinska znanost mora biti nepodkupljiva in resnična, sicer ne bi mogla nuditi politiki nobene osnove za vedno bolj nujno vzajemno podporo, za kompromise in obzirnost. K temu pa spada še to, da bo trajno miroljubno sodelovanje možno le tedaj, ko bodo v različnih deželah priznavali tudi neprijetna, včasih tudi zelo boleča dejstva, ki se tičejo lastne narodne zavesti in ugleda; in ko se vse: od zgrešenega razvoja pa do težkih prestopkov, ki so se dogajali v imenu teh narodov, ne bo zanikalo, ampak se jih bo priznalo kot del zgodovine. Pri tem pa je potrebno, ko gre za razlage in ocene dogodkov, le-te ocenjevati z enakimi merili.

Seveda je razumljivo, da imajo tu mnogi politiki in zgodovinarji, ki so bili prej zelo pogosto v službi politike, težave. Mnogi še vedno menijo, da morajo služiti političnim ciljem, ki jih imajo za pravilne. Po drugi strani pa se je v mnogih krogih razširilo mnenje, naj bi zdaj pozabili in zatisnili oči pred določenimi dejstvi. To pa je, dame in gospodje, napačna pot za pospeševanje miru in sodelovanja. Prav gotovo pa to ni v duhu Antona Gindelyja, ki ste ga, spoštovani gospod dr. Busek, ravnokar zelo prepričljivo opisali.
Mislim, da kot zgodovinarji ravnamo v duhu Antona Gindelyja, če se trudimo za temeljito in neprizanesljivo obdelavo dogodkov, hkrati pa najdemo in gojimo humano razumevanje za vsakokratne okoliščine in tendence, ki naredijo vsakega človeka, tudi vsakega politika, za »otroka svojega časa«. Nič ne sme ostati zamolčano in pozabljeno, ničesar ne smemo že kar vnaprej opravičiti ali omiliti. Kajti ravno takrat, ko pošteno razkrijemo in izrečemo grozljive stvari, vodi tudi temno ozadje – in vsaka dežela ga ima – v več svetlobe, v več lastne skromnosti, k manj ošabnosti do drugih in tako k boljšemu medsebojnemu razumevanju.
Sicer pa ima marsikaj, kar nas zaposluje v lastni deželi – kot so to problemi narodnostnih manjšin tja do pravzaprav skoraj nerazumljivega in za Avstrijo žal sramotnega spora o krajevnih tablah na Koroškem – svoje korenine v nekaterih še vedno obstoječih vrzelih v zgodovinskem razumevanju. Sicer gre tu na prvi pogled za notranjo politiko in oportunizem moči, toda to mora dati misliti, da različni politiki v določenih območjih očitno še zmeraj pričakujejo večjo popularnost, če bodo izkoristili razpoloženje prebivalstva, ki je sovražno do narodnostnih manjšin. Tu je gotovo potrebno še mnogo storiti za boljše zgodovinsko razsvetljevanje, za boljše razumevanje zgodovinskega razvoja. Sem pa optimistična in obenem upam, da omenjeni politiki razpoloženja pri prebivalstvu niso čisto pravilno ocenili, da smo torej kljub še vedno obstoječim pomanjkljivostim v našem približevanju vendarle dosegli že veliko več, kot pa oni mislijo. Brez dvoma pa bo tu potrebno še veliko dela, ki naj pomaga izboljšati medsebojno razumevanje.
Veseli me, da ste mi dovolili še na hitro povedati svoje misli. Zahvaljujem se Vam in želim predvsem Vam, dame in gospodje z Inštituta za Podonavje in Srednjo Evropo, veliko uspeha pri vašem nadaljnjem zaslužnem delu za zraščajočo se Evropo.