Avtor: Zorko Simčič

Milan Komar je skoraj vse življenje moral preživeti v tujini in tam tudi umreti (22. decembra 2005, v starosti 85 let). Je eden tistih filozofov, ki so prepričani, da funkcija filozofa ni pisati, ampak poučevati. Kar se tega tiče, je hodil po stopinjah Platona, Akvinca, a tudi sodobnega Gilsona, ki so – čeprav so tudi sami veliko pisali – bili mnenja, da res velikemu učitelju pristoja samo najvišja oblika učenja, to pa je »vtisniti svoje misli naravnost v srce poslušalca.« (sv. Tomaž). Ni torej čudno, da njegov pisani opus ni obširen, da pa – na srečo – marsikaj ostaja na trakovih, na katere so mnogi snemali njegova predavanja.
Deloval je v krogu argentinskih univerz – predvsem buenosaireške katoliške pa tudi državne – in po različnih argentinskih in tujih Visokih institutih. Predaval pa je tudi v slovenski skupnosti, govoril ali pisal tako mladini kakor članom Slovenskega katoliškega akademskega (visokošolskega) starešinstva. Z isto vnemo je iskal »zadnjo jasnost« in jo predajal naprej, pa naj je šlo za skupino že v tujini rojenih mladih rojakov (kakšni njegovi enkrat mesečni filozofski tečaji za mlade so trajali tudi dvajset let) ali za vsakotedenske, skozi celo leto trajajoče cikle predavanj tristo in tudi večglavi množici izbranih argentinskih intelektualcev. Širina njegove miselne palete – od metafizike do filozofske antropologije, poglabljanje s psihiatrijo – je vredna občudovanja.
Če bi hoteli označiti njegovo delo v argentinski diaspori, danes v Sloveniji tolikokrat komentirani zaradi kdaj skoraj nerazumljivih dosežkov pa tudi kriz, zanj sicer ne bi mogli uporabiti – v prenesenem smislu – tiste rimske izjave, da »unus solus restituit rem«, da je naposled en človek sam rešil skupnost. Toda če se more o kom reči, da je bil eden glavnih stebrov slovenske skupnosti, je to o njem. Pri tem pa je doživljal usodo ljudi, ki je v zgodovini (in to ne samo naši …) nadvse redka: v tej »mali Sloveniji« je vedno imel zveste učence, navdušene poslušalce in resnično cenili so ga tako kulturniki kakor gospodarski teoretiki in praktiki, upoštevali so ga tako v političnem kakor cerkvenem vodstvu.
Najbrž bi težko našli še v kakšni drugi evropski emigraciji, da bi en sam človek v toliki meri bil steber družbeni zgradbi. In kar je še večja posebnost: da je to dosegel s tisto vejo človeškega ukvarjanja, ki se sodobnemu človeku zdi najmanj praktična – s filozofijo.
Komar pa ni bil samo mislec, bil je tudi prerok, to pa je človek, ki ne pričakuje samo, da mu ljudje verjamejo, ampak ki hoče, da se zavejo, da ni rešitve brez iskanja resnice, pa tudi ne brez »conversio cordis«, spreobrnitve srca, človek, ki ve – in to tudi pove – da je resnica včasih kruta, da si pa ne smeš pred njo zapirati oči. Preveč globoko je gledal v bistva stvari, predaleč naprej je videl, da bi mu bilo prizaneseno s trpljenjem. Toda čeprav je na lastni koži čutil, kako še vedno velja, da »kjer je mnogo modrosti, je veliko žalosti in kdor si veča znanje, si veča bolečino« je to sladkotrpko breme prevzel nase.
Milan Komar se je za časa revolucije na Slovenskem pridružil primorskim domobrancem, a je svoj boj za resnico – čeprav na drugih področjih – nadaljeval v tujini. V Argentini je bil deležen visokih priznanj, prejel je tudi visoko papeško odlikovanje, medtem ko mu je imenovanje za častnega senatorja Ljubljanske univerze, podeljeno mu komaj mesec dni pred smrtjo, brez dvoma pomenilo priznanje tudi domovine, v kateri je dolga desetletja bil zamolčan.
Ne v Argentini, ki mu je omogočila, da je svobodno rasel in se razvijal, ne v Sloveniji, ki jo je kdaj s strahom kdaj z upanjem vedno pa z ljubeznijo nosil v srcu, ne bo pozabljen.