Avtor: Boris Hrovat

Prijateljem in znancem sporočamo, da se je dne 7. januarja 2006 na pokopališču Pilar v mestu Jardin de Paz od Francija Hrovata ob navzočnosti velikega števila prijateljev in dobrih znancev poslovila vsa njegova družina, soproga Marta, hčerka Marjeta, sin Andrej in vseh sedem vnukov. Položen je bil v argentinski grob, vendar njegov pepel v žari počiva na slovenski zemlji.

Rodil se je leta 1923 v Cerkljah ob Krki pri Brežicah. Kot bistrega fantiča ga je oče Franc l. 1934 vpisal na realko v Novem mestu, kjer je polovično maturiral l. 1943. Med maturo so namreč vdrli v gimnazijo italijanski vojaki in dijake, stare nad 17 let, in profesorje, mlajše od 50 let, v živinskih vagonih zvezane odpeljali prek Trevisa v internacijo v taborišče Monigo. (V branje priporočam knjigo Ivana Dolenca Moja rast.) Novembra 1942 ga je oče vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze. Ker je bila z aretacijo matura prekinjena, je z njo nadaljeval po vrnitvi iz Moniga, ko so internirance, vklenjene v verige, pripeljali v Belgijsko kasarno, nato pa po desetih dneh izpustili v Novo mesto. Ponovno je dobil potrdilo o imatrikulaciji na Univerzi v Ljubljani februarja 1943 in tam do leta 1944 uspešno opravil diplomske izpite.
Iz internacije se je še z nekaj abiturienti rešil tako, da je dr. Stanislav Lenič prosil škofa dr. Rožmana za intervencijo, ki je bila uslišana.
Kot vnet pristaš Lamberta Ehrlicha je kot Stražar v boju proti pobijanju pokončnih Slovencev pristal v domobranski policiji. Med vojno je pomagal vsakemu znancu, kakor je vedel in znal. Ni bilo malo prič, ki bi to potrdile, sicer pa takšna pozitivna pričevanja niso nikomur pomagala. Ko sem ga po vojni prvič srečal na Opčinah, sem ga najprej vprašal, ali ima kaj krvave roke. Odgovoril mi je: »Pri Bogu prisegam, niti mezinca.« Prišel je maj 1945. Kako se je rešil Vetrinjskega polja, je opisal v Zavezi št. 57, 2005 (Dve poti v Italijo). Najbolj ga je prizadelo, ko je videl, da je v neki šoli, kjer so prenočili, na slami počivala skoraj polovica narodnega odbora (parlamenta). Odstranili so Leona Rupnika, prevzeli oblast in jo pobrisali, svojo vojsko pa prepustili Angležem in partizanom ter tragični usodi na Vetrinjskem polju.
Več kot leto dni je bil nastanjen v Serviglianu. Z njim je potoval tudi Dušan Lajovic (zadeva OZNA in internet). Hotel je nadaljevati študij v Padovi, toda to finančno ni bilo mogoče. Nadaljeval je pot proti Neaplju, od koder je odplul v Argentino. Tja je prispel kot revna in ušiva podgana, ki ji nihče na svetu ni pomagal, odvisen je bil samo od lastnega dela in truda. Od pometača je napredoval do prokurista v znani novarni zdravil Riedel in kasneje do direktorja tovarne za medicinske instrumente. Bil je delaven, vzoren in skrben oče svoji družini. Imel je sina in hčerko ter sedem vnukov, ki vsi govorijo slovensko. Veliko je sodeloval pri slovenskih društvih, predvsem pri Kreditni banki – zadrugi Sloga. Predsedoval ji je v letu ¹⁹⁷⁵⁄₇₆. Prepričan je bil, da samo gospodarsko močan Slovenec izseljenec lahko nekaj pomeni. Seveda pa mora ohraniti tudi krščansko pravičnost in ljubezen do naroda. Le to bi bilo po njegovem v blagor našemu izseljenstvu. Želel si je, da bi se čim več mladih ljudi včlanilo v Slogo. Zadnjič je bil njen predsednik leta ¹⁹⁹⁷⁄₁₉₉₈.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Franc Hrovat

Povedal mi je veliko svojih misli. Še pred osamosvojitvijo mi je dejal, da ima občutek, da je počasna ofenziva obsojena na propad. Primerjal nas je z Nemci, ki so v mesecu dni podrli zid, poenotili obe administraciji in združili obe deželi brez nasilja in prelivanja krvi. Bal se je, da nas bodo komunisti spet prevarali. No, hvala Bogu, to se ni zgodilo, ohranili pa so še vedno velik vpliv na ljudi. Ko je srečal nekega ljubljanskega župana, mu je dejal, da ne more razumeti, kako morejo imeti intelektualci tako zmešane pojme, da še zmeraj govore o pomenu partizanskega prispevka k izgonu okupatorja. Stvar je v resnici preprosta: komunisti so pobijali Slovence, da bi si po vojni prilastili oblast. Vse slavne partizanske zmage niso pospešile konca vojne niti za en dan. Zdi se, da je skoraj šestdesetletno komunistično zastrupljanje rodilo lepe uspehe in opralo možgane večini slovenskih cepcev. Po telefonu mi je dejal, da se mogoče moti, toda nihče ga ne more pripraviti do tega, da bi spremenil to prepričanje.
Veselilo ga je, da sem redno hodil v Drago, kjer sem spoznal dosti njegovih prijateljev: dr. Egidija Vršaja, Zorka Simčiča, Vinka Levstika, poslanca Schiffrerja in še dosti drugih, ki so vsi imeli mojega brata Francija v zelo lepem spominu. Ko je leta 1990 srečal ministra Dularja, ga je vprašal, kakšno jamstvo za fizično integriteto mu lahko nudijo, če pride domov. Pravil mi je, da je dobil odgovor, in to uradno: trenutno nobenega. V časopisu sem pozval ministra Bavčarja, naj za božjo voljo objavijo še tistih 19 imen domobrancev zločincev. Napisal sem, da imam brata, za katerega ne vem, ali tudi spada v to skupino. Odgovora ni bilo. Nato sem vložil prošnjo za njegovo državljanstvo. Oddahnil sem se, ko sem čez nekaj dni dobil potrdilo o njegovem državljanstvu na podlagi uradne računalniške evidence državljanov republike Slovenije.
Še pred Bajukovo vlado mi je pravil, da imajo partijci pač svojo ideološko vzgojo in da še vedno vzdržujejo kadrovsko disciplino; nasprotniki smo mi, proti- in nekomunisti. Smo čreda, ki se med sabo preriva, kako se bo čimprej in čim ceneje prerinila k jaslim. Z jokom se opozicija nikdar ne bo dokopala do vlade. No, tu se je močno uštel.
Že od šolskih let je imel veliko veselje do fotografije. Zato se je tudi ohranilo dosti njegovih tragičnih fotografij o pobitih žrtvah komunizma in njihovih pogrebih. Dostikrat je spremljal vlake od Ljubljane do Novega mesta. Še celo Pirkovič ga omenja v knjigi Belogardizem.
Dragi brat Franci, ko sem telefoniral g. Zorku Simčiču, mi je dejal: Vesel sem, da vam z glasom namesto s pisanjem izrazim sočutje in povem, da je bil plemenit človek, poln same dobrote, in kar je najlepše slišati, niti trohice hudobije ni bilo v njem.
Na Teharjah sva mučeniške smrti izgubila brata Marjana, ti si končal življenjsko pot v hudem trpljenju. Do konca življenja bom mislil na vaju in se vaju bo spominjal.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Narava se prebuja (1942) Franc Hrovat