Avtor: Jože Rant

Zaradi zadnje številke glasila Nove Slovenske zaveze sem se čutil skoraj obvezanega, da se Vam znova zahvalim za redno pošiljanje revije Zaveza s prilogo Mi med seboj in da Vam obenem izrazim svoje iskrene čestitke za v slovenskem okolju tako potrebno revijo. To trdim kljub temu, da se pogosto ne strinjam s tem, kar berem v reviji. (Škoda pa res, da včasih dobim izvod z več praznimi, nenatisnjenimi stranmi.)
Po elektronski pošti sem že večkrat dobil kako reviji nasprotno mnenje v smislu tistega »Kaj pa je tebe treba bilo?« Ob svojem zadnjem obisku domovine lansko leto sem v nekaterih krogih slišal nekaj zelo pikrih besed na obstoj in način pisanja Zaveze. Toda to me je samo še potrdilo v tistem stavku, ki ga je svojčas rekel Don Kihot svojemu zvestemu spremljevalcu Sanču Pansu:«Ladran Sancho, senal que cabalgamos.« (Lajajo, Sančo, dokaz, da še jezdiva. )
Dovolite mi, da Vam ob tej priložnosti napišem nekaj svojih pripomb, ki se najbolj nanašajo na zadnjo številko.
»Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza« ni vedno za vsakogar lahko branje, čeravno je tokrat bolj dosegljivo. Zame je kljub temu neke vrste srčika revije in nujno potrebna za vsakogar, ki hoče malo bolje spoznati trenutno slovensko kulturnopolitično utripanje s tem, da prisluhne tudi temu, kar mislijo »nevečinski« oz. »neprevladujoči« v javnih občilih. Ob tem nikakor ne pozabljam na to, da količina ni isto kot kakovost, še manj pa isto kot resnica. Če bi bilo tako, Slovenci kot majhen narod ne bi pomenili nič in tudi naše mnenje ne bi izražalo morda večinske »resnice«, ki je prav tako »neresnica«.

Poročilo »Pogledi Nove Slovenske zaveze na preteklost in sedanjost« pod zaglavjem Jubilejno leto je po mojem skromnem mnenju nehote postalo obvezen vir za boljše poznanje in presojanje slovenske polpretekle zgodovine in trenutnega stanja, skratka slovenske stvarnosti (realnosti) oz. bolje dejanskosti. Jasno govorjenje ne bi smelo nikogar motiti, čeprav »resnica bode v oči« in je »pohujšanje« (naslov knjige kad. Danieloua). Ob tem mislim zlasti na nekatere izjave Tineta Velikonja v njegovih posegih v debato. Toda Velikonja ni bil edini. Pomembnih je, na primer, tudi nekaj trditev Janka Mačka o tem, kako so znotraj vaških straž nekateri gledali na svojo samoobrambo. Še manj bi smelo motiti nekaj iskrenih priznanj o nepravilnih držah nekaterih nekomunistov za časa komunistične diktature, česar doslej zaman pričakujemo na nasprotni strani.

Zdi se mi, da bi bilo treba zelo upoštevati zgodovinsko utemeljene trditve Antona Drobniča o času pred vojno in med njo. Njegova mnenja in mnenja sogovornikov o krizi slovenskega protirevolucionarnega vodstva so nedvomno upravičena. Prav tako ni mogoče prezreti utemeljenih sodb o demosu in njegovi vladi, pa tudi o zamujenem času »zavednih slovenskih katoličanov«, ne izvzemši tednika Družina in nadškofijske konference.
Bridko zveni ugotovitev, da je Nova Slovenska zaveza še vedno osamljena. Težko razumljivo je, kar je zatrdil Drobnič, da ZB še zdaj sovražno gleda na NSZ. Toda Stanovnik pokaže na dva razloga, odkod (navidezna) »neobčutljivost« določene kulture za delo NSZ: če ta kultura ne bi vztrajala na svojem stališču, bi izgubila oblast; ker je spoznala, da so zgodovinsko propadli in da so poleg tega povzročili toliko zločinov, jih navdaja jeza, ki se razodeva v njihovem govorjenju proti NSZ, a dejansko je naperjena proti zgodovini, ki da naj bi z njimi ravnala krivično, ker jim je dala »consilium abeundi«.
Menda še bolj odkrit je postal pogovor ob vprašanju, ali je NSZ izpolnila svoje namene. To se je še stopnjevalo z vprašanjem, ali naj bi bila NSZ društvo – šele pred kratkim je bila od države priznana za družbeno koristno društvo – ali pa naj bi postala politična stranka. Upal bi si zatrditi, da bi bila druga izbira zelo tvegana. A če bo šel razvoj t.i.. pomladnih strank še naprej v današnji smeri, NSZ ne bi smela popolnoma izključiti te možnosti. Res je glavnina veličin v (nekdanji?) SPE pomrla, toda njeno delo je ostalo. Zato se mi zdi čudno, da v tem pogovoru ne nekdanja (ne dosedanja) SPE ni našla mesta.
Pod zaglavjem Kako se je začelo Janko Maček (»Teror zaradi strahu in strah pred terorjem«) pokaže v daljšem članku z oprijemljivimi primeri, zakaj se je pričel odpor proti KPS/OF, pa tudi, zakaj tako sorazmerno pozno. Prav zaradi tega je tudi ta dopis zgodovinsko pomemben.

V zaglavju Pripovedi Vanja Kržan priča in dokazuje, kako da so »Ob truplih še vedno samo ugibanja«. V istem zaglavju Ivanka Kozlevčar objavlja »Spomini Ljudmile Drobnič na požig Spodnje Slivnice in izhod iz domovine«. Ena tolikerih žalostno-radostnih zgodb. Ljudmila Drobnič živi v Argentini, kjer si je ustanovila družino z Brankom Rebozovom.

Zagrabi črtica p. Bazilija »Brat«, ki pripoveduje o njegovem kratkem srečanju s skrivačem-kozakom v povojni Avstriji.
V zaglavju Slovenske teme – december 2005 Anton Drobnič poroča o odpravi krivičnih sodb. Blaža Cedilnik sicer piše o igri »Topla greda nekoč in danes«, a njeno pisanje leti na (predobro plačane) sindikaliste in (nespretne ali prilagodljive) novinarje. Pač še vedno nekdanja Slovenija!
Tine Velikonja je v zaglavju Teharje 2005 (Šestdeset let po tem) napisal daljše poročilo o slovesnosti v Teharjah. Ni izpustil navedbe imen prisotnih, a tudi ne odsotnih. Objavlja v celoti pridigo mariborskega pomožnega škofa dr. Antona Stresa, ki je govoril tako jasno, kakor bi si želeli od vseh slovenskih škofov in drugih cerkvenih predstojnikov. Prebrali naj bi imena vseh preživelih iz Teharij, a so izpustili celo prisotne, kot msgr. dr. Janeza Zdešarja. Vsem so izročili »Teharski spominski znak«, čigar faksimile je objavljen. V zaglavju je objavljen celoten govor Justina Stanovnika, ki bi ga bilo treba znova in znova prebrati in premisliti. Zvemo tudi, kdo vse je nastopal, od bralcev do pevskih zborov. Po pravici se Velikonja obregne ob spomenik, ki da je lep, a da ljudje pogrešajo križ, saj so tam ljudje umirali zaradi vere v križanega in za svobodo svojega naroda.

Zaglavje Po branju me je tokrat precej pritegnilo, pa tudi nekoliko užalostilo. Najprej komentar Tineta Velikonja Ob pravem času na pravem mestu h knjigi Janka Modra Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden (Celjska Mohorjeva družba, Celje 2005). Po Velikonju se je Meršol povzpel »prav na vrh izjemnih ljudi«, ki so morali maja 1945 zapustiti Slovenijo. Vendar bi si drznil staviti k temu komentarju nekaj pripomb. Kolikor je znano do sedaj, je ocena pomembnosti Meršola in majorja Barreja za rešitev civilnih beguncev v Vetrinju vsaj delno pretirana, saj je bilo tedaj že odločeno, da civilnih beguncev »nasilno« ne bodo več vračali. Velikonja ima pravico, da popravlja nekje napačno zapisane datume, da se sprašuje o pravilnosti ravnanja vojaških oblasti, tako z vojaškega vidika kot tudi s strogo moralnega. Ne vem pa, če sme trditi: »Ni dvoma, da je Meršola pekla vest, saj so v knjigi objavljene kar štiri njegove inačice.«. Kdor upošteva kasnejše dogodke, na kar se je potem spomnil ali morda zvedel kasneje, s tem še ne dokazuje nič tistega, kar mu očita Velikonja. ( To je pri Meršolu očitno; prim. npr. njegovo poročilo v Zborniku Svobodna Slovenija 1952 z drugimi zapisi).

Nedvomno ima Velikonja prav, ko zavrača Modrovo neutemeljeno trditev, da je Meršol prelomil Hipokratovo prisego; s to trditvijo se Moder ni ravno izkazal, še manj pa s tem, ko trdi, da je Meršol že prvi ali drugi dan vedel, kam vračajo domobrance, a je moral kot prevajalec molčati, na kar se je bil zavezal s prisego. Pravilno trdi Velikonja, da Meršol ni imel dostopa do uradnih listin. Kolikor vemo, pa Angleži od nobenega tedanjega slovenskega tolmača niso zahtevali prisege. Res pa si ne morem predstavljati, kako bi bil dr. Meršol zmožen preživeti toliko let, ne samo, da ne bi nikomur ničesar zaupal, ampak da bi se živčno zlomil zaradi smrti tolikih, za katere bi se moral čutiti sokrivega.
Pod zaglavjem Brez milosti objavlja Tine Velikonja članek Hipokratova prisega. Gre za komentar h knjigi Lovra Šturma Brez milosti (Nova revija, Ljubljana 2000). Iz Šturmove knjige zvemo marsikaj novega ali drugačno resnico, kot smo jo poznali doslej. Velikonjevo poznanje slovenskega zdravniškega območja hkrati z njegovim kratkim opisom tega okolja je pomembno, ker nam resda prikaže sončne strani partizanskega zdravništva, kar nekaterim morda ne bo všeč, a pokaže tudi na kaj senčne strani tega tako slavljenega dela NOB-ja.

Komentar Justina Stanovnika h knjigi Johna Corsellisa in Marcus Ferrrara »Slovenia 1945« je samo eden od tolikih drugih, ki smo jih že zaznali v »naših« in ne tako »naših« časopisih. Za mnoge zdomce, ki so poznali Corsellisa še iz taborišča, bo ta knjiga razočaranje. Predvsem po vsem tistem, kar je Corsellis pisal o slovenskih civilnih beguncih v Zborniku Svobodna Slovenija 1973 – 1975 ali leta 1996 v argentinski zgodovinski reviji Todo es historia. Seveda dajem prav Stanovniku v skoraj vsem, s čimer pohvali Corsellisa ali Ferrara. Imam pa več pomislekov, kakor Stanovnik. Zame ta knjiga ni bila preveliko presenečenje! Najprej zaradi tega, ker si je Corsellis moral poiskati novinarja, sicer bi njegova knjiga nikoli ne zagledala belega dneva. V tem pa je imel veliko smolo, najbrž zato, ker Ferrarova žena, ki je Slovenka, ni zadosti poznala oziroma ni hotela poznati vse zgodovinske resnice.
Ko je profesor Corsellis leta 1995 v Argentini zbiral podatke za svojo »oral history« o slovenskih beguncih, je obiskal na njegovem domu v Castelarju tudi mojega zdaj že pokojnega brata, dr. Petra. Peter me je poklical in tako sem tudi jaz šel na pogovor. Z bratom sva hitro uvidela, da so vprašanja naravnana samo v eno smer, v tisto, kar se je zdelo važno Corsellisu. Kmalu sva nehala z odgovori. Ko sva ga že ponoči z ženo peljala v Hurlingham, kjer je stanoval pri Marku Kremžarju, je bil sprva nekam vase zaprt, potem je pa na vsem lepem rekel približno tole: Vidva (mislil je na brata Petra in mene) imata malo drugačen pogled, morda zato, ker nista bila v Vetrinju; v taborišču pa sta bila ves čas v stikih s podpolkovnikom Beatonom in Rusinjo Miss Lewin (dejansko Livin od UNRRA-e) in tudi sicer kaže, da so zgodbe vaših družin drugačne. Jasno pa je, da je Corsellis kljub navidezno drugačnim izjavam leta 1995 imel podobne predsodke kot za časa njegove skrbi za slovenske begunce v letih 1945 – 1948 in da jih je pod vplivom zakoncev Ferrara obdržal in še povečal v zadnjih letih. Dolgo bo trajalo, preden bo mogoče videti, ali je bila knjiga za Slovenijo in Slovence bolj koristna kakor škodljiva.