Avtor: Franc Kvaternik

Nova Slovenska zaveza v celoti podpira stališče Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Dante Alighieri je že pred davnimi stoletji napisal:
Njegovo lice milo je, domače,

Na zunaj vse izdaja poštenjaka,

Telo, ki nosi ga, pa je od kače.

(D. A. Pekel, 17. spev)

Ko se nam neprestano obnavlja spomin na nedoumljivo apokaliptično stanje leta tisoč devetsto petinštirideset, razumsko nikakor ne moremo dojeti, da je bila to resničnost. In vendar je bila. Kruta razčlovečenost je pustila sledove krvi in kosti po vsej domovini, na znanih in neznanih krajih, v jamah in zakotjih. Žrtvam, tudi preživeli so to bili, je zaprla usta, kakor da ne znajo več govoriti. Samo zaprta usta so bila njihova rešitev.
Spominjam se hoje s svojim očetom po gozdu, kakšno uro hoda od gradu Snežnika, ko sva šla na dnino. Bilo je v času, ko je oče že odslužil svojo raboto kot kaznjenec. Ob gozdni cest je tam znana jama Kozlovka, kjer so imeli tovariši leta 1943 kaj lahko delo, saj so menda (tako se je govorilo) kar s kamiona metali napol mrtve vaške stražarje v globino, ki je tik pod cesto v poševni globeli. Prav nad jamo so ljudje brez vesti in sramu postavili klop za počivanje. Ko sva prišla mimo, mi je dejal: »Pojdiva naprej od tu, da ne bova motila pokojnih.« Od tistih dijaških let me spremlja tesnoba, kakor da sem kriv, ker sem živ. V jami so še vedno kosti mladih fantov, ki se jih ni dotaknil še nihče. Še vedno, pol stoletja za tem, jih nihče še ni pokopal, še vedno nimajo dostojnega groba. Nekateri, danes že pokojni, so govorili, da je še več takih jam, ki jih niso nikoli našli ali se jih niso upali niti iskati. Govorice so se širile po koncu revolucije, ko so »zmagovalci« vsem, ki so o tem kaj vedeli, prelepili usta z lepilnim trakom, ki je izjemne kvalitete in opravlja funkcijo vse do današnjega dne. Pričakovali bi, da bo po končanem mrtvoudju v samostojni državi lepilo popustilo in da bo organ za govor spet opravljal svojo vlogo, ki mu je bila dana od Stvarnika. Ni se zgodilo nič takega. »Kultura« molka in laži še vedno traja in traja, le drobci resnice polagoma curljajo v zavedanje, da so bili v tistem času storjeni nečloveški zločini in da je vsa naša, sedaj samostojna država, posejana z gomilami po dolgem in počez. Še vedno smo napol v Dantejevem Peklu, komaj se bližamo Vicam.
Le kos neba smo zrli s tega kraja,

A zvezde, gledane iz te kotanje,

Bile so večje, lepšega sijaja.

(D. A.., Vice, 27. spev)

Raja še nismo ugledali, čeprav so vrata priprta. A da bi narod stopil vanj, se morajo povsem odpreti.



(D. A., Raj, 132. spev)

Pogoj za normalnost bomo dosegli šele takrat, ko bo premagana kultura laži (laž ni kultura!) in jo bo zamenjala kultura resnice in obžalovanja (to je kultura!).
Če prelistamo duhovno zgodovino Evrope od antike naprej, šele ugotovimo, kakšno barbarstvo smo preživeli v polstoletni zgodovini, še posebej v odnosu do mrtvih bratov, sosedov, sodržavljanov, do soljudi. Če izpostavimo samo antično Grčijo z velikani duha – Platon, Aristotel, lahko spoznamo našo pritlehnost. Ni nam treba stopati po Rimski poti (René Brague), da bi spoznali veličino civilizacijskega duha humanosti, etičnosti, tolerance, dialoga. Ta je pristen v Evropi, izpričan že dve stoletji. Bil pa je prekinjen z zakarpatskimi demoni, ki so zastrupili še pol Evrope in tudi naše revolucionarje. Rezultati te demonske ideologije pa so v slovenskih gozdnih jamah, jaških, rovih in gmajnah ter še danes, po petnajstih letih samostojne države, neoznačeni.
Ta čas se zdi, da smo vendarle nekako bolj sproščeni, saj je uradna komisija, ki ima naročilnico oblastnega organa, zaznamovala 420 lokacij po vsej naši deželi. Zaslutili smo civilizacijski napredek. Trenutna oblast je celo pridobila natečajni predlog za obeležitev smrti na posameznih krajih. Dogodil pa se je nov cinizem. Izbran je bil postmodernistični predlog – količek, ki je samo forma, brez duha in pomenske pričevalnosti, da se je tu, na tem kraju nekoč zgodil zločin (-). Torej toliko je v naši kulturi vredno človeško življenje. V naši zavesti se spet pojavljajo grška obeležja žrtev (mrtvih), rimske nekropole srednjeveški in kasnejši mavzoleji in grobnice ali posamezni grobovi, in ne nazadnje Plečnikovi spominski pomniki. Na vseh teh je napisano ime ČLOVEKA ali skupine, skupaj z letnicami, in če so žrtve, je navedeno, zakaj so darovale svoja življenja in za kakšne cilje so se zavzemale. Natečajna komisija je izbrala samo »količek«, ki je popolnoma nem, kakor mejnik dveh parcel. Tisti, ki so te natečajne količke razglasili za primerne, niso razmišljali o kategorijah vesti, o smislu duhovnega bivanja, o idealih družbene zavesti in tudi o smislu darovanja. Take izbire je zmožna samo nekultura.
Pri Novi Slovenski zavezi se zato zavzemamo, da iz polstoletne teme spet stopimo v območje svetlobe, vsaj v odnosu do mrtvih. Čeprav zgodovina še ni napisana, pa zdaj vemo, da se je neki lažni mit zrušil v svoje nasprotje, zato smo dolžni kot civiliziran narod zabeležiti vse žrtve na farnih ploščah, vendar te nimajo enotnega sporočila. Predlagani količki pa so naravnost žalitev za vse žalujoče in narod kot celoto. Zato predlagamo:
1. Tisoči žrtev si vsekakor zaslužijo neko centralno stavbo kot mavzolej (gr. mausoleion) oz. kostnico (karner) na primernem centralnem kraju, kjer je bilo darovanih največ žrtev. Ne predstavljamo si kake megalomanske gradnje z renesančnim izobiljem. Za vzor bi lahko vzeli preproste zgradbe starih romanskih karnerjev (kostnic), ki so jih gradili naši predniki na pokopališčih. V njih so shranjevali iz pietetnih razlogov in tudi kot simbolno sporočilo o človeku in njegovi minljivosti, človeške ostanke (kosti iz prekopanih grobov). Še obstoječe kostnice v Sloveniji se nam zdijo primeren zgled po vsebini (Libeliče, Jarenina, Gorenji Mokronog – vse 13.–14. stoletje), v arhitekturnem sporočilu pa naj se izražajo v jeziku našega časa. Izven našega prostora bi za primer lahko vzeli Verdun v Franciji s kostnico padlim (na obeh straneh), kjer so posamično poudarjene celo narodnosti s svojimi verskimi simboli. Ob tem centralnem objektu naj bi bilo možno opravljati spominska slavja ali občasne prireditve, zato bi bilo potrebno urediti tudi zunanji prostor za večje število prisotnih.
2. Za krajevno bolj zaokrožena okolja, z velikim številom žrtev, ki si želijo imeti svojce v bližini, predlagamo manjše kostnice, ki naj bi bile v nekem arhitekturnem soglasju s centralno stavbo in v sorazmerni velikosti glede na število žrtev.

Avtor slike: Iz knjige Romanika v Sloveniji Marjana Zadnikarja

Opis slike: Kostnica v Libeličah. Iz knjige Romanika v Sloveniji Marjana Zadnikarja

3. Namesto »količka«, ki je ponižujoče znamenje, predlagamo neke vrste stelo (nagrobnik), ki že s svojo simbolno govorico dostojno sporoča mimoidočemu, da se je na tem mestu zgodilo nekaj posebnega, napis pa naj mu pove, kaj se je v resnici zgodilo.
Predlogi, ki smo jih tukaj navedli, pomenijo globoko nestrinjanje s predloženimi rešitvami. Samo razmišljanje v tej smeri se nam zdi kolikor toliko primerna oddolžitev za vse nedolžne žrtve tiste strani slovenskega naroda, ki nikakor ni mogla sprejeti v svoj program komunistične ideologije, ki se je kasneje uresničila s tolikimi žrtvami in slovenski narod dobesedno iztrgala iz tisočletnega evropskega kulturnega območja.
Navedki iz Dantejeve Božanske komedije so v prevodu dr. Andreja Capudra (Trst 1991)