Avtor: Milan Komar

Odlomki Komarjevega govora na spominski slovesnosti v Buenos Airesu, 28. maja 1967

Vse Ehrlichovo delo je bilo v bistvu eno samo neprestano, neutrudno, vsesplošno bujenje življenja.
Najprej verskega, nadnaravnega.
Dr. Ehrlich je bil predvsem človek vere. Človek močne, neomahljive vere. Podoben je bil starozaveznemu preroku. Bilo je v njem nekaj trdega, kamnitega, nekaj abrahamskega. Njegova vera je bila kot skala. Zaupanje v Boga je bilo brezmejno. Zvestoba Cerkvi popolna in brez rezerve. Vse to je danes strogo aktualno. Vera v svetu peša. Pavel VI. je proglasil letošnje leto vere, da se vera v katoličanih obnovi proti vsem oblikam novega brezverja, ki vdira celo v teologijo in Cerkev samo. Nekateri novejši papeževi govori so v tem pogledu naravnost pretresljivi.
Dr. Ehrlich nas uči živeti iz vere. On, ki je bil velik molivec, velik romar, asket brez primere, revež, ki je zadnjo srajco dal ubožcu. Mrtvičil se je, da bi imel več življenja. Kajti, kot je dejal Nietzsche, kdor ni kot ubijavec, ki zatre vse, kar mori življenje, nima polnega življenja. Tudi to je strogo aktualno. Blagostanjska civilizacija s svojim vsesplošnim materialnim udobjem poraja brezbrižne in brezciljne rodove, pri katerih so periodični čustveno-pasionalni izbruhi dolgočasni nadomestki tihega, močnega notranjega življenja, ki ga ni.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Fotografija, posneta 10. julija 1992 v katedrali San Isidro/Buenos Aires na dan, ko je škof mons. Jorge Casaretto podelil dr. Milanu Komarju odličje sv, očeta Janeza Pavla II. (»red komandanta viteškega reda sv. Gregorija Velikega«). 1. vrsta: mons. Mirko Gogala, Majda Ahačič-Komar (z enim od vnukov), Milan Komar, škof Jorge Casaretto, Pavla Hribovšek-Kremžar, Tone Komar. 2. vrsta: Marija Debevec-Simčič, Marko Kremžar. 3. vrsta: Marjan Loboda, Franci Žnidar, Zorko Simčič

Izprašajmo si vest. Dr. Ehrlich gleda s svojimi prodornimi, ognjevitimi očmi na nas in nas prosi in roti v tem smislu. Izprašajmo si vest. Še molimo, kot smo takrat molili? Še raste naš rod, kot smo takrat govorili, »ob črnem kruhu in rožnem vencu«? To se pravi, v pokori in molitvi? Je naša zvestoba Cerkvi tista kot takrat, ko so papeški socialni nauk študirali v gorskih vasicah, kamor ga je ponesla naša prosvetna in orlovska organizacija? Gredo danes koncilski dekreti med nami iz roke v roko? Je sprejemanje nove stvarnosti v Cerkvi na ravni naših tovrstnih tradicij?
Ne gre za to, da se površno postavimo v ta ali oni tabor, da se proglasimo bodisi za konservativce bodisi za progresiste. Gre za to, da novo orientacijo Cerkve globoko in z ljubeznijo preučimo in v skladu s tem pametno odločimo, kaj nam je storiti, nam, ideološkim emigrantom, ki imamo svoje posebno mesto in poslanstvo v svetu in zato pravico in dolžnost, da varujemo naše legitimne in neodsvojljive interese.
Dragi prijatelji!
Petindvajset let je minilo, odkar je padel dr. Lambert Ehrlich pod komunističnimi kroglami. Spomin, ki ga obhajamo, je trpek, tudi zato, ker se spominjamo ob njem tolikih in tolikih mladih življenj, ki so takrat krvavela.
A ta spomin ne sme biti samo grenak, tudi oživljajoč mora biti. Na nas je padla težka odgovornost. Mi smo dediči velikih učiteljev in te dragocene dediščine ne smemo zapraviti, tudi ne zakopati, ampak jo pomnožiti in predati naprej. Mi v zdomstvu imamo posebne možnosti, iz katerih izvirajo posebne dolžnosti.
V svetu vstaja nova doba. Borba za svobodo in napredek človeštva ne bo prenehala, samo nove in drugačne oblike bo dobila. Svet se združuje, solidarnost med narodi raste iz dneva v dan. Vsi smo odgovorni za vse. Iskrena ljubezen do lastnega naroda nam narekuje spoštovati in ljubiti narode, ki niso naši. Obzorja se širijo. Zastavljajo se nam nove naloge. Boj za obstoj slovenstva tudi ne bo prenehal, zdi se, da bo postal še trši. Obstali bomo le, če bomo hoteli obstati, če bomo z dovoljšnjo iznajdljivostjo, spretnostjo in trajnostjo izrabili nove možnosti, ki nam jih prinašajo novi časi. Ne v rutini, ne v ponavljavstvu, ampak v kvaliteti in resni sodobnosti je naš izhod. Nihče nas ne bo na rokah nosil.
Toda naš boj ne bo le naš boj, ampak boj za vse male narode, za vse zatirane in zapostavljene, proti vsemu zatiranju in izkoriščanju, boj za zmago duha nad gmoto, resnice nad lažjo; pravice nad krivico. Torej boj univerzalnega značaja, čeprav bojevan v okviru naše slovenske posamičnosti. Zato bo šel naš napor, kjer koli naj bomo že na svetu, kamor koli nas je že raznesla usoda, povsod v isti smeri: za zmago duha, resnice in pravice; za resnični napredek in razvoj človeštva, za resnično človeka vredno življenje.