Avtor: Tine Velikonja

Trinajstim spominskim ploščam z 918-imi imeni, ki smo jih bili leta 1997 postavili na Ljubljanskih Žalah, sta se lani pridružili še dve s 150-imi imeni. Tako je dobilo 1068 ljudi, ki so stalno ali začasno prebivali v Ljubljani ter umrli nasilne smrti v času vojne in revolucije, pravico do javnega imena. Spomenik je dokaz, da je mogoče rešiti vsako, na videz še tako nerešljivo nalogo, če sta le prisotna volja in znanje. Zbrati toliko imen v Ljubljani, v kateri se je v pol stoletja število prebivalcev povečalo za štirikrat, od prvotnih ljudi pa ostala le peščica, je bil pravi podvig. Za vsako od 23 ljubljanskih župnij smo imenovali odbore, nato pa z detektivsko vztrajnostjo in matematično natančnostjo zbirali in odbirali imena. Edina dediščična, na katero smo se opirali na začetku, je bilo tristo imen v Beli knjigi, pa še zanje se je izkazalo, da niso zanesljiva. Na seznamu so bili vsi, ki so bili maja 1945 vrnjeni s Koroške, ne oziraje se na to, ali so bili umorjeni ali pa so preživeli. Obstaja tudi seznam »Ž« notranjega resorja MLO Ljubljana z imeni ljudi, ki jih po maju 1945 ni bilo več v Ljubljani, ker so bili pobiti, kasneje pa smo ugotovili, da se nanj ne moremo popolnoma zanesti. Nekaj je bilo napisanih tudi takih, ki so emigrirali in se na videz izgubili v svetovnem morju. Tako daleč smo šli, da smo obiskali vsa ljubljanska pokopališča, pregledali nagrobnike in izpisali imena, za katera se je dalo sklepati, da spadajo v našo skupino »pogrešan 1945, + 1945« in podobno. Seveda so s tem prišli na prvotni seznam tudi umrli ob bombardiranju marca 1945 in celo nekaj padlih partizanov. Skratka, gradivo je bilo treba preveriti, izpiliti in obrusiti. Bili so srečni časi, vse nam je šlo na roke, živahnost in pridnost članov ožjega odbora, ki jim ni bilo žal ne časa ne stroškov, naklonjenost svetokriškega župnika Antona Rojca, ki nam je odstopil prvorazredni prostor zraven Plečnikovih Žal, arhitekt Franc Popek, ki je posrečeno povezal estetiko in funkcijo ter mojstrstvo in solidnost kamnoseškega podjetja Kunovar, ne nazadnje tudi radodarnost ljudi, ki so nam pomagali, da smo zbrali do 23 milijonov tolarjev, kolikor je spomenik stal. Blagoslovil ga je škof Jože Kvas, eden od slavnostnih govornikov je bil Dimitrij Kovačič, vodilni mestni politik in tako naprej. Skratka, na slovesnosti ob odkritju farne spominske plošče na Ljubljanskih Žalah smo plavali od zanosa in sreče.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Knjige Mirko Kambič

Potem pa se ti pojavi Spomenka Hribar, kot mrhovinar brklja po imenih, nazadnje pa zmagovito potegne na dan imeni Leona Rupnika in Lovra Hacina, uperi vanju svoj pravičniški prst in zakriči: »Držite tatu!« Da se po tistem še ni spreobrnila, dokazuje stavek v sedanjem pismu, ki ga citiram: »Ob tem lahko rečem le to, da je škoda, da postavljalci spomenika (na Žalah) in farnih plošč niso sami razločili žrtve od storilcev.«
Mrtvi so vendar mrtvi in zaslužijo spoštovanje, ne glede na to, kaj so bili in kako so umrli. Da gospa niti danes ne prizna, da je zagrešila grdobijo, in ji ne pade na misel, da bi se opravičila, mi je žal. Tako se vendar ne dela! Saj bi se po njeni praksi tudi mi lahko obregnili ob grobnico narodnih herojev pred Narodnim muzejem, na kateri so med drugimi napisana tudi imena zločincev, kot sta Kardelj in Kidrič, tako hudih, kot še niso tlačili slovenske zemlje. Imena so imena, pustimo jih na sarkofagu, zanima me pa vseeno, kako da gospe Hribarjevi ne pade na um, da bi svetovala njegovo preselitev na Žale. Ko je že tako vroča od čistunskega ognja, zakaj ne pomete po ljubljanskih ulicah, kjer po hišah imena vosovskih morilcev kar mrgolijo?
Še enkrat, mrtvi zaslužijo polno spoštovanje. Osebno me je prizadelo pisanje Hribarjeve še huje, ker je na ljubljanski plošči napisan tudi moj oče. Obsojen je bil kot vojni zločinec, ustreljen na strelišču ob Dolenjski cesti in kot poginula žival tam zakopan. Ponavljam, še danes, petnajst let po uvedbi parlamentarne demokracije, se njegov status ni spremenil, tak pa po mnenju Hribarjeve nima pravice do javnega imena!
Pa se vrnimo k Leonu Rupniku in Lovru Hacinu! Nikdar nismo trdili, da je Rupnik čist kot solza, pisali smo celo, da je sporen zaradi neprevidnih izjav, nikakor pa ne zaradi dejanj. A nagrobnik ni sodni tribunal. Na ploščo smo ga napisali zavestno. Umrl je na protikomunistični strani in nima groba. Nismo in nimamo pravice, da bi mu kratili osnovno človekovo pravico biti simbolično pokopan s svojo mrtvo vojsko vred, in to zaradi smešnega strahu pred hudobnim jezikom kake Hribarjeve? Naši prijatelji v Clevelandu so bili celo zahtevali, da ga moramo napisati na vrhu in to z večjimi črkami kot druge, pod tem pogojem so bili pripravljeni prispevati denar. Nič nam niso dali, obenem pa nam še danes niso odpustili in prav zato zamrznili stike z nami, ker smo njihovega generala »strahopetno skrili« v kopico drugih imen.
Hacin je bil upravnik ljubljanske policije, tako politične kot redarstvene. Njegova naloga ni bila samo, da v času okupacije nadzira ljubljanski promet, ampak tudi, da poskrbi za kurje tatove in druge tolovaje, kamor so seveda spadali tudi partizani in vosovski likvidatorji. Prav nič mu niso mogli očitati na procesu, ni se sadistično izživljal nad svojimi žrtvami, ni odrejal množičnih pobojev in z ničimer se ni okoristil. Obsojen je bil na smrt, sodba je bila izvršena, truplo pa odpeljano neznano kam. Kaj naj bi po mnenju Hribarjeve napravili z njim? Prav posrečen je bil izid ankete, ki so jo sprožili Samo Bevk in drugi poslanci takratne vladajoče koalicije. Vprašali so namreč odgovorne službe zahodnih držav, kdo skrbi za grobove njihovih »kolaborantov« in če je to država. Odgovori, ki so jih prejeli, so bili vsi po vrsti enaki, da država tega ne počne, pač pa svojci. Nekaj časa so z prispelimi lističi mahali kot ponoreli, potem pa se v hipu unesli. Po tistem namreč, ko smo jim povedali, da kaj takega pri nas ni mogoče storiti, ker pomorjenih oz. justificiranih niso predajali sorodnikom, ampak jih zakopavali kar počez in je Slovenija en sam britof.
Hribarjevo boli tudi pisanje o »denunciantskem prstu«. Če bi kaj takega zinila iz šolske klopi, bi ji rekli, da špeca, temu, kar je naredila ona, pa ne moremo dati drugega imena kot ovadba, denunciacija. Grdo dejanje vsekakor, čeprav so ljubljanske plošče javno razstavljene in si jih vsakdo lahko ogleda. Tudi karikature Mohameda in islama so bile javno objavljene, in to v časopisu z nekaj desettisoč izvodi, do množičnih demonstracij in izgredov muslimanskih vernikov pa je prišlo šele štiri mesece kasneje. Takrat šele, ko so nanje s prstom pokazali imami na Danskem in jih nesli kazat vladarjem na Bližnji vzhod. Kazanje s prstom je poziv na linč. Na ljubljanskih ploščah so sesuli samo križ in razbili večno luč, nihče pa nam ne more zagotaoviti, da bo ostalo samo pri tem. Za zgled bi ponudil prispevek Antona Podgorška, ki se zagreto oglaša v Delu in ga uredništvo neskrupulozno in ubogljivo objavlja, pa naj piše še take neslanosti. Med drugim je natisnilo njegov protest, ker je TV namesto rokometne tekme prenašala posvetitev škofa Jamnika. V sobotni prilogi Dela (4. 3. 2006, 29) omenjeni gospod oziroma tovariš svari pred Zavezo, ki je po njegovem »tipična postdomobranska revija«, kaže s prstom na »Rožmanov proces« Tamare Pečarjeve, postreže z lažno zgodbo, po kateri naj bi Rožman v ljubljanski stolnici pozival ljudi, naj ovajajo kar počez, zaključuje pa z zahtevo »da bi morala slovenska vlada že v kali zatreti vse opisane pojave zgodovinskega revizionizma«. Ta »v kali zatreti« je seveda domislica, ki jo je pisec pobral v navdihu in se mu zdi nad vse posrečena, v meni pa vzbuja asociacije na Kočevski Rog, Hrastniški hrib in Srebrenico. Ker se Podgoršek sklicuje na druge in nam servira vichyjsko Francijo, bi mu svetoval, naj se sprehodi po pokopališču Montmartre v Parizu. Zanesljvo mu bo padla v oči velika grobnica iz črnega granita, ki ima na krovni plošči napisano ime: Pierre Laval 1883–1945. Morda mu je bližji Dunaj. Ko bo nakupoval po Mariahilfer Strasse, naj vstopi v Stiftskirche. Na levi strani ne bo mogel spregledati skoraj meter visoke plošče: Alexander Löhr 1885–1947. Pa je bila pri nas čisto druga situacija in nudimo našim žrtvam medvedjo uslugo, kadar jih tlačimo v isti koš.
No, pa še o prestrašeni Cerkvi. Omenil sem že, da ni bilo težav pridobiti škofa Kvasa, da je ljubljanski spomenik blagoslovil, po odzivih v medijih, ki jih je slovesnost sprožila, pa se mu kot garjevcu ogibata tako Rode in Uran. Za Vse svete vsako leto mašujeta v svetokriški cerkvi, gresta na pokopališče in se ustavita pri padlih za Slovenijo in duhovniških grobovih okrog škofa Jegliča, naših spominskih plošč pa se izogibata kot hudič križa. Sporočilo je jasno: Cerkev ne želi, da bi jo pretesno povezovali z domobransko bratovščino in njenimi mrtvimi. Podzavestno se boji celo tako nežnih reči, kot je svareči prst Spomenke Hribar. Prav zato se Cerkev obotavlja in nikakor ne najde pravega trenutka, da bi prišla na na dan z obvestilom, da je ljubljanska nadškofija vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki naj bi bila na procesu proti škofu Rožmanu kršena. Tudi Janša lani, ko je bila 60-letnica teharskega taborišča in tam državna proslava, ni povabil preživelih taboriščnikov, ne pavšalno in še manj osebno, naj se udeležijo proslave. Zato nas ni bilo.
Spomenki Hribar svetujem, naj se končno zresni. Ne more se sprenevedati, da je nihče nima za mar. Čeprav je fizično krhka, njen glas seže v deveto vas. Morda bo užaljena, če ji bom pridružil dva, ki spadata sicer v razred niže, so pa tudi njiju polna usta in jima javnost tudi takrat, kadar klatita najhujše neumnosti, ne zameri, Jelinčiča in Ruglja. Tako delujejo naši mediji. Besede preroka ali modrijana so zanje lanski sneg, za tisto pravo hočejo teater ali cirkus.