Avtor: Anton Drobnič

Ob zadnji izgubi spomina prof. dr. Ljuba Bavcona, ki je nedavno v svojem članku »Revizija druge svetovne vojne« v SP Dela popolnoma zamolčal, da so Slovenijo med drugo svetovno vojno poleg treh fašističnih okupatorjev napadli tudi komunistični revolucionarji, kar je danes splošno znano in priznano, se spominjam, kako sem sam doživljal takratne dogodke v mojem rostnem kraju na Blokah.
Ob vstopu Jugoslavije v drugo svetovno vojno sem bil dijak prvega razreda Državne klasične gimnazije v Ljubljani, katere ravnatelj je bil profesor Marko Bajuk, naš razrednik pa profesor klasične filologije Ernest Tomc, moj bloški rojak. Zadnje dni marca 1941, ko smo bližnjo vojno že čutili, so nam predčasno izdali letna spričevala in šolo zaprli. Zato sva z bratom Stankom, ki je bil dijak četrtega razreda iste gimnazije, zapustila teto Urško, pri kateri sva v Ljubljani živela, in se z vlakom odpeljala na Rakek, nato z avtobusom do Bloške police, naprej pa v sončnem dopoldnevu peš čez gmajne proti domači vasi.
Potem sva dneve preživljala doma na Hudem vrhu s starši in mlajšimi brati in sestrama. Večjega dela na polju še ni bilo, šolskih obveznosti nobenih, zato bi bilo kar veselo in prijetno, če ne bi nad vsemi visel strah pred grozečo vojno. Tiste dni se je ta strah uresničeval v obveznosti vsake družine, da si takoj zgradi podzemno zaklonišče, kamor bi se zatekla pred bombami ali granatami, ki bi nas zaradi bližine italijanske meje lahko hitro dosegle. Pravo nasilje pa je Bloke pretreslo še pred prihodom okupatorjev. Jugoslovanska vojska je že razpadala in neka srbska obmejna enota se je umikala čez naše kraje. Ti vojaki so bili zelo nasilni, iskali so vojaške ubežnike in ustrahovali Bločane. Na Runarskem so v soboto 12. aprila ustrelili triindvajsetletnega Janeza Škrbca iz Topola, ki se je vračal iz vojske. To je bila prva bloška žrtev druge svetovne vojne, še preden so prišli Italijani.
Razsulo se je nadaljevalo s plenjenjem vojaških objektov. Ljudje so z vozili odvažali nabrano blago iz kasarne v Velikih Blokah, vreče moke, testenin in drugih živil, vojaška oblačila in čevlje, odeje in drugo. Z bratom sva odšla v gozdove, kjer so bila vojaška taborišča in iskala orožje in drugo vojaško opremo. Našla nisva ničesar takega, domov sva prinesla samo zvitek strešne lepenke. Oče pa je kot drugi kmetje šel iskat par volov, ki jih je jugoslovanska vojska mobilizirala. Oba vola je našel na Dobrovi pri Ljubljani in ju prignal domov še pred prihodom Italijanov. Zdelo se nam je kar neverjetno, da jih je v takšni zmedi našel tako hitro in tako daleč.
Potem smo čakali, kaj se bo zgodilo, ker nismo imeli pravih vesti. Na velikonočni ponedeljek popoldne so možje in fantje pri lipah na koncu našega vrta streljali z vojaškimi puškami, otroci pa smo radovedno gledali. Tedaj smo zagledali, kako po cesti, oddaljeni dobrih sedemsto metrov, od Nove vasi proti vzhodu peljejo prvi italijanski vojaški tovornjaki. Fantje so proti njim sprožili nekaj strelov. Tovornjaki so se takoj ustavili prav na razpotju, kjer se cesta na desno usmeri proti Studencu in naprej proti Loškemu potoku in na levo proti Sodražici. Italijani so poskakali s tovornjakov, se pod cesto razvrstili v strelce, nekaj časa ležali in opazovali. Ker strelov ni bilo več, so se vrnili na vozila in odpeljali naprej.
Iz radovednosti sem se po tem dogodku zapeljal s kolesom proti Topolu in čez Studenec in približno na istem mestu, ob peskokopu pod Studencem, srečal drugo kolono vojaških tovornjakov in tako prvič od blizu videl okupatorje. Še istega dne, pozno popoldne so se prvi Italijani prikazali tudi pod našo vasjo in prav pod lipami, kjer smo popoldne streljali, so postavili šotor. Bila je majhna skupina z enim oficirjem. Fantiči smo se jim približali, jaz sem na glavi imel oficirsko kapo. Italijani so nam nekaj govorili in klicali »grappa«. Mi nismo nič razumeli, pozneje pa mi je oče razložil, da so hoteli žganje.
Kmalu sva z bratom odšla nazaj v Ljubljano, ker sva dobila obvestilo, da se bo 3. maja nadaljeval pouk na gimnaziji. Vrniti smo morali predčasna spričevala, še slaba dva meseca hoditi v šolo, v kateri se ni še nič spremenilo, ob koncu šolskega leta pa smo dobili že dvojezična letna spričevala. Do vsebinskih sprememb – italijanski jezik namesto srbohrvaškega, italijanska zgodovina in zemljepis – je prišlo šele jeseni z novim šolskim letom, vendar so pouk še naprej vodili slovenski profesorji v slovenskem jeziku razen italijanščine, ki jo je poučeval italijanski profesor v svojem jeziku. Večja sprememba pa je bila pri šolskih prostorih. Stavbo klasične gimnazije so zasedli italijanski karabinjerji, mi pa smo se selili najprej k uršulinkam, nato na Rakovnik in potem zopet v še nedokončano stavbo gimnazije na Šubičevi ulici.
Med počitnicami poleti 1941 sva z bratom živela doma na Blokah. Čeprav smo bili pod tujo italijansko oblastjo, se kaj posebnega ni dogajalo. Kljub okupaciji je tedaj bilo moje zadnje mirno poletje in brezskrbne počitnice. Na občini je ostal domači župan in domači uradniki, prišli pa so italijanski karabinjerji, vendar so poleg njih ostali tudi naši orožniki v svojih uniformah. Vsi javni napisi pa so postali dvojezični. Drugače pa na zunaj ni bilo opaziti kakšne posebne spremembe. Kasneje so županu dodali italijanskega komisarja, ki pa je znal tudi slovensko. Vojaške oblasti ali vojaških posegov v prvem letu okupacije nismo čutili. V kasarni v Velikih Blokah je sicer bilo mnogo vojakov, vendar smo jih prebivalci po vaseh čutili samo po tem, da so ob nedeljah popoldne prihajali v vas in kupovali jajca, maslo, spraševali po žganju in podobno.
Bločani že od nekdaj, še iz avstrijskih časov niso marali Italijanov. Sprejemali jih niso ravno s sovraštvom, ampak bolj z zaničevanjem. Imeli so jih za manj vredne tujce, iz katerih so se predvsem norčevali. Stike z Italijani so iskali in se jim prilizovali samo nekateri gostilničarji, trgovci, učitelji in večji obrtniki, kmetje pa so se jim rajši izognili. Večjih napetosti pa v začetku še ni bilo. Stvari so se počasi in komaj opazno spremenile konec avgusta in septembra, ko so po vaseh začeli zbirati pomoč za »štajerske begunce«, kot so govorili. Kasneje se je to spremenilo v pomoč »četnikom«, kot so ljudje imenovali oborožene neznance in meseca oktobra smo že slišali posamezne strele iz gozdov. Nato je prišlo do znanega napada v sosednjem Ložu in v Bezuljaku, po katerih so Italijani začeli z orožjem strahovati tudi po bloških vaseh.
Prve sestanke za zbiranje pomoči je v naši hiši javno sklical moj oče, ki je bil občinski odbornik iz naše vasi. Zbirali so zlasti obleko in hrano, kasneje pa tudi nekaj orožja. Nekega zgodnjega jesenskega dne sva z očetom v bližnjem gozdičku pripravljala drva za zimo. V zelenju pod stezo sem našel kose strganega papirja. Ko sva kose sestavila, sva videla, da gre za nekaj proti okupatorjem. Bil je ciklostiran Slovenski poročevalec na dveh straneh, če se prav spomnim deveta številka drugega letnika. Takrat smo prvič zvedeli za t.i. Osvobodilno fronto in za organiziran boj proti okupatorju. To nas je vse navdušilo in na Italijane smo od tedaj gledali še bolj zviška.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Bloški svet pozimi

Že meseca novembra pa je oče začel opuščati svojo podporno dejavnost in je doma nekam zaskrbljeno govoril, da gre za nekaj čudnega, nejasnega, da ne ve, kako naprej. Dogodke je spremljal zelo zavzeto in hodil je poslušat radio, takrat je bilo to še dovoljeno. Še pred božičem je doma povedal, da se s tem ne bo več ukvarjal, ker zadaj vse vodijo komunisti, ki hočejo napraviti revolucijo in jim je boj proti Italijanom samo priročen izgovor. Njegov izstop iz organizirane podpore ilegalcem pa sploh ni bil več potreben, ker so ga neznanci, ki so skrivaj prihajali iz Ljubljane, že sami izločili. Najprej so za sklicevanje sestankov določili druge ljudi, kasneje pa ga na te sestanke tudi niso več vabili kot tudi ne nekaterih drugih vaščanov. Že pozimi je postalo očitno, da gre za izključitev bolj razgledanih in zavednih katoličanov. Začelo se je surovo ideološko izključevanje in delitev na prave in neprave, na naše in one »druge«, ki so kmalu postali »nasprotniki«, potem »belogardisti« in nazadnje kar »izdajalci«. Od 24 kmečkih gospodarjev in dveh bajtarjev se jih je – kot se je kasneje pokazalo - devet opredelilo za OF, dvanajst se OF očitno ni hotelo pridružiti, pet pa jih je bilo pri odklanjanju OF manj odločnih. Seveda se niso v vseh družinah vsi enako odločili in so se tudi družine razbile.
Do pomladi 1942 partizanov v vasi nismo videli. Pač pa so Italijani že sredi februarja 1942 izvršili prve aretacije. Pobrali so devet gospodarjev in fantov ter jih odpeljali v internacijo. Izdala sta jih dva brata, ki sta z njimi sodelovala pri skrivnem delovanju, čeprav se je eden že pred vojno zdravil v umobolnici in ni bil pri pravi pameti. Proti koncu vojne so partizani oba ubili. Takrat pa so razširjali govorice, da so za izdajo »rdečih« krivi »beli« sovaščani, kar je idejno in politično delitev močno pospešilo in poglobilo. Razdvojenost v mišljenju se je spreminjala v medsebojno sovraštvo, ki so ga »rdeči« spremljali z vedno hujšimi grožnjami. V vas se je priplazil strah, dotlej neznan in mučen občutek negotovosti. Podobno se je dogajalo v drugih vaseh bloške planote.
Huda zima z velikim snegom se je končno poslovila in v vas so začeli vse pogosteje prihajati partizani. Ne podnevi, podnevi so še vedno nemoteno prihajali in gospodarili Italijani. Partizani so prihajali ponoči. Domači aktivisti, terenci, so jim pokazali hiše »belih« in ropanje se je lahko začelo. Do polnoči so navadno že končali, pobrali so, kar so hoteli, in odšli v temo, da bi še pred dnevom prišli do svojih skrivališč. Poveljniki so se med »akcijo« zadrževali na pogovorih v zatemnjenih hišah terencev, kjer so jih izdajale prižgane cigarete.
Naša hiša je bila med najbolj obiskanimi. Nič ni pomagalo, da sta starša na mali gorski kmetiji morala sama preživljati devet mladoletnih otrok, dva tudi na šolanju v Ljubljani. »Belogardisti« so, poberi jim vse, se je glasil ukaz »borcev proti okupatorju«. Oče je vse dokaj zadržano prenašal celo takrat, ko so mu večkrat vzeli kaj od živine. Vedel je, da bi odpor stvari samo poslabšal in ga lahko stal tudi življenje. Nekoč, ko so mu domači partizani – njegovi znanci vzeli manjši kos usnja, ki ga je skrbno hranil za podplate otroških čevljev za zimo, pa je izgubil živce in malo je manjkalo, da ni izgubil tudi življenja. Zločinska brezčutnost osvoboditeljev ga je tako razburila, da je zagrabil gnojne vile in se z njimi zapodil nad roparje. Partizan je že dvignil brzostrelko proti njemu, vendar je vmes skočila moja mati in očeta pomirila. Roparji pa so odnesli, kar so se namenili.
V vrsti številnih »osvobodilnih« akcij proti naši družini, velja posebej omeniti tudi tisto, ki so jo partizani junaško izvedli po požaru, v katerem je pogorela vsa vas in tudi vsa naša poslopja. Rešili so samo prašiče in živino, en voz in svoja življenja. Partizani h gašenju požara in reševanju niso pritekli in tudi drugače pogorelcem niso pomagali. Tretji dan po požaru, ko je po malem še gorelo in se kadilo iz ruševin, pa so prišli in pri nas vzeli par rešenih volov in jih vpregli v voz. Nanj so iz kleti naložili zadnji krompir, ki je bil pripravljen za spomladansko sajenje, zaklanega prašiča in vzeli še rešen lonec masti in tudi hleb kruha, ki so ga pogorelcem dali darovalci iz sosednje vasi. Nesrečni družini z devetimi mladoletnimi otroki so s še vročega pogorišča odpeljali še zadnje stvari. Ni čudno, da jim je oče od tedaj naprej rekel samo še rdeči tolovaji.
Jeseni 1941 smo slišali za prve partizanske umore. Že 26. novembra so na Uncu ubili 50-letnega delavca Andreja Maleca. Slab mesec kasneje je še bolj odmeval umor 17-letnega dijaka Marjana Pregeljca, ki so ga partizani ubili prav za božič, 23. decembra v Begunjah. Spomladi so se partizanski umori v naši okolici kar vrstili. Doma v Iga vasi so 16. marca ubili 59–letnega Franca in 21-letno Alojzijo Zigmund, 11. aprila pa nad Poljanami 43-letnega Antona Mastnika iz Babnega polja. Strah se je spremenil v grozo konec aprila 1942, ko so 23. aprila zvečer v domači hiši umorili 42-letnega Antona Tekavca, kmeta v Tavžljah in vidovskega župana, pri Sv. Vidu 38-letnega Franca Strleta, občinskega tajnika, in na Osredku 43-letnega kmeta Valentina Strleta. Ta podvig je izvršil Stane Semič-Daki in njegova leteča morilska patrulja s 16 mojstri smrti, ki je bila za te in druge osvobodilne akcije takoj nagrajena in 29. aprila preurejena v samostojno »Proletarsko udarno četo« s 46 »borci« in podrejena neposredno štabu »III.. grupe odredov«, ki je bil ustanovljen sredi aprila 1942. Osvobajanje se je lahko hitro in še bolj učinkovito nadaljevalo: že 6. maja je v Mokrecu, sedežu partizanske morilske čete, »padel« 21-letni delavec Peter Modic s Hribarjevega na Blokah, 21. maja je bila v Koščakah ubita 14-letna Marija Cej, 25. maja neznano kje 27-letni uslužbenec Ladislav Hribar z Bloške police in 28. maja 26-letni kmečki sin Janez Nanut doma v Podcerkvi v Loški dolini.
Meseca junija in julija 1942 se je partizanski revolucionarni teror nad neoboroženimi Slovenci skokovito povečeval. Do konca maja so na Blokah in v štirih sosednih občinah zahodno od Blok, to je na območju Cerknice partizani ubili najmanj dvanajst žrtev. Meseca junija in julija so na tem področju umorili še 53 neoboroženih civilistov – domačinov, poprečno skoraj vsak dan enega. Skupaj so torej na tem ozemlju, na katerem so po hribovskih kmetijah živele revne kmečke družine, do konca julija 1942 partizani umorili najmanj 65 Slovencev, med temi 22 deklet in žena (v starosti od 14 do 57 let) oziroma 16 mladoletnih oseb. Vse te žrtve so dokumentirano navedene v gradivu cerkniške občinske komisije, ki je v začetku devetdesetih let raziskovala medvojne in povojne poboje, in v knjigi zgodovinarja Staneta Okoliša: Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana 1996. Podobno je bilo z žrtvami partizanov v občinah na vzhodni strani Blok. Tudi vesti o teh žrtvah so med nami sejale strah, grozo in obup.
Najbolj znana morišča v prvi fazi komunističnega terorja so v naši okolici bila Krimska jama, Mihčevo brezno, brezno Kozlovka, Komačeva jama, jama pri Poljanah in Mačkovec, kjer je taborila Dakijeva leteča četa. Razen te specialne morilske enote so na tem območju delovali partizani iz taborišča Kožljek, kjer se je že julija 1941 zbirala »Borovniška četa«, od oktobra 1941 je na tem območju deloval »Krimski bataljon«, ki je s 150 možmi tedaj bil najmočnejša partizanska enota, decembra 1941 je bila ustanovljena »Kožlješka četa«, januarja 1942 pa 3. partizanski bataljon »Ljube Šercerja« z zloglasnim komandantom Milošem Zidanškom in še bolj zloglasnim političnim komisarjem Dušanom Pirjevcem-Ahacem na čelu. Konec aprila 1942 je bil poleg osamosvojitve Dakijeve ubijalske proletarske čete iz enot bataljona »Ljube Šercerja« ustanovljen »Notranjski partizanski odred«, iz tega pa junija 1942, v času najhujših umorov »Krimski odred«. Znana je bila tudi »Rakovska četa«. Poveljnik raznih enot v tem času je bil Bojan Polak-Stjenka, po vojni poveljnik divizije KNOJ, ki je sodelovala pri povojnih pobojih, zloglasni politični komisar pa »Fric Novak«. Za delovanje teh enot je bilo od februarja 1942 odgovorno partizansko »Poveljstvo za Ljubljanso pokrajino« s komandantom Ivanom Jakičem-Jerinom, politični komisar tega poveljstva pa je bil dr. Aleš Bebler-Primož, od 4. aprila 1942 naprej pa »III. grupa odredov«, kateri je do sredine julija poveljeval Mirko Bračič-Miran Bradač z namestnikom Ivanom Jakičem-Jerinom, naprej pa Bojan Polak-Stjenka, njeni politični komisarji pa so bili dr. Aleš Bebler-Primož do sredine maja, Ante Novak do 13. julija, naprej pa Polde Maček-Borut Zadvorc.
Partizani svojih žrtev niso samo umorili, ampak so jih navadno pred smrtjo tudi mučili, mnoge so v jame in brezna vrgli še žive. Še pred nekaj leti je ostareli notranjski partizan pripovedoval, kako so v Krimski jami umorili tri mlada dekleta. Po mučenju so jih najprej onečastili, nato so jim zavezali oči in jih privedli pred brezno. Tam so jim naročili, da morajo iti še petnajst korakov naravnost naprej, nato si smejo sneti obvezo z oči in oditi domov. Po nekaj korakih so padle v brezno. Partizan se je nato hvalil: »Babe so v jami še tri dni javkale!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Moj oče

Med temi junaškimi akcijami »osvobodilne vojske« so italijanski fašisti imeli popoln mir. Razen ponesrečenega in skrajno škodljivega napada na Lož in Bezuljak, po katerem so Italijani pobili skoraj vse napadalce in divjali z zločinskimi represalijami proti civilnemu prebivalstvu, se partizani fašistov niso resno lotili. V prvih petnajstih mesecih okupacije do konca julija 1942, ko so partizani na cerkniškem področju grozovito umorili najmanj 65 neoboroženih Slovencev, je na tem področju zanesljivo padlo le devet italijanskih vojakov. Kričeče in srhljivo razmerje!
Tudi Italijani niso delali težav partizanom. Le zakaj bi jih, saj so partizani s pobijanjem Slovencev opravljali tudi njim koristno delo. Zato so se ponoči umaknili v svoje kasarne in domačega ljudstva niso varovali pred razbojniki iz gozda, kot je bila njihova dolžnost. Partizani pa so se podnevi umaknili v bolj odročne kraje in gozdove, da ne bi delali težav tujim gostom. Včasih pa so posamezniki bili premalo pazljivi in je prišlo do nehotenih srečanj, ki so sožitje obeh zločinskih strani zmotile. Tako sta se 25. marca 1942 dva partizana sredi Ravnika nepričakovano srečala z dvema italijanskima vojakoma. Navadno so takšen zaplet rešili tako, da so se neposrednemu srečanju izognili vsak na svojo stran in šli naprej, kot da se niso videli. Ob tej priliki pa ni bilo časa za premislek, skoraj istočasno sta počila dva strela in na vsaki strani je eden obležal in drugi pobegnil. Čez kratek čas so iz kasarn v Velikih Blokah pridrveli tovornjaki z italijanskimi vojaki in nesporazum so plačali vaščani. Ubili so kmeta Jožeta Zakrajška iz sosednje vasi Kramplje in požgali vas Ravnik. Partizani se niso prikazali. Samo podružnična cerkev sv. Roka je ostala cela, vendar je čez dva dni ponoči zagorela tudi ta. Domačini so bili prepričani, da so jo požgali partizani, saj Italijani ponoči niso hodili ven.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Hudi Vrh

Do konca šolskega leta sem bil v Ljubljani, zato vseh strahot spomladi 1942 osebno nisem občutil in doživljal, ampak sem jih poznal iz doživljanja in pripovedovanja domačih. Konec junija 1942 sva z bratom prišla domov. Razmere so bile že skrajno napete, ljudi je zajel vsesplošen preplah, strah in občutrek splošne zapuščenosti se je zajedel v večino ljudi. To se je videlo tudi na zunaj. Ob jutrih in dopoldnevih je še bilo nekaj živahnosti, popoldne pa so ljudje bili čedalje bolj čemerni in napeti. Pred vojno smo poleti na polju delali pozno v noč, včasih celo pri lunini svetlobi. Tedaj pa se je zdelo, da že sredi popoldneva lega mrak na zemljo. Ko je bilo sonce še za moža visoko, smo že hiteli s polja domov, hitro nakrmili živino, zaprli in utrdili vrata hlevov in se še pred temo umaknili v domove. Vrata smo skrbno zaklenili in se za zastrtimi okni tiho pripravili na spanje. Oče, ki so ga že nekajkrat iskali, se je vsaj do polnoči skrival na podstrešju ali v hlevu, skednju ali na prostem. Ob vsakem zunanjem šumu ali glasu smo vztrepetali. Zlasti zlovešči so bili žvižgi in pasji lajež, kar je naznanjalo bližino partizanov. Potem smo zadrževali dih in čakali, kdaj bodo potrkali na okno ali vrata.
V neznosni stiski in strahu za življenje so ljudje različno ravnali. Nekateri so se odločili za beg in so Italijane sami prosili, naj jih začasno odvedejo na varno v Italijo. Rekli so, da gredo »pod zaščito«. Tudi iz naše vasi sta iz ene družine tako odšla oče in sin. Drugi, ki so uvideli dvojno igro Italijanov, so razmišljali o samoobrambi. Po 23. aprilu, ko so partizani pri Sv. Vidu zverinsko umorili župana Antona Tekavca in občinskega tajnika Franca Sterleta in še kmeta Valentina Sterleta v Osredku so se začeli zbirati fantje pri Sv. Vidu, oboroženi s skritim jugoslovanskim orožjem. Brez vednosti okupatorja, ki ga tam ni bilo, so se utrdili v Makovčevi hiši na Rudolfovem. Dne 27. maja so jih brez uspeha napadli partizani Notranjskega odreda, ki so se morali umakniti. Ponovno so jih partizani napadli 1. junija, tudi tokrat brez uspeha. V gozd pa so se fantje morali skriti pred Italijani, ki so se po teh bojih pripeljali iz Cerknice.
Iz Loškega potoka so se 9. maja 1942 Italijani umaknili in partizani so neovirano ustrahovali domače prebivalstvo. Zato je že v petek 15. maja 13 fantov s skrivnim orožjem zasedlo Tabor na Hribu. Čez dva dni jih je obkolil in napadel Zidanškov bataljon. Po krajšem boju so se morali predati. Italijani iz Velikih Blok so se na kraj boja pripeljali šele v ponedeljek, ko so partizani z ujetniki bili že daleč v svojem taborišču na Petelinjeku.
Kot smo zvedeli kasneje po ustanovitvi vaške straže, sta tudi pri nas dva vaščana že nekaj mesecev prej sama na svojo roko ponoči na skrivaj in s prikritim orožjem stražila vas. Nekajkrat jima je uspelo brez strela odgnati manjše skupine partizanov. Pred večjimi sta se sama skrila. To sta bila bajtar Anton Turk in mali kmet Jože Kočevar, oba očeta številnih otrok. Prvega so partizani kasneje ugrabili in 25.11.1942 umorili na gmajni pri Runarskem, drugi je padel v boju kot domobranec 15.11.1944 v Beli krajini.
Sredi julija 1942 se je nenadoma začela italijanska ofenziva.. V smeri proti Ljubljani in Borovnici smo vsak dan bliže videli dim gorečih vasi in slišali topovsko streljanje. Kmalu smo zvedeli, da gre za veliko število Italijanov, ki prodirajo skozi gozdove. Njihova letala so trosila letake s pozivi partizanom, naj se vdajo. Partizani so nenadoma izginili. Čez nekaj dni so Italijani zasedli tudi Bloško planoto. Pobrali so vse moške. V desetih dneh med 19. in 29. julijem so umorili okrog 36 mož in fantov na raznih moriščih. Več deset so jih odgnali v internacijo, požgali so vas Metulje in mnogo posameznih hiš.
Že naslednji večer, ko se je italijanska fronta premaknila z Blok proti Loškemu potoku, sta k nam prišla dva partizana in prosila za večerjo. Potem so se partizani zopet pogosto pajavljali v naši vasi, čeprav med ofenzivo niso proti Italijanom sprožili niti enega strela. Partizani so se poskrili in ostali ndotaknjeni. Stvari so se nadaljevale, podnevi italijanski, ponoči partizanski teror. Ljudje so bili obupani. Nobene druge izbire ni bilo več. Morali so se sami braniti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Fara na Blokah

Prva postojanka vaške straže na ožjem Notranjskem je nastala po italijanski ofenzivi 31. julija 1942 v Begunjah pri Cerknici. Tam so partizani že pred ofenzivo zverinsko pobili vrsto domačih prebivalcev. Tik pred začetkom ofenzive so 11.7. v Krimsko jamo vrgli Ivanko Purkar z Gornjih Otav, staro 20 let, nato pa 13. julija kar šest deklet in žena: Marijo Zalar (32) s Kožljeka, Ano Mestek (20) z Gore, Ano Obreza (28), Jožefo Šivec (35), Angelo Juvančič (20) in najmlajšo Ano Juvančič (16), vse iz Begunj. Nato so se Italijani med ofenzivo strahotno razdivjali. Pomorili so desetine domačinov. Takoj po odhodu glavnine Italijanov so zopet nastopili partizani, katerih med ofenzivo in italijanskim zločinskim divjanjem ni bilo nikjer. Že 27. julija so doma v Begunjah ubili prvega od Kovačevih bratov iz Begunj Janeza Hitija (27), nato pa 30. julija v Mihčevem breznu še mlajšega brata Franca Hitija (18), Janeza Zalarja (17) iz Bezuljaka, Terezijo Knap (49) in Pavlo Knap (16), obe iz Dolnjih Otav.
Vse strahote zadnjih mesecev, ki so od enih in drugih prizadele samo civilne prebivalce, zlasti pa zadnjih pet partizanskih zločinov takoj po odhodu Italijanov, so ljudi privedle do spoznanja, da gre obojim samo za skladno pobijanje Slovencev, ki jim zato doma ni rešitve. Preživeli fantje so zato že 30. julija odšli v Cerknico in od Italijanov zahtevali, da jih odpeljejo v Italijo, kjer bodo poskušali preživeti strahotne čase. Italijani so jih zavrnili in odpeljali nazaj v Begunje. Za njimi pa so 31. julija pripeljali 30 pušk in nekaj streliva. Nastala je prva vaška straža na cerkniškem področju.
Proti koncu avgusta so se v našo vas z odprtim avtomobilom pripeljali italijanski oficirji. Preostali kmetje in fantiči smo se zbrali okoli njih. Kmetje so poslali po mojega očeta, da je prevajal, ker je znal italijansko kot vojni ujetnik iz časa prve svetovne vojne.. Od Italijanov so zahtevali, naj jim dovolijo, da se bodo sami branili, ker jih italijanska vojska ne brani, ampak podnevi le ustrahuje, ponoči pa jih prepušča na milost in nemilost partizanom. Italijani so pristali in jim čez nekaj dni izročili eno jugoslovansko puško in nekaj nabojev. Puška je šla od hiše do hiše, ne glede na to, kdo je bil za partizane in kdo proti. Vsak večer je eden od vaščanov stražil s puško, ob njem pa še eden brez orožja. Bila je vaška straža v dobesednem pomenu. Šlo je samo za varnost vasi, kot pred vojno, ko so v poletnih nočeh vaščani stražili zaradi nevarnosti požara, le nevarnost je bila neizmerno hujša. Podobno so vaške straže nastale tudi po drugih bloških vaseh, le da so drugod v vasi imeli po štiri ali pet pušk.
Stalinistični napadalci na slovenski narod so nazadnje vendarle dobili tako zaželjenega nasprotnika revolucionarnega nasilja. Do takrat so si »belogardiste« morali izmišljati, za naprej pa jim ne bi bilo treba več ubijati deklet in žena, neoboroženih mož in fantov. Vendar iz svoje zločinske ideologije niso mogli, pobili so jih še na tisoče. Italijanov je v boju z borci proti okupatorju padlo komaj za vzorec. Desettisoče drugih s fašistično legijo vred so komunistični partizani nazadnje »prisrčno spremili do meje«, kot se je pohvalil nedavno umrli partizanski heroj. Njihova prisrčnost je bila v skladu z njihovimi dejanji: oboji so napadali in pobijali Slovence.