Avtor: Janko Maček

Oj mi smo pa na Žirovskem doma,

v prelepi dolini na koncu sveta.

Smo skriti med hribi, pa to nič ne de,

po celem nas svetu poznajo ljudje.

S temi besedami je uršulinka Darinka Konc pred nekaj desetletji opisala Žiri, skladatelj Jobst je pa njenim verzom dodal še note in žirovska himna je bila tu. Ko se iz prijazne kotlinice razgledujemo po okoliških hribih, imamo občutek, da smo v mirnem, zaključenem prostoru, ne pa v Poljanski dolini. V resnici Žiri niso zaključek, ampak križpotje in prehodna točka. Sredi Starih Žirov je križišče, od koder vodijo ceste v Idrijo, Logatec in Gorenjo vas oziroma Škofjo Loko, to je na Primorsko, Notranjsko in Gorenjsko. Med obema vojnama je na robu Žirov potekala rapalska meja; v času druge svetovne vojne so Žiri spadale pod Nemčijo, v neposredni bližini je pa bila tromeja med Nemčijo, rapalsko Italijo in Ljubljansko pokrajino.
Današnja občina Žiri ima okrog 5.000 prebivalcev in je od decembra lanskega leta mestna občina. Še vedno so Žiri znane po čevljarstvu in čipkarstvu, v kulturnem pogledu pa po organistu in skladatelju Antonu Jobstu in po akademskih slikarjih Maksimu Sedeju ter Franju Kopaču. Oba slikarja sta bila domačina, Jobsta so pa iz njegove koroške domovine zvabile na ta konec mogočne Milavčeve orgle, ki so jih farani napravili za leta 1912 dograjeno cerkev svetega Martina.
Od leta 1936 do konca vojne je bil na čelu žirovske občine Janez Seljak, po domače Homc iz Stare vasi št. 10. O njem, njegovi številni družini in o hudih preizkušnjah, ki so nanje pritiskale v času druge svetovne vojne in po njej, bo tekla beseda v tem sestavku. Čas vojne in revolucije je nedvomno bil čas velikega zla, je pa bil tudi čas velike zvestobe. Prav je, da vsaj nekatere zglede te zvestobe pobliže spoznamo in se ob njih zamislimo.

Vesel začetek v negotovem času

Pri Homcu v Stari vasi se je očetu Antonu Seljaku in ženi Mariji v letih od 1879 do 1900 rodilo deset otrok, pa so preživeli le zadnji trije: Janez, Matevž in Ivana. Štirje sinovi in tri hčere so umrli prvi dan ali kmalu po rojstvu. Janez, prvi, ki je preživel, je bil določen za očetovega naslednika. Komaj dva meseca pred začetkom prve svetovne vojne se je v novi farni cerkvi svetega Martina v Žireh poročil z Marjano Erznožnik, Krošljevo z Dobračeve. Vsa narava, odeta v majsko cvetje in zelenje, se je kopala v soncu in se veselila novega življenja. Nad žirovsko kotlino je bil tako lep dan, da je bilo skoraj nemogoče misliti, da ne bo vedno tako. Toda gori nad Žirkom se je že kazal temen oblak, ki je napovedoval poletne nevihte.
Le dva meseca po Homcovi poroki, ko so bili Žirovci in okoličani na god svete Ane zbrani pri maši na Ledinici, se je zvedelo, da je razglašena splošna mobilizacija. 28. julija 1914 se je začela prva svetovna vojna. Seveda tedaj ni nihče slutil, da bo eden klavrnih dosežkov te vojne tudi italijanska meja, ki bo potekala tesno za Starimi Žirmi in bosta zato Breznica in Osojnica že na italijanski strani. Med tistimi, ki so že v začetku morali v vojsko, je bil tudi novoporočenec Janez Seljak. Mlada žena Marjana je tako ostala brez soproga, toda ni bila več sama, kajti pod srcem je že nosila novo življenje in 29. aprila 1915 je pri Homcovih prijokal na svet sinček, ki so mu pri krstu dali ime Vojko. Ime Vojko – Vojnimir naj bi vedno spominjalo, da je bil rojen v času vojne, ko so hrepeneli po miru.
Težki so bili meseci in leta, ko so s front prihajale novice o padlih, ranjenih in ujetih. Vsak obisk poštarja so sprejeli z mešanimi občutki, saj niso vedeli, ali jim prinaša veselje ali žalost. Pri Homcu na srečo ni bilo žalostnega sporočila; Janez je bil enkrat ali dvakrat celo na dopustu, nazadnje pa se je živ in zdrav vrnil domov. Leta 1918 se je družina povečala za hčerko Marijo in v naslednjih dvajsetih letih se je rodilo še deset otrok; tako je bilo vseh Homcovih dvanajst, šest fantov in šest deklet. Če bi jih postavili v vrsto po starosti, bi to izgledalo takole: Vojko – 1915, Marija – 1918, Ljudmila – 1919, Janez – 1921, Marjan – 1922, Francka – 1924, Slavka – 1925, Julijana – 1927, France – 1928, Ana – 1930, Roman – 1934 in Anton – 1938.
Primerno vzdrževanje tako velike družine je bilo zahtevno. Oče Janez je bil sicer izučen čevljar, vendar so tudi zemljo, kolikor so je imeli, skrbno obdelali in kasneje so imeli v hiši tudi manjšo trgovino. Zadnjega septembra 1926 se je nad Žirmi razbesnelo neurje in strela je udarila v Homcovo hišo. Potrebnih je bilo nekaj let, da so jo obnovili in popravili vso škodo. Vojko je tudi zato pozno šel v ljubljanske šole. Gimnazijo z maturo je dokončal v škofovih zavodih v Šentvidu, vstopil nato v bogoslovje in leta 1943 pel novo mašo. Ostali otroci zaradi pomanjkanja finančnih sredstev niso mogli študirati. Janez se je v trgovini z mešanim blagom v Žireh izučil za trgovca, France pa je učno dobo opravil v Gantarjevi trgovini čevljev v Zagrebu. Marija in Milka sta se že pred začetkom druge svetovne vojne poročili, Francka se je pa pripravljala, da bo šla za gospodinjo k bratu duhovniku.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Seljakovi leta 1942 – Z leve v prvi vrsti France, Marija, mama, Tone, oče, Milka in Roman, v drugi vrsti Marjan, Slavka, Ana, Julka, Francka in Janez

Pri občinskih volitvah leta 1936 je bil oče Janez Seljak izvoljen za župana občine Žiri, ki je tedaj spadala pod logaški okraj. Bil je seveda član JRZ (Slovenske ljudske stranke), medtem ko je bil njegov protikandidat, ki ni dobil dovolj glasov, z liberalne liste. Odslej je očetu delo na občini vzelo veliko časa, saj so bile Žiri obmejna občina in v letih pred vojno se je vedno nekaj dogajalo. Na Žirovskem vrhu so dan in noč brneli stroji. Vojaki in civilni delavci so gradili ceste in utrdbe. Vedno bolj je bilo očitno, da ni več daleč do spopada, ko se bodo tudi Žiri znašle v ognju dveh front. Zato je bilo že vnaprej določeno, da se civilno prebivalstvo žirovske občine v slučaju vojne nevarnosti preseli na Dobrovo pri Ljubljani.
Ko se je 6. aprila 1941, na cvetno nedeljo, zvedelo za začetek vojne, so se le nekatere družine držale navodil o umiku. Seljakovi so menda bežali samo do Šentjošta, stara mati pa je celo ostala doma. Kmalu se je izkazalo, da je bil strah pred vojnim spopadom odveč, kajti v četrtek so zadnji jugoslovanski vojaki zapustili utrdbe in v petek popoldne so v Žiri prišli Italijani. Ko so se Žirovci naslednji dan, na veliko soboto popoldne, kot običajno pripravljali na vstajenjsko procesijo, se je pri dekletih Marijine družbe, ki so čakala pred cerkvijo s svojo zastavo, pojavil italijanski tenente in z zastave odtrgal trak v slovenskih barvah. Vendar so po dobrih dveh tednih Italijani odšli in 27. aprila so prišli Nemci. Tako je večji del žirovske občine postal nemško zasedbeno področje.
Nemci so se najprej spravili nad duhovnike: župnika Pečnika so aretirali in odpeljali v Šentvid nad Ljubljano, medtem ko je kaplan Žavbi že prej izginil čez mejo. Zvedelo se je, da bodo kmalu selili tudi druge. Nekega junijskega dne je res v Žiri pripeljalo več avtobusov. Na seznamu za selitev so imeli učitelje in njihove družine, financarje, trgovce, mesarje pa tudi župana Seljaka in njegovo družino. Vse so odpeljali v Škofove zavode v Šentvid, kjer so čakali na vlak za Srbijo. Blizu Poljan je kolono srečal koroški Nemec Oberreder, ki je bil imenovan za komisarja za gospodarstvo na Gorenjskem. Zahteval je, da župana z družino izpustijo. Tako se je družina vrnila domov in župan je potem naprej opravljal svojo službo. Nekateri preseljeni so se iz Srbije kmalu vrnili v Ljubljansko pokrajino, na primer gostilničar in mesar Vinko Demšar je prišel v Rovte.
Leto 1942 je bilo v Žireh razmeroma mirno. Poljanska vstaja in dražgoška tragedija sta se ljudi sicer dotaknili, vendar so le redki globlje razumeli njun pomen. Krvava revolucija, ki se je v poletju dvainštiridesetega razbesnela v Šentjoštu, Rovtah in drugod po Ljubljanski pokrajini, je bila onstran meje in na vsakdanje življenje na Žirovskem ni imela posebnega vpliva. 4. januarja 1943 je kakih 50 žirovskih fantov letnika 1924 dobilo pozive na državno delovno službo. Marsikdo je tedaj želel, da bi prišli partizani in jih odpeljali. Bi imeli vsaj izgovor pred Nemci. Tisti, ki so že vedeli, kaj je OF v resnici, so imeli seveda pomisleke zaradi partizanov. Skoraj vsi so pa vedeli, da bo Nemčija vojno izgubila. Vendar, če gre kdo k partizanom, bodo Nemci zapečatli domačijo in starše preselili ali odpeljali v taborišče. Končni rezultat takih in podobnih razmišljanj je bil, da se je 25 fantov odzvalo mobilizaciji, 24 jih je pa odšlo k partizanom. Tisti, ki so ubogali Nemce, so po šestih mesecih že bili na fronti, oni pri partizanih pa so bili izpostavljeni hudemu nemškemu preganjanju.
Konec marca 1943 so Nemci ponovno mobilizirali. Tokrat je večina vpoklicanih šla v gozd. 15. aprila 1943 so se zgodaj zjutraj pojavili v Žireh trije nemški avtobusi in oklopnik. Prišli so po sorodnike fantov, ki so raje odšli k partizanom kot pa v nemško vojsko. Nekatere so odpeljali, pri drugih hišah niso našli nikogar doma, saj so se že prej umaknili čez mejo. 9. maja zvečer so prišli partizani po Seljakovega Janeza in Marjana, ki naj bi naslednji dan šla v nemško vojsko. Janez je bil letnik 1921, Marjan pa 1922. Niso ju našli doma. Bila sta med tistimi, ki so dobro poznali prave namene OF. Kako prav sta imela, se je pokazalo nekaj dni kasneje, ko so partizani pri Polonkarju v Račevi ubili dve sestri in njuna nezakonska sinova, 17-letnega Pavla in 19-letnega Janeza. Ljudje so ta umor obsojali, partizani pa grozili, da se bo slabo pisalo tistemu, ki bi »izdajalce« šel kropit ali se celo udeležil njihovega pogreba. Marjan Seljak je le kak dan pred tem žalostnim dogodkom odšel v nemško vojsko, Janez se je pa za nekaj časa umaknil preko meje na neko kmetijo v Sovro.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ob novi maši Vojka Seljaka (v sredini spredaj), zadaj desno Janez Seljak

V juliju 1943 bi v normalnih razmerah v Žireh imeli novo mašo, toda novomašnik Vojko Seljak zaradi Nemcev že od začetka okupacije ni prihajal domov. Na počitnice je v tem času hodil k dobri družini na Zaplano in tam so mu pripravili tudi novomašno slovesnost. Eno leto pred tem so partizani ubili tamkajšnjega župnika Jožeta Geohelija. Od doma so šle na novo mašo mama, Francka, Julka, Ančka in teta Ivanka. Mejo so prestopile brez nemškega dovoljenja. Onstran meje v Sovri se jim je pridružil še Janez. Oče Janez bi se tudi rad udeležil sinove prve maše; ko je pa ugotovil, da mu ne bodo dali dovoljenja za prehod meje, se je poti na Zaplano odrekel. Vojko je bil še isto leto nastavljen za kaplana v Planini pri Rakeku, nato pa za župnega upravitelja na Uncu.

Nenavadna jesen 1943 – nove težave za Seljakove

Po kapitulaciji Italije se je Janez Seljak iz Sovre vrnil domov v Staro vas. Toda ni mu bilo usojeno, da bi ostal doma. 23. oktobra so Nemci odšli iz Žirov in že naslednji dan so se pojavili partizani, ki so takoj razglasili mobilizacijo. Med mobiliziranci je bil tudi Janez Seljak. Nekako en mesec je bil potem v partizanski enoti, ki se je največ zadrževala okrog Ledin.
16. novembra 1943 je pridrla v Žiri večja nemška enota. V njenem sestavu so bili tudi kozaki, ki so se obnašali do ljudi zelo brezobzirno. Partizani so se pred njimi umaknili. Tudi napise: Živel Tito, Živel Stalin, Živela Rdeča armada, Smrt beloplavim izdajalcem, ki so jih nekaj dni prej z velikim črkami napisali po stenah hiš, so na hitro prebelili. Že 19. novembra zjutraj so Nemci spet odšli proti Rovtam. Anton Žakelj – po njegovem dnevniku povzemamo opis teh dogodkov – je zapisal: »Sedaj smo spet svobodni, brez vlade, brez hrane in brez elektrike, kajti granate in sneg so potrgali žice. Župan Homc je bil v Loki in v Kranju in dobil zagotovilo, da bodo ljudje dobili karte za prehrano, če bo v Žireh zavladal mir.« Verjetno župan ni mislil, da se bodo razmere tako hitro spet spremenile. Ker so Nemci ob zadnjem odhodu zagrozili, da bodo Žiri porušili s topovi, če bodo v kraju še enkrat našli upornike, so partizani prepovedali svojim, da bi se tu zadrževali čez dan.
29. novembra so se nekateri mobiliziranci, med njimi Janez Seljak in Kolencov Miro vrnili domov. Nekateri so verjeli, da partizanov tudi ponoči ne bo več v Žiri, drugi so bili bolj previdni. Res so prišli še tisti večer in temeljito posegli v življenje marsikatere družine. Na njegovem domu na Dobračevi so ustrelili Janeza Zajca – Anžeta. Več mož in fantov, med njimi Antona Žaklja, Maksa Zajca, Janeza Seljaka, Jožeta Žaklja, so prijeli in odpeljali s seboj na Zabrežnik. Janez Seljak, Homcov, je imel srečo, da se jim je še isto noč izmuznil in kmalu potem odšel v Rovte k domobrancem.
Anžetova smrt je močno odjeknila po Žireh in okolici. Tudi tisti, ki so do tedaj brezbrižno gledali na OF in partizane, češ da se njih to ne tiče, so postali odločni: Če pa take pobijajo, nimajo dobrega namena, ne moremo biti z njimi. Ko so prišli kropit, so nekateri povedali, da jih ne bo na pogreb, ker bodo že prej odšli. Več čevljarjev, ki so po odhodu Nemcev neodločni ostali doma, nekateri so se celo skrivali, je sedaj odšlo v Kranj. Nemci so namreč ob umiku odpeljali tudi stroje in usnje in naročili, naj pride v Kranj, kdor bi še naprej hotel biti zaposlen v čevljarstvu. Možem se to ni zdelo prav. Saj je bila zadruga vendar njihova, stroji njihovi, zakaj bi sedaj capljali za Nemci. Anžetova smrt je vse spremenila. Pa ne tako, kot so računali tisti, ki so jo ukazali. Zgodilo se je nekaj podobnega kot eno leto prej v nekaterih krajih na Dolenjskem in Notranjskem. Na primer v Ajdovcu so celo leto podpirali partizane na Frati. Čeprav se v marsičem niso strinjali z njimi, so čakali in upali, da se bodo nekako sporazumeli. Niso pomislili, da bi jih zatožili okupatorju, da bi pri okupatorju iskali pomoč proti njim, pri tujcu pomoč proti domačim ljudem. Ko so pa partizani ubili ajdovškega župana Vidriha, je bilo tega sožitja nenadoma konec in čez štirinajst dni je v Ajdovcu že bila vaška straža.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: France Seljak pred vstopom v domobranstvo

Z »osvoboditvijo« Žirov se je za Seljakovo družino veliko spremenilo. Oče Janez je moral občinski urad prestaviti v Škofjo Loko. Žirovci so potem hodil v Loko po živilske karte in živila. Nova oblast je to nekako tolerirala, saj si je s tem vsaj delno olajšala probleme s prehrano prebivalstva. Večkrat se je tudi zgodilo, da je patrola na samotnem delu ceste ustavila ljudi, ki so se vračali iz Loke, in jim odvzela živila. Toda ljudje so se hitro znašli: mesečno aprovizacijo so spravili pri znancih v Gorenji vasi in jo po delih nosili domov. Tako se je povečala možnost, da jim vsaj nekaj ostane. Jože Žakelj iz Nove vasi, ki so ga odpeljali na večer Anžetove smrti, je bil mož Seljakove Milke. Po nekaj dneh so ga ubili nekje pri Javorju. 24-letna Milka je tako postala vdova z dvema malima otrokoma.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Seljakovi 1944 – Z leve Slavka, Janez, Julka, France in Francka

Spomladi leta 1944 so od doma nenadoma zbežale Slavka, Julka in Francka. Kaj se je zgodilo, kaj jih je tako prestrašilo? Ko so nekega dne na Zabrežniku delale butarice, je prisopihal k njim brat France in povedal, da se že ves dan okoli hiše potikajo partizani, da čakajo nanje. Niso veliko razmišljale. Prenehale so z delom in kar preko hriba odhitele v Gorenjo vas, kjer je bil brat Janez poveljnik domobranske postojanke. Potem je Francka šla k bratu Vojku na Notranjsko, Slavka in Julka pa k sorodnikom v Ljubljano. Doma pri mami so ostali samo štirje najmlajši; Anton še ni izpolnil šest let.
Črni Vrh, Lučine, Suhi Dol in Gorenja vas so bile prve domobranske postojanke na Gorenjskem. Nastale so v začetku leta 1944 ob podpori domobranskih enot iz Rovt, Šentjošta in Polhovega Gradca. Jedro gorenjevaške postojanke so bili prav žirovski fantje z Janezom Seljakom na čelu, ki so prišli iz Rovt. Pridružila sta se jim tudi dva študenta iz Ljubljane: Jože Markež in neki Lojze, ki je bil izredno dober pevec. Zgodovinarka Monika Kokalj Kočevar navaja v svoji knjigi Gorenjski domobranec, da je postojanka v Gorenji vasi nastala januarja 1944 in da je novembra istega leta štela 127 mož. – Vsaj omeniti moramo domobransko postojanko na Hotavljah. Nastala je spomladi ali v začetku poletja 1944, ko se je del moštva iz Gorenje vasi preselil na Hotavlje in se za silo utrdil v dveh Maticovih hišah. Ker je ta postojanka partizane zelo motila, so kmalu organizirali napad nanjo. Hotaveljčan Peter Dolinar ga opisuje v knjigi Prebliski skozi čas, ki je izšla leta 2002. Začel naj bi se v temni, deževni noči 18. julija. Branilci so upali na pomoč iz Gorenje vasi, ki se pa ni mogla prebiti skozi partizanske zasede. Kljub temu so naredili izpad in se rešili v Gorenjo vas. Obe hiši, v katerih je bila postojanka, sta zgoreli in potem domobrancev na Hotavljah ni bilo več.
V decembru 1944 je prevzel poveljstvo nad gorenjevaško postojanko Jaka Remec iz Ljubljane. Nekako ob istem času so partizani s precejšnimi silami napadli Gorenjo vas. Ker branilcem niso in niso mogli do živega, so naredili poseben načrt. S hriba Tabor nad vasjo so zavalili sod, napolnjen z eksplozivom in s prižgano zažigalno vrvico. Računali so, da se bo sod privalil naravnost pred hišo, v kateri je bila domobranska postojanka, vendar se račun ni izšel. Nekako na pol poti se je sod ustavil za nekim štorom. Odjeknila je močna eksplozija, ki pa ni povzročila posebne škode. Ko je branilcem prišla pomoč iz Škofje Loke, so se napadalci umaknili.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gornjevaški domobranci – Drugi z leve zadaj Viktor Zajec iz Žirov

Kmalu po novem letu 1945 je Gorenja vas doživela vesel dogodek. Ko so domobranci slišali, da zavezniška letala nad okolico Cerkna odmetavajo tovore, so prišli na misel, da bi tudi sami poskusili srečo. Pripravili so signalne ognje in jih prižgali, ko so spet priletela letala. Med tovorom, ki so ga potem dobili, je bilo tudi večje število vojaških oblek. Posadka se je tako oblekla v nove angleške uniforme. Fantje so bili tega veseli, dalo jim je pa tudi misliti, saj je bilo očitno, kakšno podporo od zaveznikov imajo partizani.
Novi poveljnik Jaka Remec je bil 1. februarja 1945 v spopadu pri Fužinah ranjen in je moral na zdravljenje v ljubljansko bolnišnico. 7. aprila malo pred poldnevom so nad Gorenjo vas spet priletela letala, toda tokrat niso prinesla daril ampak bombe. Ena od bomb je padla prav na hišo, kjer so bili otroci zbrani pri pouku. Predrla je streho in strop in pristala v razredu, ne da bi eksplodirala. Nekaj otrok je bilo lažje poškodovanih zaradi stropnih desk, ki jih je bomba med prodiranjem razcefrala in vrgla nanje. Že omenjeni Peter Dolinar piše v svoji knjigi, kako je s hriba nad Hotavljami opazoval kroženje letal in poslušal detonacije. Vedel je, da bombardirajo Gorenjo vas. Kasneje je o tem razmišljal: »Dovolj bi bilo, da bi konica bombe udarila na vžigalnik in bomba bi eksplodirala. Gorenja vas bi imela pogreb, ki bi si ga za večno zapomnila, zlasti pa tisti, ki so se odločili organizirati šolski pouk prav v osrčju nemške in domobranske postojanke, pa čeprav samo mesec ali dva pred kapitulacijo nemškega rajha in dokončnega poraza nemških pomagačev.« (Prebliski skozi čas, str. 116)
Ja, kaj pa tisti, ki je naročil bombardiranje vasi? Mar njemu ni bilo treba upoštevati, da bombe, ki bodo padale na strnjeno vas, ne bodo razlikovale med hišami, kjer so bili Nemci in domobranci, in domovi preprostih kmečkih ljudi ter njihovih otrok. Bombardiranje je bilo očitno namenjeno domobrancem in domačinom, ne pa Nemcem. Posebej je pa treba povedati, da je bil tedaj šolski pouk v Gorenji vasi v slovenščini. Povrnitev slovenskih šol je bila namreč med najvažnejšimi nalogami, za katere so se zavzemali domobranci na Gorenjskem.
Dr. Tine Velikonja je v 45. številki Zaveze pod naslovom Gor so plačali otroci objavil pretresljivo pripoved Janeza Bogataja o bombardiranju Gorenje vasi: »Tik pred koncem vojne, 7. aprila 1945, sem bil ranjen ob bombardiranju. Šel sem ravno po kosilo za našo skupino iz bunkerja za vasjo. Glavna kuhinja je bila v hiši, kjer je bila gostilna pri Šorletu; zdaj nosi neumen napis ‘Pr sedmic’. Na lepem sta prihrumeli dve letali in odmetavali bombe. Ena je padla prav na bližnjo hišo, nekaj metrov stran, kjer sem šel v zavetje. Rudolf Košir iz Lučin, ki je bil tudi z menoj, je bil zadet v srce. Mene pa so šrapneli ranili po levem gležnju in stopalu, zraven pa me je še zasulo. Sam sem se izkopal in se splazil do bližnje kolarske delavnice. Na lepem mi začne kri brizgati iz rane in padel sem v nezavest. Potem so mene in Toneta Kosmača s Hotavelj peljali z avtomobilom v Ljubljano. Njega je zadelo, ko je po cesti peljal cizo s svojimi tremi otroki. Med potjo me je vprašal, kje smo. Odgovoril sem, da v Gabrku. Vzdihnil je: ‘Oh, šele!’ V Loki je bil že mrtev. Čudna reč, njegovim otrokom pa ni bilo nič. Pripeljali so me v vojno bolnico v Ljubljani. Tam sem naletel na novega poveljnika naše postojanke Jaka Remca. Ranjen je bil 1. februarja ob domobranskem napadu na Fužine. Ves je bil nemiren. Sploh še ni bil dober, pa je nekega dne kar ušel nazaj. V bolnišnici me je obiskovala sosedova Mici, poštna uslužbenka v Ljubljani. Bila je nebeško dobra ženska. V soboto, 5. maja 1945, pa je prišla navsezgodaj in mi odločno rekla: ‘Domobranci ste propadli. Partizani so že na Vrhniki. Takoj proč!’ Dala mi je še naslov, kamor naj pridem, in odšla. Gledal sem še, kako nalagajo ranjene, kako jih pehajo v vagone, ki so stali na progi zraven bolnišnice. Ni me mikalo, da bi šel z njimi.« No, Bogataj je imel srečo, da je še isti dan z nekim tovornjakom prišel do Suhega Dola, kjer so še bili domobranci. Sporočili so očetu, da je prišel ponj z vozom. Na očetovo željo je potem 8. maja odšel z gorenjevaško posadko na Koroško in bil 28. maja z njo vrnjen. Bil je na škofjeloškem gradu in nato v Šentvidu, 8. avgusta pa se je vrnil domov.

Maj 1945 in Seljakovi

Pripoved o gorenjevaških domobrancih nas je na videz oddaljila od zgodbe Seljakove družine. Na videz zato, ker sta najmanj dva Seljakova, Janez in France bila v Gorenji vasi in vse opisane dogodke sodoživljala. 8. maja 1945 sta z drugimi šla na Koroško. Tudi Ludvik Jesenko, mož Marije Seljak, najstarejše izmed šestih sester, je bil domobranec v Gorenji vasi in ga je doletela njihova usoda.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: April 1944 – Platiševa hiša v Gorenji vasi

Očeta Janeza Seljaka so usodni dnevi v začetku maja 1945 zatekli v Škofji Loki. Ni mu kazalo drugega kot pridružiti se ostalim. Ni bilo časa niti možnosti, da bi skočil v Žiri in se poslovil od žene in tistih otrok, ki so ostali doma. Ni vedel, da se je Ana že v soboto, 5. maja, skupaj z Zajcovo Ireno s kolesom odpeljala v Gorenjo vas, kamor je tisti večer preko Šentjošta prišla tudi skupina rovtarskih beguncev pod vodstvom Franca Kogovška in z njimi Irenina sestra Marta. Naslednji dan so Rovtarji in z njimi Ana, Marta in Irena nadaljevali pot proti Koroški. Takoj po prihodu v Celovec so odšli naprej v Italijo, zato se z ostalimi v Vetrinju niso niti srečali.
Slavka Seljak je od pomladi 1944 bila v Ljubljani pri sestrični Malči. 5. maja, ko se je skozi mesto proti Gorenjski valila reka dolenjskih beguncev s konjskimi in volovskimi vpregami, še ni vedela, kaj bi naredila. Na ulici je slučajno srečala bratranca v domobranski uniformi. Namesto pozdrava jo je vprašal, kaj sploh še počne v Ljubljani. »Vsi vaši bodo šli na Koroško.« Če se hoče pridružiti njegovi enoti, naj bo ob določeni uri na Dobrovi. Ni veliko razmišljala. V kartonski kovček je zložila nekaj obleke in perila in se odpravila. Prišla je ravno pravi čas, ko so bili domobranci že razvrščeni za odhod proti Šentvidu. V gneči pred ljubeljskim tunelom je nepričakovano zagledala očeta. Takoj je opazila, da z njim nekaj ni v redu. Spraševal je za Janeza in ponavljal: »Ustrelili me bodo, ustrelili me bodo.« Skušala ga je pomiriti. Ko se je odprla pot, ga je po temi in blatu vodila skozi tunel. V Vetrinju sta našla Janeza, Franceta in več znancev. Očetu se je zdravje izboljšalo.
28. maja je Slavka z Janezom in očetom šla na kamion v prepričanju, da se bodo odpeljali v Italijo. Ko so bili že na vlaku, je Janez pogledal skozi okno in opazil partizane. V trenutku mu je bilo vse jasno. Pomislil je na beg, toda vse je bilo zastraženo. Ko so šli peš skozi Loko, je bil že večer. Na mostu čez Soro so nekateri odvrgli ure in druge predmete. Na nebu je sijala luna in neki domobranec je pomenljivo rekel: »Za nas sije zadnjikrat.« Prvo noč so bili še skupaj, zjutraj so jih pa že ločili. Janeza so dali k vodilnim v bunker, nato pa kmalu odpeljali. Ženske so bile posebej. Ni jih bilo veliko. Niso jih tepli, le Miha iz Račeve je prihajal k njim in jih zmerjal.
Neko noč - datuma se ne spominja – so jih potem gnali v Šentvid. Pot se ji je zdela dolga in naporna. Pri neki nizki hiši ob cesti jih je na pragu pričakala žena in jim postregla s kruhom. V Šentvidu je prišla v žensko sobo. Pomivale so hodnike. Videla je, kako je bila kapela nabita z domobranci. Očeta in brata Franceta ni več srečala. Ostalo ji je v spominu, kako so jetniki na dvorišču nekoč lepo zapeli pesem: Srce je žalostno. Že tedaj se je šušljalo, da jih iz Šentvida vozijo na morišče, zato so bili zelo pozorni, ko so tudi nje naložili na kamion in jih peljali proti Ljubljani. Bili so zadovoljni, ko so se ustavili na dvorišču sodnih zaporov. Tu je bila potem zaprta do amnestije. Izpustnico ji je dala domačinka, ki se je delala, da je ne pozna. Potem se je najprej zatekla k sestrični Malči, nato pa šla za nekaj časa še k bratu Vojku na Unec.
Posebno usodo je imel Marjan Seljak, ki je maja 1943 odšel v nemško vojsko. Poslali so ga na zahodno fronto in tam je prišel v angleško ujetništvo, kasneje pa med prostovoljce za Jugoslavijo. Menda je bil že vključen v 1. prekomorsko brigado, ko ga je v Splitu dohitela neugodna karakteristika iz domačega kraja, ki jo je prinesel posebni odposlanec Ponamarenko. Kdo je bil to? Po prvi svetovni vojni je prišlo v Žiri okrog trideset ruskih emigrantov, nekateri z družinami. Tedaj so bili znani priimki kot Gluhodedov, Ivanov, Kozlov, Lubski, Petrosjenko in Ponomarenko. Zadnji je bil eden tistih, ki so ostali in se med drugo vojno pridružili OF in partizanom. Marjan je po tistem za vedno izginil. Enaka usoda je doletela tudi Lojzeta Primožiča. Dolgo je bilo vse zavito v skrivnost in šele po več letih so nekatere priče dogodkov spregovorile. Dokaz, da so Marjana in druge ubili partizani sami, je bil že v tem, da jih niso nikoli imenovali med žrtvami vojne. Svojcem do danes zadeve ni nihče pojasnil, še manj se pa opravičil.
Zdi se nam prav, da v tem zapisu povemo nekaj več o Janezu Seljaku, ki je bil prvi poveljnik domobranske postojanke v Gorenji vasi. Njegovi domači so morali leta in leta prikrivati svojo bolečino, zato o očetu in bratih še danes govorijo zadržano in na kratko. Nekoliko bolj zgovoren je nekdanji Gorenjevaščan Metod Bohinc, ki je bil pri svojih sedemnajstih letih član Janezove posadke in ima svojega poveljnika še vedno v spominu. Pravi, da je bil mehka slovenska duša, včasih celo zasanjan, vendar tudi odločen, če je bilo potrebno. Lahko bi bil ostal v gozdovih, lahko bi bil med zmagovalci in kariera bi mu bila zagotovljena, toda njegova načela tega niso dovoljevala. Kljub meglenim izgledom na zmago nad temnimi silami, se je odločil za boj proti njim in vztrajal ne glede na posledice. Čeprav je Janez imel samo obrtno trgovsko šolo, je dajal vtis izobraženega človeka. Njegov konjiček je bila fotografija. Škoda, da se je večina fotografij, ki jih je posnel v Gorenji vasi, izgubila. Ko je okrog novega leta 1945 prišel med domobrance tudi brat France, ki je bil letnik 1928, je bil Janez nejevoljen. Menil je, da je brat premlad za nevarno vojaško življenje. Bal se je zanj. Brat mu je pa dokazoval, da je bilo tudi v Žireh nevarno, saj je bil vedno v nevarnosti, da ga bodo partizani mobilizirali. Poveljnika Janeza si je takratni mladi domobranec zapomnil tudi kot dobrega organizatorja in pevca: »Še ga imam pred očmi, kako je kakšno popoldne proti večeru pod lipo na dvorišču naše »kasarne« zbral okrog sebe može in fante, da smo peli lepe slovenske pesmi. Njegov tenor je lahkotno plaval nad ubranimi glasovi zbora. Dekletom, ki so prišla mimo po cesti, je zastal korak. Začutili smo v sebi moč in veselje. Bili smo kot fantje na vasi in kljub vojni in okupaciji glasniki slovenske besede in hrepenenja po resnični svobodi.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Janez Erznožnik v ljubljanski bolnišnici aprila 1945

Zmagovalci tega seveda niso opazili, ampak so v Janezu videli le nevarnega nasprotnika, zato so ga uvrstili med prve, ki so jih 30. maja zvečer z gradu odpeljali v smrt. V isti skupini je bil tudi Vencelj Dolenc. Uspelo mu je pobegniti in kasneje je vse popisal. On in še nekateri so za tisti večer načrtovali beg. »Toda v to nestrpno čakanje se odpro vrata. V sobo vstopi straža in odvede Janeza in še enega fanta iz Gorenje vasi. Čez kakih 10 minut si izberejo Viktorja iz Žirov in drugega z Gabrške gore in še dva s Črnega Vrha. V četrto je zadelo mene in Jožeta iz Breznice. Potem so prihajali še drugi.« (Odprti grobovi III, str. 89)
Ko se jim je zdelo, da jih imajo dovolj, so posameznike z rokami zvezanimi na hrbtu povezali še med seboj, da je bila cela skupina na eni, dolgi vrvi. Padlo je povelje: Najprej! Gnali so jih po poljanski cesti in zavili na novo vojaško cesto proti Blegošu. Dolenc, ki je bil domačin, je vedel, da bodo vsak čas v Lovrenški grapi; odrinil je stražarja in planil pod cesto. Zaregljale so brzostrelke, vendar ga niso zadeli. Vse ostale so postrelili blizu kraja njegovega bega, ob vstopu v sotesko. Dolenc se je splazil čez glavno cesto, prebredel Poljanščico in že je bil na varnem. Ko se je oddaljeval od reke, je slišal, kako so čez most proti Bodovljam gnali v smrt drugo skupino ujetnikov.
Poglejmo za trenutek še v Žiri oziroma v Staro vas na dom Seljakovih. Že v torek, 29. maja, je bilo v Žireh slišati, da imajo v Loki vse žirovske domobrance in tiste, ki so šli z njimi na Koroško. Nekaj najbolj zagnanih žensk se je takoj odpravilo tja, da bi se o tem na lastne oči prepričale in se neposredno znesle nad njimi. Po povratku so vsaj v svojem ožjem krogu povedale, kaj so videle na loškem gradu. Te vesti so kmalu pricurljale tudi do domobranskih družin. Čeprav so se zdele nemogoče in neverjetne, so jim morali verjeti. Kako je te novice sprejela Seljakova mati? Ni dvoma, da s skrbjo in bolečino, vendar na zunaj tega ni pokazala. Erznožniki, po domače Krošljevi so bili trdni in ponosni ljudje in taka je bila tudi Homculja, kot so ji rekli domačini. Ker je bila v prostorni hiši sama z otrokoma Romanom in Tonetom, je krajevna oblast sklenila, da njo preselijo, otroka pa dajo v prevzgojni zavod. Toda »ljudska volja« se je temu uprla. Na masovnem sestanku, na katerem so obravnavali usodo Seljakovih, je završalo. Najbolj odločna je bila Seljakova soseda, ki je zbranim razkrila, kako je Seljakova med vojno precej časa skrbela za ranjenega partizana – domačina, v hlevu pa krmila partizanskega konja. Čeprav so bile Žiri svobodne, so se čez dan nenapovedano pojavili zdaj Nemci zdaj domobranci in domobranske hiše so bile pred njimi najbolj varne. Seljakova je torej skrivala partizanskega ranjenca in skrbela zanj, sedaj pa naj bi jo izgnali kot izdajalko. Za ilustracijo povejmo, da je istega ranjenca nekaj časa skrivala tudi Anžetova vdova.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Senegalija 1946 – Slovenske begunke, z leve Marta Zajec, Ana Seljak in Irena Zajec

Seljakovi so tako ostali doma. Čez nekaj časa se je vrnila tudi Slavka, Julka pa šele leta 1947, po Slavkini poroki. Mati je skrbela za vse in se ni pritoževala. Svoj protest je pa pokazala pri vsakih volitvah. Mnogi so tedaj hodili volit zaradi strahu, ona pa ne. Ko so jo prišli nagovarjat na dom, jih je kratko odslovila: »Ne morem iti. Preveč ste mi jih pobili.« Poleg treh sinov in moža je Seljakova mati v povojnih pobojih izgubila še celo vrsto bližnjih sorodnikov. Janez Erznožnik, sin njenega brata Matije, je bil domobranski poročnik, nazadnje v 47. četi. Sredi aprila je bil ranjen pri Dolenjskih Toplicah in se potem zdravil v ljubljanski bolnišnici. Bil je na bolniškem vlaku, ki so ga zajeli pri Lescah, in doletela ga je usoda ostalih ranjencev. Pričevanje o njem najdemo tudi v Šturmovi knjigi Brez milosti. Iz velike Cankarjeve družine – to je bila družina Marjanine sestre Amalije – so po vojni izginili trije sinovi domobranci in 59-letni oče Matija, ki ni bil domobranec. Morda se nam bo ponudila prilika, da podrobnosti o tem povemo v posebni zgodbi.