Avtor: Neoznačeni avtor

Jeseni 1946 so začele jugoslovanske oblasti veliko propagandno kampanjo za repatriacijo tisočev beguncev iz taborišč v angleški zasedbeni coni v Avstriji. S tem so skušale popraviti slab vtis, ki ga je pred domačo in svetovno javnostjo napravil najbolj množični eksodus v zgodovini slovenskega naroda. V begunska taborišča so začele vsak teden prihajati jugoslovanske repatriacijske komisije. Te komisije so beguncem, ki bi se vrnili v domovino, obljubljale delo, zaposlitev, šolanje, vrnitev premoženja, varnost in še kaj. V to propagandno akcijo se je vneto vključevala tudi mednarodna organizacija UNRRA, ki je imela na skrbi begunska taborišča.
Zaradi nevzdržnih razmer, v katerih se je znašla naša družina – v Ljubljani je po koncu vojne ostala moja mama sama brez vseh sredstev s šestimi nepreskrbljenimi otroki – se je tudi moj oče odločil za vrnitev. Po daljšem oklevanju sva se dogovorila, da se najprej vrnem jaz, da poizvem, kakšna usoda bi ob morebitni vrnitvi doletela mojega očeta.
Domov sem se vrnil tik pred božičem 1946. Potem ko so meni in moji mami pri oblasteh in pri vplivnih znancih vsepovsod zagotavljali, kako bo oče brez težav lahko dobil profesorsko službo, se je ob koncu januarja 1947 vrnil tudi moj oče. Po vrnitvi pa so vse obljube padle v vodo: oče ne samo da ni dobil profesorske službe, ampak več kot pol leta sploh ni mogel dobiti nobene zaposlitve – doma pa sedem nepreskrbljenih otrok!
Nekaj mesecev po najini vrnitvi nas je doma obiskala miss Boester, sodelavka Unrre, ki si je v taborišču zelo (morda tudi iskreno) prizadevala za našo varno vrnitev. Pozneje pa nas je obiskala še veččlanska delegacija Unrre, s katero je bil tudi neki jugoslovanski spremljevalec (po mnenju moje mame agent Udbe).
Vse to sem podrobno opisal v knjigi svojih spominov, ki je pred meseci izšla pri Slovenski matici. Po izidu knjige pa sta mi prišla v roke dva dokumenta, ki lepo osvetljujeta pokvarjenost naših takratnih oblasti in (zaigrano?) naivnost Unrre, ki jim je pri tem stala ob strani.
Enega teh dokumentov mi je posredoval moj bivši sošolec Marko Glažar. Gre za trojezično (hrvaško-angleško-slovensko) glasilo z naslovom UNRRA, datirano junija 1947, ki objavlja dve fotografiji z obiska omenjene Unrrine delegacije. Ena fotografija prikazuje mene med poukom v petem razredu klasične gimnazije, druga pa moje starše z mojo takrat triletno sestro Petro. Spominjam se (to sem v svoji knjigi pozabil omeniti), da so obiskovalci vztrajno zahtevali, naj moj oče in mama med fotografiranjem zasedeta tak položaj, da se bo lepo videl križ na steni našega stanovanja (očitno s propagandnim namenom, kako je v Jugoslaviji vera svobodna).
O mojem očetu na isti strani glasila piše:
»Dr. Gantar še ni popolnoma zdrav in zato še ne more v službo, pa mu med tem časom pomagajo sorodniki.«
Podobno piše o moje očetu na isti strani tudi v hrvaški verziji: »On se nije još dovoljno oporavio od operacije da bi bio sposoban za rad.« In v angleški verziji: »He is not yet strong enough from his operation to go to work.«
Trditev, da oče samo zaradi slabega zdravja še ne more v službo, je čista laž. Moj oče je bil julija 1946 v mestni bolnici v Lienzu sicer res operiran na želodcu in na dvanajsterniku, toda po treh mesecih si je že toliko opomogel, da je spet poučeval na begunski gimnaziji. Če je lahko poučeval po treh mesecih, kako da ne bi mogel junija 1947, ko je od operacije preteklo že skoraj celo leto?
Resnico razkriva drug dokument, to pa je poročilo Miss Boester, ki je še pred omenjeno delegacijo, in sicer konec aprila 1947, obiskala Jugoslavijo, in se posebej zanimala za najino usodo. Kopijo njenega poročila mi je posredoval dr. Avguštin Malle, direktor Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu. Miss Boester seveda ni znala slovensko, zato je njeno poročilo v slovenščino prevedla Dora Žebot (sestra dr. Cirila Žebota), ki je bila v Spittalu zaposlena kot tolmačica pri angleških oblasteh.
V tem poročilu dobesedno piše o mojem očetu:
»Prof. dr. Kajetan Gantar, ki se je vrnil februarja 1947 do mojega obiska še ni nastavljen kot prof. Obljubljeno pa ima prof. službo. Ko sem v ministrstvu za uk v Lj. vprašala, zakaj ga niso že zaposlili, so mi rekli, da mora kake 3 mesece počakati, da vidijo, ali je politično dovolj za službo odgojitelja mladine. S profesorjem sva se tako menila, da mi bo pisal, ko ga bodo pripustili k prof. službi.«
Miss Boester je bila očitno toliko vztrajna in prodorna, da se je dokopala do pravilnega odgovora. Oče je do njenega obiska že tri mesece potrpežljivo čakal, pa so ji rekli, da mora še »kake tri mesece počakati, da vidijo ali je politično dovolj za službo odgojitelja mladine«. Kdo ve, kaj si je Miss Boester mislila o tem.
Iz poročila Miss Boester po obisku v Jugoslaviji, kamor je odšla 20. 4. 1946
Kljub temu je Unrrino uradno glasilo še tri mesece po tem, ko je Miss Boester našla pravilen odgovor, še naprej zavajalo begunsko javnost z lažnivim podatkom, da moj oče samo zaradi slabega zdravja še ni dobil profesorske službe. V resnici je moral oče na to službo čakati – ne kake tri mesece, ampak še več kot devet let!
V istem poročilu je odstavek posvečen tudi meni. Takole piše Miss Boester (spet dobesedno, z napakami vred):
»Mene je posebej zanimal primer dijaka Kajtena Gantarja, ki je odšel iz našega taborišča pred božičem l. (= lanskega?) leta. V Peggetzu je končal 5. razred. Ko je opravil skušnjo, so ga sprejeli v 5 razr. in ne v 6. kakor bi pričakovali. Tako je izgubil 1 leto. Pravi pa, da mu ni nič zaradi tega. Saj mnogo stvari, katerih se v Lj. uči, doslej ni znal. Sicer je pa tudi najmlajši v svoj. razredu…«
Tukaj je Miss Boester očitno izkrivila mojo izjavo. Kolikor se spominjam, ji nisem rekel, da sem najmlajši, pač pa da sem najmanjši (the smallest) v razredu. Že ko so me starši vpisali v osnovno šolo, sem bil eden najstarejših v razredu, saj mi je po rojstnem datumu samo nekaj dni manjkalo, pa bi se lahko vpisal že leto prej. Potem, ko sem po vrnitvi izgubil eno leto, se je starostna razlika med mano in mojimi novimi sošolci samo še povečala. Cela vrsta sošolcev, katerih rojstni podatki so mi dostopni in znani, je bila dve leti mlajša od mene.

Seveda izguba enega šolskega leta v tistih časih ni bila nobena tragedija v primerjavi s tem, kar so morali pretrpeti nekateri drugi moji sošolci, ki so med vojno ali po njej izgubili po tri ali tudi več let. Tega podatka tukaj ne omenjam zato, ker bi pomiloval svojo usodo. Preseneča me nekaj drugega. Begunska gimnazija v Peggezu in v Spittalu je delovala pod okriljem Unrre. Kot je znano, je ista UNRRA Jugoslaviji pošiljala izdatno brezplačno pomoč v živilih, oblačilih in drugem ter s tem blažila pomanjkanje in preprečevala lakoto v državi. Brez nje bi Jugoslavijo gotovo zadela huda katastrofa; pomoč Unrre je bila tako širokogrudna, da je prešla celo v narodne pesmi in popevke. V zahvalo pa so jugoslovanske oblasti Unrro tako očitno prezirale in ignorirale, da niti niso hotele priznati spričevala šol, ki so delovale pod Unrrinim pokroviteljstvom in nadzorstvom! (Imam zanesljive podatke o tem, da tudi sošolkam, ki so se vrnile domov, v Jugoslaviji niso hoteli priznati spričeval Unrrine begunske gimnazije). UNRRA je takšno arogantno obnašanje brez sramu pogoltnila in pohlevno podpirala in hvalila takratne jugoslovanske oblasti. Človek se sprašuje, ali so bili funkcionarji Unrre brez osebnega ponosa ali pa tako omejeni in zaslepljeni, da niso spregledali resnice.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Z obiska Unrrine delegacije na stanovanju prof. Kajetana Gantarja v Ljubljani

Zanimivo je, kakšne slavospeve in apologije takratne Jugoslavije tudi sicer lahko beremo v omenjenem Unrrinem glasilu! Tako npr. v poročilu, ki ga na naslednji strani objavlja major Cecil D. Chapman, direktor Unrre v britanski coni Avstrije, s temi besedami opisuje svobodo veroizpovedi v Jugoslaviji:
» … Bil sem v nekoliko cerkvah v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, pa nikjer nisem mogel opaziti nobenega vmešavanja v pravico obiskovanja cerkve. Še več! Nekateri obiskovalci cerkve so mi rekli, da se je število obiskovalcev cerkve v zadnjem letu povečalo (ne pa zmanjšalo). Neki državni funkcionar mi je rekel, da je edina razlika v tem, da se cerkveni časopisi zdaj smejo ukvarjati samo z verskimi vprašanji.«
Majorju Chapmanu očitno niti na kraj pameti ni padlo, da bi tega državnega funkcionarja vprašal, koliko pa je cerkvenih časopisov v Sloveniji, da o njih govori v množini. Kot znano, je v Sloveniji takrat smelo izhajati samo Oznanilo, listič na dveh straneh, pa še ta v sramotno nizki nakladi. Toda major Unrre očitno ni imel toliko poguma, da bi si upal jugoslovanskemu državnemu funkcionarju zastaviti takšno nedolžno vprašanje.