Avtor: Vanja Kržan

Ko sem se v meglenem zimskem jutru pripeljala iz ljubljanske megle na Gorenjsko proti Brezjam, je sonce vedno bolj brisalo meglo. Pogled mi je objel zasnežene vrhove Karavank in pred menoj Julijce s Triglavom, mogočnim očakom, ki že tisočletja zvesto varuje vso božjo lepoto pod seboj. Resnično, prava ‘podoba raja’.
Zavijem v Radovljico, ki me vedno prijazno sprejme kot častitljiva stara gospa, ki ji z obraza odsevata veliko notranje bogastvo in duhovna lepota, sad življenjskih preizkušenj. Tudi srce starožitnega mesteca je v stoletjih nakopičilo veliko bogastva in lepote, ki sama po sebi govorita o zgodovini. O trpljenju in preizkušnjah njegovih ljudi v obdobju nemške okupacije in revolucije – in to je tudi del zgodovine mesteca in okolice – mi je spregovorila petinosemdesetletna gospa Anica Zaletel roj. Resman. Z Radovljico je neločljivo povezana od svojega rojstva leta 1921; tudi družini njenega očeta Janka in matere Marije roj. Zupanc izvirata od tod.
Gospa Anica je v preteklih letih obogatila slovensko kulturno javnost s svojimi slikami na steklo in tako ponovno oživila ljudsko umetnost devetnajstega stoletja, ki žal izumira, podobno kot izumirajo bogkovi koti z živobarvnimi ‘tablami’ svetnikov, Matere božje in Srca Jezusovega , ki so bili našim ljudem v vseh časih priprošnjiki pri Bogu.
Po meščanski šoli v Lichtenturnu v Ljubljani jo je oče, ki je imel strojarno kož, trgovino z usnjem, usnjenimi izdelki in čevljarskimi potrebščinami – po domače se je reklo pri Ledrarju – vpisal na trgovsko šolo na Dunaj, ker se je zavedal, kako pomembna je izobrazba za njegove tri hčerke Minko, Anico, Majdo ter sinova Janeza in Joža. Ko je l. 1938 Hitler zavzel Avstrijo, je oče sklenil, da z visoko šolnino ne bo podpiral Hitlerjeve države in Anica se je vrnila domov. Brat Jože je študiral kemijo in ostal na Dunaju do aprila 1943, ko je bil vpoklican v nemško vojsko.
Anica si je zelo želela postati učiteljica, kot so bile njene štiri tete, materine sestre. Oče je bil zelo socialen človek, in ker je bila pred vojno velika brezposelnost, je odločil, da ima Anica kruh doma in ji ni treba odjedati zaposlitve učiteljicam brez službe.
S pričetkom vojne se je končala Aničina lepa mladost; končalo druženje s prijatelji in prijateljicami v Prosvetnem domu v Radovljici in v Krekovem domu na Jesenicah, končali igralski, pevski in telovadni nastopi in različne akademije. Mladi, ki jih je pred vojno mladostno zagnani in za dobro mladine vneti kaplan Jože Kunstelj združeval tako v Prosvetnem domu kot v Katoliški akciji, so se še nekaj časa sestajali brez svojega voditelja, ki je bil izseljen v Srbijo.
Poletnih počitnic v Resmanovi koči na Jelovici, kjer so preživljali nepozabne dneve prijatelji, sorodniki in znanci Resmanove mladeži – velikokrat se jih je nabralo do osemnajst – je bilo tudi za vedno konec. Resmanova mama, srce skupnosti, je bila vse poletje z njimi in je vselej poskrbela, da je na počitnice prišlo nekaj mladih, ki so bili ali sirote ali so živeli v pomanjkanju. Z njimi je preživljala poletne dneve in pazila, da so bili vselej zaposleni: pomagali so okoliškim kmetom ali urejali okolico koče. Ob večerih so se zabavali, pogovarjali in pomolili pred kamnitim znamenjem z Brezjansko Marijo ob koči, osvetljenim s sojem lučke.
Zlasti po kapitulaciji Italije se je Aničina družba nekdanjih prijateljev, znancev in somišljenikov še bolj zredčila. Sčasoma so bili po večini mobilizirani v nemško vojsko, drugi so se umaknili v partizane, mnogi so se pridružili domobrancem. Študent klasične filologije Ivan Hribovšek je v Anici videl poosebljeno dobroto in požrtvovalnost in do nje gojil posebno naklonjenost in spoštovanje. Kljub mladosti je pričel razbirati znamenja časov in pravilno ocenil, kaj je partizanstvo. Pridružil se je domobrancem z administrativnim delom v pisarni. Anici je pred odhodom na Koroško zaupal rokopis pesniške zbirke, naj ga hrani. Toda ponjo ga ni bilo nikoli. Iz kapele v Škofovih zavodih so tudi njega odgnali v mučeniško smrt.
Tako je gospa Anica Zaletel Resman edina ohranila skromno rokopisno zbirko. Če bi pesnika pustili živeti, ubit je bil pri 22 letih, bi se lahko razvil v enega vrhunskih liričnih pesnikov.
Podobno kot za vse Gorenjce, je bila tudi za Radovljičane nemška okupacija kruta. Izgnani so bili duhovniki, učitelji in uradniki, izseljene cele družine; polnil se je zapor v Begunjah, sledilo je streljanje talcev; lakota in revščina sta trkali na vrata domov.
»Žalostni smo bili nad zasedbo Nemcev, tudi čisto nemočni. Vsi radovljiški fantje, tudi moj mlajši brat Janez, ki je imel komaj sedemnajst let, so bili navdušeni nad prvimi gošarji, ki so po gmajni bolj pohajkovali in preizkušali orožje, kot pa se borili. Zanje so poleti in jeseni 1941 fantje zbirali orožje stare jugoslovanske vojske in ga nosili nekam na Jelovico. Prav kmalu so to izvedeli Nemci, ker je eden od fantov imel spisek orožja z imeni lastnikov. Listek je prišel v roke gestapu in pričeli so preiskovati domove osumljencev. Zdaj šele je Janez povedal očetu, da hrani puško. Oče mu je svetoval, naj jo vrže v gnojnico, ker bo v najkrajšem času postala neuporabna. Gestapovci so lepega dne prišli tudi k nam. Vse so nagnali pred hišo. S tesnobo smo jih opazovali: eden je prislonil lestev h ganku, splezal nanjo in z roko pričel tipati pod tramom. Nenadoma pričnejo padati nanj patroni … Janeza so takoj aretirali in odpeljali v zapor v Begunje.
Nekega dne sva s sestro Minko zvedeli, nekdo nama je prišel zaupno povedat, da so na travniku v bližini zapora ustrelili 30 talcev in da trupla že ves dan ležijo v travi. Med njimi je zelo verjetno tudi truplo našega Janeza. Takoj sve pohiteli tja. Bil je vroč in soparen dan. Grozen pogled na ustreljene talce, še bolj naju je groza, ko iščeva, katero truplo bi utegnilo biti Janezovo. Zagledava truplo fanta z rdečkastimi lasmi in večje postave, ki je ležalo na obrazu. Res, to bi bilo lahko Janezovo. Uspelo ga nama je nekoliko obrniti, téžko je bilo in zelo sva hiteli, da naju ne zalotijo. Kamen se nama je odvalil od srca. Obraz ni bil Janezov, tudi postava je bila večja kot njegova. Torej Janez še živi!
Minevali so dolgi tedni, preden so ga izpustili. Neke noči so ga gestapovci prignali domov. Zahtevali so, da vzame boljše čevlje, ker gre z njimi na Jelovico. Še kos kruha smo mu odrezali in pol suhe klobase poleg. Na Jelovici naj bi Nemcem pokazal, kje so partizanske postojanke. Vedel je za nekatera mesta, toda delal se je nevednega. Ves čas je moral hodili pred njimi, da bi bil v primeru spopada ustreljen prvi. Nemci so imeli s seboj zemljevide in pse, ki so izvohali postojanko: na ugaslem, a še toplem ognjišču je bil kotel z golažem. Partizani so se še pravočasno skrili. Kaj bi bilo, če bi jih presenetili! Janez se je vrnil čez tri dni, zbit in sestradan. Nemci so ga pustili nekje sredi hoste blizu Nemilj. Lahko bi ga tudi ustrelili. Če bi slučajno naletel kje na gošarje, bi to storili oni. Odtlej je živel v stalnem strahu pred enimi in drugimi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Resmanova družina – Anica je druga z leve

Kljub temu rodoljubni radovljiški fantje niso mirovali. Spontano so se sestajali pomladi in poleti 1942 zdaj pri enem, zdaj pri drugem in se pogovarjali o odporu in načinu pomoči gošarjem. Bili so proti izzivanju partizanov, ker so že poznali hude povračilne ukrepe Nemcev. Enkrat so se sestali pri Trelcu, po domače Vahtarju (hiša je stala na mestu, kjer je sedaj tržnica). Ob Slavku Trelcu, ki je bil znan Sokol (za komuniste takrat niso vedeli), so se zbrali še Vinko Berce, Ivan Jauševec, Edi Gnilšak, Stane Božič, moj brat Janez Resman, Ivan Hribovšek, Milan Kokalj, Zvonko Savnik in Anton Wagner. Ivan Jauševec po rodu ni bil Radovljičan. Prišel je nekje s Ptujskega polja; doma je bilo veliko otrok, v Radovljici pa je dobil možnost, da se izuči za frizerja. On je prinesel s seboj na ustanovni sestanek razpelo, dve sveči in slovensko zastavo. Po političnem prepričanju je bil krščanski socialist. Ko so vse pripravili za slovesno prisego, je Slavko Trelc, ki je sestanek organiziral, prvi prisegel z dvignjeno pestjo. Razpela in sveč ne potrebujejo, je odločila njegova dvignjena pest. Fantom se je prisega brez Boga zdela prazna, zato niso prisegli. Še naprej pa so pomagali gošarjem z zbiranjem pomoči. Ko je bil Ivan Hribovšek dijak gimnazije v Beljaku, je s papirjem oskrboval partizanske tiskarne. Resmanovim so se prezebli gošarji smilili, in veliko so jim napletli, mnoge so obuli.
Čez nekaj dni so Nemci poslali Trelca v Dachau. Tam je med taboriščniki imel visok položaj. Ko se je ob koncu vojne vrnil živ in zdrav, je takoj postal tajnik na občini. Nekaj časa po internaciji Trelca so Nemci deportirali tudi Jauševca.« Tako se nekaterih dogodkov v prvih dveh letih vojne spominja gospa Anica Zaletel.
Pa prisluhnimo še njeni dobri znanki, tudi Radovljičanki, petindevetdesetletni Mili Zupan, kako se ona spominja začetkov vojne. Pred leti je o tem zapisala: »Najhuje se nam je zdelo, ko so pričeli Nemci naše ljudi zapirati in tudi streljati. Tega res nisem mogla prenesti. Pa kaj moreš narediti, če ti ni všeč, vsakega gospodarja moraš vsaj za silo ubogati. Že leta 1941 so šli prvi fantje v gmajno. Med njimi tudi Nace, brat mojega moža. Prinesel mi je konček črnega blaga in naredila sem mu kapo, preden je odšel v goščo. Takrat so rekli taki čepici triglavka. Vse lepo in prav se nam je zdelo, da so fantje šli reševat domovino. Kofčarjev Francelj iz Predtrga je prinesel k nam na stanovanje listke zelene barve v velikosti 15 cm dolžine in 8 cm višine. Vsako jutro preden sem šla na delo, sem jih počasi razmetala po Radovljici. Gotovo jih je bilo tristo po številu. Rekli so, da so za propagando.
Ne vem, kaj je bilo fantom, da so se začeli prepirati sami med seboj in se tudi pobijati. Rečeno je bilo, da so gošarji pobijali gošarje. Vem, da je šel na Jelovico dr. Slivnik, ker je tam ležalo 40 trupel in je vse te fante, mrtve seveda, polil z lizolom in potem so jih kar tam pokopali. Tudi v dolini so začeli delati škodo. Remicevo družino so izselili Nemci. Pred vojno so delali vrtne stole in mize. Gošarji so požgali skladišče in ubili novega gospodarja Matersdorfarja, po rodu Avstrijca, ki je imel osem otrok. Zato so Nemci iz Begunj pripeljali talce in jih nasproti Remiceve hiše ustrelili. Bilo je 19 moških in ena ženska. Vse ustreljene so peljali v Mošnje. Štirih fantov niso ustrelili tam in so morali v Mošnjah zunaj pokopališča izkopati jamo in zmetati vanjo mrtve. Potem so ustrelili še njih.
Najstrašnejše se mi je zdelo, ko so naši borci zvabili mlada dekleta, npr. Simono Ramovš. Naročili so ji, naj prinese od doma čim več zlata, da se bo v gmajni poročila s Podnošarjevim Jožom. Kaj so z njo počeli, ni za napisati. Njena mama, Bogatajeva Lojzka por. Ramovš, je od žalosti umrla v dvainpetdesetem letu. Še in še bi se o tem lahko pisalo, to pa bi bila cela knjiga. Bilo je res grozno, kdor ni bil navzoč, si ne more misliti, kako je bila vojska grda z obeh strani.»
Zakaj je postala tako grda tudi s strani gošarjev, pa takrat ljudje še niso vedeli, ker niso razumeli, da gošarji bijejo boj za komunizem in oblast; še manj so se zavedali, da postajajo za komuniste nevarni tisti domoljubi, zbiralci pomoči za gošarje in sovražniki Nemcev, ki na sestanku pri Trelcu niso prisegli z dvignjeno pestjo.
To nam postane bolj jasno, če preberemo stavek iz poročila sekretarja in kasneje politkomisarja KPS za Gorenjsko Lojzeta Kebeta z dne 21. septembra 1942 Centralnemu komiteju KPS o političnem in vojaškem položaju na Gorenjskem. Vemo, da je Centralni komite KPS ves čas poosebljal Edvard Kardelj: k njemu so se stekala vsa poročila, od njega izhajali vsi ukazi. L.Kebe med drugim sporoča: »Bela garda je začela organizacijsko precej močno delovati. Najbolj agilni so v vaseh pod Kamniškimi planinami, v Radovljici in v Škofji Loki. »
V poročilu 1. oktobra se Kebe pohvali. »Politično delo se je pojačalo po vsem Gorenjskem. Tudi nove partijce bomo v kratkem sprejeli v stranko. Zvez imamo tudi po drugih trgih in vaseh vedno več.« Takoj nato, že 14. oktobra, je Kardelj v poročilu Kebetu določil tovariše za vodilno trojko na Gorenjskem in za voditelja postavil Kebeta. Dal mu je tudi veliko navodil. Poglejmo le nekatera: »Uporno delujte na tem, da ustvarite vsaj najosnovnejši zarodek partijske organizacije na celem terenu…Morate se zavedati, da bomo brez tega kasneje postali igrača kontrarevolucionarnih sil…Na Gorenjskem nimamo dovolj močne partijske organizacije na terenu, ki bi mogla organizirati pomoč ljudstva na terenu za naše partijske čete…Vrzite na teren še nekaj kadrov…, da so pri partizanih kot osnovni bazi, odtod pa stalno odhajajo na teren. Na terenu naj bo osnovna dolžnost naših partijskih delavcev, vzpostavljati predvsem mrežo zaupnikov OF, okrog katerih naj se postopno zbirajo terenski odbori…«
Ti ukazi Edvarda Kardelja so se začeli izpolnjevati jeseni in pozimi ¹⁹⁴²⁄₄₃. Spomladi 1943 je postal predsednik odbora OF v Radovljici pečar Stane Bertoncelj, sin copatarja in čevljarja iz Ljubnega. Poročen je bil s pletiljo Maro roj. Jurkovič, po domače Fajfarjevo, hčerjo kajžarjev iz Radovljice. Odbor je bil izdan, zato sta skupaj s še enim aktivistom pobegnila na Jelovico in postala borca Jelovške čete Cankarjevega bataljona in nato Prešernove brigade. To izvemo iz knjižice ‘Ko sva bili še čisto majhni’, ene od njunih hčerk Stanislave Borovšak.

Dobrota – sestavni del naše medvojne zgodovine

Večje bogastvo kot podobarstvo na steklo in ohranjena Hribovškova pesniška zapuščina in korespondenca predstavlja srčna dobrota gospe Anice, ki jo je sprejela kot dediščino svojih staršev.
Njena mama je bila že pred vojno predsednica Vincencijeve družbe v Radovljici in pomagala družinam z več otroki ali sirotam brez staršev. Oče je z mnogimi dejanji pokazal svojo skrb za socialno pravičnost. Ko je za oba sinova pri trgovcu kupil blago za plašča, je ostanek nekaj metrov pustil pri krojaču, da je ta sešil plašče še za sinove družine brez očeta. Mama je pošiljala denar župniku Čolakoviću za gradnjo nove cerkve v Zjumu na Kosovu; oče je pri veziljah naročil mašni plašč za duhovnika Srečka Hutha, po vojni pa je notredamski sestri iz Lichtenturna, ki je ostala brez vsega, oskrbel civilno obleko in ji poslal denar za kurjavo. Njuna pomoč je bila vsestranska in raznolika. V težkih letih vojne in še nekaj časa po njej so Resmanovi po svojih možnostih pomagali vsakomur, ki je bil pomoči potreben. Pri njih sta že pred vojno našla dom dva otroka, siroti brez matere; mlad ubežnik iz taborišča Dachau je ostal pri njih do poroke.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mladež, zbrana ob Resmanovi mami na Jelovici poleti 1937 – Anica stoji desno ob mami

Delavcem zaposlenim pri Resmanu, je marsikdo zavidal. Dobivali so kosilo; kadar so tovorili usnjene kože na kamion in jih odpeljali tovarnarju Tonetu Knafliču v Kamnik, so dobili za nagrado še usnjeno aktovko. Med vojno so veliko usnja in čevljarskih potrebščin pošiljali gošarjem. V Brezoviškem gozdu pri Kropi je delovala čevljarska delavnica in njeno delovanje je v veliki meri omogočal Resmanov oče. Gošarjem, velikokrat so jim rekli kar naši fantje ali jih osebno poimenovali, so pošiljali tudi perilo in pletene stvari, saj so se še posebej mami smilili vsi, ki so trpeli pomanjkanje.
Gospa Anica se spominja, da so nosili hrano bajtarski družini z osmimi otroki na Brda. Njihova mama zaradi majhnih otrok niti na dnino ni mogla, prišla je le v jasnih mesečnih nočeh. Po ‘dražgoški bitki’ so Nemci pregnali Kavčičevo družino z devetimi otroki. Resmanovi so jim v internacijo v Nemčijo pošiljali pakete. Resmanov ata je vzel v najem dve župnijski njivi, z namenom, da se bodo otroci naučili delati in jih tudi sam navadil nekaterih kmečkih del. Redili so tudi nekaj živine. Zato so lahko med vojno mnogim izseljencem in internirancem v Avstrijo in Nemčijo in še številnejšim v Srbijo pošiljali pakete, sami pa živeli skromno, da so lahko več pošiljali. Predelovali so stara oblačila in šivali ‘nova’; pekli pecivo z maslom (da je bilo bolj izdatno) in prepečenec; delali prežganje. Na masti so prepražili moko, da so lahko sestradani izseljenci iz prežganja naredili juho in vsaj takrat zaužili nekaj maščobe. Zelo hvaležni so bili za sladkor, kakšna suha klobasa pa je bila višek razkošja.
Poleg tega so v Srbijo (dovoljeni so bili le paketi do 250 gramov) pošiljali stvari, ki so jih lahko izseljenci s pridom zamenjali za hrano, ki je bila izredno draga. Aspirin ali mazilo proti revmi so izseljenci zadržali zase, včasih tudi dreto in konopnino, da so si lahko šivali raztrgane čevlje. Odvečni sukanec, šivanke, škarje, vezalke za čevlje ali cigarete pa so menjali. Velikokrat so bili v paketičih usnjeni podplati, templjanci. Včasih celo nemške marke. Drva za kurjavo so se dobila samo za denar, le kakšna suhljad se je lahko nabrala v gozdu.
Lahko si predstavljamo, koliko dela so imele Resmanova mama, Anica in sestra Minka s pakiranjem, zavijanjem in vožnjo na pošto. Pakete sta vozili na kolesih in velikokrat do Kranja, kadar jih na radovljiški pošti niso sprejemali. In pošiljati je bilo treba kar naprej, ker se s 250 grami ne more dosti poslati.V Srbiji so izseljenci, ki so bili deležni Resmanovih paketov, životarili po različnih krajih: v Valjevu, v Brusu pri Kruševcu v občini Kopaonik, v Zlatarih, Osladiću, v Vrnjački Banji, Čačku, Petrov Gradu in verjetno še kje. Z vsakim paketom je bilo poslano tudi pismo z domačimi novicami in zagotovilom, da se nesrečnikov spominjajo v molitvi.
Pri Resmanovih je veljalo, da ne ve levica, kaj dela desnica. Zato o njihovi dobrodelnosti sami zase govorijo svežnji pisem in dopisnic hvaležnih prejemnikov, ki jih gospa Anica še danes hrani in predstavljajo zgodovinsko vrednost posebne vrste, ker odstirajo drobce njihove bede, ki jo je nemogoče opisati v nekaj besedah. Vsi se zahvaljujejo za poslane dobrote; niso hvaležni le zaradi dobrot samih, ampak so ganjeni zaradi pozornosti, da se nekdo doma spomni njihove bede. »Takrat je človek še bolj vesel darila, ki pride od tam, kjer smo z mislimi vsak dan.« – »Ko živimo v tej zavesti, da še vsi mislite na nas, nam je nekoliko lažje pri srcu.« – »Tako sem bila vesela, da še spala nisem tisto noč.« – »Bila sem ganjena do solz, da se naju še kdo doma spominja, ko pa nimava nobenega svojega več.« Do takih so bili Resmanovi še posebej pozorni. Mnogi bi sicer obupali. »Ako bi nam vi ne pomagali, moremo obupati.« Besede zahvale podkrepijo z zagotovilom, da se v molitvi spominjajo svojih dobrotnikov, ki jim lahko poplača le Bog. Morda jim bodo lahko po vojni sami povrnili. Vztrajajo zaradi upanja, da bo nekoč, morda še tisto leto vojne konec. »Naše življenje nam poteka žalostno, turobno naprej, v vednem koprnenju po svobodi.« –»Vsi smo res neznansko naveličani in ne vem kako bo, ko bo res konec, morda še verjeti ne bomo mogli.«
Preseneča hvaležnost enega od izseljenih fantov, ki paketa sicer ni prejel (verjetno so mu ga ukradli), a se vseeno zahvaljuje. »Tak paketič, ki ste mi ga poslali, je namreč mnogo bolj vabljiv kot dopisnica. Zelo me veseli, da ste se me spomnili v teh težkih časih, pa čeprav poslano ni doseglo svojega cilja. Verjemite mi, da sem Vam za to prav tako hvaležen, kot da bi paket prejel, saj ste imeli namen pomagati mi. »
Resmanovi mami je nekoč iz izgnanstva v Nemčiji pisal družinski oče, ki so mu že odrasli otroci pošiljali pakete. Za kaj se je zahvaljeval? »Vas ne smem prezreti, saj ste mi bili večkrat naklonjeni. Nekajkrat sem prišel na posvet, kajti veliko zaupanja sem imel v Vašega gospoda. Kako tudi ne, saj je znano, da ima za vsakega poštenega človeka pripravljeno usmiljeno srce in odprte roke. Ljubi Bog naj vam ga ohrani zdravega, da bo še dolgo modro gospodaril in svetoval.«
Izseljence zelo pretrese smrt vsakega Slovenca v tujini. »Da bi ja nobenega ne manjkalo, ko se bomo šteli ob snidenju. Kar težko nam je slišati, da tega ali onega znanca ne bo več nazaj.« Če pa umre kdo od domačih, je smrt še bridkejša, kot bi bila doma. »Edina očetova želja pred smrtjo je bila vrnitev v preljubi domači kraj; ali usoda je nanesla tako, da se je pretrgala nit življenja in očeta ločila od nas.« – »Včeraj smo pokopali prvega Slovenca iz našega lagerja, Jeseničana Potrato, bivšega občinskega tajnika. Ta grozna sprememba ga je zrušila. Samo to prosim Boga, da bi moje kosti ne trohnele v tej ilovici.«
Kako vselej vedeti, kaj kdo potrebuje, zato so v pismih Resmanovi nagovarjali izseljence, naj sporočijo svoje želje. Pa kdo od njih odpiše: »Prositi Vas ne upamo za nobeno stvar, ker ste imeli že do zdaj tako velike stroške z nami. Če bi pa bila kakšna priložnost, Vas pa prosimo za sladkor ali če imate suhe krhlje. Da bi jih včasih malo jedli namesto kruha, ker kruha nimamo, to pa sami veste, kako je hudo, če človek nima kruha.« – »Ko so naju izselili, sva s sestro v naglici pozabili na zimski plašč, perilo, čevlje.« Izseljencu, za katerega niso vedeli, da potrebuje tudi čevlje, so nekoč med drugim poslali dreto, v dobri veri, da jo bo zamenjal za hrano. In odpiše: «Dreto bom vseeno zadržal za slučaj, da dobim kakšne podplate; mi bo prav prišla za šivanje čevljev, ker se je tukaj ne dobi. Za obutev je najtežje, ker smo že vse raztrgali. Hodim že v takih čevljih, da se Bog usmili, pa kaj hočem, naj bom zadovoljen, da mi je še glava na vratu. Moj oče ima sicer dobre čevlje, vendar mi jih ne more poslati, ker so pretežki. Silno nerodna stvar zame v teh časih! Poslal mi je tudi enkrat en par podplatov, vendar so izginili, ker so bili poslani v enem paketiču. Tako stvar bi moral le po eno poslati, ker drugače dobi ‘noge’!« Razumljivo, da so mu Resmanovi poleg drete zdaj oskrbeli še čevlje. Izseljenci so vedeli, da se lahko za podplate in čevlje obrnejo le nanje. »Oprostite, gospod Resman, da se obračam na vas s prošnjo. Zelo sem vam hvaležen, da ste obuli mojega sina. Prosim Vas, ako Vam je mogoče tudi zame preskrbeti čevlje, sem skoraj bos. Prosil Vas bo še osebno gospod Černe iz Radovljice. Torej še enkrat Vas prosim in obenem se Vam že zanaprej zahvalim.«
Izseljenci Resmanove prosijo, naj se zanimajo, kako je z zapuščenimi hišami, stanovanji in njihovo imovino; zelo so zaskrbljeni, kdo so novi stanovalci njihovega doma, kako uporabljajo stvari, ki so njim bile tako dragocene, zdaj v tujini pa skoraj svete. »Ali je še na mizi platnen štikan prt?«sprašuje družinska mati, ki ji služi za mizo šolska klop. Zato Resmanovi pospravljajo iz hiš in stanovanj izseljencev njihove stvari na varno. Ali je hiša že izropana, morda celo prodana? Tudi to se je dogajalo in žal so morali Resmanovi večkrat sporočati izseljencem žalostne novice.
Veliko perila in obleke so pošiljali izseljencem v delovna taborišča v Avstrijo in Nemčijo, ker se je na delu po tovarnah in na prostem ob vsakem vremenu in letnem času obleka do konca izrabila. Včasih so prosili le za krpe blaga, s katerimi bi lahko pokrpali oblačila. V Nemčijo je bilo izseljenih nekaj družin iz soseščine Resmanovih in Lancovega. Posebno pozornost so Resmanovi namenili sosedom, družini Berce, po domače Mlakarjevim. S kakšnim paketom so se spomnili tudi sosedovega Wagnerjevega Antona, ki je bil mobiliziran v nemško vojsko, a je sam priznal, da se mu ne ljubi pisati jim, ker je postal ‘ prav lena mrha’.
Postarana soseda Bercetova Lucija, po domače Mlakarjeva mama, ki je imela pri partizanih hčerki Maro in Francko ter tri sinove, se je z mladoletno hčerko Angelo zato znašla v internaciji na Bavarskem ( v samostanu Altoetting). Z neokretno roko je večkrat napisala nekaj vrstic Resmanovi mami: »Draga mama! ali Draga gospa soseda! Ne morem povedati koliko jest tukaj trpim / vedno hujše mi je / saj sem morala vseskozi trpeti / pa zdaj na starost še veliko več. Lepo se zahvalim za vse kar ste mi poslali / prav lepo pozdravljam ata, mamo, Minko, Anico / z Bogom / Brce »
Zamislimo se lahko tudi ob pismu še ne osemnajstletnega dekleta Angele: »Meni je zelo hudo. Imela sem 4 brate in dve sestri, pa moram biti popolnoma sama pri ljudeh, ki jih najtežje vidim. Sami z mamo sva prišli v tujino, zdaj sem morala zapustiti še njo. Od 17. 7. sem že v službi …Ves teden nimam četrt ure časa. Spat grem ponavadi okoli polnoči. Kako pa živite doma? Gotovo bolje kot mi. Ali je letina dobra? Bog daj, da bi vsaj doma dobro obrodilo. Bog ve, ali bomo mi kaj uživali letošnje pridelke? Gotovo ne. Morebiti nikoli več ne bomo videli doma, to ve le Bog. Kako radi bi videli, da bi se nam največja želja izpolnila, to veste katera. Upajmo v Boga.«
Tisto leto, leta 1944 Mlakarjeva mama in hčerka Angela pridelkov nista uživali. Pomladi 1945 je Resmanov oče odločil, da bodo oni zorali Mlakarjeve njive. Posadili so semenski krompir in koruzo, da bodo imeli kaj jesti, je rekel oče; oskrbeli so jih s poljskim orodjem. Anica jim je hotela nesti težje in slabše grablje, pa je oče zahteval, naj da svoje, ki so lažje in pripravnejše, da bodo lažje delali. Šele v naslednjih letih so pridelali nekaj pšenice. Srečna Mlakarjeva mama je kot v starih časih spekla za Veliko noč kolač in povabila na velikonočni ‘žegen’ svoje otroke. Bog ve, kolikokrat je v izganstvu, lačna kruha in doma, koprnela po tem trenutku, če ga bo sploh kdaj še dočakala. Tudi nekdanja partizanka Mara je sedla za mizo. Vprašala je mamo, če je potica ‘žegnana’. Kakšna pa naj bi vendar bila, če ne žegnana po tolikem trpljenju in s toliko ljubeznijo zamesena? »Potem pa je ne bom jedla!« se je obregnila Mara in jo z roko sunila z mize na tla. Morda pa bi ravnala drugače, če ne bi bila v partizanih, ampak težko delala in stradala v izgnanstvu?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Majdnekovo znamenje na Lancovem 1939 – Anica Resman pri osemnajstih

V tem zajetnem kupčku zahvalnih pisem mnogih izseljencev, tudi celotne družine so med njimi, ne moremo prezreti najbolj številnih, ki so naslovljena na Anico. Pisal jih je Polde Pintar. Rojen je bil 13. 11. 1925 v Mošnjah v zelo revni družini z osmimi otroki. Zato so ga Resmanovi vzeli k sebi in pri njih je bil zelo srečen. Občasno so ga morali kar prisiliti, da je obiskal domače, ko pa je njegov oče ovdovel in se drugič poročil, se Polde ni hotel več vračati in tako je postal kar ‘njihov ’ Polde. Največ se je družil z Anico, saj sta velikokrat skupaj pasla krave in se o marsičem pogovarjala. Skupaj so bili pri delu in razvedrilu, skupaj so hodili na Jelovico. Še ne sedemnajstletnega so vpoklicali v nemško vojsko in bil je po različnih krajih v Avstriji in Bavarskem. Anica mu je pisarila in pošiljala pakete. Vedno ji je odgovoril s preprostim in prisrčnim pismom, povedal vse novice, opisal kraj, kamor je bil premeščen in veselje, če je slučajno kje naletel na slovenskega fanta. Pisal je fonetično in njegova pisma se berejo tako, kot da bi poslušal njegovo originalno in izvirno izražanje. Anica mu je hotela olajšati domotožje in ga obiskala, ko je bil v Traunsteinu. Morda pa mu je trpljenje s tem še povečala. Ob slovesu se je je oklenil kot otrok (kar je v bistvu še bil) in jokal, da bi rad šel z njo domov. Prepričala ga je, da bi ga takoj izsledila nemška železniška policija ‘Bahnschutz’. Zagotovila mu je, da mama veliko moli zanj in da še vedno hrani blago, iz katerega bo po vojni dobil novo obleko. Morda ga je malo potolažilo upanje na vrnitev. Zadnje Poldetovo pismo je datirano iz Bad Reichenhalla 20.2.1944, potem je za njim izginila vsaka sled. Nazadnje je pri nemški Wermacht vpisan 19. 2. 1944. Poslan je bil na rusko fronto. Nemško poročilo je bilo kratko: Pogrešan v Karpatih. Danes vedo zanj le Resmanovi.
Pri Resmanovih tudi na zapornike v Begunjah niso pozabili. Zelo veliko znanih je bilo tam. Toda pakete je bilo treba osebno oddati nemškim policistom, ti pa so bili bolj ali manj naklonjeni radodarnosti ljudi. Resmanovi pogosti obiski so pritegnili pozornost nekega policista, ki je bil Dunajčan in verjetno nasprotnik nacizma. Večkrat se je celo osebno oglasil pri Resmanovih, da je povedal, kateri dan sprejema pakete on. Ob osvoboditvi so tudi njega, kot večino Nemcev v Begunjah, partizani ubili. Zagrebli so jih v kamnolomu v Dragi.
Morda se bo komu zdelo pisanje o dobrodelnosti Resmanovih neumestno in odvečno. Vendar je bila tudi dobrota mnogih zavednih Slovencev do vojnih trpinov sestavni del naše medvojne zgodovine, ki bi bila brez nje še bolj tragična in žalostna. Niso bili Resmanovi edini, ki so pomagali, še mnoge druge bi lahko omenila, tudi npr. slabotnega in drobnega Ivana Jauševca, ki se je ob nedeljah vozil z velikim kovčkom v Avstrijo in na Bavarsko, obiskoval izseljence in jim delil dobrote domačih, pa čeprav na sestanku pri Trelcu ni prisegel zvestobe svojemu narodu z dvignjeno pestjo.

Cerkev brez večne lučke

Med okupacijo so na Gorenjskem ljudje živeli v stalnem strahu pred izselitvijo. Gospa Anica Zaletel do danes ni pozabila tistega junijskega dne 1941, ko so na njihovi Obli gorici grabili seno. Po cesti so pripeljali tovornjaki s ceradami, se hrumeče ustavili na ulici pred gosposkimi hišami in čez pol ure že odpeljali nesrečne pregnance s svojih domov. »Pometali smo grablje v travo, pustili košaro z malico in v naglici odhiteli domov, takoj ko smo zagledali tovornjake in gestapovce, ki so razbijali po vratih nesrečnikov in jih v zelo kratkem času odpeljali neznano kam. Doma smo v grozi čakali, kdaj pridejo Nemci še po nas.
»Zelo boleče smo občutili izselitev duhovnikov. Cerkve so ostale prazne, brez večnih lučk. Izseljena sta bila oba naša duhovnika, dekan Jakob Fatur v Italijo in kaplan Joža Kunstelj v Srbijo. Dobri ljudje so poskrbeli, da so dali Boga v posvečenih hostijah na varno. V Begunjah je ostal v župnišču gospod Hiti, ki je pred vojno oskrboval kaznjenke v ženskem zaporu v Begunjah in stanoval pri usmiljenkah v graščini. Zdaj je ostal sam v župnišču, verjetno so mu prizanesli, ker je bil tuberkulozni bolnik. Prav tako so zaradi starosti pustili doma gospoda Avseca iz Lesc in še starejšega Bleiweissa, župnika v Mošnjah.
V Radovljici smo se morali znajti brez duhovnika. Vrata župnišča so ostala na stežaj odprta. Organistu Mihelčiču sem pomagala spraviti na varno cerkvene paramente, kelihe, ciborij, monštranco in druge dragocenosti. Bilo nas je zelo strah, da bi nas zalotili Nemci, a smo kljub temu mladi ponoči znosili iz kaplanije knjige, last kaplana Kunstlja, v skrivališče v zvoniku in v kapelico na pokopališču. Vedeli smo, s kakšno ljubeznijo in skromnimi sredstvi je kaplan kupoval knjige in nam jih rad posojal.
V prazno župnišče so Nemci poslali nekega Tirolca, pisal se je Neckheim, upokojenega profesorja zgodovine, da je pregledal vse dokumente, zapise in knjige, preden so jih odpeljali in uničili. Cerkvene ključe je imel organist Mihelčič, pa tudi midve z Janševo Anico, por. Jauševec, ki sva skrbeli za čistočo naše božje hiše. Še vedno smo čutili sveto spoštovanje do nje in v njej še naprej molili. Z Anico sva prali in menjavali na oltarjih prte in skrbeli za cvetje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Župnik Hiti iz Begunj s katehistinjami – Anica sedi skrajno desno

Organist Mihelčič je pokopaval, veliko mu je pomagal študent teologije Pečnikov Darko, moj sošolec iz osnovne šole, od treh otrok najstarejši. Že majhnim je oče umrl zaradi tuberkuloze. Z mamo in osemdesetletno staro mamo so stanovali v železniški čuvajnici ob progi. Otroci so že zjutraj prišli k nam na zajtrk, pa tudi drugače so bili veliko pri nas. Med vojno je Darko vsak dan ob določeni uri prišel v cerkev in z verniki molil rožni venec ali litanije.
Z Anico sva urejali cerkev le zvečer, ko sva doma vse postorili. Nekega večera, bilo je že po policijski uri, navali v cerkev nekaj nemških policistov. Od groze sva kar otrpnili. Bili so oboroženi z brzostrelkami in s seboj so vodili pse. Šli so mimo naju naravnost v zakristijo in vpili: »Banditen!« Tudi njih je bilo strah, ker so se bali, da so morda v zakristiji skriti partizani. Na srečo so bili toliko uvidevni, da so me sploh hoteli poslušati, kaj delava ob desetih zvečer v cerkvi. Od tistega večera dalje sva tri leta in pol, do konca vojne, imeli mir pred njimi. To sem razumela kot posebno božje varstvo.
Tudi zgodovinar Neckheim je zvedel za najina opravila v cerkvi. Nekoč, ko sem bila sama, je prišel k meni in me povabil, da pridem v župnišče, da mi bo nekaj izročil. Neckheim je bil starejši, siv, visok in koščen, zelo škilast in sva se ga še prav posebno bali. Še nekajkrat naju je prišel vabit, a ker si še vedno nisva upali k njemu v župnišče, je nekoč sam prišel k nama v cerkev. Prinesel je leseno razpelo, okrašeno z venčkom iz voščenih belih rožic, z belo pentljo in rožnim vencem. Odneseva naj ga domov, ker je gotovo novomašni križ in zato spomin, ki ga nek duhovnik hrani na novo mašo. Bili sva presenečeni nad tako pozornostjo tujca, ki nama je zbujal toliko strahu. Izkazalo se je, da je bil to novomašni križ dekana Faturja. Še danes je v naši cerkvi na oltarju rožnovenske Matere Božje, samo brez okrasja, ki je že davno porumenelo. Profesorja sva včasih od daleč še videli. Zgleda, da je imel kar veliko dela z dokumenti, ker je vse izpisoval. Znano je, da je bila po vojni vsa dokumentacija skrbno urejena in izročena matičnemu uradu na občini.
Naj omenim še lep spomin na Avguštinovo mamo, povezan z najino skrbjo za cerkev. Z Anico sva vsako leto naredili jaslice. Leta 1943 je zapadlo veliko snega in hud mraz je bil. Mah smo vsi mladinci nabrali dosti zgodaj na Jelovici, tudi naša mama je šla z nami. Cerkev je bila zelo zelo mrzla, zato je tudi naju zelo zeblo. V cerkvi sva bili čisto sami in vsa vrata sva imeli zaklenjena. Naenkrat zaropota pri srednjih vratih. Šla sem jih odpret z velikim strahom in pred vrati zagledam dobro Avguštinovo mamo, od glave do pet ogrnjeno v volneno odejo. V košarici nama je prinesla še toplo potico in v skodelicah kuhano vino. Z največjim veseljem sva pojedli in popili, a prav kmalu začutili, da naju je vino krepko pogrelo in nama stopilo v glavo in noge. Sedli sva na stopnico pred velikim oltarjem in omamljeni dobre volje obsedeli. Pod cerkvijo je železnica in vsake toliko časa sva zaslišali drdranje vlaka, vsak vlak pa je v najinih glavah pomenil prihod Nemcev, ki bodo zdaj zdaj vdrli v cerkev. Tako globoko v podzavesti smo imeli strah pred Nemci! A takrat naju zaradi omotičnosti ni bilo strah in celo smejali sva se na račun Nemcev, čeprav bi lahko vsak čas zaropotali po vratih. Kar nekaj časa je trajalo, da sva prišli k sebi in se zavedli, da sva v varnem zavetju naše drage farne cerkve, ki jo je ves čas do vojne posvečevala prisotnost Boga. Zdaj ga ni bilo v tabernaklju, a On je bil z nama. Pa tudi najina angela varuha.
Ponovno se je prikazala v cerkvi Avguštinova mama s potico in kuhanim vinom, ker je menila, da še vedno pridno postavljava jaslice. Povedali sva ji, da sva se že prvič preveč krepko podprli in vse tri smo se odpravile domov. Še danes mi je toplo pri srcu ob spominu na dobro Avguštinovo mamo zaradi njene srčne dobrote, ki je osrečevala v vojnem in povojnem času mnogo ljudi, ne le naju v tisti mrzli noči pred božičem. Cerkev je bila prazna, brez Boga, a Bog je živel še naprej v srcih dobrih ljudi.

Prvi stik z gošarji

Kako se jih spominja gospa Anica? »Bilo je na pustni torek 1944, ko je devetletnega Ribčevega Jožka poslala druščina gošarjev od Mlakarjevih k Resmanovim z naročilom, naj gre Anica do mostu na Savi pogledat, če je zastražen, in pride nato k Mlakarjevim povedat. Na vsaki strani mostu je stražil nemški vojak. »Nerada sem šla s tem sporočilom k Mlakarjevim,« se spominja gospa Anica. »Vedelo se je, da se pri njih zadržujejo partizani, Nemci pa so za vsako druženje z njimi pošiljali v internacijo. Ali hočejo gošarji še mene spraviti v nevarnost, če Nemci zvejo, da se družim z njimi? sem se spraševala. V hiši se je vesela družba gošarjev mastila s cvrtjem, ki ga pri nas vsa vojna leta ni bilo na mizi, ker smo sami živeli zelo skromno, da smo lahko čim več pošiljali izgnancem. Povedala sem jim, da je most zastražen. Partizanka Mara mi je naročila, naj ji prinesem toplo perilo, pletene nogavice in dvoje smučarskih hlač, še sestrine. Oboje so bile nove. Ata nama je kupil blago pri trgovcu Kristanu, ki je imel tkalnico in trgovino s suknom v Zapužah. Vrnila sem se s perilom in hlačami. Partizanka Mara je vse vzela in mi pojasnila: ‘Danes moramo na miting na Lipnico, tam se bo jedlo, pilo in plesalo.’ Zaradi straže na mostu so pod večer kar prebredli ledeno Savo. Po vojni so nam Mlakarjevi odpeljali kravo, partizani, ki so se umikali na Primorsko, so nas oropali še konj, voza in sena.
Oče nam je zagotavljal, da je komunistom odmerjen kratek čas. ‘Komunisti v Radovljici so večinoma lenuhi, ’ je modroval. ‘ Kako naj preživijo brez dela? Ne bodo se mogli udomačiti med nami, prej ali slej bodo odšli v južne kraje.’ Pa je sčasoma uvidel, kako se je zmotil. Usnjarno in trgovino smo imeli le še kratek čas. Kmalu je dobilo naše podjetje novega gospodarja, nekega partizanskega čevljarja. Ta ni nič delal, samo delil je, kar je še ostalo, in končno skladišče in trgovino zaprl. Za slovo je prišel k očetu, naj mu da aktovko, zadnjo, ki je bila obešena na klinu v skladišču.
Ostali smo brez vsega. ‘Ali naj obsedimo doma in se gledamo, saj vendar znamo delati,’ sem vlivala pogum vsem domačim. Zaposlila sem se v Ljubljani, v knjigovodstvu Koteksa in bila zadovoljna z delom. Toda nova ljudska oblast v Radovljici me je z dekretom prisilila, da sem morala sprejeti službo v radovljiški trgovini, ki je oskrbovala vojsko. Imeli so vse, kar navadni ljudje niti na karte nismo dobili. Vodila sem evidenco, koliko komu ‘sleduje’, pripada, skratka skrbela za celotno knjigovodstvo in računovodstvo. Imeli smo še podružnici v Mojstrani in v Bohinjski Beli. Inventure in bilance so bile nekaj groznega, ker sem imela same na pol pismene pomočnice. Če sem vprašala blagajničarko, ali so računi točni, sem vedno dobila odgovor: ‘Ko sunce.’ Potem pa sem v zadnjih trenutkih, že na pošti, morala sama znova preračunavati.
Nastavili so me še za vodjo skladišča, kjer je bilo shranjeno blago od UNRRE. Edina jaz sem imela ključe. Spomnim se žene oficirja, ki me je kar naprej nadlegovala, naj ji dam vojaški plašč. Seveda ji ga nisem smela dati. Kmalu zatem pa se je pričelo v skladišču krasti, ker je nekdo ponaredil ključe, oficirjeva žena pa mi je nagajala na vse mogoče načine. Službo sem odpovedala tudi zato, ker sem zbolela na želodcu. Leta 1949 sem se poročila in imela vse življenje dosti drugega dela, ki mi je bilo v veliko veselje.
Ko sem še delala v skladišču, so me zaprli. Obtožili so me, da sem med vojno imela stike z Gestapom, saj naj bi večkrat hodila na Bled in še vse polno laži so mi natvezili. Med zasliševanjem so me klofutali po obrazu, ker sem trdila, da lažejo. Na Bled sem šla samo k fotografu, takrat edinemu v vsej okolici, ker sem potrebovala fotografijo za novo osebno izkaznico. Bil je Slovenec, a je imel nemški priimek, Lergetporer. Ničesar me niso mogli obdolžiti, zato so me na srečo kmalu izpustili, lahko pa bi v zaporu ostala več let, ali pa bi me ubili. Od klofut sem imela zabuhel in podplut obraz. Zasliševalec mi je pomolil pod nos ogledalo: ‘Le poglej se, da se še zadnjikrat vidiš. Jutri ali pojutrišnjem boš že na pokopališču.’ Po mili volji so lahko delali z ljudmi, kar so hoteli. Nihče jih ni nadzoroval. V smrtnem strahu sem iskala, kakšne rešilne bilke bi se oprijela. Spomnila sem grobega zasliševalca, da smo vso vojno pošiljali izseljencem pakete in skrbeli za mnoge radovljiške fante v hosti, kar so prav dobro vedeli. ‘To je bila vaša dolžnost,’ mi je zabrusil in me za mojo predrznost spet klofnil po razbolelem obrazu.

Pot v Poljansko dolino

Šele po letu 1943 so v Radovljici počasi pričeli spoznavati, kdo so gošarji, kot so partizane imenovali. Toda saj ni možno, da bi bili vsi med njimi ubijalci in tatovi, so se skupaj z Anico spraševali njeni prijatelji, večinoma študentje iz Katoliške akcije. To se jim je zdelo nemogoče, saj so jih poznali iz predvojnih časov, ko so se družili v prosvetnem domu in pri Katoliški akciji. »Za nas mlade so bila to tako pomembna vprašanja, da se nas je nekaj iz Katoliške akcije odločilo, da gremo vprašat za pojasnilo našega nekdanjega kaplana in duhovnega vodjo Kunstlja v Poljansko dolino, potem ko se je bil vrnil iz Srbije in bolj naskrivaj deloval po različnih farah. Končno me je v tej odločitvi utrdil še en dogodek.
»Moj oče Janko Resman in sosed Miha Zalokar, oba poštenjaka, sta bila velika prijatelja. Nekega popoldneva konec septembra 1943 me je Miha poklical, naj pridem k njim. Peljal me je v lepo opremljeno hišo s kmečkim pohištvom, pečjo in pisalno mizo. Odprl je predal s knjigami, in pod njimi poiskal časopis Slovenski dom. V joku mi je povedal, da so mu partizani ubili brata Lojzeta, sodnika v Velikih Laščah in očeta dveh majhnih deklic, s tretjo je bila žena noseča. Iz časopisa je zvedel o poboju domobrancev na Turjaku in v Grčaricah. Obljubila sem mu, da ne bom o tem nikomur povedala. Dal mi je časopis in doma sem ga z grozo prebirala, ker do takrat o takih zverinstvih nisem ničesar vedela in tudi drugi prijatelji iz Katoliške akcije nič. V članku je celo pisalo, da so bile na Turjaku najhujše partizanke. Kričale so: Kje so farji, da jim čreva navijemo na špule!
Kaj je torej res? Kako je to mogoče? Čez kakih deset dni so bili po cestah raztroseni lističi, da bela garda v ljubljanskem časopisu širi laži, ker hočejo oblatiti poštene partizanske borce. Ali so bile novice v Slovenskem domu lažne? Še isti mesec smo se nekateri odpravili do našega kaplana Kunstlja. Z nami sta šla njegov brat Peter in sestra Julka, ki sta pot dobro poznala.
Prekolesarili smo vso Poljansko dolino do Lučin in v gostilni pri Buhu so nam prijazno dovolili, da smo pri njih pustili kolesa. Kaplanovega brata in sestro so dobro poznali.Od tod smo krenili peš po strmini do vasice Planina nad Šentjoštom, s cerkvico na hribu in z obzidjem iz turških časov. Na Planino je vsako nedeljo prišel ilegalno iz Šentjošta gospod Kunstelj. Komaj smo se veselo pozdravili, je odšel maševat zbrani množici v cerkvi. Spovedoval je pred mašo in še po maši do štirih popoldne. Mi bi se morali zaradi policijske ure že pripravljati na odhod, pa se z našim nekdanjim duhovnim vodjem nismo mogli še nič pogovoriti o stvareh, ki so nas težile in zaradi katerih smo prišli do njega. Gospod Kunstelj nas je pregovoril, da smo ostali čez noč, da naša dolga pot ne bi bila zaman. Pri Mežnarjevih, pisali so se Raztresen, je prosil, naj nas prenočijo in tudi sam je nameraval ostati čez noč pri njih. Imeli so dovolj prostora, ker so domači fantje prenočevali na domobranski postojanki v Šentjoštu.
Zvečer smo z domačimi zmolili rožni venec. Ko smo v topli hiši ob veliki kmečki peči ostali sami, smo se takoj pričeli pogovarjati z gospodom Kunstljem o stvareh, ki so nas težile v zvezi s partizanskimi poboji. Kmalu nas je zmotil pasji lajež, ki je postajal vedno glasnejši. Mežnarjeva hiša ob cerkvi je bila odmaknjena od vasi. Zaskrbelo me je, da prihajajo Nemci, do takrat nisem vedela, da so nočni obiskovalci samotnih kmetij lahko le partizani. V sobi je brlela petrolejka, majhna okenca so bila brez zaves, nezagrnjena. Zdaj so psi lajali že čisto blizu hiše in glasno. Gospod Kunstelj nas je bodril, naj se ne bojimo, češ da je na deželi drugače kot v mestih. Sicer pa že devet mesecev ni bilo sem ne Nemcev ne partizanov.
Zdaj zaslišimo že korake in govorjenje. Gospod Kunstelj se je umaknil iz sobe. Potolklo je na vežna vrata in tolklo in ropotalo. Čisto tiho smo bili, oni zunaj pa so nas lahko videli skozi okenca. Zaslišalo se je: ‘Narodnoosvobodilna vojska, odprite vrata!’ Prvič sem slišala to besedo. Za nas Gorenjce so bili vedno samo gošarji. Še smo čakali, pa zaslišimo od zunaj: Odprite, sicer bom vrgel bombo! Nobeden od fantov se ni dvignil, zato sem snela petrolejko z žeblja na steni, šla z njo v vežo in odprla vrata. Eden pred vrati je zavpil: ‘Privijte luč!’ Prvi, ki sem ga ob soju petrolejke zagledala, je bil znanec Šarnekov Janko iz Lipnice, pisali so se Koselj. Začudil se je tudi on: ‘Anica, kaj pa ti tukaj?’ Toda že so se vsipali v hišo do zob oboroženi partizani, vsi v italijanskih uniformah in z italijanskim orožjem. Med njimi sem spoznala še nekatere iz Radovljice in okolice. Vedela sem, da ne smem povedati, zakaj smo tukaj. Preprosto na izlet smo šli, pa nas je čas prehitel in z njim policijska ura, zato bomo ostali pri njih do jutra. Pa me je Koseljev še spraševal, če poznam te ljudi in sem mu odgovorila, da prav nič, kar je bilo tudi res. ‘Meni lahko tako govoriš, ko pa bo prišel politkomisar bo drugače, boš že povedala resnico,’ mi je zagrozil. Politkomisar? Tudi ta beseda mi je bila tuja.
Še kar naprej so se vsipali v hišo, tudi dekleta – partizanke. Prešernova brigada, so pravili, da so. Posedli so po kuhinji in hiši, zahtevali domače, da jim skuhajo koruzne žgance in mleko poleg. Prestrašena sta prišla priletna Mežnarjeva mama in ata. Nosila sem na mize sklede z žganci in mlekom. Pred jedjo so vsi molili Očenaš, ampak se je malo razlikoval od pravega. Še dolgo sem premišljevala, kaj so spremenili. Morda so ga že malo pozabili?
Po večerji so partizani in partizanke zahtevali od domačih, naj jim prinesejo vse nože in sekire. Takoj so jih pričeli brusiti. Kaj nameravajo? Ali nas bodo poklali? Kaj so kasneje z njimi počeli, mi je bilo jasno šele zjutraj. Potem so me obstopili vsi znani Radovljičani: Mara Berce in njena sestra Francka, po domače Mlakarjevi; Mara Bertoncelj, po domače Fajfarjeva in njen mož Stane; Lipničana brata Koselj, po domače Šarnekova. Spoznala sem politkomisarja, ki pa me ni nič spraševal. Doma je bil iz Nemilj, njegova sestra Pavla je služila pri naših sosedih Wagnerjevih. Menda pa tisti večer vseh partizanov nismo videli, ker se niso hoteli pokazati. Vsi so bili v novih zelenih italijanskih uniformah, okrog pasu so imeli male italijanske bombe »paradajzarice«, preko ramen so jim viseli ‘fišeklni’, pasovi s patroni. Pijani zmage in krvi so nam navdušeno pripovedovali, kaj vse se je dogajalo na Turjaku. Mlakarjeva Mara sama je povedala, da so pred Turjakom partizanke vpile: ‘ Kje so farji, da jim navijemo čreva na špule?’ Torej v časopisu niso bile laži! Odgovori, ki smo jih hoteli od gospoda Kunstlja, so se nam ponujali kar sami od sebe.
Tudi za sodnika iz Velikih Lašč, Lojzeta Zalokarja, smo od njih zvedeli, da je bil ubit. Povedali so, da se je Lojze skliceval na partizana, svojega nečaka Toneta Wagnerja, a mu ni nič pomagalo. Torej je tudi to res, kar mi je ves v skrbeh že v Radovljici povedal Lojzev brat Miha! Morda je kdo opazil mojo zadrego in sprevidel, da so nam povedali preveč. Zagrozili so mi s smrtjo, če se to izve doma v Radovljici ali kjerkoli. Torej svoje zločine tudi skrivajo!
Vneto so mi začeli naročati, kaj naj povem njihovim domačim. Šarneku sem morala obljubiti, da se bom v Radovljici peljala kar mimo našega doma naprej na Lipnico z naročilom, ki se ga danes ne spominjam več, a vem, da sem takrat izpolnila obljubo. Bertoncljeva Mara po domače Fajfarjeva, mi je naročila, naj povem njeni materi, ki je imela na skrbi njeni deklici dvojčici sledeče: Če bi Mara padla v borbi, naj se mama nemudoma odpravi v Velike Lašče. Pri neki hiši ( pri kateri sem pozabila) ima Mara pod kapom svinjaka zakopanega toliko zlata, da bo mama z deklicama do smrti lepo živela. Kasneje sem izvedela, da so turjaškim jetnikom in mnogim drugim pokradli vso zlatnino. (Nekaj let pred svojo smrtjo pa mi je Ribčeva Neža, svakinja Bercetovih povedala, da je Mari to zlatnino ukradla njena prijateljica Mara Mlakarjeva).
Ko so mi partizani kar po vrsti naročali, kaj naj povem domačim, sem jim še jaz povedala novice o njih, tudi o tistih, ki so jih izselili Nemci. To mi ni bilo težko, ker smo si z mnogimi od njih dopisovali, jim pošiljali pakete, oni pa so nam izpovedovali svoje težave in preizkušnje. Morda nas je tisto noč na Planini rešilo prav to, da so partizani izvedeli, kako pomagamo njihovim domačim, sem si takrat domišljala. Danes vem: takrat so nas potrebovali, rešilo nas je samo Božje in Marijino varstvo.
Ob treh zjutraj so partizani odšli proti vasi. Kaj so tam počeli, smo zvedeli šele zjutraj. Prebedeli smo do jutra. Ob štirih je g. Kunstelj predlagal, naj gremo do cerkvice. Maševal je v zahvalo Bogu, da smo ostali živi. Tudi s to zahvalo za življenje je molče odgovoril na eno od vprašanj, ki so nas napotila od doma do njega. Pridružili so se nam tudi domobranski fantje iz Šentjošta in spraševali, kaj in kako je bilo. Vaščani Planine so prišli obupani in objokani. Partizani so jim pobrali prav vso živino, nekaj prašičev takoj zaklali (gotovo so za to potrebovali Mežnarjeve nabrušene nože in sekire), odpeljali ves živež, še suhe krhlje. Zjutraj za zajtrk v vsej vasi ni bilo ne mleka ne kruha za otroke. Kako so vaščani preživeli vso dolgo jesen, zimo in pomlad, si težko predstavljamo. Poslovili smo se od obupanih ljudi in mora je še naprej visela nad nami vsemi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Radovljiške katehistinje s prvoobhajanci ¹⁹⁴²⁄₄₃ – Zgoraj desno Anica Resman, pod njo Cirila Prešeren, levo zgoraj Anica Janša, pod njo Milena Koman

Partizani so nam ponoči povedali, da odhajajo na Primorsko, kjer jih čaka težka ofenziva. Verjetno je bilo to plenjenje do kraja preizkušenih kmetov ena od priprav na ofenzivo. Z italijanskim orožjem so bili že preskrbljeni, zdaj so bili še s hrano.
Ko smo se s kolesi spuščali po klancih v dolino, smo na nasprotnem bregu zagledali vse zeleno partizanske vojske. Vsi do zadnjega so bili oblečeni v zelene uniforme italijanskih vojakov. Spremljalo jih je vse polno konj, še več mul, ki so bile otovorjene z minometi. Zdaj smo vedeli, da so z njimi zavzeli Turjak in skupaj z italijansko vojsko vdrli v grad. Mar ni bila to prava in očitna kolaboracija? Vsa naša hitra vožnja po klancu navzdol je bila en sam strah , kdaj bodo zaropotale brzostrelke v rokah naših partizanov in usmrtile še nas.
Mesec po teh dogodkih, na nedeljo Kristusa Kralja, smo se radovljiška mladina zadnjikrat zbrali na sestanku Katoliške akcije pri Muhovcu v Predtrgu. Ni bilo kaj pojasnjevati. Povedali smo jim o doživetjih na Planini, strahotah o katereh so govorili šentjoški domobranci, o resnici Turjaka, o pobojih v Velikih Laščah, Grčaricah, v Kočevju in po dolenjskih vaseh. Časopis Slovenski dom je pisal čisto resnico, vseh grozot pa ne bo mogel nikoli popisati. Naj vsak presodi sam, kaj je komunizem.To je tudi odgovor našega nekdanjega duhovnega vodja in kaplana. Njegovo spoznanje, ki nam ga je povedal tisto jutro na Planini, pa je bilo: Kdor se ni strinjal s poboji in krajo, je od partizanov ušel, največkrat pa so se takih sami znebili.
Po tem sestanku smo se dokončno razšli. Mnogi do danes niso znali ali hoteli presoditi resnice o ‘narodnoosvobodilnem boju’.
Mnogi preprosti in nešolani ljudje pa so jo hitro spoznali. Tudi gospa Mila Zupan iz Radovljice, ki še vedno bistro misli in je vse življenje presenečala s svojo zdravo pametjo, ki je revolucija ni zameglila. Prebrali smo že nekaj njenih spominov. Mila Zupan je sestra že omenjenega, po zavzetju Turjaka ubitega sodnika Lojza Zalokarja iz Velikih Lašč. Zapisala je, kar je o umoru zvedela in dodala kakšno svojo originalno misel, ki je še bolj iskriva, kadar Zupanova spregovori. »Izkopane so bile tri jame in vanje so zmetali uboge ljudi. Zakaj, Bog ve, saj niso nič naredili. No, saj tudi Jezus Kristus ni nič slabega učil, pa so ga križali. Najhujše se mi je zdelo, da so to delali gošarji z Gorenjske. Potem so dobili za tako borbo naziv Prešernova brigada. Mojega brata si je privoščil Puhelnov iz Ribnega. Odrezal mu je nos in ga nato ustrelil v trebuh. Še preden so to naredili, so ga okobalili za drevo in mu vzeli z nog čevlje, ki mu jih je posodil dobri dr. Kožuh, ker sta mislila oditi peš do Ljubljane. Pa so jima pot prekrižali. Po takem boju so gošarji šli v stanovanje mojega brata, tam pili in plesali. Mlakarjeva Mara je vzela zavese, bile so rdeče barve, se vanje zavila in norela na vse načine. Po končani veselici so sodnijo zažgali in šli na drugo delo. Doma so ostale sirote. Mati brez službe, tretja deklica je bila rojena šele naslednje leto. Še to bom zapisala, da ne pride v pozabo. Niso bili gošarji še siti krvi.«

Katehistinja Anica

Vrnimo se k spominom gospe Anice na njeno katehetsko delo med vojno. »Povedala sem že, kako opustošena je bila radovljiška cerkev brez Boga v tabernaklju. Na srečo smo imeli duhovnika Hitija v Lescah in Bleiweissa v Mošnjah in smo peš hodili tja k mašam. Prva zima v vojni je bila izredno mrzla in zapadlo je veliko snega, pa smo mladi vsak dan v adventu šli k zornicam. Zeblo nas je pa tako, da smo nazaj grede vso pot do doma brcali in tekali za koščki ledu ali zamrznjenimi konjskimi figami, da smo se malo ogreli.
Na pomlad 1942 je gospod Hiti zbral nekaj radovljiških deklet in nas prosil, da bi otroke pripravljale na prvo sveto obhajilo. Takoj sem bila navdušena in nisem pomislila prav na nobeno težavo in nevarnost. Vedno sem si želela postati učiteljica, štiri tete so bile učiteljice in dobre risarke. (Pri mami doma se je reklo pri Cajhnu).
Poleg mene so pričele poučevati še Milena Koman, njena mama je bila učiteljica, brat pa duhovnik v izseljenstvu; pa še Cirila Prešeren in Anica Janša. V Lescah je učila Ivanka Žagar, v Begunjah pa Polonca Lešnik, sestra ljubljanskega kanonika Rafka Lešnika. V Zabreznici je učila Julka Dolžanova in peš v Radovljico prišla na skupni sestanek. Občasno smo se sestale z gospodom Hitijem, da nam je dajal smernice. Naš nekdanji kaplan Kunstelj, je potem, ko se je vrnil iz izgnanstva v Škovec pri Trebnjah, priskrbel kateheze, ki jih imam še danes. Poslal jih je v Škofjo Loko k sestram in neko nedeljo popoldne smo šle ponje v ‘Špital’ v Spodnjo Škofjo Loko.
Z vso zagnanostjo smo se lotile poučevanja in pri tem marsikaj doživele. Povedala bom samo o svojih doživetjih. Najprej sem imela verouk pri nas doma v naših spalnicah v gornjem nadstropju. Otroci so bili zelo pridni in so z zanimanjem sledili mojemu pripovedovanju. Že po nekaj srečanjih pa se je naenkrat znašel v naši ‘učilnici’ gestapovec, zloglasni Simon. Kaj tu počenjamo, je vpil. V dobri veri, da nam ne bo nasprotoval, sem mu pojasnila, da imamo verouk. Z vso strogostjo je ukazal: ‘Da vas nikoli več ne najdem takole zbrane. Za danes naj bo, a zadnjikrat!’
In kaj zdaj? Preselili smo se v Srednjekovo hišo v Podmesto nad Savo. Hišica še danes stoji, ker je zgodovinski spomenik. V njej je bil rojen junak Judenburških žrtev, Olipov fant, obglavljen skupaj z drugimi žrtvami Kranjskih Janezov. V bajti je stanoval železničar Janez Kodrič z ženo in petimi majhnimi otroki. Imeli so samo vežo, majhno kuhinjo in izbo s toplo kmečko pečjo. Vseh 34 otrok je vsako nedeljo dopoldne posedlo okoli nje. Bilo nam je zelo lepo, a ne dolgo. Ko smo se zadnjikrat zbrali pri njih, je njihov najstarejši Janez ves vročičen ležal na klopi ob peči. Nihče ni vedel, kaj mu je. Čez nekaj dni pa pride ves potrt oče Kodrič k nam in pove, da je Janez umrl zaradi meningitisa. Ubogi Janez! Toda takoj zatem sem z grozo v srcu pomislila, ali se je kateri od mojih veroukarjev nalezel od Janeza bolezni? Ali bo tudi kdo od njih umrl? Tiste dneve in tedne sem bila vsa v skrbeh. Pa nihče ni zbolel, kaj šele umrl! Tudi za to gre zahvala Bogu.
Vseeno smo se preselili čez Savo k Cajhnu, mojemu stricu. V hiši je bila trgovina in gostilna. Že vnaprej sem vedela, da tukaj ne bomo mogli dolgo ostati. V trgovini in gostilni je bilo vedno dovolj ljudi in živahne otroke bodo hitro opazili. Zato smo se kmalu preselili v Zgornje Lancovo, h kmetu Simonu Ažmanu, po domače je bil Ropotavov Šimen. Bili so dobra, verna družina s petimi otroki: Micki so sledili Joža, Francl, Meta in štiriletni Markec. Vsako nedeljo dopoldne nas je sprejela lepa, topla kmečka izba. Otroci so bili enkratni. Še danes mi je toplo pri srcu in v duši, ko se spomnim nanje in verjemite, da je to velikokrat. Nekatere imam še posebej v živem spominu; nekaj jih je že v večnosti. Vsako nedeljo so redno prišli vsi, le kakšna težja bolezen je koga zadržala. O tem, koga ni in zakaj ga ni, mi je redno poročal Boltarjev Jožek, zelo bister in priden fantič.
Žal so se otroci neke nedelje, ko smo bili na Lancovem, zelo prestrašili. Da se tajno sestajamo jim nisem dosti govorila, o svojih bojaznih še manj. Zbrano so sledili mojim besedam, toda kar naenkrat so postali zelo nemirni. Prestrašeni so zapičili oči skozi dvoje oken na dvorišče in proti velikemu hlevu. Ozrem se še sama in opazim, da je dvorišče vse zeleno nemških vojakov v uniformah. Zgleda, da so prišli na nedeljsko pohajkovanje, ker so se raztepli v hlev in na skedenj ter se vračali z jajci in kurami v rokah. Kure so vreščale, prestrašeni otroci pa jokali. Toliko vojakov naenkrat in tako od blizu še niso videli. Stisnili so se okrog mene in se nekoliko pomirili.
Zdaj pa je postalo strah mene, kajti Nemci so navalili naravnost v hišo. Prisluškujem glasnim korakom v veži, otroci so bili čisto tiho; Nemci glasno hodijo mimo naših vrat v kuhinjo, se razgledajo po domačih, in spet mimo naših vrat ven na dvorišče. Slišim, ko zaprejo za seboj vrata. Našo izbo so enostavno prezrli. In če bi kdo takrat odprl vrata? Kaj bi bilo z nami? Še danes verjamem, da so k temu čudežu pripomogli dobri angeli varuhi otrok. Kot že velikokrat, smo bili spet v božjem varstvu. Tega dogodka se živo spominjam, čeprav je minilo od takrat 62 let.
Dobri Bog in Mati Marija, Marija Brezmadežna sta otroke, posebno pa mene, varovala še naprej. Na Lancovem so nas nazadnje izvohali partizani, saj so bili v glavnem sami domači fantje. Enkrat med tednom so prišli do Ropotavovega očeta Šimna in zahtevali, da mi mora prepovedati vstop v hišo. Takrat je udaril s pestjo po mizi in to ne enkrat: ‘Še bo prišla v hišo! Hiša je moja! Otroci so moji in tudi njim Anica veliko pomeni. Radi imajo verouk! Ni naša hiša tako blizu, ona pa pride vsako nedeljo, ob vsakem vremenu.’ In tako je ostalo, čeprav me je zaradi partizanov pričelo vedno bolj skrbeti. Spominjam se, da sem neke nedelje preden sem odšla v Lancovo, snela diamantni prstan in ga izročila služkinji. Če se z Lancovega več ne vrnem, naj ga izroči staršem.
Na poti v Lancovo me je vedno spremljalo nekaj otrok tja in nazaj in tolažila sem se, da se mi ne more nič zgoditi, čeprav so me partizani izza hriba in grmovja klicali po imenu. Ali me morda hočejo zvabiti v goščo ali pa samo izzivajo? To pomlad leta 1944 sem že tretjič pripravljala otroke na prvo sv. obhajilo.
Ko sva nekega dne z mamo delali na vrtu pristave, me je pri vrtnih vratih poklical Sodjev Maks iz Bohinja. Bil je svak naše Jožice, ki je od drugega leta pa do poroke živela pri nas. Ni hotel naprej, ker se je bal, da bi ga kdo videl. Vedela sem, da je pri domobrancih. Rekel je, da se mora nujno sestati z mano. Dogovorila sva se za nedeljo na betonski cesti, kot smo rekli glavni cesti proti Ljubljani.
Ko sva se sestala, mi je kar takoj pokazal listek, naj ga preberem. Še danes ga imam pred očmi: ‘Smrtna obsodba Anice Resman!’ je pisalo na sredini. Spodaj pa na kratko, v enem stavku: ‘Obsodba naj se izvrši tajno, ker je pri Radovljičanih zelo priljubljena, posebno pri mladini. Smrt fašizmu – svoboda narodu! ‘ Onemela sem. Hotela sem imeti listek, a mi ga Maks ni hotel dati. Povedal je, da so ga domobranci našli v zapuščeni partizanski tehniki nekje pod Stolom. Tako osupla sem ostala, da ga sploh nisem spraševala, kaj pomeni partizanska tehnika, čemu služi partizanom.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zlata Avguštinova mama

Še naprej sem hodila v Lancovo poučevat otroke. Saj ne delam nič slabega, samo dobro in to bi morali partizani končno spoznati, sem postajala vedno bolj ogorčena. Razumljivo, takrat sem bila naivna in nespametna. Kako dolgo še?
Nekega dne mi je Kapusova Milka zaupno povedala, naj določenega dne v juniju ob desetih dopoldne pridem v ‘smrekce’. To je bil mlad, nasajen smrekov gozdiček, a že dosti visok in gost, na poti v Vrbnje, nasproti današnje kmetije Dolenc. Takrat je bila to dokaj samotna pot preko polja, Vrbnje pa znano gošarsko gnezdo.Kam točno naj pridem, mi bo ona povedala in se mi ponudila, da me pospremi do tja. Kapusova je bila žena živinozdravnika, živela sta na naši pristavi. Sprva sta govorila, da bo to le za tri mesece, potem pa sta ostala 18 let! Povedala je še, da me bo na ‘vezi’ v tistem smrekovem gozdičku čakal Martin Pavšič, ki je bil mizarski pomočnik pri mizarju Jožu Pavlinu. Martin Pavšič je stanoval z ženo Mico v Predtrgu, v hiši Helene Prešeren. Hvala Bogu in Maksu Sodji, da sem takrat že vedela za svojo smrtno obsodbo. Kapusovi sem odločno povedala, da ne grem nikamor.
Mislila sem, da bom odtlej imela mir, a sem še vedno živela v stalni smrtni nevarnosti. Kmalu me je Kapusova Milka ponovno povabila na zmenek, tokrat v Radovni. Nič hudega, če ne vem, kje je to, saj bo šla z menoj neka partizanska ‘tetka’. Zagovarjala me bo pri partizanih, saj vendar ničesar slabega ne delam, če poučujem otroke verouk. Zdaj sem bila takoj pripravljena oditi s ‘tetko’, ker sem hotela sama prepričati partizane, da je res tako in končno imeti zaradi verouka mir pred njimi. S Kapusovo sva določili dan odhoda in ona ga je javila ‘tetki’.
Bližala se je nedelja prvega svetega obhajila, zato mi je gospod Hiti povedal, da bo prišel sprašat otroke, in to prav tisti dan, ko sva bili s ‘tetko’ zmenjeni za Radovno. Povedala sem mu, da moram prav takrat v Radovno, ker imam tam opravek. Osupnil je in me vprašal, če vem, kje je dolina Radovne in kaj se tam dogaja. Ne enega in ne drugega nisem vedela. Povedal mi je, da je bil kaplan v Gorjah in dobro ve, da se v tem času v Radovni na veliko pobija. Prepričevala sem ga, da moram tja, ker z učenjem verouka nič slabega ne delam in hočem s to stvarjo razčistiti z gošarji. Prav trmasto sem vztrajala pri svojem.
Toda tudi gospod Hiti ni odnehal. Spoznal je, da me mora na nek način prisiliti, da v Radovno pod nobenim pogojem ne bom šla. Skoraj slovesno mi je govoril nekako takole: ‘Gospodična Anica, vi verujete v Boga, ki nam je dal deset zapovedi, zato jim pravimo Božje zapovedi. Peta se glasi: Ne ubijaj! Ker spoštujete svoje življenje, ki vam ga je podaril Bog, ne smete dopustiti, da vas ubijejo. Zato vas peta Božja zapoved zavezuje pred Bogom, da mi obljubite, da ne greste nikamor.’ Ni me prepričal on, ampak obljuba pred Bogom. Poznal me je in vedel, da obljube ne bom prelomila. To se je dogajalo proti koncu julija 1944, 12. avgusta pa je ‘mojih’ trideset otrok bilo pri prvem svetem obhajilu. Ponovno sem doživljala, kako me Bog in njegova Mati skoraj čudežno ohranjata pri življenju.«
Mi pa se ponovno spomnimo na ukaze, ki jih je sekretar Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko prejel od svojega vrhovnega poveljnika Edvarda Kardelja v pismu 14. oktobra 1942 :«Uporno delajte na tem, da ustvarite vsaj najosnovnejši zarodek partijske organizacije na celem terenu…Morate se zavedati, da bomo brez tega kasneje postali igrača kontrarevolucionarnih sil.« Iz pripovedi gospe Anice vidimo, da se je zarodek kmalu razvil v krepko telo revolucionarnega nasilja. Tako kot premnogi drugi, je 23-letna ‘kontrarevolucionarna’ katehistinja Anica postala igrača v rokah revolucionarnih sil.
»Na terenu naj bo osnovna dolžnost naših partijskih delavcev, vzpostavljati predvsem mrežo zaupnikov OF«, poučuje še naprej Kardelj. Skoraj se je Anica že ulovila v ‘mrežo zaupnikov OF’, ker ni vedela, da so Kapusova, Pavšič, partizanska tetka in še kdo terenci, saj te besede takrat še ni slišala. Kardelj pa je predvidel in bil prepričan, da bo delo terencev uspešno, saj od tega zavisi končna zmaga revolucionarjev. »Prepričan sem, da obstajajo za tako delo zelo velike možnosti, kakor hitro boste imeli na nogah osnovni organizacijski skelet Partije.«
»Po vojni šele sem zvedela, da je bila partizanska ‘tetka’ neka Katarina Šenk,» pravi gospa Anica Zaletel. »O njej sem pred štirimi leti prebrala v glasilu Doma za upokojence v Radovljici, kjer je nazadnje živela in dočakala visoko starost preko sto let. Rojena je bila v Begunjah 1903. in se po osnovni šoli zaposlila kot pletilja v tovarni Lana.«
»Med vojno je bila ilegalka,« piše v glasilu ob njenem visokem jubileju, »znana pod imenom partizanska tetka. Njen dom je bil vso okupacijo partizanska javka, v katero so se stekala vsa poročila. Na terenu je pomagala širiti in utrjevati omrežje OF. S svojim pogumom je omogočila partizanom, da so brez boja zasedli kaznilnico v Begunjah in s tem dejanjem rešila 623 zapornikov. Po vojni je prevzela upravljanje kaznilnice v Begunjah. Delo je bilo težko in odgovorno.«
Upokojila se je na petdeseti rojstni dan. Ko je kasneje odšla v Dom za upokojence, je bila še vedno »odločna in samozavestna. Spomin ima zelo dober. Sama pravi, da bi bilo dobro, če bi včasih kaj pozabila, pa ne more. O sebi ne govori rada. Zaupala pa nam je svoj recept za dolgo življenje: biti pošten, imeti čisto vest, biti delaven, kjerkoli si imeti čut za odgovornost.« Tako je o njej poročalo glasilo Doma za upokojence.
Lojzka Jakovčeva, znanka gospe Anice Zaletel, je v Domu večkrat obiskala tudi Šenkovo. Ob njenih obiskih je Šenkova samo molila, jokala in obžalovala, kar je v življenju hudega storila. Večkrat jo je obiskal duhovnik in v veliko tolažbo ji je bilo – sv. obhajilo. Nedoumljiva je skrivnost Božje Ljubezni, ki se je ob koncu življenja razkrila Šenkovi. Pred mnogimi leti se je borila, da skrivnosti te ljubezni ne bi spoznavali prvoobhajanci katehistinje Anice.
Žal me smrtna nevarnost, ki me je čakala v Radovni, ni do kraja izučila. Še vedno sem bila nespametna in naivna. Kmalu zatem sem že tretjič poskušala prepričati gošarje, da z veroukom nobenemu ne delam škode. Sestra Minka je imela pri partizanih prijatelja in ta ji je povedal, da imajo na določeno nedeljo partizani v Kropi miting. Kaj je miting, nisem vedela. Tja bo verjetno prišel tudi komandant Tonček Dežman, če pa ne, ga bodo poklicali. Tega sem na videz poznala, ker je bil za vajenca pri mesarju nasproti naše pristave. Njegova teta pa je že petnajst let pomagala gospodinjiti naši mami.
S sestro Minko, sva se tisto nedeljo zgodaj popoldne odpeljali v Kropo. Doma si nisva upali povedati kam greva, malo proti Brezjam, sva rekli. Oče se je bal za nas in nas velikokrat svaril pred metodami komunizma in pred komunisti. Oboje je poznal bolje kot mi.
Med potjo sva se morali dvakrat javiti stražarjema v stražnici, ker je bilo to območje ‘osvobojeno ozemlje’. Miting je bil v hiši kožarja Lovrenca Kokalja. Že od daleč sva zaslišali glas harmonike. Hiša je bila polna partizanov, miza je bila obložena s krofi in drugimi dobrotami, jedlo se je, pilo in plesalo. To je torej miting! Nekaj časa sva morali čakati na poveljnika Tončka Dežmana. Ni bil presenečen, ko naju je zagledal, verjetno je bil že obveščen, ampak je ves ponosen razkazoval luknje v hlačah svoje uniforme; prestrelile so mu jih krogle v dražgoški bitki, on pa ni bil nikoli ranjen. Z Minko sva molčali, ker naju je postajalo vedno bolj strah, čeprav bi mu rada ugovarjala, kako da je ostal pri tem živ.
Razlog, zakaj sva prišli v Kropo, ga verjetno sploh ni kaj dosti zanimal, ker je le nekajkrat ponovil: ‘To bomo mi vse uredili,’ potem pa na lepem vprašal: ‘Povej, s kom hodiš!’ In takoj nato: ‘Pusti ti svojega Švaba in večkrat pridi k meni v Kropo. ‘ Verjetno je s Švabom mislil enega od mojih bližnjih prijateljev, ki je bil mobiliziran v nemško vojsko, vsak mobiliziranec pa je bil za partizane izdajalec naroda. Ob misli, da bi morala ostati z njimi, me je postajalo vedno bolj groza. Tudi Minka je bila kar zelena od strahu. ‘Ali me ne poznaš?’ se je Dežman hotel delati domačega. ‘Ali me nisi nikoli slišala, ko sem stal na pragu mesarije in ti žvižgal?’ – ‘Nikoli’, sem zatrjevala in mislila samo na to, kako naj z Minko čim prej zgineva od tod. Kaj pa, če naju na silo zadržijo?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Polde Pintar, pogrešan na nemški fronti

Hitro sva začeli nekaj jecljati, da morava domov. Samo od tod in domov! Ne vem več dobro, kako sva se znašli pred hišo in na kolesih. Ko sva se vozili skozi Kamno gorico, sva bili še vedno čisto iz sebe. Javili sva se partizanskemu stražarju pri Kroparskem mostu. Ali nama bo prepovedal naprej? Ne, lahko sva se odpeljali dalje in se šele potem malo oddahnili, ne od hitre vožnje, ampak bolj od strahu. Zahvalili sva se brezjanski Mariji. Spet me je rešila, kot že tolikokrat prej. Sama pri sebi sem trdno sklenila: ‘Nikoli več ne grem nikamor.’
Kljub vsemu hudemu med vojno, ohranjam tudi hvaležen spomin na vsa ta leta, ki so bila zame polna božje dobrote in milosti . V Njegovem varstvu sem bila in sem še vedno, Njemu hvala!
Gospa Anica Zaletel roj. Resman hrani še veliko spominov na prve dni po vojni. O teh jo bomo povprašali v naslednji številki Zaveze.