Avtor: Justin Stanovnik

Okoliščina, da je nekaj strani nazaj objavljeno besedilo, o katerem bom skušal nekaj povedati, bo nekoliko skrajšala moje opravilo, saj so besede, za katere sem odgovoren, tam že objavljene in mi jih ne bo treba ponavljati. Zdi se, da se je dr. Spomenka Hribar vznemirila ob dveh stvareh: ob kratki oznaki njenega govora ob ljubljanskem odprtju razstave Prikrito in očem zakrito, ki sem jo v nedeljo 2. oktobra vključil v svoj govor na Teharjih; druga stvar, ki jo je prizadela, pa je moja izjava na POP TV, da Spomenka Hribar ni človek, ki bi smel slovesno odpirati tako razstavo. Prva stvar se razlikuje od druge v tem, da je sestavljena. Gre za Cerkev, domobrance in zmagovalce, za tri prvine, od katerih bo za vsako treba povedati, kaj sem o njej rekel v Teharjih jaz in kaj je o njej rekla slavnostna govornica v Ljubljani, potem pa navesti še njene odmeve v protestnem besedilu. Druga stvar je preprostejša, saj gre v njej za eno samo stvar. Bralci bodo zato verjetno razumeli, če predlagam, da damo na mizo najprej to – tisto mojo televizijsko izjavo – in si jo skupaj ogledamo. A bi prej rad pokazal še na nekaj, kar bi moglo določiti ambicijo in domet mojih besedi.
Čisto lahko se bo namreč zgodilo, da bom poleg lepih in dobrih besedi – sočutnih, ljubečih, dobročudnih, pravičnih, razumevajočih, odpuščajočih, dopuščajočih, etc. etc, skrb zagotavljajočih, svobodo podeljujočih, blagoslove obljubljajočih, etc. etc, – našel v njenih nastopih tudi besede, razlage, stališča in ocene, ki bodo tem lepim besedam stale nasproti in jih omejevale ali celo ukinjale. Kaj bomo tedaj rekli, za nosilko katerih besedi bomo izbrali našo gospo? Za katere bomo rekli, da izhajajo iz njene enkratne avtentičnosti? Recimo, da nam je veliko do tega, da se ne bi zmotili: ali imamo način, da to ugotovimo – onstran vsakega razumnega dvoma? Ali le ni mogoče za vsem manipulacija?
Kaj je manipulacija? Tisti, ki smo šli skozi stoletje, ki je pravkar minilo, bi o tem morali nekaj vedeti. Ali smo že pozabili ali pa še nikoli pomislili nismo na to, da je na servirnih vozičkih velikih in malih manipulatorjev vedno dvojna ponudba: nekaj vabljivih reči, po katerih ljudje radi ali zelo radi segajo, nekaj pa tudi takih, ki nas bodo nazadnje pripeljale tja, kamor sami od sebe ne bi nikoli hoteli. Če bi zmogli trezno presojati! A trezno presojati ne moremo, ker so nas osvojile dobre reči, ki nam tega ne dovoljujejo. Tako s tem, pred čimer stoji plus, požremo tudi to, pred čimer stoji minus – ne da bi prav vedeli. Posledica je ta, da se nas minus, potem ko smo mu odprli vrata, počasi polasti. In mu služimo. Vse manipulacije preteklega stoletja so šle v tem ključu. A kako vemo za gotovo, da je to, kar je pred nami, manipulacija?
Dve stvari sta, ki ju moramo tu hkrati upoštevati: da tega zares in do kraja in po sebi nikoli ne moremo vedeti in da kljub temu nikakor ne smemo biti neumni. Zakaj ne moremo vedeti? Za odgovor se lahko obrnemo k pesmi, ki jo je napisal irski pesnik W. B. Yeats svoji prijateljici Anne Gregory, ki želi, da bi jo tisti, ki jo ljubi, ljubil zaradi nje same in ne zaradi tega, kakršna je videti: »Še sinoči mi je neki star samostanski človek pravil, da ima v rokah papirje, s katerimi lahko dokaže,
da Bog edini more te ljubiti, moja draga,
zaradi tebe same
in ne zaradi tvojih rumenih las.«
Kaj je človek znotraj, v sredini, v zadnji celici, ne vemo. Do tega človeka nimamo dostopa. Navezani smo na to, kakšen je, kaj dela in govori; od tega, kar vidimo in slišimo. A vseeno ne smemo biti neumni: biti v svetu, pomeni, odločati se. To je zato, ker smo za svet odgovorni. Biti odgovoren nujno in vedno pomeni odločati se.
Kako je z dr. Spomenko Hribar v zadnji enkratnosti – govorimo seveda samo o stvareh, ki zadevajo NSZ – torej ne vemo. Odvisni smo od tega, kar nam je na razne načine povedala sama. Odvisni smo od njenih »rumenih las«.
V odnosu do domobrancev in stvari, kateri so bili zavezani, se nam odkriva v čudni dvojnosti. Kakor nam je vsem znano, je malokateri slovenski človek toliko prejokal nad pomorjenimi domobranci, kot ravno ta gospa. Zdi se, da je beseda, ki najbolje kaže njeno pojmovanje domobranske usode, »tragičnost«. Dr. Spomenka Hribar veliko govori o njihovi »tragičnosti«. Tudi mi, ki nas je svet že velikokrat opozoril na vsebinsko nedoločenost te besede in na njene eskapistične potenciale, priznamo, da ta beseda še vseeno aktivira našo človeško odzivnost (pri čemer pa nejasno čutimo, da nam njena semantična motnost – pravzaprav njena stilna vseuporabljivost – ne dovoli, da bi vedeli prav, zakaj). To je torej dobra beseda. Taka je tudi beseda svétost. Ta pripada samo mrtvim, a to vsem in vsakomur brez izjeme, zato posebej o domobrancih ne pove prav dosti, razen tega da so bili nekoč živi in da so sedaj mrtvi. (Tako kot stoji na nekem antičnem nagrobnem spomeniku na Ptuju: Maximia homo fuit, mortua est – Maksimija je bila človek, sedaj pa je mrtva.) O tej besedi bo tudi še treba kaj reči, a velja tudi zanjo, da je dobra beseda in da je usmerjena v območje višjega. Takšna je tudi beseda »pieteta«, ki jo bomo morali tudi še malo natančneje pogledati, a lahko že sedaj rečemo, da sama po sebi skrbi za dobre odzive. Takšne besede slišimo zadnjih dvajset let prihajati od nje. A tudi drugačne.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pomlad Mirko Kambič

Kaj o domobrancih misli, je s kategorično dokončnostjo postavila ob polemiki ob sprejemanju Zakona o vojnih grobiščih marca 2003: »Naslednikom domobranske strani gre le zato, da bi prišli do priznanja, da je bila domobranska vojska v resnici slovenska vojska. Zunaj dvoma je sicer, da so to bili vojaki. A to so bile pomožne čete okupatorja in nič drugega.« (Delo, 12. 3. 2003) V nekem članku ob dnevu mrtvih (Delo, 3. 11. 2001) se sprašuje, zakaj moramo o povojnem umoru vedno govoriti kot o »zločinu«, »saj so bili pobiti kolaboranti«. Deset let prej pa je v svojem nastopnem tekstu – ki nosi naslov Krivda in greh (KiG) in ki ji je za nekaj let podelil sijaj narodne ikone – segla, implicitno, mnogo globlje v besedni rezervoar negativnega, ko govori o nezadostnosti partizanskega izmotavanja: »Kakor da uboj zločinca sploh ne šteje?« »Zločin nad zločincem je tudi zločin.« Da so bili domobranci v njenih očeh »zločinci«, izhaja tudi iz polemike s tistimi, ki niso sposobni v »zločincu videti človeka« in ki se jim »zločinec ne smili« (KiG, str. 53) To se vidi tudi iz nasveta, kako bi se komunistični partizani mogli rešiti: »Stopiti bi morali pred ljudi in reči: Krivi smo, ker smo izvršili našo sodbo nad krivci bratomornih zločinov.« (KiG, str. 49)


Dr. Hribarjeva govori o »nedvomni belogardistični krivdi«, zato je domobrance treba sicer pokopati, a »ne zato, ker so bili domobranci domobranci, ampak zato, ker so bili ljudje.« (KiG, str. 53)
V eni od debat v zvezi z Zakonom o vojnih grobiščih (TVS1, 12. 3. 2002, ZVG) je dr. Spomenka Hribar povedala, kaj se ji zdi zares važno in od česa nikakor ne misli odstopati: »Temeljna razlika pa vendarle obstaja. Tudi jaz moram reči, tudi komunistov ne bi pustila do konca razvrednotiti, če smem reči, ker navsezadnje, mnogo komunistov je padlo v borbi, ne samo z okupatorjem, ampak tudi z izdajalci, če uporabim to besedo, ali pa s kolaboranti.«


Posebno nas izrekovalka velikih besedi, kakršno smo našli na začetku, preseneti takrat, ko se, takorekoč zunaj konteksta, spusti na raven, ki ji ne manjka dosti do vulgarnosti: »Slišala sem, naj bi tudi nekateri domobranci, tisti, ki so še živi, dobili neko odškodnino. Če boste to naredili, če boste to naredili, potem bo pa to malo prehudo. Vse, kar je prav. Domobranci so dobili plačano. Da bi domobranci nekdanji, dobili kakršnokoli odškodnino! Oni so dobili plačo in, da se nekoliko cinično izrazim, niso plačevali v bolniško blagajno.« (Prikrito in očem zakrito, Radio Sl 1, 11. 10. 2005) Tisti, »ki so še živi … «
O besedah, ki smo jih tu nekaj navedli, ni nobenega dvoma, kaj pomenijo. Strategi nasledstvene politike pa so izumili tudi take, ki naj bi, primerno kontamirane, dosegale svoje cilje posredno. Taka beseda, samo da vas uvedem, je nekoč bila »revanšizem«. Revanšizem je sam po sebi druga beseda za maščevalnost, v postkomunističnem novoreku pa je pomenila registriranje boljševiških fizičnih in političnih zločinov, poizkus doumeti, kaj so boljševiki sploh bili. Z novci, narejenimi iz te ideološke zlitine, se je potem obilno in dobro trgovalo. Govorci, zlasti katoličani – ti, za božjo voljo, res niso hoteli biti maščevalni – so svoje nastope sedaj redno začenjali s stavkom, ki je kmalu dobil ritualni značaj: »Nočem biti revanšist, a vseeno naj mi bo dovoljeno povedati …« Avtorice te iznajdbe – zanimivo, bila je neka gospa – nasledstvena elita ne bi smela spregledati pri podeljevanju priznanj.
Dr. Spomenka Hribar uporablja – gotovo ne edina – v tem pomenu besedo »sovraštvo«, (ki pa nima značaj prave iznajdbe, saj je samo stilistična različica »revanšizma«). Tako (Radio Slovenija, 11. 10. 2005) razume nezainteresiranost mladine za preteklost, saj »nič s tem niso imeli, razen sovraštva, ki jih obdaja«. V istem pogovoru nam je tudi zaupala, kako brutalno je bila ob prelomu vržena v kruto resničnost, ko je videla, kako je vse okoli nje »začelo bruhati sovraštvo«. Podobno se v spisu Odpiranje grobov s tesnobo sprašuje, ali bomo »prekopavali grobove« – kar je lapsus, grobov ni, tudi grobišč ni, so samo morišča – »zato, da bomo vedno znova oživljali sovraštvo«. Različica »sovraštva«, tako razumljenega, je napad na politično artikulacijo zločinov z obtožbo, da se »ti dogodki uporabljajo za politične točke«. »(Radio Sl., 11. 10. 2005) Samo po sebi je razumljivo, da je civilizacijski vakuum, ki ga je vzpostavil boljševiški totalitarizem s fizičnim in političnim terorjem, nazadnje rešljiv tudi – in mogoče samo – s političnimi dejanji v parlamentu in fraza »ceneno nabiranje političnih točk« je tu zato, da se ta volja že vnaprej paralizira. Ali, kot pravi dr. Hribarjeva za sovraštvo, »nevtralizira«: »z diskusijami, s prepričevanji se to lahko nevtralizira«. (Radio Sl, 11. 10. 2005) (Od leta 1990 pa do danes sem, večidel kot urednik Zaveze, prišel v stik morda s tisoč ljudmi, ki bi po logiki dr. Hribarjeve morali »sovražiti«, a sem našel zelo, zelo malo takih, ki so se bili pripravljeni ravnati po njenem scenariju. Trije ali štirje pa so le bili in pokazali, kako odurno je to; pa tudi to, da njihovo sovraštvo prihaja iz nekih drugih nepolitičnih frustracij. Sicer pa naši ljudje niso sovražili in ne sovražijo in tisti, ki jim to obešajo – tudi v našem taboru so takšni – jim delajo krivico. In zakaj ne sovražijo? Mnogo sem o tem razmišljal in nazadnje pristal pri odgovoru: Preveč so trpeli.)
Druga v ti vrsti je beseda »pieteta«. Pomeni dolžno spoštovanje in človek bi mislil, da se bo iztekla v zahtevo po tankovestni obravnavi celostne pravde pomorjenih domobrancev. A ne. Čeprav dr. Hribarjeva nekje pravi, da pieteta ne pomeni samo groba, ampak vključuje tudi stavek stare slovenske kulture, ki o mrtvih dopušča samo vse dobro, pravi tudi tole: »Zgodovinski spomin bo za večno zapisal, da so se partizani borili zoper okupatorja in da so se domobranci borili z roko v roki z okupatorjem proti partizanom. Te razlike ni mogoče reducirati na nobeno revolucijo in na nobeno kontrarevolucijo«. (ZVG, TV Sl, 12. 3. 2002) Zgodilo se bo torej tole: pomorjene domobrance bodo »pietetno« pokopali – drugače že ni mogoče, kar v tistih breznih ne morejo večno ležati – obenem pa bo, mogoče res ne kot spomenik na njihovih grobovih, gotovo pa v glavah ljudi, »za večno« živela podoba, katero so jim dali njihovi morilci: da so bili kolaboranti, izdajalci in tako dalje. Za obnavljanje tega »zgodovinskega spomina« bodo skrbeli šolski učbeniki, mediji, Enciklopedija Slovenije in združenja Zveze borcev, ki bodo tudi večna in zmeraj številčnejša. Tudi kakšna dr. Spomenka Hribar se bo vedno našla. Takšna je ta »pieteta«. Zelo jasno je glede tega postavil stvari dr. Božo Repe: »To, kar se dogaja s preteklostjo, bi moralo ostati v okviru pietete in preteklosti, ne pa prenašati v neke politične boje.« Predvsem pa je treba paziti, »da kolaboracija ne bo nagrajena« in da se ne pozabi na »žrtve na partizanski strani«. »Če ne bomo izgubili orientacijo!« (Prikrito in očem zakrito, RS1, 11. 10. 2005)


Takšna je moralna in politična bilanca jezika, s katerim dr. Spomenka Hribar izraža svoje umevanje domobrancev in njihovega genocidnega uničenja – v obsegu, ki ga dovoljuje okvir tega kritičnega zapisa. To bilanco sem, kot rečeno, izdelal zato, da bi odgovoril na njen, rahlo užaljeni odziv na mojo trditev, da »nima legitimacije, da bi govorila na taki razstavi«. Prikrito in očem zakrito ni običajna kulturna razstava, ampak jo moramo imeti za eno od ritualnih pogrebnih dejanj za pomorjenimi domobranci. Za take slovesnosti pa, vsaj za našo zemljepisno širino, velja, da na njih spregovorijo ali sorodniki ali ljudje, ki na avtentičen način gravitirajo v okrog tistih, ki so jim te slovesnosti namenjene. Za nas je bil važen jezik, s katerim se je v preteklosti vzpostavila dr. Spomenka Hribar, ki je ta govor dejansko imela, in vprašanje, ali ji ta jezik to pravico daje ali ne. Po moje ne. Če pa svoj odgovor postavim v meje, ki mu jih postavlja naša začetna dilema – da le Bog pozna človeka, kakršen je po sebi, mi pa smo odvisni od tega, kaj kdo naredi in reče – potem bomo dodali, da je naš »ne« sicer omejen, a vseeno nujen, ker živimo v svetu, v katerem se moramo odločati po podatkih, s katerimi pač razpolagamo. Odločati pa se moramo, ker smo odgovorni in ker ne smemo biti neumni.
Preden gremo naprej, pa moramo razrešiti še drugo reč. Odločanje namreč po sebi in nujno vključuje bojevanje. Za postmoderno, vserazpoložljivo občutje je ta beseda mrzka. Poizkušajmo to občutje nevtralizirati, kot bi rekla dr. Hribarjeva, s stavkom, ki nam ga ponuja pisatelj G. K. Chesterton v knjigi o Frančišku Asiškem: »Resnica je, da ni niti najmanjšega neskladja, kot ga vidijo snobovski pacifisti, med koga ljubiti in s kom se bojevati, če se le bojuješ fer in za dobro stvar.«
Prvi del mojega odziva na kritiko gospe Hribarjeve je hotel osvetliti upravičenost moje televizijske izjave, da ni imela legitimacije, da govori na razstavi Prikrito in očem zakrito. V drugem delu pa bom skušal razmisliti o svoji teharski interpretaciji treh prvin iz njenega ljubljanskega nastopa, skupaj z njenimi glosiranimi dopolnili, ki jih je navedla v svojem protestu. Te tri prvine so: Cerkev, domobranci in zmagovalci.
Najprej Cerkev. Iz Resnice in ponaredkov je razvidno, kaj je bilo o Cerkvi rečeno v Teharjih in kaj v Ljubljani. Da »državljanskega spopada« ni začel Kardelj s svojo ekipo, ampak dr. Anton Mahnič dobre pol stoletja prej, je seveda trditev iz prepone. Dejstvo je, da je leta 1940, šestdeset let po Mahniču in eno leto pred boljševiško agresijo, Slovenija živela v obnebju človekovih in državljanskih pravic, duhovnega, kulturnega in političnega pluralizma, pravne države, zasebne lastnine in tržnega gospodarstva. Ko ne bi bilo Kardeljeve boljševiške ekipe, bi skoraj gotovo tako tudi ostalo.
Kadar Hribarjeva zadene ob Cerkev, se zaslišijo iz nje glasovi temnega apriorizma. Tako zelo, da gospa, ki očitno zna pisati, nenadoma izgubi kontrolo nad jezikom. Da ni mogoče reči »gonja proti komunizmu«, je vsakomur tako jasno, kakor je jasno, da ni mogoče reči »gonja proti nacizmu« ali »gonja proti alkoholizmu«.
Kdor bo prebral odstavek o Cerkvi v njenem spisu Odpiranje grobov (Delo, 3. 11. 2001), bo razumel, kaj mislim. Tam izvemo, da »pri vprašanju odgovornosti in krivde za povojno likvidacijo domobranskih ujetnikov ne moremo mimo odgovornosti Cerkve«. Njen stavek »Kdo je preproste kmečke fante spravil v službo okupatorja?« dokazuje, da ji je popolnoma vseeno, kaj si bralci o njej mislijo. Za sovraštvo pravijo, da je slepo. Res je slepo. Dr. Hribarjeva bi morala o tem kaj vedeti. Odgovor na vprašanje, kdo jih je »spravil v službo okupatorja« – že ti dve besedi ji jemljeta pravico, da bi govorila nad svetinjami, ki so jih zapustili – daje Lojz Bastič iz Ljubgojne, ki je junija 1942, ko je stal pred krstama pobitega očeta in ustreljene matere, izrekel besede, ki stojijo na čelu vsega katoliškega upora proti boljševizmu: »Jaz se bom branil.« Včasih smo mislili, da beseda braniti se, nekaj pomeni. Toda če napadejo boljševiki, se je braniti prepovedano. Kaj naj bi drugega pomenil stavek: »Medsebojni spopad je mogoč samo s sovražnim srečanjem, trčenjem vsaj dveh strani.« V tem besedilu stoji tudi trditev, da je med »pozitivnimi spremembami« revolucija prinesla tudi »laično družbo«. (Pojem laična družba je postala središčni problem naše civilizacije in nikakor ni gotovo, če ga bo še dolgo mogoče imeti za »pozitivno spremembo«. A pustimo to, tega duhovni gubernatorji postkomunistične province ne morejo razumeti.)

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Moj vrtec Mirko Kambič

A je tu še neka druga stvar, za katero bi sociologinja morala vedeti.
Poleg tega, ali smo iz naroda s katoliško kulturo res postali narod z laično kulturo, je še vprašanje, kako se je to zgodilo, če se res je. Laična kultura bi katoliško kulturo lahko nadomestila s superiorno močjo svojega duha. V Sloveniji pa se je to zgodilo ne samo s krvavim nasiljem, ampak z genocidom. Če je tako, potem je v nas nekaj neizživetega. Circumspice! Od kod ta pohabljenost?
Revolucija naj nam bi prinesla še druge dobre stvari, le da jih je večino spet odnesla »destrukcija socializma«. Ne vem, kaj bi gospe svetovali, katero knjigo naj vzame v roke. Socializma ni nihče destruiral, tudi hudobni Američani ne. Socializem se je sesul, iz sebe, ker je bil, v obliki, v kateri ga misli dr. Hribarjeva, zmota. Plemenita zmota, ker so milijoni in milijoni žaljenih in ponižanih ljudi vanj verjeli, a so krivi preroki – aus dem Abgrund falsche Propheten – njihovo sveto vero izrabili in jih peljali v totalitarni monstrum. In proti temu monstrumu so se slovenski katoličani bojevali, da se ne bi naselil na naših poljih – zato so mnogi od njih postali domobranci, v emfatičnem pomenu te besede. A Hribarjeva je neomajna: »katolištvo je pri nas končalo v belogardističnem in krvavem narodnem izdajstvu.« »Končalo« – njena sodba je brezprizivna.
Kakšna je splošna misel dr. Hribarjeve o domobrancih, smo že nekaj povedali. Sedaj nam ostane še to, da pogledamo, kaj je rekla o njih v svojem ljubljanskem nastopu. V Teharjih sem rekel, da jih je tam obsodila. Ker je govorila na grobu – za to razstavo smo rekli, da jo moramo imeti za enega od mnogih pogrebnih ritualov – ni mogla rabiti tako neposrednega jezika, kot smo ga lahko identificirali v njenih siceršnjih nastopih. A to, kar je povedal, nas dojmi kot obsodba. Na pogrebih se tako ne govori, zlasti pa ne na pogrebih ljudi, ki so bili genocidno pokončani; še posebej pa ne na pogrebu, ki ne more biti pravi pogreb, ampak zasilna predstava po polstoletnem ubijanju njihovega spomina – po genocidnem napadu še na njihov spomin. Človek, ki stoji pred grobom, ki nikoli ne bo mogel postati pravi grob, govori drugače.

Ne more se reševati z neobvezno »tragiko povojnih likvidacij«. O »tragiki« govorimo takrat, kadar v sebi nimamo spoštovanja, da bi se nam zdelo vredno kaj dognati, ampak želimo kako reč na lep način spraviti s programa. V našem kontekstu »tragika« omogoči, da ne pokopljemo samo domobrancev, ampak tudi to, kar je bila njihova causa – njihova stvar. To je oblika izničenja.

Dr. Hribarjeva je poleg tega rekla, da bi domobrancem morali soditi, »ne glede na to, kaj so ti ljudje, posamezniki in ali kot domobranska vojska počeli med vojno«. Tu sta dve stvari. Prvič, če tako praviš, obstaja ne samo možnost, ampak realna verjetnost, da so domobranci počeli reči, za katere bi jih morali soditi – kar je že nekakšna obsodba; drugič pa, če že govoriš o sodstvu leta 1945, potem bi že bilo treba kaj reči, kakšna reč je to bila takrat. V totalitarnem sodstvu ni prave razlike med sodnimi in zunajsodnimi usmrtitvami: oboje so uboji. V tako imenovanem kočevskem procesu oktobra 1943 so sodili dvajsetim častnikom protikomunistične vojske in jih šestnajst obsodili na smrt, štiristo vojakov pa so pokončali brez sodbe. Kakšna logika je tu delovala? Krivdo častnikov, za katere bi človek rekel, da so nosili večjo odgovornost, je bilo treba preiskati na sodišču, navadne vojake, ki so, bi človek rekel, imeli manjšo odgovornost, pa so pobili brez te preiskave. Kakšen smisel je potemtakem imelo to sodišče? Ali naj vam ponudim majhno ilustracijo? Obstaja dokument velikolaškega VOSa (INZ, A 418310), ki zahteva, da se neki borec Ljubljanske brigade »takoj razoroži, zasliši in stavi pred sodišče v svrho likvidacije«.

Ko Spomenka Hribar postavlja zahtevo po sojenju, jo utemeljuje s tem, da je to stvar države v »svobodi«, da se je to dogajalo »po osvoboditvi«. Avtorica noče videti, da je v »državljanskem sporu« ravno za to šlo: domobranci so se borili za tako svobodo, v kateri bi bilo sodstvo utemeljeno na pravu, boljševiki pa za svobodo, v kateri bo sodstvo utemeljeno na ideologiji. Tako sodstvo pa ni sodstvo, ampak nekaj drugega. Ali ni dr. Ljubo Sirc nekoč rekel, naj se že nehajo norčevati iz nas?
Tudi v svojem ljubljanskem govoru je bila dr. Spomenka Hribar polna sočutja in moralne indigniranosti. A do kod to sočutje seže? »Človeka ne smeš pobiti kot žival.« Vidite, do tukaj.
V Teharjih sem tudi trdil, da smo v ljubljanskem govoru slišali poziv k »razumevanju tistega, ki je nasilje izvrševal«. Tam je govornica nosilce nasilja tudi precizirala in rekla »zmagovalci«, v Resnici in ponaredkih pa, oportuno, interpolirala še oznako »zločinci«. S tem, da je nasilje omejila na »zmagovalce«, jim je seveda odvzela štiri leta cvetočega nasilja, s katerim je bila tlakovana boljševiška pot do zmage. Zato za zmagovalce ne moremo reči, da so pozabili, da so »samo ljudje«. Te zavesti nikoli niso imeli, če tista vrstica »ti, ki bil si nič, postaneš vse«, kaj pomeni.

A dr. Hribarjeva govori samo o »zmagovalcih« in njihovi spozabljivosti, ker »med vojno sam termin vojne pokrije vse«, kot pravi nekje. (ZVG, 12. 3. 2002) A se tudi tukaj takoj popravi, da tega ne počne zato, da bi »vzbujala sovraštvo do krivca«. Brez potrebe. Pri normalnih ljudeh ni nobene nujne zveze med ugotavljenim dejanjem in sovraštvom do storilca tega dejanja. Je možna, a ne nujna, tudi normalna ne. O ideološki vlogi »sovraštva« smo že govorili, a ga tu omenjamo samo zato, da pokažemo, da je govornici veliko na tem, da bi izvajalce povojnega genocida zaščitila.
Poglejmo, kako to počne. Najprej antropološko pripravi teren: človek ni krmar svoje usode, ni zadnji dejavnik svojih odločitev. Kar ga določa, je epoha, človek je epohalno bitje. Eden je rojen v boljševizem in postane boljševik, drugi je rojen v nacizem in je zato nacist. Tako to gre. V takem epohalnem relativizmu je razumljivo, da človek počne nenavadne reči, zakaj »krivda in grehi človeka že čakajo«. (Mi nasprotno mislimo, da ima človek temelj in da zato nekaj je in od tega, kar je, ne sme odstopiti. Hude stiske so, poleg vsega drugega, tudi čas, ko se človek izkaže, kaj je. Totalitarizem – to je del naše moralne in politične doktrine – je tak čas preizkušnje.)
Poleg tega pa tudi:
Da je mogla funkcionirati Srebrenica, kjer je bilo pokončanih osem do deset tisoč Bošnjakov, je bilo potrebnih dvajset tisoč srbskih vojakov. Koliko partizanov pa je bilo potrebnih, da je funkcioniral Kočevski Rog, če ga razumemo kot metaforo za vsa povojna morišča, kjer je bilo pomorjenih dvanajst tisoč Slovencev? Mogoče, zaradi pregovorne slovenske učinkovitosti, ne dvajset tisoč, deset pa gotovo. In to so bili, kot pravi Spomenka Hribar v svojem protestu, »zločinci«. Zločinci je huda beseda, krivi pa so prav gotovo bili. Koliko takih ljudi je potem hodilo po slovenskih vaseh in mestih deset, dvajset, trideset, štirideset let? Kakšen svet pa je to bil? Kakšna človeška družba pa je to bila? Dr. Hribarjeva nekje pravi: »Celo krivi, potem ko odslužijo svojo kazen, so enaki pred zakonom.« (ZVG, K 12. 3.2002) Ali so ti krivi kdaj odslužili »svojo kazen«?
Ali jo bodo kdaj? Ali bodo za večno neenaki pred zakonom? Kdo jih bo odrešil? Katera listina, kateri papir? Ali je mogoče prinesti večji dokaz, da moramo Slovenci sestaviti in podpisati mirovno pogodbo po državljanski vojni?
V svojem protestu je dr. Spomenka Hribar odprla še več vprašanj, od katerih bi vsako zahtevalo posebno besedilo. Preletimo jih na kratko vsaj nekaj. Zgodovinarja dr. Mitjo Ferenca in policista Pavleta Jamnika in njunega dela seveda nisem »zavrgel«, le rekel sem, da iz tega, kar sta »začela, ni bilo nič in nikoli ne bo nič«. Nato sem dodal: »Zdelo se bo, kakor da nekaj je, v resnici pa nikoli ne bo nič«. Za tem sem navedel primer Slovenske Bistrice, od katere je sedaj preteklo že nekaj let – in ni bilo nič. Med televizijsko oddajo ZVG, 12. 3. 2002, je režija pokazala tudi insert o Slovenski Bistrici. Ko je poročevalka med drugim rekla: »Vse glasnejši pa so tisti, ki menijo, da bi za ta zločin moral nekdo odgovarjati,« se je oglasila generalna državna tožilka Zdenka Cerar in rekla: »Naša zaveza je, da najdemo krivce za te poboje in da mrtvim omogočimo mir v zemlji.« Imel sem torej nekaj razlogov za mnenje, da iz tega, kar delata Ferenc in Jamnik, ne bo nič.
Glede Ferenca pa velja še ta dodatna okoliščina, da se za govornika za svojo razstavo ni obrnil na NSZ, ki ima edina možnost, da pošlje človeka, ki bi imel moralno in zgodovinsko legitimiteto tam stati. Zakaj se je odločil za kretnjo, ki je tako vpadljivo izstopala iz normalnosti? V radijski oddaji 12. oktobra 2005 je o svojem delu rekel tole: »Predvsem ni moj namen obujanje razpravljanja naroda, ampak je moj namen prikazati tiste vsebine narodove biti, če tako rečem, ki jih v nekem spominu pri nekih koreninah nosimo s seboj in se z njimi moramo soočiti in to soočiti na nek dostojen, civiliziran način.« Seveda bomo poslali v Delfe vprašat, kaj bi ti stavki utegnili pomeniti, že sedaj pa razumemo, da se Ferenc ograjuje od tega, da mu ne bi kdo obesil, da vzbuja »razpravljanje naroda«. Vse naj bi se dogajalo kot doslej: »zamolčano«. Neko luč je vrgel na to situacijo dr. Ferenc starejši v pogovoru z dr. Petrom Lachnitom z avstrijske televizije 23. junija 2001, kjer je povedal tudi tole: »Vedel sem, da so bili domobranci pomorjeni, nisem pa vedel, koliko in kje. Šele leta 1988 sva s sinom skrivaj obiskala te gozdne kraje.« Nič hudega, saj tudi Edvard Kocbek ni vedel, dokler ni povedal.

Spomenik na Teharjih, o katerem avtorica pove nekaj slavilnih besedi, imamo mi za žalitev in zavesten udarec s strani nomenklature nasledstvenih sil. Najprej kraj – sredi strupenih odplak, sredi smeti in odpadkov, ki jih proizvaja knežje mesto Celje, z igriščem za golf, z vežbališčem za motocikliste! In potem spomenik sam – rogovile, ki segajo v nebo, kakor da ne bi vedele, zakaj so postavljene v to prezirljivo okolje. In nazadnje – trideset citatov iz Svetega pisma in nobenega podatka, kdaj se je to zgodilo, kdo so bili ljudje, ki so jih tu pokončevali, in kdo so bili ljudje, ki so to počeli. Žrtve so postale čista abstrakcija, zunaj zgodovine in brez imena, izničenje. In za to se je toliko prizadevala dr. Spomenka Hribar. Ali se ni spomnila, da bi vprašala, kje so domači, kje je Nova Slovenska zaveza, da bi jih vprašali, kaj in kako bi radi imeli. Nasilje, novo nasilje.
Do sedaj – bralci so to brez dvoma opazili – nismo proti ničemur protestirali in smo večidel navajali dejstva in jim prepuščali, da spregovorijo sama. Proti nečemu pa moramo vendar ogorčeno ugovarjati. Tu mislim na tisto mesto, kjer se je gospa Hribarjeva tako prepustila nekemu čudnemu impulzu in pokazala, kako malo se zaveda, s kom ima opraviti, da je začela govoriti o našem »strahu«, o našem »v kosti zalezenem strahu« in o tem, da »jamramo«. Tako daleč se je spustila. Pozabila je ta uboga gospa, da smo veterani.

(Da se ima naš spomin kam vračati: k temu, kako smo stali na Termopilah in Maratonu, kako smo se z zadnjimi močmi opotekali skozi Gedrozijsko puščavo, kako smo po bitkah pri Isu, po tistem vrhunskem baletu Aleksandrove konjenice, in pri Gaugameli, kjer se je začela slava makedonske falange, pobirali mrtve, kako smo s Hanibalom šli čez Alpe na kraju, ki so mu pozneje barbari dali ime Mali sv. Bernard in kako smo v tistih prepadih in strminah pustili dvajset tisoč tovarišev in trideset slonov, kako smo z Germanikom po Teutoburškem gozdu pobirali kosti naših in sovražnih vojakov in jih skupaj spoštljivo sežigali na grmadi, kako smo kot brez uma kričali »Morje, morje!« ko smo z armenskih višin vračajoč se s perzijske ekspedicije zagledali neskončno vodovje Ponta, kako smo stali pri Borodinu in neskončno dolgo čakali, da se je začelo pri Austerlitzu. In tako dalje in tako dalje.)

Pozabila je ali bolje, njena fantazija se nikoli ni dokopala do tega, kako nam je bilo, ko smo se redki vračali s Teharij, kjer so barbari pomorili štiri tisoč naših tovarišev, vrnjenih od izdajalskih Britancev, kako smo se tedaj sami vračali v vasi, ki smo jih nekoč branili, in v mesta, ki smo jih nekdaj branili, kako nismo hoteli pozabiti svojih, še manj pa sebe – tega, kar smo bili – in kako so nas zato vlačili po taboriščih in zaporih. In kako smo v tem času v dolgih in samotnih premislekih vse dognali in vse mogli razumeti in ob tem postajali posebni ljudje. Samo nečesa nismo mogli nikoli in nikoli ne bomo mogli razumeti: da so partizani tako ponižali svojo vojsko, da so najeli posebne ljudi, ki so zrežirali njihov vhod v Ljubljano in takega kazali po kinodvoranah do današnjih dni. Tega veterani nikoli nismo mogli »spraviti dol«. Tega mi nikoli ne bi dovolili. A kaj so si ti ljudje vse dovolili.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Deček z jagnjetom Mirko Kambič

Dr. Spomenka Hribar kaže, da ne ve nekaterih zelo važnih reči. Po naši pameti sta to predvsem dve: da je bila boljševiška agresija na slovenski narod proton kakon – prvo zlo, ki se je uresničilo, a se lahko tudi ne bi (vojna je bila samo prostor, v katerem se je to zlo moglo zgoditi, in ni bila vzrok); in da boja proti okupatorju »kot takega«, za katerega je v svojem ljubljanskem govoru rekla, da je bil in da je »vsekakor ponosa vreden«, preprosto ni bilo. Če bi se temu dvojemu vdala, se ji bi odprl nov svet.

Domobranci so bili moderni ljudje na poseben način: tako, da so bili najprej ljudje za »vse čase« in šele preko tega in šele za tem tudi moderni. Take ljudi, ki so v orožju tako stali, da so bili za vse čase in zmerom moderni, je upodobil katalonski pisatelj iz 13. stol. Ramon Llull v svoji knjigi o viteštvu (L’libre qui és de l’orde de cavalleria). Tam pravi:
»Viteštvo je red predanosti v službo Bogu, če treba tudi do smrti, in je v svetosti takoj za duhovništvom. To sta dva najplemenitejša reda na svetu. Prva dolžnost viteštva je braniti katoliško vero, druga pa braniti svojega zemljiškega gospoda. V vsakem času in vsakem kraju vitez skrbi, da vlada pravičnost. Z nenehnimi boji in turnirji mora vzdrževati telesno pripravljenost, duhovno pripravljenost pa z deli modrosti, usmiljenja, zvestobe in človečnosti. Mora biti pogumen, a mora svojemu pogumu dajati pametno mero. Zavezal se je temu da brani žene, posebno nemočne, bolne in slabotne. Pa tudi otroke. In opravljati mora dobra in usmiljena dela.«

Ne recite, da ne vemo, da bo ta odlomek povzročil posmeh in pomilovanje. A tisti, ki v sebi nosijo to misel, da biti človek pomeni biti človek »za vse čase«, ti si bodo z zadovoljstvom rekli: prav takšni bi – mutatis mutandis – morali biti ljudje v orožju danes. (Ramon Llull je pisal v arabščini, latinščini in katalonščini. Knjiga o vitezih je bila v katalonščini. W. Caxton jo je v 15. stol. prevedel iz francoščine v angleščino. Čeprav je bila pozneje še nekajkrat ponatisnjena, je danes zelo redka in angleške knjižnice, ki jo imajo, je ne izposojajo. Mogoče bi gospod Jože Plut, Protovicarius Exercitus Slovenici, preko svojih zvez dosegel, da bi vsaj njene poglavitne dele preslikali za duhovne potrebe Slovenske vojske.)
Slovenski domobranci so bili torej na poseben način moderni ljudje. Moderen človek pa je mogoče biti tudi na drug način. Na primer tako, kakor to predlaga mag. Vinko Ošlak:
Človek ima včasih občutek, kakor da nekateri najvišji cerkveni dostojanstveniki niso čisto prepričani, da je Jezus s tisto obljubo Petru o nepremagljivosti Cerkve mislil čisto zares. Vedejo in izražajo se, kakor da je Cerkev bistveno ogrožena in je od njihove zavzetosti in ostrine v tej zavzetosti odvisno, ali se bo rešila ali bo potonila. Prav to je bila tudi bistvena zmota slovenskega domobranstva in njegove psevdokrščanske ideologije, ki je izhajala iz predpostavke, da je treba vero pred komunizmom »braniti«, ko bi jo v resnici bilo treba preprosto – živeti. Nesreča slovenskega medvojnega obdobja, pa naj temu rečemo revolucija, državljanska vojna ali kakor koli že (čeprav nobeno poimenovanje čisto natančno ne ustreza temu, kar se je dogajalo), je predvsem v tem, da si nista stala nasproti, recimo, pristno krščanstvo in pristno hotenje komunistov, da bi z revolucijo ustvarili red pravičnosti z odpravo izkoriščanja in človekove odvisnosti od slepih zakonov ponudbe in povpraševanja, temveč sta si – z osebnimi izjemami na obeh straneh – stala nasproti dva ponaredka: ponarejeno, ideologizirano in fanatizirano »krščanstvo« in ponarejen, zgolj po oblasti za vsako ceno stremeči polpismeni »komunizem«.

(Ampak, november 2001)
Tako smo za konec pristali spet pri tem, da se moramo odločati.
Tako kakor smo se morali odločiti v zadevi gospe Spomenke Hribar. Z veliko rezervo, ker v zadnji in končni analizi ne vemo, kako je z njo. A odločiti smo se morali, ker smo za svet odgovorni in ne smemo biti neumni – čeprav smo bili pri tem popolnoma odvisni le od njenih »rumenih las«. (V podobi, da ne bo spet kake zamere.)