Avtor: Spomenka Hribar

Podpisana sem naročnica in redna bralka Zaveze. Marsikatero koristno informacijo sem dobila iz nje; predvsem so mi prispevki v rubriki Tako se je začelo in druga pričevanja razkrila vzdušje in dogajanje v vojnem času in prej nepredstavljivo obsežnost komunističnega nasilja med vojno. In predvsem mi je revija vzbudila spoštovanje do trpljenja ljudi, ki jih je prizadel boljševizem – prav zato pa mi ni vseeno, kaj revija o meni piše, kako ocenjuje moja prizadevanja! Zato lepo prosim, da bi objavili moje komentarje nekaterih zapisov v Zavezi št. 59!


Gospod Tine Velikonja se pritožuje, da se stranke slovenske pomladi in celo Cerkev izogibajo farnih plošč, in me obsodi: »In kdo drug je to naredil kot Spomenka Hribar. Med tisoč imeni na ploščah je izbrskala dve in nanju usmerila denunciantski prst: na Leona Rupnika in Lovra Hacina. Obsojamo njeno dejanje predvsem zato, ker ji je uspelo z njim prestrašiti tudi Cerkev.« No, ta je malo huda, da bi se Cerkev prestrašila moje malenkosti!
Spornost delovanja Rupnika in Hacina – z njo pa je vprašljiva tudi njuna prisotnost na spomeniku žrtvam komunizma na Žalah – je obravnaval tudi Dieter Blumenwitz v svoji mednarodnopravni študiji Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941–1946), ki jo je napisal na pobudo Marije in dr. Jožeta Bernika ( izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu, 2005). Takole pravi:

»Tudi v Sloveniji so bili med vojno ljudje, ki so se poistovetili s cilji okupatorjev ter z njimi sodelovali v večjem obsegu, kot je bilo za vzdrževanje javne varnosti in reda nujno potrebno ter jih je treba tako opredeliti kot storilce in ne kot žrtve.«
To je na splošno! In konkretna ocena Rupnika:
»Že zgodaj je – kot prepričan nasprotnik komunizma – izražal naklonjenost nacionalsocializmu in je še 29. junija 1944 na nekem protikomunističnem zborovanju Hitlerja hvalil ter hujskal proti judovstvu in boljševizmu. Neuresničen je ostal njegov cilj, da bi v Sloveniji ustanovil po strukturi in programu NSDAP podobno stranko, ki bi vladala združeni in po nemškem rajhu zgledujoči se Sloveniji. Iz Rupnikove pobude sta izvirali tako ustanovitev protikomunistične slovenske milice, v kateri so služili nekdanji slovenski vojaki pod italijanskim poveljstvom, kot tudi ustanovitev slovenskega domobranstva. Sodelovanje z nemškim okupatorjem je poleg tega zajemalo vsa področja vsakdanjega življenja, kot sta preoblikovanje uprave in cenzura tiska.« (str. 103–104)
O Lovru Hacinu pa med drugim pravi:
»Tako kot Rupnik je bil prepričan nasprotnik komunizma in je v času svojega službovanja z namenom, da bi razbili komunistično organizacijo, okupacijskim oblastem izročal vse podatke o njenih članih in načrtovanih akcijah. Na priporočilo Leona Rupnika so Nemci Hacina 22. septembra 1943 imenovali za policijskega upravnika policijskega varnostnega zbora v Ljubljanski pokrajini in je bil kot tak navsezadnje podrejen poveljstvu SS. Pod njegovim žezlom se je razvil policijski sistem, ki pod pretvezo bojevanja proti komunistom ni privedel le do korupcije, ampak tudi do tega, da so uradniki politične policije zapornike mučili, jih z ukazom pošiljali na prisilno delo ali zapirali v koncentracijska taborišča.« (str. 104)

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zastarele viže Mirko Kambič

Podatke in interpretacijo delovanja obeh je Blumenwitz črpal iz obširne študije dr. Tamare Griesser-Pečar Razdvojeni narod.

Ob tem lahko rečem le to, da je škoda, da postavljavci spomenika (na Žalah) in farnih plošč niso sami razločili žrtve od storilcev. Menim, da je prav to vzrok za to, da se kdo – morda tudi predstavniki Cerkve – izogiba izkazovanju spoštovanja pred takšnim spomenikom?!
In kaj naj si mislim o očitku denunciantstva, ki je gospodu Velikonji očitno zelo blizu, saj ga moji malenkosti ni navrgel prvič? Usmeriti denunciantski prst se meni sliši kot nekaj potuhnjenega, kot anonimno dejanje, kakor pravijo za koga, da je »denunciral« ali po domače, da je nekoga »naznanil« nekomu drugemu zato, da bi mu škodoval prek tega drugega. Sama pa sem o spornih imenih na spomeniku na Žalah pisala za javnost, v Delu. Če pa je denunciantstvo javna oznanitev nekega nedvomnega dejstva ali tudi prikrite in zamolčane resnice, potem sem – preden sem »denuncirala« Rupnika in Hacina – »denuncirala« Komunistično partijo in ravnanje njenih protagonistov: Kardelja, Kidriča , Tita, Arsa Jovanovića, Borisa Ziherla in še drugih revolucionarjev.



Drugo kritiko je name naslovil gospod Justin Stanovnik, in sicer v svojem govoru pred spominskim obeležjem v Teharjih ob 60. obletnice povojnih pomorov domobrancev. Potem, ko je zavrgel vse, kar je bilo doslej narejenega in imensko celo delo in prizadevanja dr. Mitje Ferenca in policista Pavleta Jamnika, je kot dokaz za svoje trditve navedel:

»Če kdo tej analizi ne verjame, naj se seznani z govorom, ki ga je imela dr. Hribarjeva ob ljubljanski otvoritvi celjske razstave prikritih partizanskih zločinov. Storila je to tako, da je obsodila domobrance in Cerkev – dve žrtvi nasilja – in pozvala k razumevanju tistega, ki je to nasilje izvrševal. Situacija je pokala od absurda. Bilo je tako, kakor da bi iz advokatske pisarne, ki zagovarja zločinca, poslali nekoga, da bi imel govor na grobu žrtve. Iz vsega je sledilo, da taka in podobna izkopavanja odslej ne bodo smela prestopiti okvira običajne arheologije. Vse to je bilo zunaj razuma, a vendar ni bilo nikogar, ki bi hotel to opaziti.«
Resnica pa je taka, da sem v svojem govoru rekla o Cerkvi naslednje:

»To, kar se je dogajalo od leta 1941 do 1945 in še potem, se ni začelo z okupacijo, naš državljanski spopad se je začel vsaj petdeset let prej, z namernim ločevanjem duhov s strani Cerkve. Kar je potem s svoje strani poprijela in radikalizirala Komunistična partija.«

Kdor pozna delovanje in pisanje dr. Antona Mahniča in njegovih somišljenikov (predvsem) v Rimskem katoliku konec 19. stoletja, ve, na kaj sem mislila. Njegov je bil izrek: Kdor ni z nami, je proti nam! Aut – aut! Ali – ali! In je s svojo ideologijo sektašil ne med vernimi in nevernimi, ampak med »pravimi verniki«, ki so povsem poslušni Cerkvi, in liberalnimi katoliki (ali katoliškimi liberalci), se pravi med samimi verniki. Da je Cerkev začela z ločevanjem duhov in s tem še posebej škodovala prav sebi sami, menijo tudi nekateri (pogojno rečeno) katoliški intelektualci, na primer dr. Andrej Capuder in pisatelj Jože Snoj. Cerkvena politika z mahničevsko logiko, z izrecnim namenom ločevanja duhov in gonje proti komunizmu se je nadaljevala vse do začetka druge svetovne vojne – med vojno pa sploh!


O domobrancih sem rekla naslednje:
»Zgodovina zapisuje dejstva, dogodke, datume, osebe, in recimo to, da so bili domobranci borci proti komunizmu in proti partizanom v času okupacije, da so sodelovali z okupatorji, enemu so celo prisegli, da so ob koncu vojne pobegnili v tujino in so jih Angleži vrnili nazaj, v domovino in komunistična oblast jih je pokončala – vse to zgodovinopisje ve. Toda nekaj je, kar se v vsakodnevnem delovanju in pehanju – tudi znanstvenikom, zgodovinarjem – izmika pogledu: to je tragika nekega dogajanja. V našem primeru tragika povojnih likvidacij. Kot tragiko uvidimo te likvidacije iz so–čutenja z žrtvami. Sočutje do žrtev je stvar srca. Kajti za žrtve gre. Ne glede na to, kaj so ti ljudje, posamezniki in/ali kot domobranska vojska počeli med vojno, s kakšnimi krivdami so se obremenili, stvar države v SVOBODI – saj to se je dogajalo po osvoboditvi! – je, da s svojimi ljudmi ravna po zakonu, torej jih sodi in obsodi. Če so in kdor je kriv! (Ta stavek sem poudarila zdaj!) In ker človek ni žival, ker ima dostojanstvo, človeka ne smeš pobiti kot žival. V tisočih kosih.«


Si ta stališča zaslužijo tako gnevno odklonitev, kakor jo je naredil gospod Justin Stanovnik? Ali pa sploh ni dovoljeno navajati dejstev? Tako kot partija ni dovolila omenjati njenih »napak« in »zmot«?
O zločincih sem rekla naslednje:

»Največja nevarnost za vsako svobodo so zmagovalci. Tisti, ki ne morejo pozabiti svojih zaslug. Tisti, ki >pozabijo<, da so samo ljudje in ne nadljudje, pooblaščenci Boga ali Zgodovine. In tisti zmagovalni oblastniki, ki pozabijo, da imajo pravico – če je to po volji ljudstva – urejati pogoje življenja sodržjavljanov, nimajo pa nobene pravice nad njihovim dostojanstvom, nad njihovo svobodo ali celo nad njihovim življenjem!

Zakaj o vsem tem govorim? Prav gotovo ne zato, da bi vzbujala sovraštvo do krivcev povojnih likvidacij. Človek sočutja se trudi začutiti sočutje tudi do njih, kajti nihče se ne rodi po svoji volji in v izbran čas; krivde in grehi ga tako rekoč že čakajo …. Ali po svetopisemskem izreku: Pohujšanje sicer mora priti, a gorje tistemu, po katerem pride!«


Moj »poziv« k »razumevanju tistega, ki je nasilje izvrševal«, kakor je rekel gospod Stanovnik, pa je po bistvu in celo po besedah enak, kakor je to v svojem govoru na isti proslavi na Teharjih povedal mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, ko je dejal:
»Znan je rek starih modrijanov – ki so ga povzeli tudi krščanski misleci – da ni najbolj nesrečen tisti, ki krivico trpi, temveč tisti, ki krivico dela. Tudi zločinec je predvsem nesrečnik. To je sočutno spoznanje, kakor ga ima Bog do nas grešnikov. To sočutje seveda ni potuha in nima nič opraviti s kakim omalovaževanjem človeške krivde.«

Ali to, kar sme govoriti duhovnik, ni dovoljeno drugim?
O izkopanih predmetih in »arheologiji« sem izrekla ob odprtju celjske razstave Prikrito in očem zakrito naslednje, namreč, da je ta razstava »najbolj pretresljiva, kar jih je bilo kdaj na Slovenskem«.. Kajti:

Razstavljeni predmet so bili najdeni v grobovih in/ali ob grobiščih, toda to niso predmeti, ki bi jih izkopali arheologi, in ki bi pričali o kakšni daljni pokopani kulturi, o ljudeh, ki so živeli tam nekje na začetku zgodovine in od katerih ni druge sledi kot izkopane ostaline. Z njimi nas kvečjemu veže radovednost. Predmetov, ki so razstavljeni tukaj, pa se še drži bolečina, bolečina slovesa od sveta in od vseh dragih, bolečina zatrtih upov in razočaranj – in predvsem bolečina hrepenenja po življenju. Predmetov, ki jih boste videli tu, se še drže molitve, molitve upanja in molitve vdaje v usodo.«

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Večeri se Tamino Petelinšek

Toda Justinova kritika se navezuje na govor, ki sem ga imela ob odprtju ljubljanske razstave. Tukaj pa sem izrekla naslednje:

»Razstava, formalno gledano, predstavlja izkopane predmete, ki so se nahajali v bližini povojnih grobišč, ob njih, morda kje tudi v njih. Torej gre za izkopanine. Toda v našem primeru ne gre za običajne izkopanine iz recimo staroselskih grobov, četudi gre tudi tukaj za novce, verske predmete, drobni nakit, žlico … Razlika med predmeti na tej razstavi in tistim iz arheoloških najdb je bistvena. V staroselskih grobovih so živi, sorodniki >pridodajali< predmete mrtvim, da bi jih le-ti spremljali na oni svet, v našem primeru pa so morali njihovi lastniki svoje predmete oddati, odvreči na zemljo tik pred usmrtitvijo. Tukaj razstavljeni predmeti so torej tisti zadnji predmeti, ki so se jih dotikali, tista zadnja vez na svet, na življenje. Zato ti predmeti na nek poseben način prezentirajo njihove nekdanje lastnike. Mrtvi so nam prek teh predmetov bliže, kakor da bi bili – in res so – nekako prisotni, odsotno prisotni.

Teh predmetov ne moremo gledati z ravnodušno radovednostjo znanstvenika ali nedeljskega turista. Ti predmeti govorijo o ljudeh, ki so bili in bi morda še – vsaj kdo zagotovo – lahko bili med živimi.«

Kot je razvidno iz citata, je gospod Stanovnik pomen mojih besed povsem zaobrnil, naredil iz njih čisti ponaredek, ga podtaknil meni in me na tej podlagi moralno diskvalificiral! Tako dejanje – to njegovo dejanje je moralno zavrženo dejanje!


Pa še tako žal mi je bilo, da nisem mogla na Teharje ob obeležitvi 60. obletnice pomorov! Če bi bila mogla, bi bila šla ponosno tja, saj je v spominskem parku Teharje tudi veliko mojega prizadevanja. In bi doživela javno osramotitev pred več sto ljudmi! In kaj bi bila mogla storiti na licu mesta? Šla gor in zanikala laži? No, prav gotovo ne bi bila reagirala, ker se ob grobovih ali simbolnih znamenjih smrti – po nenapisanem zakonu pietete – ne smejo razčiščevati spori med živimi. Zato je Stanovnikovo lažnivo politično razčiščevanje na Teharjih dvakratno zavrženo dejanje!
Gospod Stanovnik pa ni zavrgel le mene osebno, temveč tudi druge, najbolj delovne in zaslužne člane Komisije Vlade za ureditev zamolčanih grobišč v prejšnji (pod Drnovšek/Ropovo vlado) sestavi: poimensko zgodovinarja dr. Mitjo Ferenca in policista Pavleta Jamnika. Dr. Mitja Ferenc pa se je tri leta tudi štirikrat na teden podal na teren in iskal prikrita in zamolčana grobišča, spraševal ljudi, delal zemljevide, (njegova je zasluga, da danes vemo, da je teh grobišč 400 in več!), naredil najbolj pretresljivo razstavo doslej pri nas, že omenjeno razstavo Prikrito in očem zakrito, s katalogom, itd; Pavle Jamnik pa se že leta trudi najti krivce in priče takratnega dogajanja celo ob nejevolji predpostavljenih – in to brez pomoči tistih, ki bi mu še posebej lahko in v moralnem smislu celo morali pomagati! Ne le partijske, tudi domobranske priče so se – recimo lepo – »umaknile« v nevednost. Kar je sploh bilo narejenega na tem področju, sta storila ta dva ( s sodelavci, seveda), pa prejšnji predsednik Komisije Peter Kovačič Peršin, ki jo je tokrat v Zavezi še kar dobro odnesel, saj se je – poimensko neidentificiran, enako kot krščanski demokrati s Peterletom na čelu – znašel v »rubriki« tistih, ki »izhajajo iz Revije 2000, v kateri so delovale in pisale prodane duše« (izjava gospoda Tineta Velikonje). Torej moralno diskreditiran, zavržen. Od državnih uslužbencev naj omenim le nekdanjega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve mag. Franca Žnidaršiča, ki je storil, kar je bilo sploh mogoče, da je Komisija v okviru možnosti naredila skoraj vse, kar je bilo doslej narejenega na področju urejanja grobišč. Vsi skupaj pa smo s strani gospoda Stanovnika deležni popolnega zanikanja, češ da iz vsega »ni bilo nič in nikoli ne bo nič«. To pa je gospod Stanovnik govoril pred veličastnim spomenikom – največjim spomenikom v Sloveniji sploh – posvečenem likvidiranim domobrancem!







Podpisana pa sem doživela še osebne diskvalifikacije.
Ne drži, da »spornosti« v mojem govoru ob odprtju razstave Prikrito in očem zakrito v Ljubljani ne bi bil nihče »opazil«, kakor je na Teharjih zatrdil gospod Stanovnik! Takoj sta jih »opazila« gospod Anton Drobnič in sam gospod Stanovnik, ki je takoj po otvoritvi razstave za POP TV dejal, da Spomenka Hribar »nima legitimacije, da bi imela govor na taki razstavi«. Lahko bi rekla, kdo pa ima to legitimacijo, če ne moja malenkost, ki sem v Sloveniji »denuncirala« takrat aktualno partijsko sektaštvo (1979), in v letu 1984 prva pri nas »denuncirala« povojne partijske likvidacije s pravim poimenovanjem: zločin, pa »denuncirala« zamolčevanje domobranskih grobišč, zahtevala pravico do groba in pietetno obravnavo teh žrtev, postavitev obeliska za vse vojne in povojne žrtve – ob tem, ko so bili (ste bili! ) domobranci tiho; niti eden me ni podprl! Niti v pismih bralcev! Ko so mi očitali, da lažem, da se pomori sploh niso zgodili, tako da že sama nisem bila več gotova, kaj sploh je res, ni bilo nikogar od vas, ki bi bil rekel: res je bilo! Prvi, ki je – zgolj posredno – potrdil, da so se likvidacije sploh dogodile, je bil Zoran Polič, ko je tedaj v Dnevniku zapisal nekaj o »nesrečni usodi domobrancev«.




Niste se zavzeli za pietetni odnos, za spomin na svoje nekdanje tovariše, niste se zavzeli za ureditev njihovih grobišč!
Tudi niste aktivno sodelovali pri sesutju komunističnega sistema tedaj, ko je bilo to še res nevarno; po vaših lastnih izjavah še svojih spominov niste pisali … Pa saj vam tega niti ne morem in nočem zameriti, ker skušam dojeti strah, ki ste ga preživeli in ker skušam spoštovati vaše trpljenje – toda prestano trpljenje in v kosti zalezeni strah vam ne daje nikakršne legitimacije, da pa zdaj, ko ni več nevarnosti, zavračate vse, kar je naredil kdo drug, kar smo naredili mi, mlajši (od katerih nas je kar nekaj, ki smo že krepko sredi starosti)!


Mene so tedaj, ko je leto in pol zdržema trajalo zavračanje mojega »denunciantstva«, branili nekdanji partizani in celo komunisti, pokojni Milan Apih, dr. France Bučar. In mlajši, prijatelji: dr. Andrej Inkret, dr. Dimitrij Rupel, Manca Košir, Samo Resnik; tudi Ivo Žajdela. In seveda Niko Grafenauer s celotno ekipo Nove revije, pa nekateri kolegi na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, predvsem takratni dekan, pokojni dr. Peter Klinar, dr. Jan Makarovič, dr. Peter Toš, dr. Zdenko Roter, Matjaž Maček – pa še kdo, toda javno nihče z domobranske strani!


Še zase niste nič storili! Ko sva bili z gospo Alenko Puhar marca 1991 v Buenos Airesu, naju je na pogovor povabila skupina domobrancev. Na najino začudenje so začeli pripovedovati, kako je bilo, kako se je začelo, kako je potekalo, kdo je edino kriv … . Ko sem vprašala, čemu to, je nekdo odgovoril, da naju poučujejo zato, ker da sva z drugega, nasprotnega brega. Tako nekako kot sovražnikovi poslanki … . Tedaj sem udarila po mizi, da so zažvenketali kozarci, in rekla: »Prmejduš, jaz si pa tega ne dovolim, da bi pri petdesetih letih kot dve šolarki morali poslušati lekcije iz zgodovine! In za domobrance sem naredila več, kot ste vi sami zase«. Bili so presenečeni, ja, so pa pošteno potrdili, da je to res. Isto velja za vas! Razlika je le v tem, da sem tam reagirala takoj, doma, tukaj pa sem od objave članka Zaustaviti desnico do danes, torej skoraj štirinajst let molče prenašala vse diskvalifikacije, vsa podtikanja in zlonamerne interpretacije mojih stališč in to ne le v Zavezi, temveč v Družini, v Slovencu, v Delu, kjer koli ste jih lahko objavili. Pa šikane po telefonu, pa anonimna zmerjaška pošta! In grožnje! Vse to ste če ne inicirali, pa vsaj inspirirali; to vem po tem, ker je vsakemu vašemu napadu name, kjer koli že je bil objavljen, sledila množica nadlegovalnih dejanj s strani vaših somišljenikov. Toda to, da je svoj napad name na podlagi falsifikata gospod Justin Stanovnik po govoru v Teharjih še objavil v Zavezi – ko bi se bil vendar lahko še enkrat prepričal, kaj sem zares rekla – to je šlo pa čez mejo! Tega ne morem več prenesti molče!









Krivičnost Stanovnikove diskvalifikacije moje malenkosti je razvidna še posebej, če upoštevate, da se v resnici že več kot četrt stoletja zdržema prizadevam za pietetni odnos do vseh mrtvih, se pravi še posebej do domobrancev, ki so bili in ker so bili zamolčani, da si prizadevam za ureditev njihovih grobišč z javno besedo več kot dvajset let, konkretno v Komisiji pa od njene ustanovitve leta 1990; da sem bila v sporu z Liberalno demokracijo oziroma z njeno koalicijo zaradi teh vprašanj skorajda vse obdobje njihovega vladanja. Mene primerjati z nekom iz advokatske pisarne, ki brani zločinca, je najmanj, kar lahko rečem, neverjetno, nerazumno. Nikoli, prav nikoli nisem branila zločincev! Ne rdečih in ne belih. Ne belih in ne rdečih!
Vendar ko vam zdaj odgovarjam, ne delam tega zato, da bi poudarjala svoja prizadevanja – o meni in vas, o vseh nas bo slej ko prej podala oceno zgodovina – gre mi za resnico, za dejstva. In za premislek: čemu vse to ? Zakaj, čemu delati za svoje sovražnike tiste, ki – če že menite, da nis(m)o bili uspešni po vaših merilih – s(m)o se vsaj trudili, da bi končali našo tragično shizmo in začeli živeti bolj spravljivo, bolj človeško?! Zakaj zavreči vse, kar »ni naše«? Prav to počnete, žal! In potem jamrate, da je Zaveza osamljena! Kakšna pa naj bo, če vse odrivate od sebe?

Glede na to, da je gospod Stanovnik podal prav nasprotno interpretacijo mojih dejansko izrečenih besed, ki dobijo svoj polni pomen v kontekstu, v katerem so bile izrečene, in glede na to, da objavljate govore ob proslavah v Teharjih in drugod, vljudno, prav lepo prosim, objavite tudi oba moja govora ob odprtju razstav, ki ju prilagam! (Če je vse skupaj predolgo za eno številko, objavite v dveh!) Tako si bodo vaši bralci lahko sami ustvarili svojo sliko o mojih stališčih in spornih interpretacijah. Navsezadnje sta – tako kot drugi – oba govora tudi že zgodovinsko gradivo, dokumenta nekega časa.